laži, prikrivanja
Mene pa nekaj zanima – berem kako moški lažejo, prikrivajo ženam. Zakaj? A so vse žene res taki zmaji? Zase mislim da nisem, pa mi tudi mož laže, prikriva in po svoje pove določene zadeve ali pa celo “pozabi”. Nekaj takega (kar je spodaj prilepljeno) je moj mož in tudi jaz resno razmišljam o odhodu, ker smatra, da je on zelo super človek – ne pije, kuha, peče, ne hodi po gostilnah,….
Za vsak odnos sta oba odgovorna za to, kar se dogaja. Oba postavljata meje in onadva sta tista, ki se odločita ali jih bosa spotštovala ali ne, prav tako pa sta onadva tista, ki dovoljujeta, da jih nekdo “prečka” ali pa ne. Če nekdo dovoljuje drugemu, da je ta nespoštljiv do njega, je soodgovoren in vedno lahko svobodno odide iz odnosa.
Zakaj lažejo? Ker ne spoštujejo ne sebe, ne drugih.
Mene pa nekaj zanima – berem kako moški lažejo, prikrivajo ženam. Zakaj? A so vse žene res taki zmaji? Zase mislim da nisem, pa mi tudi mož laže, prikriva in po svoje pove določene zadeve ali pa celo “pozabi”. Nekaj takega (kar je spodaj prilepljeno) je moj mož in tudi jaz resno razmišljam o odhodu, ker smatra, da je on zelo super človek – ne pije, kuha, peče, ne hodi po gostilnah,….
http://med.over.net/forum5/read.php?151,7986215%5B/quote%5D
To ti je kot snežna kepa. Ko enkrat začnejo lagati, prikrivati…potem to počnejo vedno več. Lažnivec pač mora poskrbeti za “vodotesno zgodbo”.
In na koncu se (lažnivci) znajdejo v nekem filmu, ko jim laganje in prikrivanje postane popolnoma normalno.
Aja, pa ne prikrivajo samo možje ženam, je tudi obratno. Ni fer kritizirati samo nasprotni spol.
Ljudje se znajdejo v najrazličnejših stiskah, situacijah in laži so beg, nek filter na kratek rok. Opažam, da si različno razlagamo pojem laž. Nekdo bo rekel, da gre za laž le, če nekomu neposredno s tem dejanjem delaš škodo, krivico. V nasprotnem primeru gre za zadevo, o kateri se ne govori in nikogar ne boli:).
Ja, vse je v nas, kako imamo radi sebe in druge. Naš odnos je odličen pokazatelj osebnostne zrelosti.
Laži so neke vrste “simptomi”, ki nas odvračajo, da bi nekomu zaupali oz če prepoznam, da meni nekdo laže, da mi ravno tako ne zaupa..zaupanje pa je še kako pomembno v bližnjih odnosih. Nasplošno gledano pa tisti, ki radi lažejo, imajo precejšnje težave s seboj; ali s samopodobo, ali z dvomi v sebe, ali s svojimi izkušnjami ali čimerkoli že; pa vendarle z raznimi prikrivanji, odmikanji od resnice, ne naredijo z nenehnim laganjem nič takšnega, kar bi jih vseh recimo temu “strahov” pozdravilo. Nekateri posamezniki v naši družbi so takšni mojstri laganja, da imajo zlagani cel life, od partnerstva do hobijev do tega koga vse poznajo celo do lastnega zdravja; no to so že ekstremni primeri, pa vendar so – takšni ljudje vsekakor verjamejo, da jim je laganje najbolj pristen način izkazovanja, kako imajo radi sebe in druge – ali se takšnim ljudem izogniti ali ne in kako z njmi “normalno” shajati, to pa je že drugo vprašanje, ali bolje rečeno izziv 😉
Zakaj lažemo?
Ne lažemo zato, ker bi bilo to fino ali bi bilo to nam všeč, lažemo zato ker se bojimo posledic, če bi povedali resnico, zato zadeve “omilimo” z lažjo. Tu se lahko vprašaš dvoje. Kakšna žena si mu, da se ti raje zlaže in tvega, da ga razkrinkaš, oz se boji tvojega odziva na resnico in kakšen je on človek, da ne prenese tega, da bi povedal resnico.
Mislim, da če bi ti povedal resnico (o vaju) itak ne bi bila več skupaj, žalostno vendar mogoče zelo resnično. Zgradila/vstopila sta neko razmerje na napačnih temeljih in sedaj ga z lažmi ohranja.
On je slabič in zato ne govori resnice, tvoji odzivi ga še bolj prepričujejo v to, da se je bolje zlagat, kot povedat resnico.
In še nekaj:
Nujnih stvari ni, so samo ljudje, ki zamujajo…. 😉
Za ta teden se ne morem spomniti, da bi se kaj zlagala.
Seveda se včasih tudi zlažem, največkrat zaradi kakšnih nepomembnih stvari… nikoli pa ne lažem na način, da bi kdor koli lahko bil zaradi tega prizadet. :)[/quote]
Torej obstajajo bele in črne laži?:) Kdaj je neka stvar nepomembna? Samo takrat, ko ni vključena tretja oseba, ki bi lahko bila prizadeta?:)
Bolj kot razmišljam, večji lažnivci postajamo:)).
Ni ti treba začeti, si se že zlagala, ko vzklikaš kako smo popolni. Ne spomnim se, da bi se lagala, že zato ne, ker se nimam komu lagati niti nimam motivov za tovrstno početje, čeprav včasih pa vendarle dobim takšen filing ali pa potrditev, da bi bilo zame zelo koristno, če bi se končno veščine laganja priučila…ima kdo kakšen nasvet, kako se tega lotiti?
Ne lažem pogosto oz se zlažem samo v banalnih primerih kao – kolegica je bolj močna in ker hujša mi je s ponosom povedala, da je shujšala pet kilogramov. Ker se ji to res nikjer ne opazi sem se “politično” zlagala – da sicer žal nisem opazila, ker se prevečkrat vidiva, sigurno pa bi, če se vmes nebi nič videli. In je bila zadovoljna, jaz pa z malce sramu od te laži tudi ne bom dobila dolg nos. In roko na srce – je laž, ampak je tudi ne vzamem kot laganje, ker ni bil nihče prizadet. Drugače pa sem bolj človek, ki deluje po principu – bolje prva zamera kot druga. Kakor jaz ne želim da mi lažejo, tako jaz drugim ne. Zato večkrat koga prizadenem, ampak – ne morem trditi nekaj, kar ni res. Že kot otrok in najstnica sem bila taka. Res pa sem malce prikrojila – prišla sem domov s praznim kolesom, (seveda zamudila) ampak sem vseeno kar precej pred domom spustila zrak iz zračnice, da se ja vidi, da je prazno kolo, ter da so ja vsi sosedje videli, kako pešačim zraven. Res pa je – o resnih stvareh – kam grem, s kom, zakaj, o šoli… pa nisem nikoli lagala. In še danes sovražim laži – najhujša resnica je boljša, kot slaba laž. Nekoč sem si pobarvala lase na rdeče – me vidi kolegica (ki ve kakšna sem ter je ista) in reče – a naj komentiram barvo? Jo pogledam in rečem da naj, ampak naj pazi na besede. In najboljši odgovor v smehu – ja, pa res si prav lepa lisica, sedaj še po videzu. Seveda sva se obe smejali. Bila je resnica, pa vendar zavita v vato, da ne prizadene, veš pa, koliko je ura.
Za ta teden se ne morem spomniti, da bi se kaj zlagala.
Seveda se včasih tudi zlažem, največkrat zaradi kakšnih nepomembnih stvari… nikoli pa ne lažem na način, da bi kdor koli lahko bil zaradi tega prizadet. :)[/quote]
Torej obstajajo bele in črne laži?:) Kdaj je neka stvar nepomembna? Samo takrat, ko ni vključena tretja oseba, ki bi lahko bila prizadeta?:)
Bolj kot razmišljam, večji lažnivci postajamo:)).[/quote]
Jaz jih ne delim na bele in črne laži… sploh jih ne delim. Kot sem že napisala, nikoli ne lažem tako, da bi lahko bil kdo zaradi mojih “laži” prizadet.
Zame je nepomembna stvar… npr. če v službi nekaj ne naredim, ker pozabim, se zlažem, da je program zaštekal in nisem mogla naredit, če me npr. nekdo povabi “na kavo” pa mi njegova družba ne paše, se zlažem, da imam neke nujne pomembne obveznosti…. no nazadnje sem se zlagala, da so npr. kavbojke, ki sem jih kupila, čeprav s svojim denarjem, bile na razprodaji in sem plačala 50 evrov, čeprav sem za njih dala 120 evrov…. zakaj sem se to zlagala pa sploh sama ne vem….
Zdaj jaz se zaradi tega sploh nimam za lažnivko in tudi upam, da nikoli ne bom postala.:))))
Ni ti treba začeti, si se že zlagala, ko vzklikaš kako smo popolni. Ne spomnim se, da bi se lagala, že zato ne, ker se nimam komu lagati niti nimam motivov za tovrstno početje, čeprav včasih pa vendarle dobim takšen filing ali pa potrditev, da bi bilo zame zelo koristno, če bi se končno veščine laganja priučila…ima kdo kakšen nasvet, kako se tega lotiti?[/quote]
Ne me jemati resno, če napišem tono smajlijev:).
Seveda vsi lažemo, hočeš nočeš. Nekateri temu rečejo manipuliranje s podatki, drugi izkrivljanje resnice, tretji zapakiranje, četrti bežanje, peti blefiranje, šesti zanikanje dejstev, sedmi strateška iznajdljivost, osmi navihanost…tolk kot je ljudi, toliko je načinov “laganja”.
Evo, nismo popolni. To pa zdaj čist iskreno in brez laži.
Kaj je laž in kaj prikrivanje, ker pač ne želiš povedat? Oz. če želim nekaj zadržat samo za sebe in ne odgovorim na vprašanje, to za vas avtomatično pomeni prikrivanje?
Namreč, vsaka oseba ima pravico na nekaj ne odgovorit. Iz kateregakoli razloga pač. In če varuje neko skrivnost, ki je zanjo pomembna in čigar posledice se boji (kot piše On_), se bo morda zlagala, ne zato, ker je hinavska, ampak ker se boji in vam ne zaupa. Zaupanje pa – kot vemo – pride s časom, z druženjem, raste ali pa se ustavi. Ni to nekaj, kar kupiš na tržnici in uporabiš ko se ti zazdi.
Po moje pa posledično laganje ni vedno zaradi nezaupanja. Včasih preprosto oceniš situacijo in kaj prikrojiš ali zatajiš, ker se določenih osebkov prav nič ne tiče.
Primer: tukaj na forumu imam vsi svoje izmišljene nicke. Pišemo le do te mere, kolikor lahko s celotno javnostjo delimo svojo realo, svoja razmišljanja, svoj svet. Smo zato lažnivci? Če pa prikrivamo svojo pravo identiteto in se skrivamo za pravimi dejstvi:). Ja saj vem, kaj boste rekli. Primer gre lahko v skrajnost:).
če v službi nekaj ne naredim– Ker bi te v nasprotnem obtožili za leno, butasto, nesposobno…. in se z lažjo izogneš (neutemeljenim) obtožbam
če me npr. nekdo povabi “na kavo”– ne želiš si njegove družbe imaš pa od njega še lahko kakšno korist je bolje, da se zlažeš, da boš lahko v prihodnje še koristila “ugodnosti” pri njem
da so npr. kavbojke, ki sem jih kupila– strah pred tem, da bi ti nabijali krivdo kako si zapravljiva, ko oni še za jest nimajo…. in si zatajila 70€
In potem iskreno prideš na forum po tolažbo. Hvala bogu, sam da ne crkne… forum 😉 :)))
če v službi nekaj ne naredim– Ker bi te v nasprotnem obtožili za leno, butasto, nesposobno…. in se z lažjo izogneš (neutemeljenim) obtožbam
če me npr. nekdo povabi “na kavo”– ne želiš si njegove družbe imaš pa od njega še lahko kakšno korist je bolje, da se zlažeš, da boš lahko v prihodnje še koristila “ugodnosti” pri njem
da so npr. kavbojke, ki sem jih kupila– strah pred tem, da bi ti nabijali krivdo kako si zapravljiva, ko oni še za jest nimajo…. in si zatajila 70€
In potem iskreno prideš na forum po tolažbo. Hvala bogu, sam da ne crkne… forum 😉 :)))[/quote]
Z drugimi besedami, obremenjena je s tem, kaj bi si drugi mislili o njej, če bi povedala resnico. Saj smo vsi kdaj bili takšni in večina ljudi ravna enako, verjamem pa, da si tega nihče ne želi, ker je to precej utesnjujoče, povzroča slabe očbutke v nas. Vsaj meni, zato se skušam teh stvari odučit. Je pa res, da drugih verjetno res ne prizadaneš. 🙂
Moj nickname ni izmišljen, zlagan: sem samica, zmedena pa prav tako :-))))))))))))))[/quote]Zlagal bi se če ne bi rekel, da za mnoge samo lep kos mesa….. v katerem bi lahko nekdo našel tudi dušo… 😀
Če bo dobil priložnost, seveda :)))
[/quote]
Oh On_, to si pa tako lepo napisal, kljub zavedanju, da se bo to o “mesu” kmalu izpelo, nihče ni imun na to….morda je res čas, da si koga najdem, a žal brez duše ne vem če bo šlo… 😀
Hehehehe….. kolk si me nasmejal 🙂
Nisem jaz nikamor hodila po tolažbo, sem samo odgovorila na vprašanje. 🙂
1. nihče me ne bi obsodil, da sem butasta in nesposobna, ker to nisem…. da sem lena to pa ja, kar tudi sem, priznam 🙂
2. Ne zaradi ugodnosti… zaradi tega, ker nočem, da bi bila nesramna in mu v ksiht povedala, da mi ni za njegovo družbo, mogoče ker mi ni všeč, ker mi je zoprn, ker se mi ne da poslušat… se zlažem, ker ga/jo nočem prizadet, užalit … 🙂
3. To tretjo, pa ja nekako tako, čeprav ne čisto tako, sama ne vem zakaj…. hehehe 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.