laži, prikrivanja

Ne išči nadomestka, išči nekoga, ki bo boljši, ki te bo vreden. Vedno sprejemamo tveganje s tem, ko se odpiramo drugim…VEDNO! Odloči se, ali pokažeš ranljivost in si dovoliš spoznati nekoga prijetnega, nekoga s katerim ti bo lepo in boš tudi ti njemu polepšala trenutke…ali se zapri v svojo školjko in tuhtaj, kaj bi, če bi…a veš, iz tesnobe nastane depresija…iz depresije pa shizofrenija…pazi!

Glej, to kar se ti je zgodilo, je neobičajno. Ker ljudje ponavadi iščemo pogovor, ki nam razjasni dvome. Zakaj se v tvoji preteklosti to ni zgodilo z dotično osebo…ne vem. Najbrž je bilo premalo zrelosti in poguma se soočiti z njegove/njene stvari.

Če malo pomislim…svojo najboljšo frendico sem “skenslala” na nek čuden način. Danes si očitam, da se je izgubila v lajfu ravno zaradi mene. Nekoč mi je rekla, da sem bila edina oseba v njenem lajfu (do sedaj), s katero se je zaštekala in sem jo sprejemala takšno kot je…Tega do sedaj ni našla še v nikomer…moški prihajajo in odhajajo v njenem življenju…ne zna se spopadati s problemi. Zdaj se je fokusirala na službo, je deloholik. Ampak vseeno…v določenem momentu so se najine poti razhajale in sva odšli vsaka svojo pot. Ali je bilo to prav ali ne? V tistem času je bila to edina pravilna odločitev. Ja, lahko bi marsikaj naredila drugače, morda na bolj prizanesljiv način. Ampak najin čas tesnega druženja, prijateljevanja se je končal na tak način kot sva bili vajeni. V moje življenje je vstopil nekdo tretji, ki je zasedel del njenega mesta. Kaj bi mi ti svetovala?

Mislim, ki je z drugim v tesnejših stikih (pa ni važno za kakšne stike gre) vreden pojasnila zakaj jih drugi prekinja in res ne razumem zakaj je to tako težko.

Ja, vsak je tega vreden in to je človeško. Ampak veš kje pride največkrat do kratkega stika…nekdo pojasni svoje razloge, svoje strahove in vzroke za odhod. Ker drugi tega ne sprejema, noče dojeti, posledično ne razume in se čuti prizadetega. Takšen človek (ki pade v konfuznost čustev) ni sposoben realnega pogleda. Morda je nekdo vse pojasnil, celo več kot bi si upali pričakovati, a vendar drugi tega ni bil sposoben sprejeti, ker se ni sprijaznil s slovesom.

Ja, vsak je tega vreden in to je človeško. Ampak veš kje pride največkrat do kratkega stika…nekdo pojasni svoje razloge, svoje strahove in vzroke za odhod. Ker drugi tega ne sprejema, noče dojeti, posledično ne razume in se čuti prizadetega. Takšen človek (ki pade v konfuznost čustev) ni sposoben realnega pogleda. Morda je nekdo vse pojasnil, celo več kot bi si upali pričakovati, a vendar drugi tega ni bil sposoben sprejeti, ker se ni sprijaznil s slovesom.[/quote]

Ne rečem, da nimaš prav (saj sem v temi o laži nekaj napisal o tem kako prenesemo resnico), vendar se mi to ravno ne zdi opravičilo.

Ja, vsak je tega vreden in to je človeško. Ampak veš kje pride največkrat do kratkega stika…nekdo pojasni svoje razloge, svoje strahove in vzroke za odhod. Ker drugi tega ne sprejema, noče dojeti, posledično ne razume in se čuti prizadetega. Takšen človek (ki pade v konfuznost čustev) ni sposoben realnega pogleda. Morda je nekdo vse pojasnil, celo več kot bi si upali pričakovati, a vendar drugi tega ni bil sposoben sprejeti, ker se ni sprijaznil s slovesom.[/quote]

Ne rečem, da nimaš prav (saj sem v temi o laži nekaj napisal o tem kako prenesemo resnico), vendar se mi to ravno ne zdi opravičilo.[/quote]

Lahko se bere kot opravičilo, to mi je jasno. Samo ljudje, ki smo v nekem obdobju še bolj čustveno ranljivi, dojemamo svet okoli sebe skozi drugačne oči. Občutljivost nam lahko zastre realen pogled. Ker si nočemo priznati, da je konec, da je treba naprej. Ne sprijaznimo se z odločitvijo nekoga drugega, zato je tudi ne vidimo, ne slišimo. Čas vedno prinese in pokaže svoje.

Ne rečem, da nimaš prav (saj sem v temi o laži nekaj napisal o tem kako prenesemo resnico), vendar se mi to ravno ne zdi opravičilo.[/quote]

Lahko se bere kot opravičilo, to mi je jasno. Samo ljudje, ki smo v nekem obdobju še bolj čustveno ranljivi, dojemamo svet okoli sebe skozi drugačne oči. Občutljivost nam lahko zastre realen pogled. Ker si nočemo priznati, da je konec, da je treba naprej. Ne sprijaznimo se z odločitvijo nekoga drugega, zato je tudi ne vidimo, ne slišimo. Čas vedno prinese in pokaže svoje.[/quote]

Že, vendar s tem ne rešiš nič. Drugi bo prizadet v vsakem primeru. Še vedno se mi zdi bolje pojasniti in potem popolnoma odrezati, če drugače ne gre. S pojasnilom, če je podano na primeren način, obstaja vsaj nekaj možnosti, da se zadeva ublaži.

Boom, ravno o tem govorim. Lahko vse pojasniš, pa človek ne želi slišati, ker je ranjen in prizadet. In kakšen način je primeren? Toliko kolikor je ljudi, je tudi načinov. In lahko se zgodi, da moja interpretacija ne bo razumljena na pravi način in se bo sporočilo popačilo, predno bo prišlo do prejemnika.

Nekoga, ki me bo vreden naj poiščem? Težka naloga. Veš, ona je meni očitala, da nisem zrela, tako da že na osnovi tega sklepam, da je bilo nekaj na meni ali v meni, da se je tako odločila oz da me kratkomalo “odreže”.

Po čem pa veš oz sklepaš, da se je tvoja najboljša frendica izgubila v life-u ravno zaradi tebe? Oz, kako veš da je deloholik, da v njenem življenju moški prihajajo in odhajajo, smem vprašati zakaj si jo skenslala? No, v mojem življenju ni nikogar, ki bi nadometil mojo izgubo oz niti se ne obašam tako, da bi folk kar prihajal pa odhajal, nisem za tovrstne plitke kratkoročne odnose – hvala, tega res ne rabim. Sicer pa, to moraš ti pri sebi vedeti, zakaj si frendico skenslala oz če si želiš še stikov z njo, vsekakor moraš pa zato imeti pogum in dobre razloge, ne tisto kar tako malo da “prođe vrijeme”, mora biti kaj več v ozadju, da jo pritegneš. A tebi to ni nič pomenilo, to njeno priznanje, da si ji ti edina oseba s katero se je lahko zaštekala in da te je cenila zaradi tvoje sprejetosti? Jaz ne morem namesto tvoje bivše frendice podati odgovora, če ji je to bilo prav, da si jo “povrgla” oz kako se je pri tem počutila in kako se ob tem še počuti danes…lahko pa ti zatrdim, da tak dogodek ni ravno nekaj kar bi “skenslanko” osrečevalo.
Vse te naše relativno podobne zgodbe so primerčki zase, lahko se o tem pogovarjamo, lahko damo kakšen nasvet ali pa dva pa vendar vse te zadeve bi se bilo najbolj primerno pogovarjati izključno z vpletenimi, toda kaj če nam to ni vedno dano/dovoljeno; ne vem zakaj se je nekaterim ljudem tako težko pogovarjati o njihovih, o naših ali morda celo skupnih grehih;) Jaz verjamem, da je odprta in iskrena komunikacija osnova, celo bistvo vseh odnosov, zato tako težko toleriram, če naletim nekoga, ki se ne zna ali pa noče pogovarjati.

Res je, vendar če že nič drugega, postane to njegov problem. Vsekakor pa ranjenost enkrat mine in takrat morda vso stvar tudi zagleda v drugačni luči. V nasprotnem primeru pa jo po vsej verjetnosti nikoli ne bo.

Dokler ne boš sama sebe cenila, seveda tega ne bodo videli drugi v tebi, ker bi jih konstantno prepričevala nasprotno:). V tvojem primeru je minilo 6 let, torej si glede zrelosti kvečjemu kaj pridobila. Morda res nisi bila zrela (čeprav je vprašanje, kaj je imela ta oseba v mislih, kakšno definicijo), lahko pa je bila ta beseda o zrelosti kot izgovor.

Moja najboljša frendica iz otroštva se je po najinem končanem intenzivnem prijateljevanju izgubila. Nikoli ni našla nikogar, ki bi jo tako razumel in podpiral kot sem jo jaz. To mi je povedala kasneje, zato vem in si delček krivde pripisujem tudi na svoja pleča. Danes tudi vem, kaj se z njo dogaja, ker si nekajkrat na leto izmenjave e-mail (običajno ob rojstnih dnevih). Poznam njeno težko zgodbo. O podrobnostih žal ne morem, ker bi se lahko prepoznala ali bi kdo tretji videl njo skozi moje pisanje. Pred nekaj leti sem se želela srečati z njo, vse je bilo že zmenjeno (čas in prostor), ampak ni prišla. Danes vem, zakaj ne in jo razumem, a vendar ne podpiram stanja v katerem se je znašla takrat.

Midve sva bile res kot rit in srajca. Potem sem spoznala fanta, se zaljubila in posledično se je najin odnos spremenil. Svoj prosti čas sem posvečala fantu, vsa svoja razmišljanja sem delila z njim in ne več z njo. Seveda je bila prizadeta in ni razumela, zakaj mora biti drugače. Marsikaj ji ni bilo jasno, ker dejstva o moji novi ljubezni ni želela sprejeti. Na horuk si je v kratkem tudi sama poiskala fanta. In kasneje se z njim tudi razšla…razlog (kar mi je ona sama povedala): ni se izšlo, ker je v zvezo skočila zgolj zaradi ljubosumja do mene, ker si imela nekoga. Ves čas je tekmovala z mano. Še tisti del prijateljstva, ki bi lahko tekel naprej, se je štopiral, ker sva kar čez noč postali odtujeni in različni.

Seveda mi njena življenjska zgodba da marsikaj za razmišljat. Tisto obdobje iz preteklosti je močno zaznamovalo mojo prihodnost. Še danes večkrat sanjam, se zjutraj zbudim in poskušam razvozlati, kaj mi sanje sporočajo.

Glej, dejstvo je, da se poti večkrat ločijo in gre vsak svojo pot. Prijateljstvo ostane, vendar v drugačnih oblikah in z drugačno intenzivnostjo. Saj si nihče ne želi vstopati v prijateljski odnos na način, da bi dušil drugega, a ne?

Res je, vendar če že nič drugega, postane to njegov problem. Vsekakor pa ranjenost enkrat mine in takrat morda vso stvar tudi zagleda v drugačni luči. V nasprotnem primeru pa jo po vsej verjetnosti nikoli ne bo.[/quote]

Ja, njegov problem, ki ga hoče projecirati na nas in nam vzbujati slabo vest:)

Berem to nesrečno temo, zmedena prijateljica, saj ne vem, a ne bi ti šla raje h kakemu patru v spovednico ali psihiatru, navsezadnje je ena zadnjih možnosti, –pa ne čisto zadnja– tudi farmacevtski zvarek… samo ne dajaj stvari v javno obravnavo laičnim terapevtom, ker ti bodo vzeli še tisto malo zasebnosti, te zasvojili s pisanjem in branjem, kakor so tudi mene in mojo plemenito in čutečo dušo, saj si videla, kaj je od nje ostalo cccccc… zdaj se počasi ponovno sestavlja iz morske pene in sončnih žarkov, med peščenimi plažami in strmimi pečinami… a naj dam gor kakšno slikco…??
pogrešam vas, kaj pač morem, in spet mislim, da pišem sem zadnji post…menda sem tudi jaz pogrešana, saj ne gre za samovšečnost, ali pač~~ če bi bila, bi bila itak zaigrana :)))))

Ne resno, zdaj ko to berem, študiram, da pridem kak dan prej v ljubljano, da ne boš preveč pisala in potem brisala tu na teh straneh,,,

Ja, minilo je skoraj 6 let, čeprav mene je skoraj pobralo od smeha, ko mi je očitala zrelost (še sama sem v mislih vzkliknila pri sebi: pa ti se imaš za zrelo, halo??). No, morda je imela vseeno prav, so trenutki ko sem nekoliko otročja in docela nedorasla situaciji.

Ja, drži, nihče noče imeti takšnih odnosov, ki nas dušijo. Drugače pa, to kar si opisala to tvojo izkušnjo s tvojo frendico, to je klasika, takšnih primerov je malo morje, da če si ena najde fanta, da si potem tudi mora druga, pa da malo kopira interese, pa kakšne besede, pa navade, odločitve in tako dalje. Kaj naj rečem, na nek način si ji bila vzor in hkrati izziv (če ti zmoreš, potem tudi ona lahko/sme), no jaz česa takšnega ne bi ves čas prenašala, saj bi mi takšna frendica s takšnim vedenjem dala predvsem do znanja kako je nezadostna v svojem pogledu nase, kako ji manjka izvirnosti, kako se ne zna sama pri sebi ustaviti in zamisliti nad lastnimi željami, cilji in občutji; ne vem, če bi ji lahko bila prijateljica, glede na to da pač povem kar si mislim, bi lahko hitro prišlo do kresanja naklonjenosti ali bolje rečeno mnenj. Moram priznati, da ne maram tega, da si me nekdo izbere za družbo ali prijateljstvo, da bi malo tekmoval z mano v čemerkoli že, če želi sem lahko na razpolago za čvek, za športanje, za zabavo, za kakšno zanimivo skupno opravilo, ne maram pa tega, da bi kdo udrihal po meni verbalno ali neverbalno, da je v čemerkoli boljši, to ja pač hinavski pristop oz takšen človek v mojih očeh ni zame noben frend/frendica, prej neko teslo ki ne ve kje mu je na svetu “rezerviran” plac.

Sklepam, da ti ta tvoja bivša frendica ravno ne manjka v life-u oz če bi jaz imela takšno izkušnjo kot jo imaš ti, ne bi imela motiva, da si želim obnoviti stike z njo, razen na njeno pobudo, jaz bi jo kar pustila pri miru. Ne gre mi ta njena ponarejenost in naivnost v račun, po eni strani kako si ji ti super – trupper in blabla, nato pa pokaže kako je brez jaza in hrbtenice, da ji ti postaneš kriterij za nadaljnje njene odločitve, iz tega razumem, da se ni ravno preveč zavedala, da ima vsak svoj life, svoje potrebe, svoje želje, svoje odločitve, svoje poti, kako kaj realizira, nekaj kopira po tebi in kam jo je to pripeljalo…ja, tudi meni se svita zakaj je ni bilo na spregled. Nočem biti nesramna, toda nekaj mi pravi, da ji ti vseeno nisi toliko pomenila, kakor ti je zatrjevala, da ji. No, nič novega, svet je poln glumcev in oportunistov…tudi zato sem tako previdna pri spoznavanju ljudi.

Se mi zdi, da ni ravno neke tragične škode, če nekatere stvari ostanejo neizrečene, vsega se povedati itak ne da oz zna postati tako suhoparno in bedno, če se greš neke analize in pojasnjevanja v neskončnost, po drugi strani pa so nekatere reči take že same po sebi. Včasih je boljše živa laž kot mrtva resnica. (Edvard Kocbek)

Ooooo Katenjka! Nek model z mon-a johanson sporoča, da se ne smeš mazat s kremo za sončenje, ker potem koža ne proizvaja vitamina D, toliko za uvod. Ja, kar pridi v lj, mi je dolgčas pa sem kar pričela kampirati na mon-u, od vsega hudega kar kracam preteklih 48kur niti ne hodim na wc kaj šele spat. Haha, da naj grem h kakšnemu patru? Zakaj, da bo blagoslovil mojo izgubljeno dušo, da bo izgnal iz mene hudiča, ali da mu izpovem grehe, ki so mi jih naredili drugi, sama popolna kot sem jih tak nimam…CCCCCCC.

No, to o tem da nas pogrešaš res zveni akutno samovšečno, malo bodi manj odkrita, te bomo lažje brali. Ja, kar objavi kakšno slikico, če ti odveč (lahko zgoraj brez, da bodo tudi bralci imeli kaj od tega…hahaha).

Uživaj!!!

Zmedena_samica…če bi me poznala osebno, bi videla, kaj pomeni biti neresen in otročji:). Ko sem v efektu, mi gre odlično od rok:)). Ni nujno to s slabim predznakom in ne jemlji vse dobesedno za sveto, če ti nekdo dodeli kakšno lastnost.

Glede moje prijateljice…dokler sva bili samozadostni, je bilo tekmovanje v pozitivnem smislu in največkrat sploh ni bilo opaženo kot takšno. V mladih leti je normalno, da imamo neke vzornike in si želimo jim slediti. Če je frendica videla v meni izzive in se je želela poistovetiti ter prevzeti kakšno dobro navado, v tem ne vidim nič slabega. Saj skozi prijateljevanje rastemo, tako kot mi drugim dajemo del sebe, tudi oni nam svoj košček.

Najino prijateljstvo je imelo svoje obdobje. Ne rečem, da si ne bi želela z njo poklepetati, se sem ter tja tudi srečati danes…ampak nikoli ne bo več tako kot je bilo. To je meni popolnoma razumljivo. Je del mozaika, pomemben člen moje preteklosti, ampak zdaj sva obe odrasli, odgovorni osebi, vsaka s svojim načinom lajfa, s svojimi obveznostmi.

Pred leti je ni bilo na spregled, ker ni prenesla nečesa, kar sem takrat imela (ona žal ne). Bila je še neka druga ovira, za katero sem zvedela mnogo kasneje in še danes mi ne gre v račun…

A veš, ko razmišljam o njej, o najinem posebnem prijateljstvu…se pomaknem v brezskrbno otroštvo, na tiste norčave dni, na ogromno smeha in lumparij, ki sva jih počeli skupaj. Vedno ji bom hvaležna za vse, kar mi je lahko dala in delila z mano. Tega se ne pozabi, ne izbriše. Samo danes so drugačni časi…najino prijateljstvo se je začelo, rastlo in končalo v nekem obdobju. Sedaj ostaja naklonjenost, na nek način povezanost.
Sem zaradi tega manj vredna?:) Vidiš, kaj sem ti želela sporočiti s svojo zgodbo?:) Ne moremo vedno vplivati na to, kar se nam zgodi…lahko naredimo vse in še več, a vendar ni vedno vse odvisno le od nas. Včasih si je treba reči, da si naredil max v dani situaciji. Kasneje je lahko vsak pameten:). Življenje gre naprej…in prihajajo novi delčki, ki jih bomo položili v svoj mozaik:).

Se mi zdi, da ni ravno neke tragične škode, če nekatere stvari ostanejo neizrečene, vsega se povedati itak ne da oz zna postati tako suhoparno in bedno, če se greš neke analize in pojasnjevanja v neskončnost, po drugi strani pa so nekatere reči take že same po sebi. Včasih je boljše živa laž kot mrtva resnica. (Edvard Kocbek)[/quote]

Katenjka – hipotetično: če bi recimo jaz nenadoma na vsem lepem prekinila stike s tabo, te ne bi zanimalo zakaj sem se tako odločila, a se ne bi želela o tem pogovarjati, ali bi se res raje potalažila s Kocbekovim umotvorom, da je boljša živa laž…ali nekak tega prebliska vseeno ne morem aplicirati na hypo case…spet sem zabluzila…no, kot zgleda mi je tudi to prirojeno (oh, ja, jaz zmeda nesrečna, le kaj je mene treba na mon bilo?).

Ja, DRŽI – vsega se res povedati in razložiti ne da, takrat se morajo izkazati/pokazati dejanja :-)))

Ah sem prebrala, kaj je napisal, pač išče lek, ki večnost daje… se čutim skoraj nagovorjeno zaradi svoje študijske deformacije, še vedno pri vsaki stvari, če je le možno , pogledam na sestavo, ampak ne vem, če bom kaj dlje živela kot tisti, ki jim je to španska vasica in imajo po možnosti manjšo verjetnost za kake mutacije (ko je že rak omenjal), namreč vsako stvar razčlenjevati, pojasnjevati, ugotavljati, tehtati, kaj pa vem no… še dobro da potem končno nekdo nastavi špegl in nas vse odreši, ko tako precizno vse zrelativizira, da glava peče, tudi če ni sonca… heh zdaj ravno študiram, kdaj sem se nazadnje pogledala sploh v ogledalo, ko se čisto lepše leskečem v morski gladini…:)))) ah še so kotički na tej zemljici, ko je življenje preprosto… ma internet, še ena zabloda…ccccc

Iskreno, ne vem, nisem se še znašla v taki situaciji, ampak pojasnjevanje tako in drugačno ne spremeni dejstva, ali pač… (če se že gremo racionalizacijo)

Hvala Goldfish, da to deliš z nami, ker iz tega lahko marikateri bralec opazi, da si topla oseba. Je pa vseeno zanimivo pri tem prepoznati, kako različno gledamo na stvari…če bi jaz veliko časa preživela s frendico pri kateri bi opažala, da se precej zgleduje po meni, bi se počutila na nek način včasih okradeno včasih pa sila pomembno in večvredno, nikakor pa mi ne bi ravno odgovarjalo to, da imam poleg sebe nekoga, ki ne ve kaj bi sam s sabo oz se na nek način šlepa. Ja, vsekakor drži, da rabimo vzornike in zglede, ni pa nujno da so nam ves čas v življenju na razpolago, pride nekega dne trenutek ko mi sami postanemo vzor in zgled.

Goldfish, jaz se zavedam, da nisem naredila vsega kar bi lahko, po moje sem naredila ravno napako s tem, da nisem bila vztrajna, nenavadno pa mi je, da sem se šele po nekaj letih pričela zavedati te izgube in ne prej, pri meni se res marsikaj dogaja z zamikom….le kdo bi to razumel…in ko se zaveš, da nisi naredil vsega, takrat to zna nekje zaskeleti, vsaj mene je že večkrat.

Včasih se sprašujem, če je prav da drugim pustimo, da se od nas odmaknejo, ali prav ravnamo, ko se mi sami odmaknemo, pa ne najdem v nobenem primeru zadostnega odgovora, ki bi moje dvome razblinil vsaj za nekaj časa. Je res, da ves čas sestavljamo mozaik, toda meni ni tako vseeno s kom in iz česa mi je vse dano, da ga lahko sestavljam in če že v teh korakih prepoznam, da MI nekdo pošteno manjka, si upam trditi, da bo na koncu slika precej grda :-/

Iskreno, ne vem, nisem se še znašla v taki situaciji, ampak pojasnjevanje tako in drugačno ne spremeni dejstva, ali pač… (če se že gremo racionalizacijo)[/quote]

Hm – nisi mi odgovorila na vprašanje, zanima me, če te ne bi zanimalo, zakaj sem te “odrezala”…tvoja racionalizacija je bolj brca v temo….nehaj se mazati s kremo, se že bere, da ti manjka vitamin D :-))))

Iskreno, ne vem, nisem se še znašla v taki situaciji, ampak pojasnjevanje tako in drugačno ne spremeni dejstva, ali pač… (če se že gremo racionalizacijo)[/quote]

Hm – nisi mi odgovorila na vprašanje, zanima me, če te ne bi zanimalo, zakaj sem te “odrezala”…tvoja racionalizacija je bolj brca v temo….nehaj se mazati s kremo, se že bere, da ti manjka vitamin D :-))))[/quote]Saj sem napisala, ne vem pač, to je v bistvu tudi en mojih najpogostejših odgovorov na večino vprašanj, ki se mi jih v zadnjem času postavlja(jo). D vitamin nima nič s tem in kreme tudi ne, ker jih ne uporabljam (več), čisto preveč mi je škoda moje kože, ja , saj vem približno, kaj počnem ~~ sem bila, še prej kot sem prišla sem, malo izpostavljena gorskemu soncu.
Zdaj me pa malo zebe in neudobno čepim tu naslonjena na zid…

Goldfish – kaj naj rečem, vse kar si napisala mi je relativno poznano, toda živeti na tak način, tako razmišljati, tako funkcionirati kot si strnila v alineje….to mi pa nekako ne gre. Še največ resnice sem našla v tistem delu, ko trdiš da si ne privoščim prijetnosti, ker bi imela slabo vest – je ogromno na tem, včasih ko mi gre res super, se vseeno ustavim in se sprašujem, če sem tega vredna, zakaj ravno jaz, zakaj drugim to ni dano, zakaj life ni bolj pošten, radosten do vseh ipd pomisleki me spreletavajo, nekateri bi moji “zmedenosti” rekli da živim namenoma tako kot da želim trpeti; ugotavljam, da je moje “razmišljanje” tisti moj okov, ki me nenehno drži nazaj oz da življenje “teče” mimo mene, ker si to iz ne vem vse kakšnih strahov dovolim. Hvala za oporo in dobronamerno nasvete.

Veš, nekaj teh alinej je vseživljenjskih, tako da se bom namenoma preforsirala in poskusila udejanit več kot le eno 😉 in to še pred koncem leta 🙂 HVALA.[/quote]
Res je. Dobro napisano.

Seveda imaš dušo, le ujeta je v nek čas, kjer trpi in pričakuje, da jo bo občutek ljubezni osvobodil ujetništva.
Preveč resno jemlješ te svoje slabe izkušnje in preveč verjameš v njih. Zato imajo tako močan vpliv in te znova in znova odnesejo na stare tire. Verjameš, da si drugačna, da ne spadaš v to družbo, se počutiš kot nek izmeček…
Dovoli si biti dobra do sebe, ne kritiziraj se….Ne bodi ista, kot tisti, katerih ne maraš.
Bodi boljša. Saj zmoreš.

Nisem vsega bral, pa vendar bi dodal nekaj k tej “lažnivi” temi.

Zaljubljenost je stanje v katerem idealiziramo partnerja. Naši možgani si enostavno izmislijo stvari o njem, ki jih ne dobijo realno, vedno le nekaj lepega. Ti “podatki” so naš odsev, našega “najboljšega”, in še malo več ;).
Kadar to zaljubljenost prekine eden od udeležencev ostanemo ujeti v neki “idealni ljubezni” ki smo jo gojili do te osebe, če bi se stvar nap. nadaljevala, bi o tej osebi, skozi čas dobili bolj realno sliko, ki nam mogoče sploh ne bi bila tako všeč. Posledično bi se zaljubljenost končala in bistveno lažje bi končali zvezo.
Z_samička se je ujela v lastno “past” perfektnosti, ki jo je gojila do sebe. Imela je splanirano vse od šole, športa, službe….., tudi nekoga je našla, ki jo je osrečeval. Sicer on v resnici ni tak kakršen še vedno živi v njenih mislih in ji krade energijo. Enostavno si ga je “namislila”, splanirala, kot vse ostalo. To se ji ne dogaja zato ker bi “on bil tak”, to je “njeno maslo”, ali kot je Marko napisal, za to si je nekako sama kriva. Seveda se sedaj ona sovraži, obžaluje da živi….ali kaj že, ne vem. A to počne zato ker je sama sebe “prevarala” in sedaj je s tem izgubila vero vase. Vse je bilo “perfect” (kao) pa vendar se je sesulo v prah. Zaradi nje? Neeeeee. Zaradi njene predstave o partnerju? To pa naj sama razmisli 😉

Lahko bi pa še bila z njim, on se ne bi videl v njenih iluzijah, bal bi se, da bi jo razočaral, njenega odziva in bi ji začel lagati, prikrivati to in ono, olepševat stvari, da bi ji “ustregel” in s časom bi prišla na tir po katerem sedaj vozi avtorica te teme….
Srečnica da te je pustil 😉
Nič ne de če se več ne oglasi, sedaj vsaj veš kakšen je v resnici in si lahko porušiš tiste “gradove v oblakih” in vržeš stran tisto zrno graha, ki te žuli pod pirnicami, ker za zvezo sta potrebna dva, vsak s svojim delom. Tvoj je bil ponujen nekomu, ki ga ni bil sposoben sprejet, tebi pa ni bilo dano nič od njega razen tvojih iluzij, ki pa itak niso resnične….
Tako da počisti prostor za novega princa na belem konju in pazi koga boš izbrala, da ti spet ne ostane konj, princ pa pobegne ti pa sama gradu obraslem s trnjem….. 😉 :))))))

Ps
Lepo, ([sub]vesel sem[/sub] 😉 da se je vrnila ena plemenita, čuteča duša iz objema morskih pen in prelestnih sončnih zahodov……ccccccc

Pa ni postala takšna zaradi tega partnerja. Ne more ne partner “narediti” človeka oz. karakter.
Kriva….Krivda je huda beseda. Nismo sami krivi, če smo takšni, kakršni smo. Smo v glavnem produkt okolja, le sami moramo živeti s tem, kar so nam drugi priučili.Ni ravno neke izbire v tem. Večkrat bi radi delali in živeli in čutili drugače, pa ne moremo, ker se ne moremo kar tako na ukaz spremeniti.
Najboljša izbira je, da sprejmemo sebe takšne kot smo in poskusimo s tem kar smo, najbolje (pre)živeti. Da se ne obsojamo, če so nas že drugi obsojali in imamo zaradi obsojanja težave.