Bi vrgli pod nos, če ni prišel na pogreb
Ne vem, kakšni ljudje ste tukaj, ampak meni se zdi nekaj nepojmljivega, da se ne bi udeležila pogreba svojih tet, stricev, bratrancev ali sestričen. Prav tako tudi najbližjih sosedov, prijateljev. Edino bolezen ali kakšen drug ekstremen dogodek bi bil razlog, da se pogreba ne bi udeležila. Sicer pa bi žalujoče poklicala po telefonu, jim izrekla sožalje, poslala pisno sožalje, ali pa se udeležila maše ob osmem dnevu smrti.
Z vsemi sem se lepo razumela, jih tudi obiskovala v času bolezni. Si ne predstavljam, da na pogreb ne bi šla iz kaprica. Dobro se razumem tudi z vsemi sestričnami in bratranci, poleg sorodstva nas veže tudi prijateljstvo.
Če kdaj v življenju, posebej ob smrti naših najbližjih potrebujemo sočutje, prijateljstvo, naklonjenost, tolažbo.
Sicer pa – vsak po svoje.
Točno – vsak po svoje! Meni je nepredstavljivo, da bi me klicali neki sorodniki, sosedi ali še kdo drug ob smrti v družini. Zadnje, kar bi si želela je pa takšno nadlegovanje. Žalujem sama v krogu ožje družine, to je pa tudi vse. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj nekateri čutite tako silno potrebo po tem, da obiskujete druge ob boleznih, smrti? Zakaj? A res mislite, da jim bo lažje zaradi vas? Redkim je, tisti to rečejo, večini pa je to odveč, naporno. Samo malokdo vam bo to direkt povedal.
Pri meni je bilo tako, da je umrl mojemu prijatelju oče. Nisem šla na pogreb, ker žal nisem mogla ,pač težko sem se tistem času spopadala z žalostjo. Več let me je zaradi tega pekla vest. Je pa res, da so tudi meni prej umrli bližnji sorodniki ,ki jih je prijatelj poznal, pa ni prišel na njihov pogreb.
Pač vsakemu svoje. Pogreb ni neka modna muha ,kjer moraš nujno biti. Pač ožja družina in to je to, ne pa,da se pogreb vzame kot neki modni dogodek,kjer moraš biti.
Žalost in smrt sta težki zadevi, kjer se marsikdo težko sooči , ne pa modna muha.
Tudi jaz nikomur ne zamerim več ,če ni zelo ožji družinski član in ne pride na pogreb.
Pogreb svojca. Ena žlička pepela zapakirana v žaro.
In vse caramonije kot nekoč…..
Na Žalah to teče po tekočem traku, vsake pol urce nov pokop. Večina anonimnih v ožji družini.
Nekje že tudi po periferiji …….pripeljejo žaro, ena ura za slovo in pokop.
Pa kaj boš futral in gnjavil folk – ADIJO. Saj velja tudi tudi to, da greš čez dva dni mimo in podeliš dobre misli….. In nobenih sveč. nobenih vencev!!
Kar pridite pogledat, kako to vse leži…. kako se mamca matra, da odstrani vso to šavje.
Včasih se sprehajam po pokopališču – jap tega mi je žal, pa tega… rešeni vseh muk. Na enem koncu imamo travo za raztros – tam so naj naj ljudje. In se srečamo z živečimi in vsi smo mnenja – tudi jaz si želim tako.
Točno – vsak po svoje! Meni je nepredstavljivo, da bi me klicali neki sorodniki, sosedi ali še kdo drug ob smrti v družini. Zadnje, kar bi si želela je pa takšno nadlegovanje. Žalujem sama v krogu ožje družine, to je pa tudi vse. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj nekateri čutite tako silno potrebo po tem, da obiskujete druge ob boleznih, smrti? Zakaj? A res mislite, da jim bo lažje zaradi vas? Redkim je, tisti to rečejo, večini pa je to odveč, naporno. Samo malokdo vam bo to direkt povedal.
[/quote]
Ti dam prav. Tudi mene je motilo ko sta mi umrla ožja sorodnika nenehno klicanje sosedov in nekdanjih sodelavcev glede pogreba in tako dalje. Takrat sem bila najrajše sama z svojimi bližnjimi in me je pač dvignilo pokrov, ker sem potrebovala mir,da pridem k sebi skupaj z vsemi bližnjimi.
Jaz pa imam beležko in seznam kdaj in kdo ni prišel na pogreb sorodnikov. Hecam se!
Mi je zadnja leta čisto vseeno kdo pride in kdo ne pride na pogreb bližnjih.
Sama sem bila pred leti sprva razočarana ,ker moj prijatelj ,ki sem ga že poznala iz otroštva ni prišel na pogreb moje ožje sorodnice s katero smo se družili že od malega in sem mislila,da se dobro razumemo. Raočaranje mi je potem spustilo nekaj dni po pogrebu,ko sem dobila od njega sožalno voščilo.
Dandanes mi je pa res vseeno kod pride in zakaj koga ni. Dovolj so bližnji in pika.
Tudi jaz sama ne hodim več na vsaki pogreb sorodnikov. Žalujočim osebam pošljem sožalno voščilo in to je to.
Po mojih izkušnjah so ti pogrebniški ubrisanci ponavadi verniki. Župnik pa una jamrarija, ki se ponekod vleče po celo uro. Več ko je tega, bolj so vzhičeni. In take tercialke potem gledajo vseokrog, kdo je prišel, koga ni bilo, “zakaj pa Podvršnikovega Frančka ni? Zih ga una njegova tanova ni pustila, viš viš, una je pa uharna, tut zadnč sem vidla, da je v pušico vrgla sam en euro, pa lubosumnaaaa …”..
Hinavščina vsepovsod od teh ta cerkvenih. Prihod na pogreb je osebna odločitev. Če bi bilo po moje, tega sploh bilo ne bi. Za tiste, ki so ljubili umrlega, je zadeva pretežka- urejanje vseh birokratskih zadev, oraganizacija…tega enostavno ne moreš, če si zelo prizadet, pa še pogreb… jaz sem na maminem pogrebu želela samo to, da hitro mine to mučenje… Za tiste, ki niso prizadeti pa bi itak moralo biti prepovedano, ker pridejo samo firbce past.
Eni pa ob pokopu staršev očitno okrog gledate, kdo je, pa koga ni…
Ko je nam umrla babica je bratranec v tistem casu sel na morje. Se mi ne zdi niti malo sporno. Od pokojnega se lahko poslovis tudi kako drugace kot na pogrebu.
Je pa tudi meni prijateljica zamerila, ko ji je mama umrla in nisem prisla na pogreb, izrekla sozalja. Je prekinila stike z mano. Meni je to zelo tezko, mi nekako ne gre z jezika. Ne hodim v cerkev, na pogrebe le zelo ozjim druzinskim clanom. Sama zelim, da ko umrem, da me razrosijo. Brez nepotrebnih ceramonij in ljudi katerih ne srecujem vsaj enkrat tedensko.
Zakaj bi drugim očitala, da niso prišli na pogreb osebe, ki je pomembna vam? Tudi zaradi takega razmišljanja ljudi, želim ,da moj pepel po smrti raztrosijo v ožjem krogu. Nobenega zbiranja ljudi, ki mi v življenju niso zelo pomembni, nobenega preštevanja kdo je bil in kdo ne, koliko sveč in maš je kdo plačal, ali je za 1.november na grobu ali ne..
Jebela cesta, prišli smo do točke, ko je smrt en velik tabu!
Pa kje živite vi ljudje, v kajšno vato so vas zavijali, da ne dojemate, da je smrt najbolj naraven del življenja in kakor se veselimo ob rojstvu, tako smo žalostni ob smrti.
Da prijateljici umre mama, ti pa ne greš na pogreb, ma, kaj pogreb, niti sožalja ji ne izrečeš, si res en egoistični poden od človeka!
Tebi je težko in žalostno, ker je njej umrl mama? Si kao ful čustvena, a ne? Resno?
Če bi bila res čustvena, bi vedela, da je prijateljici še 100x hujše kot tebi in bi ji stal ob strani! Eni ljudje ste res gnoji!
Na koncu je važno kolikokrat po smrti se nekoga spomniš, ne koliko časa in če sploh si bil prisoten na pogrebu.
Sama se pogrebov ne udeležujem ker mi grejo na živce tej verski obredi, hodim pa svečke redno prižigat in rada obujam spomine.
Kaj enim ne špila da bi drugim govoril kdo mora na pogreb pridet ali ne, kaj vam ni jasno?
Pred tremi leti je umrl sosed, ki sem ga dolgo poznala, z njim pa nisem imela kakšnih stikov, razen pozdrava.
Ko sem sedla v avto, na zadnjem sedežu sem imela eno svečo kot poslovailni dar, mi avto ni vžgal. Naslednji dan sem morala zamenjati akumulator.
Ko je minilo nekaj dni in sem menila, da so se svojci že pomirili, sem šla s svečo v vrečki do vhodnih vrat, da izrečem sožalje in izročim že pripravljeno svečo ( moram napisati, da je sem za svečo dala 17 evrov), mi je odprla hči, ki bi ji po letih bila lahko mama. Izrekla sem ji sožalje in se opravičila, da mi avto ni vžgal, zato nisem šla na pogreb. Pričela me je zmerjati, kričati na vse grlo, da si je njen oče že zaslužil, da bi šla na njegov pogreb, da bi se lahko pripeljala tudi kako drugače. Ob tem kričanju sem obnemela in le stežka prevzela vrečko s svečo, za katero se mi ni niti ni zahvalila. Naivno sem pričakovala, da se mi bo kasneje opravičila, pa se seveda ni. Od takrat dalje do mene goji neizmerno sovraštvo, ki ga kaže na različne načine, seveda tudi z žalitvami in verbalnimi napadi. Stara je okrog 50 let, mati dveh otrok. Pred leti sta se starša ločila, ker je oče še po ločitvi pretepel mamo, kar sem v naši kuhinji slišala na svoja ušesa od pretepene matere, ki je z dvema osnovnošolskima otrokoma zbežala v negotovost. Bil je izjemno nasilen, vsiljiv in je pil kot žolna. Ob smrti sem nameravala na pogreb v podporo tistim, ki so bili prizadeti in ne zaradi njega. Po mojih kriterijih si od mene ni zaslužil spoštovanja. Če tega ne bi doživela, ne bi verjela, da se to sploh lahko zgodi.
Forum je zaprt za komentiranje.