V kolikšni meri razumemo vero in njen dejanski pomen za človekov osebnostni razvoj?
Spoštovani,
Upoštevajoč dejstvo, da se je nekdo na tem forumu odločil propagirati določena stališča preživetih reliktov zahodnega filozofskega fundamentalizma, sem se odločitev, da bi se spodobilo, da odpremo tudi temo, v kateri bi do izraza prišla napredna sodobna razmišljanja, pogledi, razumevanja in mnenja. Zaradi česar vam zastavljam naslednja vprašanja:
[list]
[*] Kako si razlagate in dojemate osebno vero?
[*] Ali menite, da je moč enačiti osebno vero z vero na splošno?
[*] Ali menite, da sodobni človek potrebuje osebno vero?
[*] Ali menite, da obstaja kakršna koli povezava med posameznikovo osebno vero in njegovo psiho?
[*] Kako si razlagate vpliv in pomen osebne vere za posameznikov osebnostni razvoj?[/list]
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Glede na to, da še nihče ni odprl diskusije na temo katerega koli izmed zastavljenih vprašanj, bom osebno začel diskusijo z razmišljanji na temo prvega vprašanja.
Kaj dejansko je osebna vera?
Osebna vera v osnovi sodi med temeljne tri dele naše nadzavesti, katera je le eden izmed štirih delov naše zavesti, katera nam omogoča temelje na osnovi, katerih postopoma razvijemo prvo primarno obliko čustvovanja – vero. Istočasno pa je naša osebna vera posledica delovanja dveh temeljnih orodij našega sebstva: izkustvo in dvom. Brez izoblikovane naše osebne vere, kot enega izmed temeljnih delov naše nadzavesti, bi imeli resno omejeno sposobnost in zmožnost izkustva in dvoma. Posledično bi se srečevali z najrazličnejšimi težavami na področju naših izkustva in dvoma, kar pa bi dejansko bila zgolj ena izmed mnogih posledic najrazličnejših neravnovesij v naši psihi.
Naša nezmožnost izoblikovanja osebne vere pa se ne bi nikjer tako uničujoče pokazala kot prav na področju naše zaznave, saj bi povzročila pojav tako imenovanega: progresivnega negativnega neravnovesja na področju naše zaznave. Katerega bi na čustveni ravni doživljali predvsem kot intenzivno pomanjkanje samozaupanja, samozavesti in samoizpolnitve. Preprosto zato, ker bi v tem primeru naše samozaupanje zamenjali z njegovim negativnim polom – strahom, samozavest z brezvoljnostjo in samoizpolnitev z razočaranjem. Kar bi zgolj nakazovalo na veliko globlja neravnovesja na področju naše zaznave, in sicer na ravni občutenj, iz katerih čustva tudi izvirajo. V našem primeru bi tako na ravni občutenj zamenjali občutenje odprtosti z njegovim negativnim polom – ujetostjo, sprejemanje z ne sprejemanjem in naklonjenost z nenaklonjenostjo. Kar pa bi znova nakazovalo še na veliko globlja neravnovesja na področju naše zaznave, in sicer na ravni občutkov, iz katerih občutenja tudi izvirajo. In tako bi v našem primeru na ravni občutkov zamenjali občutek prisotnosti z njegovim negativnim polom – odmaknjenostjo, navzočnost z odtujenostjo in povezanost z ločenostjo.
V zgornjem odstavku sem želel na hitro ponazoriti na kakšen način nezmožnost izoblikovanja naše osebne vere posega v našo zaznavo, katera predstavlja enega izmed temeljnih sestavnih delov naše psihe, ter jo postopoma usmeri na pot razvijanja v progresivno negativno neravnovesje. Pri čemer pa bi na tem mestu želel izpostaviti, da je izvorni namen naše zaznave, da nam omogoča sposobnost zaznavanja, preko njenih štirih temeljnih orodij – občutek, občutenje, čustvo in čustvovanje.
Kot lahko vidimo naša nezmožnost izoblikovanja naše osebne vere posega primarno posega prav v temeljni del naše psihe, katerega primarna funkcija je zaznavanje. S čimer omogoči nadaljnji razvoj izrazito intenzivnih konfliktov med preostalimi temeljnimi deli naše psihe – podzavest, zavest, intuicija, jaz in sebstvo. Kateri se navzven izražajo kot najrazličnejše oblike osebnostnih patoloških psiholoških pojavov, motenj ali celo procesov, v obliki najrazličnejših psiholoških obolenj.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
priznavam troedinost Boga
ko mi bejba med natepavanjem tuli (neglede na osebno veroizpoved, prepričanje v kakršnegakoli boga …):
o Bog
o Moj Bog
o TI Moj Bog
več ne rabim.
aja … I.N.R.I. je po moje po nepotrebnem umrl na križu. — Lahko bi se overdozal.
Vsak naj sam zase pove, ali potrebuje osebno vero ali ne. Večkrat gre žal za vsesplošno vero oz. resnico, ki so jo drugi vzeli za svojo, se ji popolnoma podredili in ji slepo sledijo. Mene to ne privlači, ker tukaj ni prostora za razmišljanja in morda širjenje obzorij tudi izven konceptov določenega verovanja.
Osebno sem vero sama poiskala, ni ona našla mene. Zgodilo se je nekaj let po dogodku, ko sem se začela spraševati o stvareh, na katere nisem našla odgovorov. Bila sem zagnana, navdušena in polna pričakovanj. Dobila sem veliko novih spoznanj o sebi, o tem kdo smo, kam plujemo. Vesela sem, da sem ob tem ohranila del sebe in nisem padla pod vpliv črednega nagona. Danes vera pomeni sprejetje določenih pravil igre. Če se jih držiš in prikimavaš, si notri, sicer ne marajo konstruktivnih debat, ker bi s tem lahko odgnal kakšno drugo ovčico. Torej, meni veliko pomeni, da se znajdem v “čudnih” trenutkih, ko morda dvomim in tisti hip ne vidim izhoda. Meni več pomeni osebna vera, ker to je tisto, česar mi ne more vzeti nihče. Lahko me zaprejo, kaj se dogaja v glavi je le moje.
Sodobni človek potrebuje varnost, pozornost, usmeritve. To mu nudi vera na splošno. Tam najde zatočišče, četudi ne razume vsega kar pripovedujejo. Gre za pripadnost določeni skupini vernikov, ki te sprejmejo (sicer ne čisto takšnega kot si) in se ti pogojno dajejo. Osebna vera je brezpogojna, ker je tvoja. Gre za skupek tistega, kar si vzel, pridobil, nadgradil od zunaj. Ja, pobral si smetano, tisto kar ti paše:). Ne odobravam trpljenja za vsako ceno. Nekatere vere propagirajo trpljenje, ker so ljudje v takšnem trpečem stanju veliko bolj vodljivi, poslušni in pokorni.
Osebna vera še ni zadosten razlog, da se človek tudi osebnostno razvija. Nekateri bodo ostali in stopicali na mestu, drugi si bodo postavljali nova in nova vprašanja, iskali izzive in preverjali ali je njihova izbira pravilna. To je vseživljenjski proces, modrec si ali pa nisi na smrtni postelji (tam pravzaprav spoznaš, kaj si dosegel v življenju, ker nimaš več druge priložnosti).
vsem “veram” je skupno eno – ne prenesejo, ne tolerirajo drugih ver.
kako je lahko ena vera “relevantna”, ko pa druge vere priznavajo duge bogove, drugačno verovanje … ??
kako lahko posamezna vera “prenese” druge / drugačne vere, druge / drugačne bogove???
aja … ko se predaš / zapišeš eni VERI je to to. Odtalega sveta, ljudi, dovoljenega mišljenja NI
zato so mi všeč vojne, naravne katastrofe … ker se ljudje srečajo z bistvom in smislom samega sebe!! ko je nujno VEROVATI v sebe ☺
Spoštovana Goldfish,
Za začetek bi se vam želel zahvaliti za vaše pripravljenost deljenja vaših zanimivih razmišljanj in pogledov v tej temi.
Bi vas smel naprošati, da delite vaše razmišljanje z ostalimi tudi v zvezi s tem kaj naj bi po vašem dejansko bila osebna vera ter kakšna je razlika med osebno vero in vero v nekaj/nekoga? Kajti prav to sta prva dva ključna vprašanja naše teme. V kolikor pa želite se lahko tudi dotaknete moje definicije osebne vere.
Ali je osebna vera ločena/povezana z vero v nekaj/nekoga? Kaj sploh je osebna vera – funkcija naše psihe, človekova primarna potreba, lastnost… vse od tega ali nekaj povsem drugega?
Za vaš odgovor se vam v naprej najlepše zahvaljujem.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
V osnovi je vsaj prvo vprašanje napačno formulirano, iz tega izhaja, da so napačno formulirana tudi ostala….seveda to velja le v primeru, če se vprašanje nanaša na t.i organizirane vere(religije), če pa temu ni tako, so vprašanja povsem irelevantna in je na njih skoraj nemogoče odgovoriti, ker je osebna vera lahko v tem primeru poenotena (trdno) z posameznikom in je lahko le odsev duševnega stanja posameznika, ne odraža pa dejanskega stanja le tega..zatorej bi vas prosil, da najprej postavite osnovne smernice, da se lahko odgovori, predvsem…ali se za osebno vero smatra verovanje v katerokoli organizirano religojo ali ne?
Pravijo, da je osebna vera tudi plod naše psihe, torej našega dojemanja in izkustva vere na splošno. Zato tudi svarijo pred tem, da ne zaideš preveč v osebno vero ter se s tem oddaljiš od bistva, ki ga oznanja neko verovanje. Recimo spoved v krščanstvu…če postaneš preveč “pameten” in se zatekaš k svoji, osebni veri, prideš slej kot prej do spoznanja, da ne potrebuješ drugih za odrešenje, ker si lahko sam medij, pot in resnica do boga. Lahko pa gre za špekuliranje, da ovčice ne izginejo iz prizorišča:).
Od kod pride dvom? Zakaj dvomimo? Nas dejansko preizkuša sam bog ali deluje naša podzavest? Kdaj veš, da si čustveno v neravnovesju sam s sabo v povezavi z bogom? Dobro, če okolica to občuti in zazna, se ti je že odpeljalo. Samo, kako ve vsak sam pri sebi, kje je tisto, kar je usmerjanje dejansko k bogu oz. neuravnovešeno komuniciranje ter travmiranje v tri dni. Lahko svojo psiho pripravim in prepričam v nekaj, kar je morda le plod naše domišljije?
Moje mnenje je takšno…dokler žanješ dobro, si očitno na pravi poti. A ni bistvo tudi to, da z osebno vero postajaš boljši človek? Pomembno je zaupanje v vero, v to kar ti osmisli življenje in kar sprejemaš v tem trenutku za svoje.
pa še eno vprašanje velecenjeni Ten ai Budo, bilo bi zelo zanimivo slišati kaj si vi predstavljate pod relikte zahodnega filozofskega fundamentalizma? menda ne zagovarjate relikte vzhodnega filozofskega fundamentalizma, namreč v tem primeru ste na podbno nizkem duhovnem razvoju kot tisti, ki jih opredelujete kot fundamentaliste zahoda
Spoštovani X6,
Kot prvo bi se tudi vam želel zahvaliti za vašo pripravljenost, da delite vaša razmišljanja in poglede z ostalimi v tej temi.
Kar se zadeva samih vprašanj, ki sem jih zastavil kot izhodišče za diskusijo v tej temi, vam lahko zagotovim, da so vsa zastavljena tako pravilno kot tudi preudarno. Seveda pa to ne pomeni, da so pravilno formulirana iz stališča vaše miselnosti, ki je več kot očitno precej drugačna od moje. In osebno me nadvse veseli, da ste bili pripravljeni deliti vaše razmišljanje z rahlo, a skrajno posrečeno, provokativno noto. Katera vsekakor poskrbi, da se ozračje naše, drugače, precej resne teme deloma sprosti. Po drugi strani pa ste v vašem razmišljanju nadvse lepo in jedrnato strnili razlike, ki delijo dva povsem drugačna načina razmišljanja, kar pa je tudi eden izmed namenov, zakaj sem to diskusijo sprva sploh odprl.
Kar pa se zadeva samih smernic pa slednjih namenoma nisem podal na kakršen koli način. Kajti v kolikor želimo resnično voditi odprto diskusijo glede tem, ki jih obravnavajo moja izhodiščna vprašanja preprosto ne smemo določiti nikakršnih smernic, saj bi s sleherno izmed njih postopoma dejansko vodili dogmatično obarvano diskusijo. Kakršne koli dogme bodisi religijske, verske, versko-filozofske bodisi filozofske, psihološke, sociološke, antropološke ali kakršne koli drugačne pa v naši odprti diskusiji nimajo nikakršnega prostora. Slednje lahko sprejmemo v naši odprti diskusiji izključno pod naslednjima dvema pogojema:
[list]
[*] Da so si vse dogme, ne glede na njihov izvor in naravo, medsebojno enakovredne.
[*] Da dogme služijo zgolj kot sredstvo posameznikovega formuliranja njegovega razmišljanja ali pogleda.[/list]
V kolikor pa se ne motim sem v svoji drugi objavi v tej temi več kot le transparentno začrtal smernice, iz katerih osebno izhajam. Katere sem osnoval tako na svojih znanjih kot tudi svojih lastnih izkušnjah in izkušnjah iz svojega strokovnega področja, in v kolikor si boste ponovno prebrali omenjeno mojo objavo boste mogoče slednje tudi malo bolj jasno razumeli.
Vaše stališče, da je o posameznikovi osebni veri nesmiselno razpravljati, v kolikor o slednji ne razpravljamo v neposredni povezavi z določenim verskim ali versko-filozofskim sistemom, pa odraža izključno vaša osebna razmišljanja in poglede. Nikakor pa kar koli več od tega ali celo stvarno naravo osebne vere in njenega pomena in vpliva na posameznika samega. A kot sem predhodno že omenil je namen te teme odprta diskusija, kjer se bodo spoštovala vsa razmišljanja in pogledi ne glede na njihove medsebojne razlike. Pri čemer se bo vztrajalo pri tem, da se razlaganje izhodiščnih vprašanj te teme prepušča izključno posameznikovi lastni presoji.
Za konec pa vam bom tokrat izjemoma odgovoril na vaše vprašanje, ki ste mi ga zastavili v vaši drugi objavi, na zelo nevljuden in nespoštljiv način. Pri čemer pa smatrajte ta moj odgovor kot moj zadnji odgovor vam osebno, v kolikor v vaši nadaljnji komunikaciji ne boste upoštevali določenih minimalnih kriterijev vljudnosti in spoštljivosti. Osebno pod relikte zahodnega filozofskega fundamentalizma smatram vse filozofske šole, ki temeljijo na nihilizmu.
Sedaj pa se nadejam, da boste tudi vi delili s preostalimi v tej temi vaša razmišljanja v zvezi z izhodiščnimi vprašanji.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Spoštovana Goldfish,
V kolikor si boste ponovno malo pozorneje prebrali mojo drugo objavo v tej temi, boste lahko videli, da osebno izhajam iz izhodišča, da je osebna vera, sestavni del naše nadzavesti, katero poleg nje sestavljata še naša osebna volja in osebna izbira. A preden nadaljujem z mojim odgovorom bi svetoval, da se za trenutek ustavimo pri sami zgradbi človekove psihe.
Šest temeljnih sestavnih delov človekove psihe:
[list]
[*] Sebstvo,
[*] Podzavest,
[*] Zavest,
[*] Zaznava,
[*] Intuicija,
[*] Jaz.[/list]
Zgradba sebstva:
[list]
[*] Neznano.[/list]
Zgradba podzavesti:
[list]
[*] Semipodzavest,
[*] Podzavest,
[*] Kolektivno nezavedno,
[*] Univerzalno nezavedno.[/list]
Zgradba zavesti:
[list]
[*] Zavest,
[*] Nadzavest,
[*] Kolektivno nezavedno,
[*] Univerzalno nezavedno.[/list]
Zgradba zaznave:
[list]
[*] Zaznava,
[*] Somatska inteligenca,
[*] Kolektivno nezavedno,
[*] Univerzalno nezavedno.[/list]
Zgradba intuicije:
[list]
[*] Intuicija,
[*] Intuitivna inteligenca,
[*] Kolektivno nezavedno,
[*] Univerzalno nezavedno.[/list]
Zgradba jaza:
[list]
[*] Zavedni del jaza – ego,
[*] Nezavedni del jaza – senca,
[*] Osebnost(i) – persona(e).[/list]
Preden pa nadaljujemo pa predlagam, da se za trenutek še ustavimo pri temeljnih orodjih posameznih temeljnih sestavnih delov naše psihe, preko slednjih tudi delujejo.
Temeljna orodja sebstva:
[list]
[*] Izkustvo,
[*] Dvom.[/list]
Temeljna orodja podzavesti:
[list]
[*] Arhetip,
[*] Nagon.[/list]
Temeljna orodja zavesti:
[list]
[*] Nevolativna misel,
[*] Volativna misel.[/list]
Temeljna orodja zaznave:
[list]
[*] Občutek,
[*] Občutenje,
[*] Čustvo,
[*] Čustvovanje.[/list]
Temeljna orodja intuicije:
[list]
[*] Uvid,
[*] Spoznanje,
[*] Razsvetljenje.[/list]
Temeljno orodje jaza:
[list]
[*] Zavedanje.[/list]
Sedaj pa si za trenutek le še enkrat poglejmo zgradbo nadzavesti, o kateri bo iz moje strani precej govora v tej diskusiji.
Zgradba nadzavesti:
[list]
[*] Osebna izbira,
[*] Osebna volja,
[*] Osebna vera.[/list]
Temeljno orodje nadzavesti:
[list]
[*] Vedenje.[/list]
Poleg že omenjenega izhodišča pa osebno tudi izhajam iz nadvse preprostega dejstva, glede katerega se strinjajo tako zahodne kot vzhodne strokovne vede, kakor tudi verski in versko-filozofski sistemi, in sicer da je eden izmed primarnih človekovih namenov tudi njegovo konstantno delo na področju razvoja lastne psihe. V kolikor bomo malo podrobneje preučili zgodovino človeške vrste ali zgolj svojo lastno osebno zgodovino bomo hitro spoznali, da je v nas prisotno ‘nekaj’, kar nas neprestano usmerja k nenehnemu raziskovanju Kdo in Kaj resnično smo, kaj dejansko pomeni biti Človek, kakor tudi da se nenehno razvijamo tako na somatskem, duševnem kot tudi duhovnem področju tako kot posamezniki kot celotna vrsta. In prav na osnovi tega preprostega dejstva ter seveda tudi na osnovi svojih znanj kot tudi osebnih in strokovnih izkušnjah trdno verjamem, da je osebna vera dejansko zgolj sestavni del naše nadzavesti oziroma v širšem kontekstu naše psihe. Do povsem identičnih ugotovitev pa so na drugi strani prišle najrazličnejše zahodne in vzhodne strokovne vede kot tudi najrazličnejši verski in versko-filozofski sistemi. A vse te identične ugotovitve, s katerimi se lahko srečamo preko zelo različnih poti bodo za nas nosile zelo majhen pomen, v kolikor ne bomo tudi sami, na osnovi lastnega dvoma in preko slednjega izkustva uspeli priti do te preproste ugotovitve. Kajti vse do takrat bo to dejstvo za nas skrajno abstraktne in nepredstavljive narave.
Da, dejansko vsi verski in versko-filozofski sistemi jasno sporočajo, da je osebna vera sestavni del posameznikove psihe, kakor tudi na drugi strani, da pot do Boga vodi edino preko in skozi nas osebno. Zahodna psihologija bolj kot ne razlaga posameznikov stik z njegovim sebstvom kot izkustvo Boga. S čimer se v celoti strinjajo tudi vsi verski in versko-filozofski sistemi. Zakaj pa na drugi strani verski in versko-filozofski sistemi v isti sapi svarijo ljudi pred nevarnostjo njihovega pretiranega ukvarjanja s preučevanjem njihove osebne vere pa je v osnovi dvodelen. Prvi del predstavlja njihov iskren namen obvarovati posameznika pred nevarnostmi, ki nanj prežijo, v kolikor se loti preučevanja osebne vere brez ustreznega predznanja, katere so nadvse stvarne. Drugi, veliko manjši, del pa seveda predstavlja tudi njihova prikrita ali odkrita težnja po ohranjanju monopola oziroma bolje rečeno njihove pozicije moči, kar je povsem običajna človeška lastnost.
A v tokratni temi se ne nameravam kakor koli zapletati v diskusijo zakaj verski in versko-filozofski sistemi vztrajajo pri ohranjanju njihove pozicije moči, saj je to tema za kakšno drugo diskusijo. Sem pa vsekakor pripravljen malo podrobneje spregovoriti o njihovem iskrenem namenu obvarovanja posameznika pred nevarnostmi, ki prežijo na nevedne, ki se lotijo poglobljenega preučevanja osebne vere, na osnovi napačnih izhodišč. Kar bom tokrat zgolj ponazoril z naslednjima dvema primeroma. V kolikor se posameznik sooča z resno obliko psihološke motnje ali obolenja, bo ravnal nadvse modro, v kolikor se ne bo zatekel k različnim praksam samo-psihoterapij, o katerih bo mogoče prebral eno ali dve knjigi, temveč si bo raje poiskal strokovno pomoč strokovno usposobljenega posameznika. Ali v kolikor se posameznik sooča z resno obliko somatske bolezni, bo prav tako ravnal nadvse modro, v kolikor bo odšel k zdravniku, namesto da bi se zatekel k samo-zdravljenju na osnovi kakšnega laičnega medicinskega priročnika.
Prav zaradi tovrstnih vprašanj, ki ste jih v zgornjem odstavku izpostavili osebno verjamem, da je nujno potrebno temeljito in multidisciplinarno raziskovanje stvarne narave človekove psihe. Kakor tudi, da se trenutna spoznanja in odkritja o človekovi psihi začne postopoma približevati tudi zahodni laični skupnosti na način, ki jim bom razumljiv in poznan. Seveda pa se pri tem preprosto ne moremo izogniti prepadu, ki ločuje različne strokovne vede in laično skupnost, saj je narava, zgradba in samo delovanje človekove psihe za večino predstavnikov laične skupnosti bolj kot ne terra incognita. A v kolikor vsaj v določenem majhnem delu približamo tovrstna znanja predstavnikom laične skupnosti, lahko v marsikaterem pogledu izboljšamo njihova vsakdanja življenja in s tem posledično tudi celotno družbo, katero skupaj tvorimo tako predstavniki najrazličnejših strok kot tudi laične skupnosti. Cilj, ki vsekakor opravičuje delo, ki bo potrebno, da vsaj deloma premostimo prepad med obema poloma naše družbe.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Iskreni namen obvarovanja posameznika pred nevarnostmi? Povejte mi na primeru pedofilije ali homoseksualnosti. Nevarnost preži takrat, ko se človek preda, odpre in pokaže ranljivost v napačnem kraju in na napačnem mestu. In ne boste verjeli, teh mest je polno tudi v veri. To so pasti, morda hudičevo delo. Ne vem. Vem pa to, da so nevarnosti in obstajajo ljudje, ki se pod lepimi besedami skrivajo in hlinijo iskrenost. Ne želim biti negativna, ker je na splošno več lepih trenutkov, ki ti jih lahko da neka veroizpoved.
Kako lahko trdite, da poznate napačna izhodišča drugih? Ker ne ravnajo tako kot bi vi na njihovem mestu? Kaj je prava resnica? Če se recimo ne strinjam z vami, po vaše živim v zmoti, grehu? Moja izhodišča so lahko povsem drugačna od vaših in imava oba prav. Resnic je več. Lahko mi rečete, da je ena in so samo poti do nje različne. Pa dokažite? Še vedno pravim, da je več resnic.
Ljudje smo si različni. Nekdo se bo zatekel k strokovni pomoči, spet drugi bo sam prišel do zaključkov in na koncu bosta oba “zdrava”. Zakaj bi zagovarjali eni in edini pristop kot pravo resnico? Ljudje nismo bogovi, včasih si to želimo, predvsem z izpostavljanjem svoje pameti.
Zame je prav tisto, kar čutim. Tisto, kar pravi kombinacija srca in razuma. Včasih se tehtnica prevesi na eno ali drugo stran. Ampak v končni fazi sem jst tista, ki se odločam, kaj je zame najbolje. Kajti tudi posledice, odgovornosti svojih dejanj bom nosila sama. Nihče ne bo prevzel mojega nahrbtnika. To je moje breme in o njem odločam sama. Včasih pa verstva prevzemajo to primarno funkcijo človeka in mu s tem odvzamejo hrbtenico, smisel v odločanju in sprejemanju lastnih potez.
Spoštovana Goldfish,
Za začetek bi vam želel svetovati, da se vam ni potrebno v nobenem primeru na kakršen koli način bati, da imam kakršen koli način spreminjati vaša obstoječa verovanja, prepričanja, razmišljanja ali poglede. Zaradi česar se vam ni potrebno počutiti na kakršen koli način ogrožene od vsebine mojih objav.
Kot drugo bi vam svetoval, da si pozorno preberete vse moje objave v tej temi in v kolikor boste to storili, boste po vsej verjetnosti prišli do precej drugačnih zaključkov kaj sporočam v slednjih, kot pa do katerega ste prišli sedaj. Včasih moramo kakšno zadevo prebrati tudi dvakrat, trikrat ali celo večkrat preden se v nas izkristalizira uvid v neko sporočilo. Nakar je načeloma nadvse dobrodošlo, da namenimo določeno stopnjo kontemplacije na osnovi tega kaj nam nek naš uvid dejansko sporoča, da se postopoma ‘pregrizemo’ do spoznanja. Da pa naše spoznanje o določenem uvidu pretvorimo v razsvetljenje, kar v osnovi ne pomeni ničesar drugega kot le to, da sporočilo, ki smo ga prejeli od določenega našega uvida uskladimo z vsemi temeljnimi deli naše psihe, pa bomo načeloma potrebovali kar precej našega časa, dela in vloženega truda. Znanje in vedenje vedno hodita z roko v roki s ceno, ki jo moramo plačati zanju. Posameznik pa ima vedno na voljo povsem svobodno izbiro ali je pripravljen plačati ceno za določeno znanje ali vedenje. Pri čemer pa nam kot ljudem preprosto ni dano a priori vedeti kaj je tisto kar bomo plačali in kakšna bo dejanska cena za to.
Za konec pa bi vas le še vljudno naprošal, če me lahko v vašem naslednjem odgovoru citirate, kjer sem eksplicitno ali na kakršen koli drugačen način navedel, da osebno poznam napačna izhodišča drugih. V kolikor pa takšnega mojega citata ne boste uspeli najti, pa bi nadvse cenil, v kolikor me v bodoče ne boste več obtoževali česar koli zgolj na osnovi vašega površnega ali napačnega razumevanja mojih izjav. V kolikor pa kakšne moje izjave ne razumete pa vam bom z veseljem ponudil dodatno pojasnilo, v kolikor me boste vprašali za slednje.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Spoštovana Goldfish,
V kolikor mi boste znali tehtno argumentirati na kakšen način celotni sklop mojih osebnih verovanj in prepričanj določa vaša osebno verovanja in prepričanja, vam bom z veseljem odgovoril na vaše vprašanje. V nasprotnem primeru pa ga bom smatral zgolj za vaš rahlo posrečen poizkus neuspešne oblike provokacije.
Bi pa vam na tem mestu tudi sam želel zastaviti rahlo provokativno vprašanje, izključno z namenom, da vam namignem, da slednja preprosto nimajo prostora v odprti diskusiji. Kaj vi osebno dejansko veste o stvarni naravi izkustva, v kolikor se že soočate z resnimi težavi pri osnovnem razumevanju stvarne narave dvoma, in na podlagi česa sploh definirate vaša izkustva, v kolikor vam je njihova stvarna narava v celoti nepoznana?
Kot lahko vidite iz mojega rahlo provokativnega vprašanja, z njimi preprosto ne moremo pristopiti kakršni koli odprti diskusiji, katere primarni namen je izmenjava razmišljanj, pogledov, mnenj, stališč in idej; pri čemer vsi soudeleženi spoštujejo nedotakljivost sogovornikove psihične in osebnostne integritete.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Naj vam povem, da nimam nikakršne bojazni, da bi spreminjali moja obstoječa prepričanja, verovanje in podobno, ker je to nemogoče. Neomajno stojim za svojimi besedami:). Napačno je razmišljati, da bi se počutila kakorkoli ogroženo. Mi je žal, če niste prepoznali mojega truda v smer konstruktivne debate. Navsezadnje sva oba odrasla in cilj komunikacije je izključno izmenjavanje mnenj. Ob tem naj vam ne bo neprijetno:). Vaše objave lahko preberem še 10x. Morda bi bilo na mesto, da si kakšen moj izsek ponovno preletite. Vsak se svobodno odloča, kaj sprejema za svoje. Če v vaših povzetkih raznih filozofskih razprav nisem zasledila svoje resnice, mi zato ni treba venomer brati, da bi se me prijelo. Saj to menda razumete, a ne. Ne nameravam se pogrezniti do vašega spoznanja na način, da bi ga sprejela za svojega. Pišem izključno iz svojega vidika, kaj mislim, neodvisno do drugih.
Glede vašega zadnjega odstavka. Seveda vas ne morem citirati. Prišlo mi je na misel, da morda razmišljate na način, ki sem ga videla. To je bila moja izbira. Kaj če vas nisem dobro razumela? Zato smo tukaj, vsak naj se “brani” po svoje:). Razsvetljenje se doseže s komunikacijo….ali pa tudi ne pride do njega. Nismo vsi rojeni za vse. Je to tako narobe?
Ničesar vas ne obtožujem, celo nasprotno…cenim vas. Če ne sprejemate moje preproste filozofije v kontekstu, da jo preberete nevtralno, potem vam svetujem da je bolje, da sploh ničesar od mene ne preberete. Ne vem zakaj bi se razburjali ob objavi postov drugih. Vsak naj ima svoje mnenje, mar ni to naša pravica?
Prosim vas, ne pišite mi, da sem površna in napačno berem. To sem jaz, ni potrebno da se ujameva in imava isto resnico. Ampak zato ni treba me označevati kot slabo bralko in podobno:). Vsak po svoje, a ne:). Če vidim belo barvo…kako naj vem, da vi vidite enako:).
Spoštovana Goldfish,
V kolikor si boste ponovno malo pozorneje prebrali mojo drugo objavo v tej temi, boste lahko videli, da osebno izhajam iz izhodišča, da je osebna vera, sestavni del naše nadzavesti, katero poleg nje sestavljata še naša osebna volja in osebna izbira. A preden nadaljujem z mojim odgovorom bi svetoval, da se za trenutek ustavimo pri sami zgradbi človekove psihe.
Šest temeljnih sestavnih delov človekove psihe:
[list]
[*] Sebstvo,
[*] Podzavest,
[*] Zavest,
[*] Zaznava,
[*] Intuicija,
[*] Jaz.[/list]
Zgradba sebstva:
[list]
[*] Neznano.[/list]
Zgradba podzavesti:
[list]
[*] Semipodzavest,
[*] Podzavest,
[*] Kolektivno nezavedno,
[*] Univerzalno nezavedno.[/list]
Zgradba zavesti:
[list]
[*] Zavest,
[*] Nadzavest,
[*] Kolektivno nezavedno,
[*] Univerzalno nezavedno.[/list]
Zgradba zaznave:
[list]
[*] Zaznava,
[*] Somatska inteligenca,
[*] Kolektivno nezavedno,
[*] Univerzalno nezavedno.[/list]
Zgradba intuicije:
[list]
[*] Intuicija,
[*] Intuitivna inteligenca,
[*] Kolektivno nezavedno,
[*] Univerzalno nezavedno.[/list]
Zgradba jaza:
[list]
[*] Zavedni del jaza – ego,
[*] Nezavedni del jaza – senca,
[*] Osebnost(i) – persona(e).[/list]
Preden pa nadaljujemo pa predlagam, da se za trenutek še ustavimo pri temeljnih orodjih posameznih temeljnih sestavnih delov naše psihe, preko slednjih tudi delujejo.
Temeljna orodja sebstva:
[list]
[*] Izkustvo,
[*] Dvom.[/list]
Temeljna orodja podzavesti:
[list]
[*] Arhetip,
[*] Nagon.[/list]
Temeljna orodja zavesti:
[list]
[*] Nevolativna misel,
[*] Volativna misel.[/list]
Temeljna orodja zaznave:
[list]
[*] Občutek,
[*] Občutenje,
[*] Čustvo,
[*] Čustvovanje.[/list]
Temeljna orodja intuicije:
[list]
[*] Uvid,
[*] Spoznanje,
[*] Razsvetljenje.[/list]
Temeljno orodje jaza:
[list]
[*] Zavedanje.[/list]
Sedaj pa si za trenutek le še enkrat poglejmo zgradbo nadzavesti, o kateri bo iz moje strani precej govora v tej diskusiji.
Zgradba nadzavesti:
[list]
[*] Osebna izbira,
[*] Osebna volja,
[*] Osebna vera.[/list]
Temeljno orodje nadzavesti:
[list]
[*] Vedenje.[/list]
Poleg že omenjenega izhodišča pa osebno tudi izhajam iz nadvse preprostega dejstva, glede katerega se strinjajo tako zahodne kot vzhodne strokovne vede, kakor tudi verski in versko-filozofski sistemi, in sicer da je eden izmed primarnih človekovih namenov tudi njegovo konstantno delo na področju razvoja lastne psihe. V kolikor bomo malo podrobneje preučili zgodovino človeške vrste ali zgolj svojo lastno osebno zgodovino bomo hitro spoznali, da je v nas prisotno ‘nekaj’, kar nas neprestano usmerja k nenehnemu raziskovanju Kdo in Kaj resnično smo, kaj dejansko pomeni biti Človek, kakor tudi da se nenehno razvijamo tako na somatskem, duševnem kot tudi duhovnem področju tako kot posamezniki kot celotna vrsta. In prav na osnovi tega preprostega dejstva ter seveda tudi na osnovi svojih znanj kot tudi osebnih in strokovnih izkušnjah trdno verjamem, da je osebna vera dejansko zgolj sestavni del naše nadzavesti oziroma v širšem kontekstu naše psihe. Do povsem identičnih ugotovitev pa so na drugi strani prišle najrazličnejše zahodne in vzhodne strokovne vede kot tudi najrazličnejši verski in versko-filozofski sistemi. A vse te identične ugotovitve, s katerimi se lahko srečamo preko zelo različnih poti bodo za nas nosile zelo majhen pomen, v kolikor ne bomo tudi sami, na osnovi lastnega dvoma in preko slednjega izkustva uspeli priti do te preproste ugotovitve. Kajti vse do takrat bo to dejstvo za nas skrajno abstraktne in nepredstavljive narave.
Da, dejansko vsi verski in versko-filozofski sistemi jasno sporočajo, da je osebna vera sestavni del posameznikove psihe, kakor tudi na drugi strani, da pot do Boga vodi edino preko in skozi nas osebno. Zahodna psihologija bolj kot ne razlaga posameznikov stik z njegovim sebstvom kot izkustvo Boga. S čimer se v celoti strinjajo tudi vsi verski in versko-filozofski sistemi. Zakaj pa na drugi strani verski in versko-filozofski sistemi v isti sapi svarijo ljudi pred nevarnostjo njihovega pretiranega ukvarjanja s preučevanjem njihove osebne vere pa je v osnovi dvodelen. Prvi del predstavlja njihov iskren namen obvarovati posameznika pred nevarnostmi, ki nanj prežijo, v kolikor se loti preučevanja osebne vere brez ustreznega predznanja, katere so nadvse stvarne. Drugi, veliko manjši, del pa seveda predstavlja tudi njihova prikrita ali odkrita težnja po ohranjanju monopola oziroma bolje rečeno njihove pozicije moči, kar je povsem običajna človeška lastnost.
A v tokratni temi se ne nameravam kakor koli zapletati v diskusijo zakaj verski in versko-filozofski sistemi vztrajajo pri ohranjanju njihove pozicije moči, saj je to tema za kakšno drugo diskusijo. Sem pa vsekakor pripravljen malo podrobneje spregovoriti o njihovem iskrenem namenu obvarovanja posameznika pred nevarnostmi, ki prežijo na nevedne, ki se lotijo poglobljenega preučevanja osebne vere, na osnovi napačnih izhodišč. Kar bom tokrat zgolj ponazoril z naslednjima dvema primeroma. V kolikor se posameznik sooča z resno obliko psihološke motnje ali obolenja, bo ravnal nadvse modro, v kolikor se ne bo zatekel k različnim praksam samo-psihoterapij, o katerih bo mogoče prebral eno ali dve knjigi, temveč si bo raje poiskal strokovno pomoč strokovno usposobljenega posameznika. Ali v kolikor se posameznik sooča z resno obliko somatske bolezni, bo prav tako ravnal nadvse modro, v kolikor bo odšel k zdravniku, namesto da bi se zatekel k samo-zdravljenju na osnovi kakšnega laičnega medicinskega priročnika.
Prav zaradi tovrstnih vprašanj, ki ste jih v zgornjem odstavku izpostavili osebno verjamem, da je nujno potrebno temeljito in multidisciplinarno raziskovanje stvarne narave človekove psihe. Kakor tudi, da se trenutna spoznanja in odkritja o človekovi psihi začne postopoma približevati tudi zahodni laični skupnosti na način, ki jim bom razumljiv in poznan. Seveda pa se pri tem preprosto ne moremo izogniti prepadu, ki ločuje različne strokovne vede in laično skupnost, saj je narava, zgradba in samo delovanje človekove psihe za večino predstavnikov laične skupnosti bolj kot ne terra incognita. A v kolikor vsaj v določenem majhnem delu približamo tovrstna znanja predstavnikom laične skupnosti, lahko v marsikaterem pogledu izboljšamo njihova vsakdanja življenja in s tem posledično tudi celotno družbo, katero skupaj tvorimo tako predstavniki najrazličnejših strok kot tudi laične skupnosti. Cilj, ki vsekakor opravičuje delo, ki bo potrebno, da vsaj deloma premostimo prepad med obema poloma naše družbe.
Lep pozdrav,
TenAiBudo[/quote]
Tu se vsi tikamo, ker to je običajni nivo komunikacije na internetu in ustvarja domačnost, občutek, da smo vsi enaki. Zakaj so potreben neke napravljene vljudnostne forme, ker takšno okolje ne dopušča sproščenosti debate, saj nismo na kraljevskem dvoru, kjer je striktno treba paziti, da ne bomo po nepazljivosti kakšni “visoki emanenci” skrivili za pičico časti, če smo bolj direktno.
Zadeve je treba strniti v bistvo, jedro , poanta, rdeča nit, konkretizirati. Ali pa da se znajdemo med samimi ideološkimi somišljeniki npr. med gorečimi muslimani, kristjani, hinduisti… Ampak ta “gorečnost” ima tudi meje, zelo tanke meje, kar je še zdravo oz. normalno.
Brez zamere, ampak to je preveč napisano, domala esej. Nekoga se poskuša prepričati v svoj prav ravno s poplavo stavkov, ga (“neumneže”) zasujemo s “strokovnimi referencami” – in v ozadju je ravno prikrita tendenca imeti prav (nečimernost). Ampak takšno pisanje izzveni na ravni pustega in hladnega racionaliziranja, ki mu manjka “mehkejših naravnih oz. ženskih principov.”, ko ne rabimo vse zaboga razložiti in filozofirati tjavendan. Prizemljiti se moramo ravno tako z “zemeljskimi principi”, predvsem moški, ki smo bolj “zračni” (miselnost, nebo – ampak tudi v Očenašu nas sama molitev opozarja na enost obojega ‘kakor v nebesih, tako na zemlji’) kamor ne spada samo filozofiranje, teologija in psihologija (to so “zračni elementi”), ampak tudi zemeljske dionične radosti, takšni in drugačni užitki, druženje, imeti stike z “nečistimi ženskami”.
Spoštovana Goldfish,
V kolikor mi boste znali tehtno argumentirati na kakšen način celotni sklop mojih osebnih verovanj in prepričanj določa vaša osebno verovanja in prepričanja, vam bom z veseljem odgovoril na vaše vprašanje. V nasprotnem primeru pa ga bom smatral zgolj za vaš rahlo posrečen poizkus neuspešne oblike provokacije.
Bi pa vam na tem mestu tudi sam želel zastaviti rahlo provokativno vprašanje, izključno z namenom, da vam namignem, da slednja preprosto nimajo prostora v odprti diskusiji. Kaj vi osebno dejansko veste o stvarni naravi izkustva, v kolikor se že soočate z resnimi težavi pri osnovnem razumevanju stvarne narave dvoma, in na podlagi česa sploh definirate vaša izkustva, v kolikor vam je njihova stvarna narava v celoti nepoznana?
Kot lahko vidite iz mojega rahlo provokativnega vprašanja, z njimi preprosto ne moremo pristopiti kakršni koli odprti diskusiji, katere primarni namen je izmenjava razmišljanj, pogledov, mnenj, stališč in idej; pri čemer vsi soudeleženi spoštujejo nedotakljivost sogovornikove psihične in osebnostne integritete.
Lep pozdrav,
TenAiBudo[/quote]
Človek svojo zrelost pokaže tudi s spoštovanjem do drugih. Nimam provokativnih vzgibov. To lahko napiše le nekdo, ki se počuti ogroženega. V vaših postih je preveč pogojevanj. Kot da ste nekaj več, zahtevate to in ono. No, naj vam razložim enostavna “pravila” pri tej hiši…vsi smo enaki:).
Žal vam na vaše vprašanje ne znam odgovoriti. Ne čutim več ne želje ne potrebe po izražanju svojega mnenja. Dosegli ste, da me je minilo:).
Spoštovana Goldfish,
Kot prvo bi vam želel sporočiti, da je potrebno pri odprti diskusiji tudi upoštevati različne civilizacijske in kulturološke parametre, iz katerih izhajajo posamezni sogovorniki. Kakor tudi preprosto dejstvo, da v kolikor nekdo uporablja isti jezik kot njegov sogovornik, to še ne pomeni, da oba sogovornika izhajata iz enakih civilizacijskih in kulturoloških parametrov. In kar je v določeni civilizaciji in kulturi sprejemljivo je lahko nesprejemljivo ali celo skrajno žaljivo v drugi. Prav tako pa je potrebno tudi upoštevati, da bo lahko posameznik, ki izhaja iz okolja osnovanega na drugačnih civilizacijskih in kulturnih parametrih od našega, precej drugače razlagal in dojemal najbolj osnovne in splošno znane koncepte v okolju, iz katerega sami izhajamo.
A ne glede na zgoraj navedeno, veljajo vaše trditve v stilu: “Kako lahko trdite, da poznate napačna izhodišča drugih?”, celo po kriterijih zahodnih civilizacijskih in kulturoloških parametrov za neposredno obliko obtožb. Še posebno, v kolikor se jih razlaga v kontekstu ostalih trditev, ki ste jih navedli v tistem odstavku. Potreba po obtoževanju pa je ena izmed primarnih oblik, kako se manifestira skozi nas občutek ogroženosti. Torej, bodisi kadar se kot celota bodisi kadar se le en posamezni del naše psihe počuti ogroženega. Zakaj pa se pojavi tovrstni sekundarni občutek pa je odvisno tako od posameznika kot tudi od pogovora oziroma situacije same. In osebno izviram iz okolja, ki ne jemlje zlahka kakršne koli oblike neutemeljenih oblik obtoževanja ter posledično v vsakršni odprti diskusiji z nekom želim in vztrajam pri tem, da to moje izhodišče spoštuje tudi moj sogovornik. Saj z neutemeljenimi oblikami obtoževanje sogovornik pri meni posega in posega v nedotakljivost moje osebnostne in psihične (duhovne, verske) integritete, kar bo sprožilo določeno obliko povračilnih ukrepov zoper tovrstno obliko prestopka. Pri čemer pa mi bo povsem nepomembno iz kakšnih razlogov je sogovornik podal neutemeljeno obtožbo, saj moja osebna verovanja in prepričanja kakor tudi razmišljanje vse oblike neutemeljenih obtožb obravnavajo enako in brez razlik – kot poizkus dejanja krivice zoper nedotakljivost človekove osebnostne in psihične integritete. In nevednost pri tem ne bo obravnava kot kakršna koli olajševalna okoliščina.
A ker osebno, v določenem pogledu tudi izviram iz okolja, ki ga opredeljujejo zahodni civilizacijski in kulturološki parametri, kjer je prisotna bistveno višja oblika strpnosti do različnih oblik poseganja v nedotakljivost človekove osebnostne in psihične integritete, sem slednje v vašem primeru tudi upošteval. Kar pa ne pomeni, da je moč na osnovi omenjenih parametrov na kakršen koli način opravičiti vaše dejanje. A v skladu z mojimi osebnimi prepričanji in verovanji mi ne dolgujete nikakršnega opravičila, saj sem del, ki se zadeval mene osebno nemudoma sankcioniral, s čimer sem tudi istočasno izničil vse kar ste poizkusili storiti z vašim dejanjem, zaradi česar bi tudi bilo kakršno koli opravičilo iz vaše strani povsem nesmiselno.
Pravite, da neomajno stojite za vašimi besedami. Nadvse zanimiva in hkrati tudi zelo pogumna trditev. Kajti v kolikor upoštevava vse kar ste do sedaj napisali lahko hitro vidiva, da se vsaj en del vaše psihe na nezavedni ravni počuti ogroženega iz strani tega, kar sem do sedaj objavil v tej temi. In v kolikor upoštevava nadvse preprosto dejstvo, da je beseda zgolj zunanja oblika neke določene misli. Vaša izhodiščna trditev dejansko pomeni, da neomajno stojite za vašimi mislimi. Neomajni stav za vsemi našimi mislimi pa nakazuje zgolj na dvoje, in sicer da bodisi zelo malo vemo o lastni psihi bodisi preprosto ne dopuščamo nikakršne možnosti, da je naša psiha zelo kompleksen sistem, o katerem je dejansko znanega zelo malo. Na tem mestu bi vam želel iskreno čestitati za izkazani pogum in vam zagotoviti, da je moj edini namen, da vam omogočim, da začnete razmišljati o določenih stvareh drugače kot ste do sedaj. Kako? To je pa nekaj kar je izključno vaša osebna izbira ter v kar ne nameravam na kakršen koli način posegati, vsaj ne preko foruma in pod trenutnimi pogoji najine komunikacije, katere namen je izključno odprta diskusija in nič drugega.
V kolikor je vaš cilj dejansko voditi najino komunikacijo v smeri konstruktivne odprte diskusije, boste morali v bodoče malo resneje upoštevati razlike, ki naju razdvajajo. Saj boste lahko v nasprotnem primeru zelo pogostokrat trčili ob moja osebna prepričanja in verovanja, preprosto zato ker so vam slednja tuja in nepoznana. Zaradi česar sleherna konstruktivna odprta diskusija med drugim tudi temelji na določeni stopnji formalnosti, vljudnosti in spoštljivosti, da se sogovorniki izognejo prav tovrstnim pastem.
Osebno vam lahko zagotovim, da v nobeni svoji objavi ne v tej temi ali kateri koli drugi na tem forumu nisem navajal kakršnih koli povzetkov filozofskih ali kakršnih koli drugačnih razprav, temveč sem objavil izključno svoja lastna prepričanja, razmišljanja in poglede. Do katerih sem prišel povsem sam na osnovi lastnega preučevanja znanj in učenj različnih zahodnih in vzhodnih strokovnih ved, kakor tudi različnih verskih in versko-filozofskih sistemov. Zato bi nadvse cenil, v kolikor mi boste v nadaljevanju prizanesli z raznimi tovrstnimi podtikanji, ki so za nekoga kot sem jaz, skrajno nespoštljivi, v kolikor ne celo zelo žaljivi.
Kar pa se zadeva mojih argumentov v zvezi s tem, da ste me dejansko poizkusili obtoževati, pa vam lahko nemudoma postrežem z enim dokazom, ki ste ga sami navedli:
Iz zgoraj citirane vaše trditve je več kot le razvidno, da gre za določeno obliko neutemeljenega obtoževanja. V kolikor boste seveda upoštevali vse, kar sem predhodno navedel v tem odgovoru. Nekaj v vas (v vaši psihi) je v vsebini mojih objav prepoznalo nekaj, kar ga na nek način ogroža in je nemudoma ravnalo v skladu s principom samo-ohranitve. In na tem primeru se zelo v praksi vidi kako dejansko delujejo nevolativne misli. Nevolativna misel je kakršna koli misli, katere ne ustvarimo s pomočjo osebne volje, temveč je posledica delovanja bodisi posameznega arhetipa bodisi nekega drugega dela naše psihe, katero na nezavedni ravni sprejmemo za svojo lastno. Kar v našem primeru dokazuje vaša naslednja trditev: Nevolativno misel pa najlažje prepoznamo preko dvoma, ki jo vedno tesno spremlja, kar pa v našem primeru dokazuje vaše naslednje vprašanje:
Na tem mestu bi vam želel tudi sporočiti, da sem vaš primer, ki sem ga uporabil pri ponazoritvi kako dejansko delujejo nevolativne misli uporabil le zato, ker ste ga javno objavili ter z namenom, da še malo dodatno pojasnim, tako vam osebno kot ostalim bralkam in bralcem, drugače precej zahtevne in abstraktne koncepte. Kaj pa boste bodisi vi osebno bodisi ostale bralke ali bralci naredili z informacijami, ki sem jih pripravljen deliti z vami v tej temi pa je v celoti prepuščeno vašim osebnim presojam.
Osebno izhajam iz okolja, kjer poznamo dve obliki branja. Pri prvi obliki preberemo neko besedilo le z namenom, da ga preberemo; pri drugi pa preberemo določeno besedilo z iskrenim namenom, da ga poizkusimo čim bolje razumeti ne glede na vse razlike, ki so prisotne med avtorjem besedila in bralcem. Prvo obliko označujemo za površno, drugo pa za pozorno branje. Na podoben način pa tudi delimo poslušanje sogovornika.
Za sam konec pa bi se vam želel le še najlepše zahvaliti za kompliment ter se vam tudi iskreno opravičiti za začetne manjše nesporazume v najini komunikaciji.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Spoštovani TenAiBudo,
se bom poslužila grde navade in začela z opravičilom, namreč izmed vaših prispevkov sem v celoti prebrala samo enega, nekaj sem jih na hitro obšla, večine pa še to ne, zato žal bo vse, kar bom tu napisala, verjetno offtopic…Naj vam najprej izrazim iskreno občudovanje in predvsem pohvalo, ki je še nisem zasledila od sopiscev; takšnemu ganjlivo spoštljivemu pristopu smo malokdaj priča na tem zguslanem (beseda sposojena od enega našega občasnega udeleženca) čveku in smo vsi po malem verjetno vzhičeni, nekateri to izražajo s tem, ko se vam trudijo odgovarjati, drugi z debato v stilu Calypso, večini pa ni prav jasno, o čem pišete, nikar nam ne zamerite, grešniki smo…a veste…
Druga stvar, za katero sem vam tudi ponižno hvaležna, je, da ste s pisanjem v sosednjo temo o samomorih s filozofskega stališča večino piscev oddaljili od pametnih komentarjev, ki jih je na tem čveku kar nekaj, da je torej tema zašla v višje sfere, ne pa v obračunavanje, sprenevedanje in obsojanje posameznikov in njihovih življenjskih usod. Namreč to področje je v konkretnem (otipljivem) smislu izjemno občutljivo in je nekako bolj prizanesljivo, da se poslužimo teoretičnih manipulacij namesto prizemljenih sodb, kako je edino nujno prav.
In še tretje, kar mi ne pusti spati, se pa jasno ne čutim najbolj pristojna, da vam pišem, pa vendar, pa se nanaša na vaše izjemno dolgo pisanje brez neke abstakcije torej izvlečka…namreč strokovni članki imajo vsi povzetke, tudi vsaka malo zahtevnejša knjiga ime predgovor in kritiko, pri vas pa je nekako razpuščeno… kar žal odvrača tudi potrpežljive bralce, med katere se celo sama občasno prištulim…
poglejte, v sosednji temi ste diskreditirali wikipedijo kot neustrezen vir; strinjam se, res ni to nekaj na kar bi se obešali kot pijanci plota, pa vendar ni, da bi jo čisto pohodili, namreč članki na wikipediji nastajajo (med drugim) izpod prstov štuentov in profesorjev dotičnih področjih, vsaj na naši fakulteti je tako, če nas posnemajo kolegi z družboslovnih fakultet, ne bi ravno vedela, naj pa bo tole izziv za vas, da morda namesto na ta neugledni čvek, ki mu sicer z nagovori in vsebino sicer višate nivo komunikacije, pa vendar ne vem, če bo imelo kak učinek, da torej vi uredite kak članek oz dopišete manjkajočega.
Veste v gimnaziji sem imela profesorja, morda mislite, da je bil brutalnih nazorov, ki je ob neki priliki med referatom, ki ga sošolka imela pripravljenega za eno ali dve šolski uri, rekel, ‘tako, zdaj pa utihni in vse skupaj povej v petih minutah.’
Vsako stvar moramo znati razložiti na nižjih nivojih preprostim ljudem in majhnim otrokom in predvsem abstrahirati s pomočjo limitnega izreka:) :)…..če ne, veste, je ta vaša spoštljiva filozofija zloraba same sebe…
ne brez občudovanja,
katenjka
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Spoštovana Goldfish,
Na tem mestu bi se vam želel opravičiti za manjšo tehnično napako iz moje strani, zaradi katere sedmi odstavek v mojem odgovoru na vašo objavo ni bil v celoti objavljen. Spodaj vam prilagam omenjeni odstavek v celotni podobi.
Kar pa se zadeva mojih argumentov v zvezi s tem, da ste me dejansko poizkusili obtoževati, pa vam lahko nemudoma postrežem z enim dokazom, ki ste ga sami navedli:
Iz zgoraj citirane vaše trditve je več kot le razvidno, da gre za določeno obliko neutemeljenega obtoževanja. V kolikor boste seveda upoštevali vse, kar sem predhodno navedel v tem odgovoru. Nekaj v vas (v vaši psihi) je v vsebini mojih objav prepoznalo nekaj, kar ga na nek način ogroža in je nemudoma ravnalo v skladu s principom samo-ohranitve. In na tem primeru se zelo v praksi vidi kako dejansko delujejo nevolativne misli. Nevolativna misel je kakršna koli misli, katere ne ustvarimo s pomočjo osebne volje, temveč je posledica delovanja bodisi posameznega arhetipa bodisi nekega drugega dela naše psihe, katero na nezavedni ravni sprejmemo za svojo lastno. Kar v našem primeru dokazuje vaša naslednja trditev:
Nevolativno misel pa najlažje prepoznamo preko dvoma, ki jo vedno tesno spremlja, kar pa v našem primeru dokazuje vaše naslednje vprašanje:
Za vaše razumevanje se vam najlepše zahvaljujem.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Pozdravljeni matjazko,
Kot prvo bi vam želel sporočiti, da se z vami osebno vedno rad spustim v odprto diskusijo in me tudi veseli, da ste se odločili deliti vaša razmišljanja s preostalimi v tej temi. Bi pa vas vljudno naprošal, da se omejite izključno na vaša razmišljanja v zvezi z izhodiščnimi vprašanji te teme, saj bo drugače kakršna koli odprta diskusija praktično onemogočena, zaradi poplave najrazličnejših neumestnih objav, ki ne sodijo v našo temo. A ker vidim vaše razloge za vašo, sicer neumestno objavo, vam bom na slednjo tudi odgovoril.
Kar se zadeva samega pomena določene stopnje formalnosti, vljudnosti in spoštljivosti v odprti diskusiji sem predhodno spregovoril že v svojem zadnjem odgovoru spoštovani Goldfish, zaradi česar se na tem mestu ne nameravam ponavljati. Bi pa se navezal na naslednje, in sicer kot prvo, da se na marsikaterem forumu, kjer sem trenutno dejaven prakticira oblika komunikacija, kakršno tudi sam uporabljam, s čimer vaš argument, da je tikanje običajna oblika komunikacije na internetu, ne vzdrži stvarnih dejstev. Namreč celo na tem forumu, v določenih drugih rubrikah uporabljate povsem enako obliko komunikacije kot jo to tudi sam.
Kot drugo pa osebno zelo dobro razumem razloge zakaj težite k bolj neformalnim oblikam komunikacije, a bi se vam vseeno želel zahvaliti za vaš dobronamerni namig. Se pa na tem mestu preprosto ne morem izogniti vprašanju ali težite k bolj neformalnim oblikam komunikacije resnično zato, ker si želite sproščeno odprto komunikacijo, ali pa k slednji dejansko želite, zaradi vašega iskanja nekakšnega občutenja domačnosti in enakovrednosti. V kolikor je odgovor na izpostavljeno vprašanje, vaše iskanje občutenja domačnosti in enakovrednosti, kakor ste to tudi sami izpostavili, se nemudoma odpira novo vprašanje. Ali gre za težnjo k stvarnemu ali iluzornemu občutenju? Namreč osebno menim, da se boste strinjali z menoj, da komunikacija, ki temelji izključno na pisani besedi, preprosto ne more vzbujati stvarnega občutenja domačnosti, saj dejanskega sogovornika nikoli ne moremo spoznati. Vse kar spoznamo o njem je zgolj določeno njegovo razmišljanje, stališče, mnenje ali pogled, kar pa je občutno premalo za kakršen koli stvaren in pristen občutenje domačnosti. Kar pa se zadeva občutenja enakovrednosti pa je slednji še veliko bolj delikaten kot je to občutenje domačnosti. Kajti stvarno občutenje enakovrednosti se lahko razvije izključno pri posameznikih, ki delijo podobna verovanja, prepričanja, razmišljanja, poglede, stališča, ideje, vrline, vrednote, življenjske izkušnje, znanja, telesne predispozicije… in še marsikaj drugega. V nasprotnem primeru imamo vedno opraviti z iluzornim občutenjem enakovrednosti, katerega si lahko ustvari bodisi eden bodisi vsi, ki so soudeleženi v določeni diskusiji. Osebno ne zanikam, da ne gre za skrajno prijetno iluzijo, a ne glede na to gre še vedno za iluzijo in nič drugega. In najvarnejše iluzije, v katere se ujamemo so načeloma vedno tiste, katere zaznavamo kot prijetne oziroma katerih niti ne prepoznamo, da so iluzije.
Kar se zadeva samega občutenja enakovrednosti pa bi želel dodati zgolj še sledeče. Neizpodbitno dejstvo je, da ljudje nismo nikoli bili niti nikoli ne bomo enakovredni, saj bi naša enakovrednost pogojevala med drugim tudi to, da bi se odrekli naši edinstvenosti in neponovljivosti. Zaradi česar ljudje nikoli nismo niti ne bomo enakovredni, saj je cena za njo iz stališča naravnih procesov previsoka in bi vodila v izumrtje celotne človeške vrste. Naša celotna stvarnost preprosto ne tolerira kakršne koli oblike enakovrednosti; čisto vse kar obstaja se vsaj v določenem manjšem delu razlikuje od vsega ostalega. To je dharma (postava) in kot ljudje jo lahko storimo le dvoje, in sicer bodisi jo sprejmemo takšno kot je bodisi jo negiramo in ustvarjamo svoje lastne iluzije. Izbira je naša in naša izbira v ničemer ne vpliva na dharmo.
Nekaj povsem drugega pa je občutenje enakopravnosti. In osebno se nadvse nadejam, da ste imeli slednjo v mislih, ko ste dejali:
Občutenje enakopravnosti temelji na tem, da razumemo, spoštujemo ter sprejemamo brez kakršne koli potrebe po spreminjanju katerega koli dela lastne psihe in telesa, kar nam omogoča, da lahko izkažemo občutenje enakopravnosti navzven z vsem in vsakomur, s komer smo v kakršni koli interakciji. Občutenje enakopravnosti sodi tudi med najpomembnejše temelje tradicionalnih vzhodnjaških strokovnih ved, katerega ponazarjamo z izkazovanjem rei-ja. A upoštevajoč dejstvo na kakšen način dejansko v večini primerov vodite komunikacijo v podforumu: Ženski in Moški čvek, vam moram žal sporočiti, da vidim vse kaj drugega kot pa kakršno koli vaše medsebojno izkazovanje občutenja enakopravnosti oziroma rei-ja, kakor sem ga osebno bolj vajen poimenovati.
Naslednje kar ste mi na nek posreden način ‘očitali’ v vaši objavi pa je dolžina mojih objav. Z vsem dolžnim spoštovanjem, a v kolikor se ne motim se v svojih objavah dotikam tem in področij, o katerih je izven ozkih strokovnih krogov zelo malo znanega ali poznanega. In na tem mestu bi se vam želel tudi opravičiti, ker preprosto nisem zmožen strniti vseh potrebnih predznanj, ki jih potrebujete, da bi lahko razumeli kaj vam želim dejansko sporočiti v en odstavek. A v kolikor poizkusite vsaj za trenutek dopustiti možnost, da vse o čemer sem že ter še bom spregovoril dejansko temelji na zelo obsežnih znanjih in učenjih treh zelo drugačnih sistemov, ki temeljijo na zelo različnih načinih razmišljanj, in sicer na določenih zahodnih in tradicionalnih vzhodnih strokovnih vedah ter verskih in versko-filozofskih sistemih, boste lahko hitro prišli do ugotovitve, da vam podajam informacije v zelo strnjeni obliki. Po vsej verjetnosti v preveč strnjeni obliki, v kolikor upoštevamo samo naravo informacij, a to je vaša cena za moje kratke odgovore.
Osebno se preprosto ne morem strinjati z vami, da se kogar koli želi v kar koli prepričati zgolj na osnovi tega, ker se mu poizkuša predstaviti določeno obsežno tematiko na malo bolj podroben način. Pri katerem se v nobenem pogledu ne uporablja kakršnih koli manipulativnih orodij, kar preprosto preprečuje dejstvo, da se posameznika seznanja z načinom, ki spodbuja posameznikov objektivni in se skrbno preusmerja njegov subjektivni dvom nazaj v objektivni dvom. Uspešne manipulativne tehnike prepričevanja bodo vedno prvo odrezale posameznika od njegovega objektivnega dvoma, katerega bodo dejansko pretvarjale v posameznikov subjektivni dvom. Kar pa se dejansko najlažje doseže ravno s čim manjšo uporabo skrbno izbranih informacij, s katerimi se seznanja posameznika ob točno določenih trenutkih in okoliščinah. V kolikor menite, da osebno uporabljam kakršne koli manipulativne metode prepričevanja bi želel, da mi ponudite kakšen moj citat, ki bo to tudi dokazoval, v nasprotnem primeru pa ne napeljujte vode na ta mlin.
Kar se zadeva racionalizacije, ki jo uporabljam v svojih objavah, slednjo uporabljam preprosto zato, ker očitno malo bolje kot vi razumem kako zahodna miselnost dejansko deluje. Katera v celoti temelji na ženskih elementih – zavest, zaznava, kognitivni procesi, somatska inteligenca, racionalizacija, analiza…ljubezen. Vse to so dejansko ženski elementi, kakor učijo tradicionalne vzhodnjaške strokovne vede, kot sta to na primer: filozofija ravnovesij in teorija petih elementov. Moški elementi so nekaj povsem drugega – podzavest, intuicija, intuitivna inteligenca, razmišljanje na ravni simbolov, ezoterično-hermetična miselnost… vera. Zahodna civilizacija se je dokončno odpovedala njenim moškim elementom pred približno več kot 300 leti, ko se je zaključilo obdobje zahodne alkimije in ezoterično-hermetične miselnosti. Miselnost zahodne alkimije in ezoterično-hermetičnih tradicij pa je v zahodni civilizaciji na novo obudil z njegovim iskrenim in predanim preučevanjem šele Carl Gustav Jung, katerega dela, spoznanja in odkritja so tudi zaslužna, da se danes zahodno alkimijo in ezoterično-hermetične tradicije resno preučuje na treh evropskih univerzah: Sorbonne, Amsterdam in Exeter., kjer je možno tudi opraviti dodiplomski študij iz omenjenih smeri. Medtem ko je podiplomski študij iz zahodne alkimije in zahodnih ezoterično-hermetičnih tradicij možno opraviti le na dveh univerzah: Amsterdam in Exeter. Na tem mestu bi vam svetoval, da si preberete naslednje delo: Nicholas Goodrick-Clarke: The Western Esoteric Traditions – A historical introduction, Oxford, 2008; v katerem je avtor naredil zelo dobro predstavitev razvoja zahodne ezoterične miselnosti, seveda v kolikor vas to področje resneje zanima. A nikar mi ne poizkušajte razlagati o tem kaj so ženski in kaj so moški principi iz stališča ved, katere sem preučeval tekom svojega izobraževanja in katerih učenja in znanja uporabljam pri svojem strokovnem delu, saj o slednjih, odkrito povedano, veste občutno premalo. Z veseljem pa sem vam pripravljen odgovoriti na kakršno koli vaše vprašanje v zvezi s tovrstnimi področji ali vam priporočiti kakšno kvalitetno strokovno delo, ki je namenjeno tudi širši laični skupnosti.
Za sam konec pa bi vam želel le še sporočiti, da bi si tudi sam želel, da mi ne bi bilo potrebno ‘prevajati’ učenj in znanj zahodnih in tradicionalnih vzhodnjaških strokovnih ved, zahodne alkimije in zahodnih ezoterično-hermetičnih ved ali vzhodnjaških vzhodnjaških ezoterično-hermetičnih ved ter verskih in versko-filozofskih sistemov v jezik zahodne miselnosti. A osebno dvomim, da bi še manjše število bralk in bralcev razumelo sporočilo mojih objav, v kolikor bi jih pisal v stilu:
[center]Pot, o kateri se lahko govori,
ni večna Pot.
Ime, ki je lahko poimenovano,
ni večno ime.[/center]
[center]Lao Tsu: Tao Te Ching[/center]
[center]Bog spi v kamnu, sanja v rastlini, se giblje v živali in zaveda v človeku.[/center]
[center]Sufijski izrek[/center]
[center]Oči, s katerimi vidim Boga so iste oči, s katerimi On vidi mene; moje in Božje oči so ene oči, eno videnje, eno vedenje, ena ljubezen.[/center]
[center]Eckhart von Hochheim[/center]
Iz trikotnika se rodi kvadrat, iz kvadrata se rodi krog. Trikotnik predre krog, kvadrat razbije trikotnik in krog zaobjame kvadrat.
[center]Izrek, katerega poznajo tako zahodne kot vzhodne ezoterične tradicije.[/center]
Spoštovani matjazko, sedaj pa bi vas želel vprašati v kolikšni meri dejansko vi osebno razumete sporočilo zgoraj navedenih štirih primerov miselnosti, za katero osebno smatrate, da jo razumete? Ste se dejansko seznanili s potrebnimi predznanji, da bi si drznili njihovo sporočilo razlagati, nekomu, ki ga ne more razbrati? V kolikor se niste dovolite nam, ki smo se, da poizkusimo v skladu z našimi najboljšimi znanji in zmožnosti predstaviti tovrstno miselnost laični skupnosti, namesto da ostaja nekje na varnem za zaprtimi vrati ozkih akademskih in strokovnih krogov. Namreč osebno kot predstavnik tovrstne miselnosti trdno verjamem, da je potrebno z njenimi učenji in znanji seznaniti še koga drugega kot pa le določene ozke akademske in strokovne kroge, pri čemer pa seveda s pridom uporabljam vsa znanja, do katerih sem se dokopal v okviru zahodnih in tradicionalnih vzhodnih strokovnih ved kot tudi verskih in versko-filozofskih sistemov. V čemer kot predstavnik omenjene miselnosti ne vidim ničesar spornega, saj je slednja to od nekdaj tudi počela. Pri čemer pa nikar ne pozabite, da med seznanjanjem in prepričevanjem obstaja velika razlika.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Spoštovana katenjka,
Za začetek bi se vam želel zahvaliti za vaše pohvale in komplimente. Glede vašega opravičila, pa vam moram žal sporočiti, da ga ne morem sprejeti iz naslednjih dveh razlogov. V skladu s svojimi osebnimi verovanji in prepričanji preprosto ne uporabljam opravičila na način kot se ga to uporablja v zahodnih družbah in posledično v kot takšne tudi ne verjamem. Kot drugo pa vašega opravičila ne morem sprejeti tudi, v kolikor bi upošteval zahodne parametre, ki določajo sprejemanje opravičila, saj ste z nadaljevanjem v vaši objavi več kot le dokazali, da je slednja vsekakor na mestu v naši temi, zaradi česar je bilo vaše opravičilo nepotrebno in ga kot takšnega znova ne morem sprejeti.
Moj pristop h komunikaciji opredeljujejo moja osebna verovanja in prepričanja in je takšen kot je ter ga tudi ne nameravam kakor koli vidneje spreminjati, v kakršni koli drugačni smeri kot izključno, da ga s časoma le še dopolnim in nadgradim na osnovi znanj, spoznanj, izkušenj in izkustev, s katerimi se bom šele srečal. A vseeno najlepša hvala za vašo pohvalo.
Kar se zadeva mojih objav v sosednji temi, v kateri poteka odprta diskusija na temo samomora, sem storil izključno in edino to, za kar sem ocenil v skladu s svojimi osebnimi verovanji in prepričanji, da je prav, da se stori. Kar se mene osebno zadeva sem izključno opravil svojo dolžnost, ki izvira iz naslova biti človek. Zaradi česar vam ni potrebno biti v nobenem pogledu na kakršen koli način hvaležna le zato, ker sem opravil svojo dolžnost. Kajti v skladu z mojimi osebnimi verovanji in prepričanji posameznik opravi svojo dolžnost, zaradi dolžnosti same ter ker ve, da je tako prav. Med opravljanjem svoje dolžnosti se nanjo ne veže v nikakršnem pogledu ali na kakršen koli način in ko jo opravi je njegovo delo zaključeno ter gre mirno dalje. Kar je v osnovi primarna oblika aplikacija principa: ne-dela.
Kar pa se zadeva tretje zadeve, ki ste jo izpostavili, abstrakcije v svojih objavah ne delam preprosto zato, ker na vseh forumih, kjer sem dejaven, vstopam v odprto diskusijo in v kolikor se ne motim tudi vi, ko se z nekom osebno pogovarjate ne naredite prvo abstrakcije tega kar mu boste nato povedali. Drugi razlog zakaj ne delam abstrakcij pa je, ker objavljam izključno svoja osebna razmišljanja, poglede, stališča in ideje, ne pa svojih tez. Zadnji razlog zakaj ne delam abstrakcij pa je preprosto zato, ker so slednje zelo tuje mojemu načinu razmišljanja, saj z njimi, v skladu z mojimi prepričanji, pri sogovorniku podpiramo izključno njegovo nagnjenost h temu, da vedno išče lažjo pot, pri vsem s čimer se ukvarja. Kar pa se zadeva tega, da ne navajam kakršnih koli virov ali referenc pa slednjih prav tako ne navajam iz istega razloga kot je prvi razlog zakaj ne delam abstrakcij v svojih objavah. Namreč osebno nadvse dvomim, da se tudi v pri pogovoru z nekom, s katerim vodite odprto diskusijo, nenehno sklicujete na različne vire ali reference.
V skladu z mojimi osebnimi verovanji in prepričanji trdno verjamem, da v trenutku, ko začnemo uporabljati abstrakcije, navajanje virov in podobna retorična orodja prestopimo iz odprte diskusije v prepričevanje. Osebno pa nimam nikakršnega namena kogar koli prepričevati v kar koli, ne na tem forumu ne kjer koli drugje. Kajti osebno delim prepričanje, da imajo potrebo po prepričevanju zgolj tisti, ki ne verjamejo v to kar govorijo. V kolikor pa posameznik v nekaj trdno verjame premosorazmerno z rastjo njegove osebne vere v nekaj izginja njegova potreba po prepričevanju nekoga drugega v to kar osebno verjame. Preprosto zato, ker osebna vera temelji na objektivnem dvomu in izkustvu, preko katerih posameznik spozna, da je sleherno vedenje osnovano izključno na posameznikovem izkustvu neke resnice. Izkustva pa so lastna zgolj posamezniku samemu in ne glede na to kako močno bi si posameznik želel, izkustev preprosto ni možno prenašati na kogar koli drugega. Izkustva dejansko predstavljajo intimno vez med človekom in njegovim sebstvom – Bogom, katera pa je nedotakljiva. In na osnovi omenjenega izkustva postane vsakršna potreba po prepričevanju nekoga drugega v kar koli v celoti brezpredmetna. Seveda pa to ne pomeni, da so ljudem zaprta vrata do tako imenovanega: skupnega izkustva dveh različnih posameznikov, a do slednjega dejansko pride le pod zelo specifičnimi pogoji ter edino pri posameznikih, ki imata trdna in kompleksna ravnovesja na ravni njunih psih. Skupno izkustvo v tovrstnih primerih predstavlja nekakšno vez, ki bo v trenutku njenega nastanka izničila njuni pretekli ločeni karmi, saj bosta posameznika ustvarila novo skupno karmo, ki jo bo povezala skozi prostor in čas. Tovrstnem primerom smo v vsakdanjem življenju najpogosteje priča v manifestaciji t.i.: sorodnih duš, na veliko šibkejši ravni pa jo lahko opazujemo in preučujemo pri enojajčnih dvojčkih.
Kot lahko vidite ste se z vašo objavo več kot le navezali na temo, o kateri teče odprta diskusija v tej temi, saj ste dosegli, da sem še malo bolj podrobno spregovoril o tem kaj osebna vera dejansko je. Na nek način bi lahko celo dejali, da je bila vaša odločitev, da objavite vašo objavo v tej temi, osnovana na vaši osebni veri. Kakšne bodo posledice? Kadar delujemo na osnovi naše osebne vere, moramo preprosto verjeti in slediti principu ne-dela. Vera vedno najde pot skozi voljo, in kjer je volja obstaja tudi pot.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Naj prvo napišem, da sploh nisem brala razmišljanj na to temo, ker so mi predolga. Koliko so razumljiva ne vem, ker jih nisem brala, nekako imam pa občutek, da nimajo v sebi neke osebne note, izkušenj, spoznanj.
Ok. Zdaj pa naprej.
V ta vprašanja:
bom na hitro odgovorila…
ali je osebna vera = prepričanju? Ali lahko to poenotimo. Ali pa je vera posledica prepričanj. Ali sploh obstaja vera brez prepričanj? Kaj pravzaprav je mišljeno pod vero?
Na kratko, prosim, kot če bi se razlagalo 5-letnemu otroku.
Hvala.
Forum je zaprt za komentiranje.