Ali moški res ne marajo…
Na splošno lahko rečem, da veliko manj, kot v običajnih odnosih.
Seveda je marsikaj odvisno od tega, v kakšnih odnosih je otrok s svojim pravim očetom in kako je na njega navezan.
Če ima z njim dobre odnose in če otrok gre k njemu za vidend, potem otrok spozna še drugo realnost, ne samo tiste doma pri mami in z očimom.
Če se ima otrok fajn pri očetu, potem je lahko vzgoja še toliko težja, saj ima otrok v spominu lepe trenutke, ki jih je preživel pri očetu in trenutke, kjer mu ni treba iti v šolo, opravljati raznih domačih opravil…..Zato vsakršna zahteva s strani očima ali mame, v otroku vzbudi odpor. Seveda to otrok doživlja kot nekaj krutega in nepravičnega, kar potem potoži očetu in oče lahko zato naredi precejšnje probleme. Saj oče meni, da se otroku godi grozna krivica in da trpi, pa čeprav se od njega zahtevajo le banalna opravila.
V vsakem primeru je vzgoja otrok veliko težja in zahteva dobršno mero potrpežljivosti, saj je ob tem treba upoštevati še dejavnik in vpliv očeta. Še prava starša se večkrat težko sporazumeta glede načina in vgojnih ukrepov, kaj šele trije…..
Kot pravim, je pa vsak primer posebnost zase.[/quote]
Ok, oče je potencialno itak lahko zgodba zase. Vendar pa sta že pogleda mame in novega partnerja na to, kako usmerjati otroka, lahko različna. In mame ponavadi niti ne iščejo ravnotežja, ampak se bolj nagibajo na stran otrok, kar je (mogoče) razumljivo. Zaradi tega pa se krha odnos med mamo in novim partnerjem.
Konkretno, otrok naredi stvar, ki je škodljiva najprej zanj. Stališči, kako to obravnavati, pa se med mamo in novim partnerjem razlikujeta. Ker novi partner meni, da mamino stališče ni primerno, ker od otroka zahteva premalo za popravo stvari, posledično pa se podobne stvari ponavljajo, poleg tega pa vpliva tudi na počutje novega partnerja, poskuša vztrajati pri svojem stališču, vendar novi partner verjetno nima možnosti za uspeh. Posledično se pojavlja razkorak in nezadovoljstvo med njima.
S prtljago do 5. leta je verjetno še najboljše, kar je starejše so problemi večji. Še večji pa, ko pride puberteta. Takrat so, še posebej novi partnerji, obsojeni na tičanje v ozadju.[/quote]
He, med puberteto so celo še ta pravi starši obsojeni na tičanje v ozadju … čista gverila.
No, ali pa diplomacija. In očimi ter mačehe morajo biti tukaj še posebej spretni.
Jaz pa vidim v očimu/mačehi morda tudi prednosti, ker se lahko z otrokom morda pogovarjata manj obremenjeno kot starši? Bolj kot starejši, izkušeni prijatelji, ne kot obremenjeni, zaskrbljeni starši, sploh ko gre za kake ljubezenske zadeve in zadrege, pa probleme v šoli in podobno. V mladih letih sem veliko inštruirala nadebudne srednješolce in sem ugotovila, da jim dostikrat manjka tudi malo bolj sproščen pogovor z odraslimi. Mene so gladko upoštevali, pa sem jim govorila iste stvari kot starši, samo na drugačen način. In v njih sem videla tudi zanimive, že skoraj odrasle ljudi, medtem ko so jih starši in učitelji še vedno obravnavali kot otroke. Veliko jim je pomenilo, da jih jemljem resno.
Vztrajni, si očim?
S prtljago do 5. leta je verjetno še najboljše, kar je starejše so problemi večji. Še večji pa, ko pride puberteta. Takrat so, še posebej novi partnerji, obsojeni na tičanje v ozadju.[/quote]
He, med puberteto so celo še ta pravi starši obsojeni na tičanje v ozadju … čista gverila.
No, ali pa diplomacija. In očimi ter mačehe morajo biti tukaj še posebej spretni.
Jaz pa vidim v očimu/mačehi morda tudi prednosti, ker se lahko z otrokom morda pogovarjata manj obremenjeno kot starši? Bolj kot starejši, izkušeni prijatelji, ne kot obremenjeni, zaskrbljeni starši, sploh ko gre za kake ljubezenske zadeve in zadrege, pa probleme v šoli in podobno. V mladih letih sem veliko inštruirala nadebudne srednješolce in sem ugotovila, da jim dostikrat manjka tudi malo bolj sproščen pogovor z odraslimi. Mene so gladko upoštevali, pa sem jim govorila iste stvari kot starši, samo na drugačen način. In v njih sem videla tudi zanimive, že skoraj odrasle ljudi, medtem ko so jih starši in učitelji še vedno obravnavali kot otroke. Veliko jim je pomenilo, da jih jemljem resno.
Vztrajni, si očim?[/quote]
Moja izkušnja je takšna, da ko je govora o stvareh, pri katerih otroci ne čutijo nobene obremenitve, ko gre za stvari, ki gredo njim v prid, je poslušanje zelo naklonilno (verjetno čutijo kot potuho). Ko pa se od njih tudi kaj pričakuje ali pa ko je treba kaj preprečiti, pa pridemo v vode “ti nisi moj fotr in mi nimaš kaj govoriti”. Brez mamine podpore meni ni nobene možnosti, da kaj dosežem. In te podpore največkrat ni.
Mislim, da bi v takšnih primerih žena naredila že veliko, če bi bila modro tiho (in se ne bi postavila niti na tvojo niti na njihovo stran). Avtoriteto si moraš nekako pridobit sam. Saj si jo moram jaz kot samska mama tudi, ker oče lahko samo naknadno naredi kako pridigo – in s tem še dodatno spodkoplje mene, saj očitno moja beseda ne velja dovolj??? Ne vem, če mi s tem ne dela medvedje usluge.
Res je, da nisi njihov oče, si pa vseeno oseba, ki je kar precej odgovorna zanje in navsezadnje jih imaš tudi rad (zelo verjetno velja tudi obratno). Saj poslušajo tudi učitelje, pa niso njihovi starši, a ne? Pa tudi marsikaj narediš za njih, pa ti ne bi bilo treba – pa ne jim zdaj tega očitat, ampak jim poskušaj nekako razložiti, da to vse sodi v paket in da ni enega brez drugega. Izberi moment, ko ste si dobri, ne ko je ravno ogenj v strehi. Pa še to se moraš zavedati, da otroci izrečejo marsikaj, česar sploh ne mislijo, in da vseeno znajo cenit to, kar delaš zanje, te sprejemajo … samo včasih pa pač puberteta zamegli tisti del možganov in si dajo duška.
Meni je najstarejši otrok enkrat zabrusil, da bo šel živet z očetu (btw, kot da bi bila to zame neka huda kazen – ko ima svoje žute minute, že ne!). Pa sva se pogovorila enkrat kasneje, ko je bil pri volji, lepo, mirno, kakšne so možnosti, kako bi to izvedli, kako se počuti pri meni, kako tam … Nikoli več ni predlagal česa takšnega. Ker ve, da ni ovir 🙂
To je pa res.
Otroci so pravi mojstri za iskanje izgovorov, da jim ni treba početi tistega, česar ne marajo.
Je pa to velika napaka mame, če ne podpira očima. Še posebej, če se prej pomenita o načinih vzgoje in ukrepih, potem pa mama popušča, ko bi morala vztrajati in se postaviti na očimovo stran.[/quote]
Je težava že prej, ker ni enotnosti pri tem, kako ukrepati. En zagovarja eno, drugi drugo. Običajno dva nimata vedno enakih pogledov na stvar in na to, kako kaj rešiti, vendar, če “ukrepi” enega ne prinesejo rezultatov, je potrebno zamenjati ploščo, predvsem pa, vztrajati pri ukrepih, ne pa popuščati. Ženske zelo redko zmorejo vztrajati pri izraženih zahtevah in pričakovanjih do otrok, enostavno so premile.
Kot, da bi mi bral misli….:)
In takšno popuščanje potem privede do tega, da se otrok nauči izsiljevati. Saj spozna, da se z izsiljevanjem doseže skoraj vse. Mama pa potem le jamra, da jo troci ne ubogajo, pa da več ne zmore…..Da bi pa kaj spremenila pri svojih vzgojnih ukrepih, je pa seveda preveč za njo.
Pri vzgoji je treba biti dosleden… To ne pomeni krut. Ampak, če nekaj rečeš, potem se je treba tistega držati. Na takšen način otroku pokažeš, da si samozavestna oseba, na katero se lahko zanese.
Sam tovrstno razmerje jemljem kot nekaj, kar je v paketu in ne ločujem partnerice od otrok. V začetku je bilo vse super, ko pa sem kasneje začel postavljati tudi kakšna pričakovanja, zahteve, komentarje na neprimerna ravnanja, tudi predlagal ukrepe, se je začelo obračati proti meni. Večkrat sem poudaril, da sem tudi jaz del celotne zgodbe in da ne moremo izbirati trenutkov, kdaj bomo v zgodbi vsi, kdaj pa se po potrebi tudi koga izključi in se mu pove, da nima pristojnosti za predlaganje ukrepov ali ukrepanje nasploh. Nenazadnje, če smo vsi v istem loncu, potem tudi vsi skrbimo, da se v tem loncu dobro počutimo vsi, tudi jaz.
Realnost pa je takšna, da za ukrepanje nisem pristojen, čeprav ravnanja otrok vplivajo tudi na moje počutje v skupnosti. Sva se tudi dogovorila, da ne komentiram več direktno otrokom, ampak se pogovorim z njo, potem se bo pa ona odločila, kaj bo storila in česa ne, kar običajno tudi pomeni, da ukrepi niso uveljavljeni do mere, ki bi bila učinkovita, ampak z mamino mero popuščanja. Seveda so temu primerni tudi rezultati, jaz pa izpadem težak, ki jim nima kaj težiti in od njih zahtevati.
Kot, da bi mi bral misli….:)
In takšno popuščanje potem privede do tega, da se otrok nauči izsiljevati. Saj spozna, da se z izsiljevanjem doseže skoraj vse. Mama pa potem le jamra, da jo troci ne ubogajo, pa da več ne zmore…..Da bi pa kaj spremenila pri svojih vzgojnih ukrepih, je pa seveda preveč za njo.
Pri vzgoji je treba biti dosleden… To ne pomeni krut. Ampak, če nekaj rečeš, potem se je treba tistega držati. Na takšen način otroku pokažeš, da si samozavestna oseba, na katero se lahko zanese.[/quote]
Ko bodo ženske dojele, da je to, kar je zapisano v zgornjem zadnjem odstavku, bistvo vzgoje, bo vse lažje. In to še vedno pomeni, da tvorno sodelujejo pri vzgoji, vendar je treba biti dosleden in vztrajen.
Točno tako…
Ne more ženska oziroma mama, od očima pričakovati, da bo za njene otroke le skrbel, pa dajal denar…A nekih pravic, pa avtoritete, pa ne bi smel imeti.
Torej, le dolžnosti in odgovornost, pravic pa ne ? To ne gre…..
Nekateri ne razumejo, da v takem odnosu igra mama pomembno vlogo, saj ima na otroke večji vpliv, kot pa očim ali pa učitelj….Če bo mama doma govorila, da učitelj nima prav, ga otroci v šoli ne bodo upoštevali.
Isto je doma. Mama mora otrokom razložiti in dati vedeti, da je očim enakovreden njej in da njegova beseda velja isto, kot mamina.
Ne more si očim sam, če ga mama ne podpira, ustvariti neke avtoritete. Saj bodo ga otroci zavračali.
Točno tako…
Ne more ženska oziroma mama, od očima pričakovati, da bo za njene otroke le skrbel, pa dajal denar…A nekih pravic, pa avtoritete, pa ne bi smel imeti.
Torej, le dolžnosti in odgovornost, pravic pa ne ? To ne gre…..
Nekateri ne razumejo, da v takem odnosu igra mama pomembno vlogo, saj ima na otroke večji vpliv, kot pa očim ali pa učitelj….Če bo mama doma govorila, da učitelj nima prav, ga otroci v šoli ne bodo upoštevali.
Isto je doma. Mama mora otrokom razložiti in dati vedeti, da je očim enakovreden njej in da njegova beseda velja isto, kot mamina.
Ne more si očim sam, če ga mama ne podpira, ustvariti neke avtoritete. Saj bodo ga otroci zavračali.[/quote]
Kar se denarja tiče, je vse dogovorjeno in nisem dolžen nič plačevati za otroke. Denar v tej zgodbi nima nobene veze. Tudi ni denar tisti, ki bi mi kupil avtoriteto in pravice.
Govorim o tem, da smo v skupnosti vsi in da moramo vsi skrbeti za to, da se bomo v tej skupnosti dobro počutili. Normalni pubertetniški izpadi so popolnoma razumljivi, kar gre pa preko meje, je pač potrebno ustrezno obravnavati in ukrepati. Brez odstopanj.
Lepo si razčlenil.
Očitno je večja težava žena kot otroci … Potem veš, kaj ti je storiti. To morata rešiti, navsezadnje bo z novim družinskim zakonikom tako, da bi se recimo po njeni morebitni smrti tudi ti lahko potegoval za skrbništvo nad otroki in ne bi avtomatično šli živet k očetu. Sploh če že dolgo živite skupaj in imata skupne otroke. Aja, že po sedanjem zakonu imaš tudi finančne obveznosti do otrok, če jih niti oče niti mati ne bi mogla v celoti vzdrževati. Posredno pa jih itak verjetno delno vzdržuješ, čeprav to ni nikjer zapisano s konkretnimi ciframi črno na belem.
Mah to so komplicirane zgodbe, res. Skušaj se vživeti tudi v njeno kožo. Če izhajam iz sebe (ob zavedanju, da niti slučajno vse ženske ne razmišljajo tako), bi mene verjetno ves čas preganjala slaba vest, da otrokom nekoga vsiljujem. Pa razumsko vem, da ni tako, ampak verjetno nikoli ne bi bila čisto sigurna, da jim je nova oseba v hiši res kul. Verjetno je laže, če so otroci še majhni in se čisto drugače navežejo na človeka.
Mislim, da je kar v redu izhodišče primerjava z učitelji, kot je omenil tudi Robi. Pa recimo zdravnik – tudi ni družinski član, pa upoštevamo njegovo mnenje. Kaj šele razni pedagoški delavci, psihologi …
V otrokovem življenju so dobrodošle vse dobrohotne, preudarne in uravnovešene odrasle osebe. Nikoli ne veš, kaj bo in kdaj jih bo potreboval. Starši ne znamo, ne zmoremo vsega, poleg tega nismo večni.
To se strinjam.
Saj se vedno najdejo neka razhajanja med staršema. Primer, ki ga omenjaš pa je zelo razširjen.
Če so razhajanja, bi se starša naj pogovorila in poglobila v različne principe vzgoje in skupaj razmislila o tem, kaj je bolje za otroka.
Katere vzgojne ukrepe je bolje uporabiti in se potem tistega oba držita. In to brez odstopanj.
To je tisto, kar otroku da vedeti, da sta starša enakovredna in je pogoj, da se vsi dobro počutijo.
Forum je zaprt za komentiranje.