laži, prikrivanja
Hahaha…priznam, da tem malo/precej hecam…čeprav nekje ti pa vseeno dam zelo prav – čudna sem pa res, še preveč. Melisin čaj mi ni poznan – moram ga poskusiti ob priliki pa pol poročam, če sem preživela ta “opevani” napitek ;))) Ne biti sfrustrirana, no – zlasti pa ne zaradi neke zmedene samice…in to celo s foruma…hihi ;)))))[/quote]
Čaki, a ti misliš, da sem jst skoz resna?:))) No, tole s čajem je baje res, vse ostalo pa….hmmm, preverjam v katero skupino spadam…pod patološke ali klasične….saj veš:))))
Saj tko hitro se ne pustim zmesti, da bi se zafrustrirala do konca:). Nisem ulovljiva, ne tko ali drugače:))).[/quote]
Ribica, jaz nič ne mislim, samo intenzivno delam na tem oz razvijam nov vzorec da bo poleg patoloških, klasičnih še neka nova skupina….mislim, da jim bom kar rekla zmedeni :-))))))))))))
Precej dvomim, da te kdo lovi, tako da nimaš razloga za ogroženost same sebe, plavaj kakor ti srce poželi 😉
Čeprav beseda zmedenost predstavlja nek odklon, beg…si želiš vztrajati v takšni skupini?:)) Kaj pa posebna skupina?:) Ali pa…neopredeljeni?:)) Vidim, da obvladaš predalčkanje, za kar si zadnjič še trdila, da si neizkušena:)). No, lepo in hitro se učiš, ni kaj:)).
Ne da me kdo dobesedno lovi, ker sploh ne pridem v domet lovljenja…sem neulovljiva:)). Če pišem o tvoji ogroženosti do sebe, do drugih, to ne pomeni, da projeciram nase:). Zase vem, kako in kaj je:). Pomagam pa tebi, da se spoznaš:)).
Hja, mati narava me je pač potunkala v to, da se hitro učim, toda kaj če je večina znanja neuporabnega potem pa razvijam neka svoja “znanja” 😉 Veš, ta tvoj post se tako bere, kot da želiš povedati, da ogrožam samo sebe in da se ne poznam…prosim, ne mi ponujati svojih storitev, se želim prepoznavati in spoznavati skozi bolj bogate izkušnje celo življenje brez plonkanja s foruma ;))) Meni beseda “zmedenost” ne deluje negativno ali odklonsko, mi je na nek način “cute”. “Posebna” (elitna morda?) ali pa “neopredeljeni” pa zvenita kot dve opisni “kraljici” suhoparnosti 🙂
Imaš prav, suhoparnost je dolgočasna:). No, zmedenost je “cute” do te mere, da se lahko dobro skriješ:). Kadarkoli se zaštrikaš, vse pripišeš trenutni zmedenosti. Pregnano, ni kaj:)).
Recimo katero znanje je zate neuporabno?:) Kaj ponovno odkrivaš toplo vodo?:)) Saj ne rečem, v določenih stvareh mora človek sam pridi do zaključka, a vseeno od nekje jemljemo usmeritve.
Znanje, ki je “zame” neuporabno? Hm,hm…konkretno nekaj se učim za faks, pa kakorkoli to študijsko balast obračam in poskušam aplicirati na real life, mi ne uspeva, in potem pridem do zaključka, da se to piflam le zaradi tega, ker bo potrebno vedeti na izpitu, ne najdem pa neke večje širine ali spodbude, da bi imela kaj več od tega ne le tisto + kraco, da je pač stvar za mano…to je odkrit primer tega, kar mi deluje neuporabno in bi res raje delala na tem, da razvijam kakšno svojo teorijo, takšno ki bo originalno uporabna..kadarkoli..kot pridevnik “zmedena” 🙂
Ja, res je, usmeritve so osnove, da se razvijejo interesi v eno ali v drugo smer 🙂 Ne, ne pripisujem vsega trenutni zmedenosti, sem vedno taka, ne le momentano 😉
Ajaaaaa, kar se tiče faksa, no comment:))) Itak 90% stvari pozabiš, učiš se za izpite (predvsem naštudiraš drobni tisk, ker je hudo pomemben). In ko si v real lajfu, ugotoviš, da vse tiste študije primerov padejo v vodo:)). Še dobro, da vztrajaš, kljub vedenju vsega tega:)).
Ja, ti kar razvijaj svoje teorije, ki bodo močno podkrepljene s prakso:).
Še vseeno trdim, da je zmedenost kamuflaža:)). Pred kom ali čim bežiš?:)
Kar na jok mi gre ko delam malo kritično presojo nad tem, s čim nas futrajo na faksu in kakšen je life v resnici (zlasti v delovnih okoljih) je…ne le, da študije primerov padejo v vodo, pri meni so še prfoksi padli v vodo vred z njihovimi “plagiatskimi” knjigami 😉
Pred čim bežim? Hm, pred marsičem, večinoma pred neuspehi pa tudi pred uspehi (takšnimi in drugačnimi), pred lastno smrtjo in neprijetnimi pa tudi pred prijetnimi dogodki, pred tem da sem imela v življenju že nekaj priložnosti končno nekaj ustvariti, radikalno spremeniti celoto pa sem se raje pred tem potuhnila, mislim da me je nekoliko strah življenja in vsega kar življenje prenaša, predvsem pa tega, da večina ljudi od mene pričakuje mnogo, mnogo preveč…it’s not easy to be me. Zanimivo, da si vprašala 😉
To, o čemer si pisala, se čuti, zato sem najbrž avtomatično vprašala:).
Ampak, če pogledaš realno….
– neuspehi so del preteklosti (tako smo prišli do izkušenj), so del sedanjosti (se brusimo) in bodo del prihodnosti. No big deal…to je dejstvo, ki ga čim prej sprejmi. Ker brez neuspehov (padcev) ni uspehov.
– vsi bomo nekoč umrli, eni prej, drugi kasneje. V bistvu je to nepomembno, vsaj do te mere, da bi se obremenjevala. Raje poskrbi za sedanjost, na katero lahko vplivaš.
– neprijetni dogodki, enako kot z neuspehi. V nas vzbujajo posebne občutke, s tem se spoznavamo, rastemo, znamo bolj ceniti prijetne stvari, tiste ki nas navdihujejo in napolnjujejo z optimizmom. Morda se premalo ceniš in zato ne privoščiš prijetnosti, ker bi imela slabo vest.
– vsak dan se dogajajo spremembe. Če odpelje en vlak, se pripelje spet drugi, v katerega lahko vstopiš. Morda v preteklosti še ni bil pravi čas za vse tiste priložnosti, ki bi jih lahko zagrabila. Morda te čaka kaj lepšega, večjega, radikalnejšega.
– strah je obramba. Nas omrtviči in doseže le to, da stopicamo na mestu. Po drugi strani pa s strahom spoznavamo svojo ranljivost, si jo priznamo. Imej strah, to je tudi zavedanje odgovornosti, ampak ne pusti se omrtvičiti od strahu.
– od tebe nihče ne more ničesar pričakovati. To je tvoja iluzija, te miselnosti in okov se boš morala sama lotiti in znebiti. Bodi zahtevna do sebe, samo ne dovoli, da drugi manipulirajo s tvojo krhkostjo. Ne pusti se zmesti, sledi sebi, svojim občutkom. Tako kot ne more nihče prevzeti odgovornosti za tvoje življenje. Za vse odgovarjaš sama in posledično se tako tudi obnašaj:). Naj te ne vodijo drugi. Izpolnjuj svoje sanje in ne pričakovanj drugih.
Bi šlo? Vsaj eno alinejo do konca leta?:))
Goldfish – kaj naj rečem, vse kar si napisala mi je relativno poznano, toda živeti na tak način, tako razmišljati, tako funkcionirati kot si strnila v alineje….to mi pa nekako ne gre. Še največ resnice sem našla v tistem delu, ko trdiš da si ne privoščim prijetnosti, ker bi imela slabo vest – je ogromno na tem, včasih ko mi gre res super, se vseeno ustavim in se sprašujem, če sem tega vredna, zakaj ravno jaz, zakaj drugim to ni dano, zakaj life ni bolj pošten, radosten do vseh ipd pomisleki me spreletavajo, nekateri bi moji “zmedenosti” rekli da živim namenoma tako kot da želim trpeti; ugotavljam, da je moje “razmišljanje” tisti moj okov, ki me nenehno drži nazaj oz da življenje “teče” mimo mene, ker si to iz ne vem vse kakšnih strahov dovolim. Hvala za oporo in dobronamerno nasvete.
Veš, nekaj teh alinej je vseživljenjskih, tako da se bom namenoma preforsirala in poskusila udejanit več kot le eno 😉 in to še pred koncem leta 🙂 HVALA.
Ne se mi zahvaljevat:).
Glej, zavedaj se, da se vsi spopadamo s podobnimi izzivi. V tem “zosu” nisi sama, ne dogajajo se samo tebi čudne in nerazumljive stvari:). Vsak se je že znašel v neprijetni, brezizhodni (navidezno), obupni, katastrofični itd. situaciji. Bistvo je, kako potem spelješ naprej. Ali se ustaviš, padeš nižje ali vzameš vajeti v svoje roke.
Če se boš ob vsakem uspehu spraševala ali si ga vredna ali ne oz. zakaj se drugim ne dogajajo lepe stvari (zakaj ravno tebi?)…potem s tem ne narediš nobenemu nikakršne usluge. Tebi se je zgodila prijetna situacija, ti si prišla do željenega cilja, tebi je uspelo…veš, kaj lahko ob tem narediš narediš?…deliš svoje veselje, se zahvališ ljudem, ki so ves čas potovanja verjeli vate in ti zaupali, deliš košček pozitivizma naprej, osveščaš ljudi okoli sebe, da se upanje splača in da so sanje uresničljive. Zakaj ne verjameš v to, da se ti dogajajo lepe stvari tudi zato, da jih lahko deliš naprej? Kdor je srečen v sebi, lahko deli svojo srečo…to se množi. V kolikor se smiliš sama sebi in si ne privoščiš sreče, zapiraš svoj krog, zapiraš možnosti, da bi vsi imeli nekaj od tega…vsi zaradi TEBE. Ti si pomemben člen v tej verigi!
Trpljenje je frka. S tem ljudje opravičujejo svojo lenobo, ker raje tarnajo kot da bi se zmigali. Ne sledi jim. Bodi boljša:). In ne sprejemaj odgovornosti od drugih, ne sprejemaj njihovega trpljenja, ne pusti, da manipulirajo s čustvi.
Življenje je tvoje, ne more teči mimo tebe, zato se strezni:). A veš, saj se kruto bere, ampak jst ne olepšujem zadev, ker mi tega ni treba:). Sprejmi ali pusti:).
Bodi trmasta in naredi enkrat že nekaj ZASE:).
Moram priznati, da imaš prav, da s svojim obračunavanjem nad seboj, nad nečim lepim ipd resnično res ne delam nikomur nobene usluge, prej grenim lastno srečo oz eksistenco pa vendar takšna sem že cel life, predelati ta vzorec bo mukotrpno in zahtevno opravilo, upam da se mi bo obrestovalo. Se naj zahvalim ljudem, ki verjamejo vame – težka bo, nimam nikogar, ki bi verjel vame, vsi bolj kot ne samo čakajo ali pa mi mečejo polena pod noge in to tisti ljudje od katerih tega ne bi pričakovala.
Trpljenje je lenoba – hm, hm, hm. No, pri meni je tako, da raje rečem da sem lena, kot da bi se odpovedala svojemu navajenemu načinu življenju, čeprav v resnici nisem lena, še zdaleč ne, pa vendar ko je potrebno nekaj akcije dati os sebe, ker bi to zame pomenilo nekaj novega, neko konkretno spremembo v življenju se resnično res raje potuhnem oz se raje temu izognem – ne vem od kje sem to vedenje kopirala to izmikanje ali izogibanje….skoraj vsemu kar ponuja life.
Ne, nič se te ne bere kruto, vsaj do zdaj še ne. Trmasta – to je še ena “manira”, ki je ne premorem, bila sem vzgojena v tem smislu, da je trma nekaj slabega, grdega, da to pač ni pravi način za sprejemljivo obnašanje, vsaj koliko se spomnim. Ne sprejemati tujega trpljenja, pa je to humano početje?
Zakaj ne želiš, da se zahvaljujem?
Menim, da ni potrebe po zahvaljevanju. Lahko se ti pa jst zahvalim, ker obstajaš, ker si in ti ni vseeno:).
Praviš, da nimaš nikogar, ki bi verjel vate? Potem se družiš z napačnimi ljudmi. Nekaj je družina, sorodniki…tem se pač ne da ubežati:)). Vsi ostali so tvoja in njihova izbira. Če si ugotovila, da te odnos z njimi ovira, duši, bremeni…potem razmisli, zakaj se sploh družite. Nekdo, ki te ima rad, ki mu je mar ter ima pošlihtano podstrešje, ti bo v oporo in veselje. Bo s tabo zaradi tebe kot osebe in bo verjel vate, ti bil v pomoč.
Trpljenje je lahko posledica lenobe, je potuha. Vidiš, kar ti je poznano, je navidezno tudi varno in ne boš izstopila iz tega okvirja, pa četudi za ceno lastne cene. Zmigaj se…to je zame lenoba:).
Biti trmast jemlji v pozitivnem smislu…da se za nekaj boriš, slediš cilju. Seveda upoštevaj načelo in delaj drugim tisto, kar si želiš, da bi tudi drugi tebi. Simpl, a ne:).
Humano, nehumano…težke besede. Tuje trpljenje je lahko v smislu čustvenega vampirjenja. Ko si nekdo privošči ter hrani z drugimi. In to je sprejemanje trpljenja drugih na svoje pleče, ki je zame osebno nesprejemljivo.
Mogoče v otroštvu, ko si imela svoje želje in so ti jih na tebi nerazumljiv način ves čas zatirali in si sprejela, so tvoje želje nepomembne, si se navadila živeti tako, kot to od tebe pričakujejo drugi, ne tako kot bi si želela sama.
Goldfish, ZS je rekla, da ne ve od kot ji ta navada. Napisal sem ji en možen razlog in to je vse. Kdaj bomo odrasli, je pa odvisno od vsakega posameznika posebej. Dokler se bomo ravnali po vzrocih iz otroštva, zelo verjetno ne bomo, razen če ni bilo dost ta slabih.
Marko, si ti v tem kontekstu odrasel? Zase lahko rečem, da se tudi ravnam po vzorcih iz otroštva, a vendar delam in gledam, da je več pozitivnih kot negativnih. Odločam se zavestno.[/quote]
Kako misliš, da gledaš, da je več pozitivnih kot negativnih? Kako si to razlagaš? Če samo gledaš… 🙂
Jaz zase vem, da se včasih odzovem otročje, ampak se opazujem v različnih situacijah in razmislim, kako bi sicer lahko ravnal, da bi bilo bolj prav, tako zame, kot za drugega.
Marko, si ti v tem kontekstu odrasel? Zase lahko rečem, da se tudi ravnam po vzorcih iz otroštva, a vendar delam in gledam, da je več pozitivnih kot negativnih. Odločam se zavestno.[/quote]
Kako misliš, da gledaš, da je več pozitivnih kot negativnih? Kako si to razlagaš? Če samo gledaš… 🙂
Jaz zase vem, da se včasih odzovem otročje, ampak se opazujem v različnih situacijah in razmislim, kako bi sicer lahko ravnal, da bi bilo bolj prav, tako zame, kot za drugega.[/quote]
Ja no, tiste manj prijetne vzorce iz preteklosti poskušam ozavestiti in se jih znebiti:)). Kar je bilo dobrega, pa z veseljem vzamem v nahrbtnik in prenašam še naprej:)). Nekako tako:).
Saj prav, da v sebi ohranjamo še otroškost:). Tista pristna naivnost:).
Ampak včasih se vprašam, ali ni tole samo izgovor, da ne potrebujemo spremenit nekih priučenih navad. Vedno bi se bilo treba vprašat, kako bi se sami počutil, če bi nekdo ravnal z nami tako, kot sami ravnamo z drugimi in bi hitro razumeli, zakaj se nam določene stvari, ki jih ne razumemo, dogajajo, ponavljajo. To ne velja vedno, pogosto pa.
Ampak včasih se vprašam, ali ni tole samo izgovor, da ne potrebujemo spremenit nekih priučenih navad. Vedno bi se bilo treba vprašat, kako bi se sami počutil, če bi nekdo ravnal z nami tako, kot sami ravnamo z drugimi in bi hitro razumeli, zakaj se nam določene stvari, ki jih ne razumemo, dogajajo, ponavljajo. To ne velja vedno, pogosto pa.[/quote]
Se strinjam…ampak če izgubimo to navihanost v sebi, če bomo vedno tako togo popredalčkani, nas privede do avtomatike in prilagajanje venomer drugim. Ker se bo vedno našel kdo, ki bi se zaradi našega ravnanja počutil slabo. Kot si že ugotovil pri nekem drugem postu…ne da se ustreči vsem naenkrat:).
Zato se postavljajo prioritete…kaj je res pomembno, odločilno in kaj malo manj:). Če pa želiš furat všečneža za vsako ceno, potem boš vedno živel življenje drugih.
O Goldfish, najprej moram spremeniti lastno definicijo lenobe oz jo preseči, da bo končno kaj drugače. To s kom se družim in ne…hm, kaj pa vem, bolj iz previdnosti se nikomer ne družim, zato pa toliko časa zabluzim na tem forumu, pa saj ne da ne bi nikogar spoznala, toda ljudje ki jim pustim blizu morajo biti res nekaj posebnega, nekaj kar ne zraste za vsakim plotom oz sodeč po izkušnjah – zelo težko je najti ljudi, ki te sprejmejo oz te imajo radi, ti želijo dobro, verjamejo vate, vsaj jaz jih ne, vsak slej ali prej postane vsak nastrojen proti meni in mi namenoma želi slabo ali pa se me prične izogibati, tako da ne vem, imam kar smolo z ljudmi kar se tega tiče…včasih imam občutek, da bi me marsikdo najraje v žlici vode utopil. Pošlihtano podstrešje – a ga ima sploh kdo?
Vampirjenje? Hihi…no, ja če je nekdo odvisen od soljudi, res ne morem na tiste gledati, kot da so povampirjeni. Marsikateri vzorec v meni je posledica “špartanske” vzgoje – hočemo ali ne, otroštvo je nekaj kar nas spremlja celo življenje, težko ga je kar naenkrat poradirati iz zavesti, kakršnokoli je že bilo. Zatiranje lastnih želja? Pred 3 leti mi je pošteno ponagajalo zdravje, od takrat dalje se bolj ali manj ubadam zgolj s tem, da sem zdrava, vse ostalo pa že nekako bo. Pa moram izpostaviti, da sem zbolela zaradi ljudi, ki so me pošteno izčrpavali (predvsem sodelavci pa nemogoče stranke pe še kdo), tako da zato sem zdaj akutno previdna, in se raje marsikomu izognem kakor pa si ustvarjam neke zame prezahtevne odnose. Nasplošno pa nekih posebnih želja že več let nimam, prehitro sem spoznala, da tudi če si nekaj želiš, pa to dosežeš, da potem vseeno pride nekaj, kar bo rodilo nove želje….meni s temi željami vse skupaj deluje kot en začaran krog “nepotešenosti” in “nezadovoljstva” pa večkrat se sprašujem, če ljudje mar res vse to rabimo, kar si želimo, ali je to edini sprejemljivi način kako se čutimo žive, izpolnjene, vredne ali je to res edini pravilni odnos do lastnega obstoja in navsezadnje tudi do obstoja drugih.
Pa ne nooooo…bere se kot, da si vrgla puško v koruzo in samo še čakaš na konec:). To je životarjenje!
Prav je, da si previdna, ker iz preteklosti veš, koliko te lahko stane zaupanje, ranljivost. Ampak zaradi tega se ne boš zdaj zaprla med štiri stene, ker je zate zunanji svet preveč tvegan. Saj smo vsi nekaj posebnega, a ne?:) Po moje moraš spremeniti svoj odnos in sicer si reči, da popolnost ne obstaja, da se bo vedno našel kdo, ki ti bo hotel škodovati, ampak zaradi enega ne boš spustila treh dobrih ljudi?? Kozarec je lahko na pol poln ali na pol prazen:). Glej, kaj lahko pridobiš in ne kaj lahko izgubiš.
Zbolela si, ker nisi bila kos zunanjim dejavnikom skozi daljše časovno obdobje. Nikomur ni prizanešeno, vsak ima takšne in drugačne izzive….ampak prebrodiš in greš naprej. Tudi ljudje prihajajo in odhajajo…vse to je življenje. Samo ne se mu izmikat:). Začni si spet želeti, potem bo prišlo hotenje, nato motivacija in volja…ko boš kakšno stvar dosegla, presegla samo sebe…potem si že na konju:).
ZS, o kakšni smoli govoriš? Želiš rečt, da ti življenje postavlja na pot ljudi, ki te iz ljubega miru zavrnejo? Zato, ker si z njimi prijazna in dobra?
Življenje ti vedno postavi na pot ljudi, ki jih potrebuješ za nova spoznanja. Se kdaj zazreš vase ob kakšni neprijetni situaciji, resnično vase? Ne tako, da si rečeš, vse sem naredila prav, ampak recimo tako, da vloge obrneš. Predstavljaj si, da je na drugi strani tvoj partner, ki ga ljubiš ali pa otrok, ki ga ljubiš. Če si bila dovolj dobra z njim, potem se lahko mirno obrneš in oddideš mirne vesti od njega.
Ne govorim o partnerju, kaj šele o kakšnih otrocih…le o tem, da imam takšne izkušnje, da sem v preteklosti imela zelo nekoliko bolj osmišljeno življenje, ker sem čutila in verjela, da je nekomu mar zame, verjame vame in potem ravno od tiste osebe dobim nož v hrbet oz me je zavrgla kot “smet” s čimer se še po toliko letih ne znam in morem sprijazniti, zato bi rekla da imam na nek način smolo – ljudem sem zanimiva ipd dokler imajo od mene recimo temu korist, ko pa je več nimajo pa nočejo vedeti zame…ne razumem, zakaj je nekdo lahko tak, da te upošteva ker si ali pa morda bi lahko bil koristen, ko se ta draž koristnosti izčrpa pa te odpika. Zaradi te izkušnje nočem nikogar blizu sebe oz se bojim, da se bo ponovilo. Normalno, da razmišljam tudi o sebi in svojih napakah pa vendar ne najdem zdravih razlogov, da se nekdo tako pretvarja zaradi nekih namišljenih koristi (oz niti ne vem kaj je bilo v ozadju, kakšen motiv, morda me na ljubeznivo pretkan način trajno “pohoditi”), ja kot zgleda sem naivna.
Dobro je, da si to ugotovila. Pa si kaj razmišljala, zakaj je tako, zakaj ljudje nočejo vedeti zate, ko nimajo več koristi? Kaj bi lahko spremenila pri sebi, da se taki ljudje ne bi lepili nate? Kakšni ljudje sploh so to, ki te imajo samo zaradi lastne koristi? In potem, ali nismo vsi takšni, da imamo ob sebi ljudi predvsem zaradi lastne koristi? Se ti zdi, da potrebuješ druge ljudi ob sebi in za kaj jih potrebuješ. Kaj si od njih želiš? Kaj jim lahko daš?
Forum je zaprt za komentiranje.