Bi vrgli pod nos, če ni prišel na pogreb

Umre vam mama. Bratranec/sestrična se ni udeležil pogreba. Se pa zadnje čase z njim redko obiskujete. Bi mu neudeležbo na pogrebu vrgli pod nos, ko ga srečate?

Ne, ničesar ne bi metala pod nos.
Če bo priložnost, bo že sam povedal, kaj je bil razlog.

Imam podoben primer, sicer je prisel zadnjo minuto in prvo minuto sel.
Enkrat pozneje je bila ena situacija z drugimi sorodniki, ko je ta bratranec spet nekaj bluzil, sem samo teti rekla, da je skrajno nespostljivo in bedno, da se dela, ces koliko dela ima in je oh in sploh zaposlen in pomemben, da ce si lahko direktor enega velikega slovenskega podjetja, ki je letno 200 dni od doma na sluzbenih poteh, vzame cas za svojo druzino, bi si ga lahko tudi ta moj bratranec, ki v zivljenju ne dela nic posebnega!

Njemu osebno bi tudi rekla, ce bi situacija nanesla, ampak dvomim, da se bova kaj dosti videvala in prihajala v take situacije.

zakaj morajo hodit na pogreb recimo vaše mame neki ljudje s katerimi imate trivialne odnose?
Kaj imate od tega? Jaz bi bila v takem primeru še rajši, da ga ne bi bilo, ne pa da nekaj na silo.
Zakaj? Da bodo po vasi govorili “glej klko jih je prišlo k Francki na pogreb. Očitno je bila ultra pomembna…”

zakaj že?
iti na pogreb je osebna odločitev.
včasih je bilo to v navadi sedaj ne več.
pa se je šlo,druzilo na pogrebu,pogrebščini.
mnogi grejo le zato da zastonj jejo.
včasih si se šel posloviti ker so bile krste.
sedaj so zare in je kr neki….

Jaz sem rekla. In bi še enkrat naredila enako.

A zdaj je prisotnost na pogrebih obvezna?

Ni bi metala pod nos, bi si pa mislila, da je primitiven oziroma nekulturen.

Na pogrebu moje mame bi me zelo malo brigalo kdo je tam in kdo ne.

Obvezno ni, se pa spodobi.

Ne bi, zakaj. Je pa to morda znak, da mu ne pomeniš dosti, še manj pa mu je tvoja mama. Ni pa nujno. Tako kot gredo enim na živce poroke, gredo enim na živce pogrebi. Preveč galame delate okrog tega. Vam je umrla mama, ta pogreb je v njen spomin za vas.

Meni je bil en od pogrebov tako pretežak v custvenem smislu, da enostavno nisem mogla it. Sem hvalezna da mi tega nihče ni očital. Sem pa tist dan preživela z mislimi o skupnih trenutkih s tem clovekom.

nič nisem rekla. ker sestrična je prišla sicer na pogreb moje mame, je pa pred vsemi, kot da gre za nekaj extra pomembnega, opravičila moža in hčerko, ker sta izlet v lj. izkoristila za šopingiranje v btc-ju. od takrat naprej sem prekinila vse stike. ne zaradi neudeležbe, pač pa zaradi odnosa kot takega.

Obvezno ni, se pa spodobi.
[/quote]
kje to piše?

Tak občutek dobim ob vašem pisanju, kot da delate reklamo za pogreb.

Jaz tudi ne hodim na pogrebe, niti za 1. nov. na pokopališče. Ne prenesem tiste hinavščine, baharije, razkazovanje novih oblek, avtov…., igranje “tišine” – to ti je šele dober štos, pa godba na pihala, zastave (če je bil gošar), pevski zbori s tisto: Lipa zelenela je, …vsi pa potem pričakujejo neko pijančevanje. To pa ni primerno!

Za ostale rečem – če še živega niste obiskovali / imeli odnosa s pokojnim, ko bi bil tega vesel, je zaston se razkazovat po smrti na pokopališču. Pokopališča bi jaz kar ukinil, [prav tako raznorazne spomenike, ki jih imaš že na vsakem koraku….] saj zasedajo prostor živim.

Poleg tega pogreb ni zakrament.

Raje sem vesel,

Vesel oče

Saj to, ne gre se za udelezbo, gre se za odnos.
Ce bi bil tak odnos enkratni dogodek, to clovek spregleda, ker je pa stalno, sori, stari, si eno navadno govno!

Jaz ob eni naslednji priloznosti bratranca nisem povabila, sem teto in sestricno, njega pa ne. Pa ne zaradi mascevanja ali podobnega, ampak ker se mi enostavno ne da ukvarjat z njim, njegovimi izgovori s casom in neko kvazi pomembnostjo, ma, niti toliko se mi ne da ukvarjat s tem, da bi ga poklicala, ga povabila in naslednje 3 minute poslusala, zakaj ga ne bo. Brez veze, nima smisla.

Vedno znova me fascinira, kako imajo nekateri na pogrebiš vse prešteto in pokljukano. Umre ti nekdo bližnji, ampak ti imaš čas in energijo gledati, kdo je prišel in kdo ne, da mu boš to lahko čimprej v faco vrgel.
Res ne razumem.
Ko je meni umrla draga oseba, me je prav en drek brigalo, kdo je prišel. Jaz sem bila tam zaradi sebe in zaradi pokojnega, ne pa zaradi drugih.
Kakšne nebuloze, ajaj…

No, otročki nimajo kaj za delat na pokopališču – pa zdej tudi ravni neka zelo bližnja žlahta ni, pa odvisno od stikov ki ste jih imeli. Jaz na pogrebu svojega starša ne bi potrebovala sestričninih otrok in partnerjev – po pravici povedano bi bila bolj vesela, če jih ne bi bilo ker smo tujci. Na pogrebu od njihovega priženjenega strica/tete pa jih nikakor ne pričakujem.
Smrt v družini ima dovolj zapletov in žalovanja, da se res nimaš časa ukvarjati še z drugimi.

Po pravici pojma nimam kdo je bil na pogrebu mojega starša. Imam vse v megli. Nisem niti približno s tem ukvarjala.
V teh časih ko je omejeno če se ne motim koliko jih je lahko pa sploh ne razumem problema. Itak ste morali imeti seznam al kaj že.
Ne nič ne bi rekla. Zakaj? Osebna odločitev, ki nima nič z mano ne z mojim staršem.

ce ne drugega zaradi sebe bi vprašala, kako to da ga ni bilo, da si ga pogrešila,…ne vem v mladosti, ko em imela 7, smo imeli par pogrebov, od očeta starih staršev in to je v meni pustilo nekaj…nekaj ko na nobene pogrebu večne štejem, ta je bil, ta ni bil….

Mama mia ma kakšne… mrtvemu oramai ne pomaga nič, ali prideš ali ne prideš…mu je vseeno. Če pa živite zato, da ugajate, da greste ker se spodobi, zaradi nekih starih pravil… potem je tako. Jaz ne bi nikoli nobenemu zamerila. Naj ga ima v lepem spominu, naj mu odpusti, če ima kaj, da gre duša lahko naprej in se ga kdaj spomni. Tej pogrebi so zame prav brezveze. Pa gledajo koliko ljudi je bilo, pa kaj so oblekli pa tam opravljajo, se hihitajo, družina pa ima srce na pol… ne vem. Jaz bi naredila v ožjem krogu, če že .. pa da me v morju raztresejo… da bom doma

Sploh ne, da stejes, kdo je bil ali ne, ampak pogreb svojega starsa v vecini primerov organiziras ti kot potomec in v organizaciji pogreba je kar nekaj stvari, ki jih na samem pogrebu pac ne mores opraviti sam in potrebujes nekoga bliznjega, da ti pomaga in na koga se lahko zaneses. Ce nimas bratov in sester, ti je najblizji v bistvu bratranec, ki pozna vse sorodstvo…
Meni so se pri roki nasli ljudje, od katerih tega sploh nisem pricakovala, niti zelela, niti je to bila njihova ‘naloga’, sami od sebe so mi pomagali tako s pripravo, kot tudi potem z izvedbo pogreba.

V zadnjem letu in pol sem bila na osmih pogrebih in cisto na vseh so bili zalujoci neizmerno hvalezni vsakemu, ki je prisel.
Sama sem se zjokala od neke dragosti in zalosti in ganjenosti, ko sta prisli dve osebi, ki ju sploh ne poznam in sta mojega starsa poznali le bezno, a sta ga tako spostovali, da sta prisli kropit.
Tudi danes, ko pomislim na sam pogreb, se hvalezna vsem, se posebej tistim, ki so mi pomagali in se jim oddolzim ob vsakem njihovem prazniku, paje tega ze karnekaj let.

Saj to, ne gre se za udelezbo, gre se za odnos.
Ce bi bil tak odnos enkratni dogodek, to clovek spregleda, ker je pa stalno, sori, stari, si eno navadno govno!

Jaz ob eni naslednji priloznosti bratranca nisem povabila, sem teto in sestricno, njega pa ne. Pa ne zaradi mascevanja ali podobnega, ampak ker se mi enostavno ne da ukvarjat z njim, njegovimi izgovori s casom in neko kvazi pomembnostjo, ma, niti toliko se mi ne da ukvarjat s tem, da bi ga poklicala, ga povabila in naslednje 3 minute poslusala, zakaj ga ne bo. Brez veze, nima smisla.
[/quote]
kakšen odnos neki?????
če nekomu ni do pogrebov mu ni.
ne vem kaj maš ti z tem?
pa na pogreb se gre posloviti….
ker sožalje lahko izrečeš tudi drugje.

Jaz grem na pogreb oz. kropit samo zaradi osebe, ki je umrla. Nikoli ne grem zato, da me bodo videli njeni svojci, žlahta … Pa je lahko še ne vem kakšna žlahta, če s človekom že prej nisva imela nekih rednih stikov, potem ne vidim smisla, da bi šla na pogreb.
Najbolj mi je butasto, ko nekemu sodelavcu umrejo starši in potem ostali sodelavci množično rinejo na pogreb za nekom, ki ga sploh niso poznali. Ne razumem, kako ti je lahko v oporo horda sodelavcev.

Nekaj let nazaj sta mi umrla mama in brat. Moj bratranec (mamin nečak) ni prišel na pogreb ne od mame, ne od brata, niti mi ni izrekel sožalja, ali me poklical po telefonu. Brat je bil celo njegov birmanski boter. Prizadelo me je. Zelo.
Nikoli nismo bili v slabih odnosih. Ko je bratranec doživel prometno nesrečo, sem ga šla obiskat v bolnico in potem še domov, saj mi ni bilo vseeno zanj.
Zanimivo, da je njegov brat popolnoma drugačen.
Ob smrti me je prizadelo še nekaj ljudi, za katere sem mislila, da so mi prijatelji.
Človeka tak odnos zaboli. Ob smrti naših najbližjih smo krhki, občutljivi, žalostni in potrebujemo toplo besedo. Tisti, ki pravite, da vam je to vseeno, vas res ne razumem.