laži, prikrivanja

Dobro je, da si to ugotovila. Pa si kaj razmišljala, zakaj je tako, zakaj ljudje nočejo vedeti zate, ko nimajo več koristi? Kaj bi lahko spremenila pri sebi, da se taki ljudje ne bi lepili nate? Kakšni ljudje sploh so to, ki te imajo samo zaradi lastne koristi? In potem, ali nismo vsi takšni, da imamo ob sebi ljudi predvsem zaradi lastne koristi? Se ti zdi, da potrebuješ druge ljudi ob sebi in za kaj jih potrebuješ. Kaj si od njih želiš? Kaj jim lahko daš?[/quote]

Kot sem že navedla – zaradi te izkušnje se nekako nočem z nikomer več družiti, ravno tako ne vem če sem sploh pripravljena kaj drugim ljudem dati. No, saj ne vem, kaj je bilo v ozadju, vem pa da sem bila prepričana, da me končno nekdo ima rad, potem pa se je izkazalo obratno od tega. Name se že dolgo nihče več ne lepi, ker pač tega ne dovolim (in to izključno samo zaradi tiste boleče izkušnje). Kaj iščem pri drugih ljudeh, hm morda spodbudo, da se vse da, morda kakšen nasvet, ko ne vem kam se naj obrnem, morda kritiko ko se napačno odločam, obnašam, navsezadnje vsaj sprejetosti mene takšne kot sem. Ne vem če je to res, da želimo ob sebi ljudi zaradi koristi, ne vem, ne gledam na ljudi na tak način, da bi imela od njih zgolj korist, mora obstajati kaj več od tega, da nekoga vzljubim (pa najti takšne ljudi je tudi misija nemogoče), koliko mi je koristen ali pa niti ni tako pomembno, prej obratno – le tega nočem, da potem postanem na vsem lepem nekega dne zavržena in mi ni jasno zakaj. Mogoče res povsem napačno razmišljam in doživljam svet, ljudi okrog sebe in posledično tudi samo sebe.

No, ko govorim o ljudeh, ki se “lepijo”, sploh ne govorim o možnem partnerju, pač pa o znancih, kolegih, prijateljih, sodelavcih.
Mogoče pa bi morala malo spremenit svojo zgodbo okrog tega (ali pa le pogled nase), da te je nekdo zavrgel, ker to se sliši, kot da se imaš še vedno za nek objekt in ne osebo z dušo. Mogoče bi tudi v tej zgodbi lahko našla del svoje odgovornosti, zakaj je do tega prišlo, tako bi lahko odpustila zadevo in ljudem posledično bolj zaupala.

Ne vem Marko, vem pa da sem se počutila oz se ne počutim od takrat več kot človek, kot da nimam več od takrat duše oz srca, zato se res lahko doživljam kot objekt. Spomnim se pa, da sem se želela o tem pogovoriti pa mi ni bilo dano, mi je bilo povsem onemogočeno. Ne ve niti kako naj sebi in nekomu, ki je na drugi strani vse skupaj celotno zadevo odpustim veš brez duše pač to ne gre oz še po tolikih letih se počutim kot na pol mrtva oz brez volje, želja do lastnega življenja, zato me niti drugi ljudje ne zanimajo, niti nočem, da se kdo zanima zame, ker me je izkušnja tako prizadela oz se še vedno iščem oz nekako ne znam “splavati” iz tega primeža.

Odpuščati, odpuščati, odpuščati…ni ti treba pozabiti, samo odpusti sebi in drugim!

A misliš, da imamo drugi samo + izkušnje? Zakaj toliko pomiluješ svojo zgodbo in to, kar se ti je zgodilo? Da ne bo pomote…verjamem, da si imela težke in boleče preizkušnje v življenju, ampak zdaj si tukaj, greš naprej, a ne?

Če bi jst gledala na to, kaj vse sem že doživela, se lahko spravim direkt v grob:)). Mogoče je čas, da ne razmišljaš več o tem, kaj vse se ti je zgodilo, ampak kaj vse se ti bo še…če si boš dovolila:).

Pomilujem svojo zgodbo, ja kdo pa jo bo če ne jaz? Ne, vsekakor dobro vem, da so tudi drugi ljudje iz krvi in mesa in da vsak bije svoj boj. Težava pa je v tem, da sem naveličana te moje grenke zgodbe, pa vendar je ne znam predelati v nekaj kar bi lahko dokončno pustila pri miru in ravno zradi tega se mi ne da iti naprej, kar umrla bi toda tudi v tem ne vidim smisla, ravno tako ne vidim smisla v tem, zakaj se mi je to moralo zgoditi, resnično res si želim, da tistega človeka ne bi nikoli srečala, saj je od takrat moj life kompletna zmeda, ne znam si najti mesta ne doma, ne v delu, ne pri študiju, praktično nikjer. Morda gre le zato, da bi morala odpustiti sebi, kar pa je težka naloge, če ne veš kaj si kriv ali pa ko se z izgubo ne znaš sprijazniti.

Mogoče se nekje v podavesti zavedaš, da si tudi sama odgovorna za to, kar se ti je zgodilo in si tega ne moreš/upaš priznati in se obračaš stran od tega. To te pušča v nevednosti, zakaj se je to zgodilo in ti ni razumljivo, kako je lahko nekdo tebi, dobremu, nič krivemu človeku, storil nekaj takega, kar ti nikoli ne bi storila drugemu. Če pa bi lahko videla pri tem tudi svoj del odgovornosti oziroma krivde, pa bi lahko razumela, zakaj se je zgodilo, kar se je. Tako bi oprostila najprej tistemu, potem pa tudi sebi, saj bi se iz te “napake” lahko nekaj naučila, nekaj kar ti bo v prihodnosti koristilo.

Ja, seveda Marko, vsega sem si sama kriva.

Veš koliko je že mene stala naivnost?? Pa ne enkrat…dvakrat, trikrat, štirikrat itd. Ampak še vedno grem na led:). Nikomur ničesar ne zamerim, ker to prinaša slabo energijo. Ne gojim sovraštva, lahko pa se distanciram od določenih oseb, da zaščitim sebe. Se borim!

Razumem, kaj želiš povedati, vsaj mislim da te. Vendar pri vsem mojem “jamranju” nisem izpostavila nečesa, kar je mogoče bistveno – tisti človek je pravzaprav v meni nekaj vzbudil tistega, zaradi česar sem imela občutek da sem končno rodila oz v sebi sem čutila da je tudi meni končno mar za nekoga (posledično mi je postalo mar tudi zase), pred tem se kaj dosti s tem nisem ubadala, zato je bilo “skenskanje” mene tako nepredstavljivo in mi je še vedno uganka. Ali bi ti zavrgla nekoga, za kogar pač veš da mu pomeniš ogromno, nekoga pri kom veš ti je mar zate ne glede na karkoli? No, to se je meni zgodilo. Ne, jaz že dolgo več ne hodim na noben led, preposto ne (z)morem. Sem se oddistancirala od vseh takrat, vendar še vedno nikomur ne pustim blizu.

A ti veš, da se temu reče zasvojenost z odnosi? Očitno si bila v preteklosti odvisna od nekoga, ki ti je veliko pomenil. In vse svoje karte si stavila na njega. Prodala si svojo dušo. Morda je odšel tudi zaradi tega, ker je bilo preveč dušenja.

Lepo, da je v tebi prebudil marsikaj lepega in izvabljal pozitivo, ki je morda prej v takšni obliki nisi poznala. Samo ne moreš pa reči, da si zaradi ene in edine osebe v življenju postala to, kar si. Kako lahko preložiš vso odgovornost za lepo in hudo, ki se ti je kasneje dogajalo…na to eno osebo? Ljudje gredo narazen, s takšnimi in drugačnimi razlogi. Nihče te ni zavrgel. Odšel je, ker se je tako odločil. Odšel je in dal sebi ter tebi nov prostor, za nov začetek. Ne moreš dovoliti, da ti ena oseba skreira cel lajf za nazaj in za naprej! Če sta šla narazen, je že moralo biti tako. Ker če bi bilo drugače, bi bila danes skupaj. Zakaj misliš, da bi morala ostati skupaj za vsako ceno?

Zasvojena z odnosi – mar res? Ko sem vprašala kakšen odnos imam to do mene – sem dobila nazaj surov odgovor – kakšen odnos, o čem govorim, kaj bi rada. Tako, da konkretno ni bilo res nič…mogoče sem si vse skupaj le domišljala in verjela lažni pobudi. Mimogrede ni šlo za nek klasičen ljubezenski odnos, pač pa le za možno prijateljstvo, ki meni osebno več pomeni kot pa zveza (katere ne iščem). Ne razumem, čemu se mi je bilo potrebno odpovedati, navsezadnje nisem slaba ali pa pokvarjena, ali pa izkoriščevalsko naravnana, sem tudi ob “enostranski” prekinitvi stikov ponudila prijateljstvo pa žal odgovora ni bilo…nekaj posameznikov, ki za to štorijo ve, je mnenja, da se je pri meni iskalo nekaj drugega pa kot zgleda nisem bila prava oseba, zato so se iznenada stiki prekinili (ali je res tako težko biti do drugega človeka/mene odkrit?). Kakorkoli že, meni še vedno po vseh teh letih ni vseeno kaj in kako točno s tem človekom je in kaj ni. Ja, mogoče sem res postala odvisna, odvsina od tega da mi je bilo za nekoga mar pa ne kljub trudu ne prepoznam nobenega nadomestka; ljudje smo res edinstveni.

Vse si stavila na eno osebo, od njega si pričakovala, da se spremeni, da bo takšen kot si želela. Ljudi se ne da spremeniti. Škoda, ker že prej nisi spoznala, da nimata skupnih točk za izgradnjo prijateljstva. Se zavedaš, da s tabo ni nič narobe? Zakaj prevzemaš vso krivdo nase? Zakaj se okarakteriziraš le po izkušnji s to osebo? Zakaj ga ne pozabiš, tako kot je on tebe? Pojdi naprej, išči poznanstva, ljudi, ki te bodo vredni in ti njih! To je vedno obojestranski proces.

Saj nisem želela, da se spremeni niti tega zahtevala. Ko ti nekdo daje komplimente, ti prizna da si v redu oseba in izpostavi željo po trajnem sodelovanju…nato pa iznenada prekine stike; ali ni to nenavadno oz niti ne dobiš pojasnila zakaj je temu tako. Pozabljena zagotovo nisem. Hm, Marko je v nekem postu višje napisal, da bi morala bolj pogledati na to skozi sebe, pri sebi poiskati krivdo in na nek način ima prav, res sem kriva; kriva da obstajam.

Zdaj ti to iskanje krivca popolnoma nič ne koristi. Ja, vsak ki je v nekem odnosu, ga sooblikuje in zato tudi nosi del odgovornosti. Ti bi pa rada celotno krivdo prevzela nase.

Ljudje smo si različni. Nikoli ne veš, kaj nekoga piči in se odloči drugače kot bi sami pričakovali in si želeli. Vsak ima svobodno voljo. Kaj bi raje, da je nekdo oz usmiljenja s tabo? Zato, da ne bi imel slabe vesti? Si želiš biti ob takšnem človeku?

Vsi si želimo potrditve, da smo ljubljeni in zaželjeni. Ko se to prekine, ko nas nekdo rani, greš naprej. Predelaš, kaj bi lahko naredila drugače v odnosu, kje je prišlo do kratkega stika…to so izkušnje, brez teh ne gre, se jim ne moreš izogniti.

Zdaj sem se spomnila na svojega prvega fanta…odšel je brez besed, čez noč. Takrat nisem razumela, noro sem si želela njegove bližine. Bilo je ravno poletje, časa za razmišljanje na pretek, mene je pa to ubijalo. Danes poznam odgovore in sem mu neskončno hvaležna!! Zaradi njega sem spoznala česa si sploh želim in česa nikoli več!

Meni osebno ta moja izkušnja ni dala nobenih odgovorov, prej pomisleke, če sem sploh koga vredna pa se tega nikoli nisem spraševala. Dugače pa ne razumem, kaj želiš s tem povedati, da bi bi bil nekdo iz usmiljenja z mano, niti tega ne če bi imel slabo vest…saj je nima – vesti namreč za razliko od mene. No, point je v tem, da mi ne odgovorja da sem spoznala tega človeka, ki se je z mano kvečjemu igral, jaz pa pač nivno verjela, da je res kaj več v ozadju in mi ne paše, da se mi je to zgodilo, vse bi dala za to, da tega človeka ne bi nikoli srečala, res ne. Pred tem sem imela tako urejen life, pa definirane cilje, pa močno samozavest, pa nek občutek samozadostnosti, znala sem se ceniti in zelo jasno presoditi marsikatero situacijo, odkar pa si me je nekdo tako privoščil kakor se mi je pa nekako ne pridem na čisto s seboj in ne vem, čemu mi je tega bilo potrebno, zato na nek način trdim, da sem kriva ker obstajam…ne vem zakaj me tista oseba ni pustila pri miru, ko sem se končno vdala pa me odpiše….kakšen smisel takšno obanašamje sploh ima – morda sociopatski?

Tvoja izkušnja ti še ni dala odgovorov, ker jih nisi iskala. Sicer imaš neko mnenje o tem, kaj se je dogajalo, ampak si zelo zabetonirana. Tvoje spoznanje, da po tem dogodku nisi vredna nikogar več, je zelo kruto. To ni kritičnost do sebe, to je slaba samopodoba. Glede usmiljenja sem mislila na to, da bi tebi morda bolj ustrezalo, da bi ta človek še naprej hlinil čustva in bi živela v neki “fake” pravljici. In kaj tebe zanima njegova vest? To ni nikakršna tolažba. Si govorila z njim, poznaš njegov vidik? Ne? Saj zdaj ni več pomembno. Ali pač, to moraš sama predelati. Recimo v mojem primeru…prvega fanta sem ponovno srečala čez kar nekaj let, sva šla na pijačo, se pogovarjala in sem se nasmejala. O hvala bogu, da me je odrešil:))).

Ok, bila si naivna, zaupala si, se čustveno navezala, se odprla…potem puf in vsega konec. Je on kriv za vse tvoje tegobe? Je on kriv, da si se zaprla, postala nesamozavestna? Si ti kriva? Vsak en delček.

Obstajaš, ker ima nekdo še cilje s tabo! Obstajaš, ker moraš še spoznati svoje poslanstvo! Obstajaš, ker si krasna in vredno, da ljubiš in si ljubljena. Kaj je bilo, kakšen je bil ta moški do tebe, ali je bilo prav ali ne…zdaj si tukaj, naredi kaj zase in ne razmišljaj, kaj bi bilo, če bi…ali pa kakšen človek je to, da ti stori toliko hudega. Že ves čas, ko njega dolgo ni več, si sama ustvarjaš trpljenje in dodatno breme. Naredi temu konec…odpusti sebi, njemu!

Goldfish, ni tako enostavno. Je skoraj lažje životariti v betonu pa gledati kako življenje teče mimo. Enostavno mi ni do tega, da bi se s kom sploh zbližala, vedno imam v glavi, to da se mi bo štorija ponovila. No ja, tebi je vsaj bilo dano, da si se lahko po nekaj letih srečala na pijači, meni niti to ne, slišala sem pa od ožje sorodnice neko “poklicno” laž na moj račun in nisem vedela kaj naj komentiram oz je bilo kasneje po 2 letih ali nekaj podobnega. Ja, jaz bi se vsekakor s tisto osebo pomenila če bi lahko, če drugo ne, da vsaj vidim kako in če sploh živi. Goldfish, jaz nisem tip človeka, ki bi letal s cveta na cvet ali pa konstantno menjavala družbo, prijatelje kot “spodnje perilo”, če me do nekoga nekaj veže oz mi je do tistega človeka mar, je pri meni vedno dobrodošel kljub temu, da je bila preteklost sporna, delikatna in kot taka ne kaže absolutno nobenih znakov, da je bila smiselna; se dobro zavedam da je vsak človek le človek, da imamo vsi napake, le nekateri posamezniki si mečejo pesek v oči in vidijo morda le moje slabosti (če so sploh prava ocena, da gre za slabost), svojih pa ne opazijo – vsaj takšen vtis dajejo.
Ja, lepo si to zaključila, čemu obstajam, da imam poslanstvo…hja, odkar sem imela tisto bed ozkušnjo več ne vem, čemu obstajam, vsi cilji so tako nekako prazni, nepomembni, kot da sem takrat izgubila del sebe, zato se pa včasih v kakšnem postu “pohecam”, da duše že nekaj let več nimam 😉

Tvoja pot se mi zdi težja:).
Ne, meni ni bilo nič dano. Tudi tole s pijačo sem organizirala. Za vsako stvar v lajfu sem se borila, kar naježim se, če mi kdo reče…ja, tebi je bilo to dano ali pa ti imaš srečo ali logično, da se tebi dogajajo lepe stvari…nobena stvar ni samoumevna, za vse se je potrebno truditi!

Kdo pravi, da moraš letati s cveta na cvet?? Govorim ti o normalnih odnosih, kako se zapiraš pred vsem svetom. Enkrat boš spoznala, da se ti ni potrebno družiti prav z vsakim, s katerim si nekoč navezala prijateljstvo. Če je bil nekdo neprijazen do tebe, te ni spoštoval in sprejemal takšno kot si…potem samo bejž od takšnih ljudi. Življenje je prekratko!

Oprosti, ker sem rekla, da ti je bilo dano – karkoli. No, pri meni je bilo tako, da sem tudi želela nekaj takšnega predlagati po telefonu (kakšen drink), dosegla pa sem prekinjeno tel. zvezo. Pa saj niti nimam nekih normalnih odnosov, zaradi te izkušnje, nimam nobene družbe, v bistvu mi ni kaj dosti mar če me drugi ne spoštujejo ali so prijazni ali ne, ali me sprejemajo, ker sem tako ali tako izolirana da se nisem zmožna navezati na nikogar, pravzaprav se več niti ne znam. Hm, kaj pa če kljub temu, da te nekdo spoštuje, sprejema, verjame vate, od drugih slišiš kako me pogosto omenja iznenada prekine stike in ne veš zakaj, ali je prav takšno osebo povsem odmisliti, se pretvarjati da je ne poznaš, zradirati vse sledi v spominu – ima takšna poteza/odločitev smisel kljub konstantnemu zavedanju, da ti ta “izgubljeni” človek manjka?

Saj mi marsikdo pravi, kaj vse mi je skoraj da ne podarjeno…potem mu povem kolk je ura, naštejem vse ovire in moje preskoke teh ovir, da si folk lahko lažje nekaj predstavlja. Glej, tega človeka odmisli, pusti na miru, škoda tvojega časa.

Tvoja samopodoba je že uničevalna:(. Meni ni vseeno…ne zate, ne za druge, ne zame…

Glej, spet razmišljaš o tistem človeku iz tvoje preteklosti. Kaj je on mislil, ko je govoril drugim eno, naredil pa spet drugo. Ni več pomembno, ker se je že odločil in odšel od tebe. Manjka ti pravi človek, nekdo ki te bo spoštoval in sprejemal. Ampak če tega ne narediš prvo pri sebi, potem ne pričakuj od drugih. Kdor ima rad samega sebe, lahko deli ljubezen naprej…

Koliko časa je minilo od takrat?

Goldfish, ne vem o čem govoriš, da ti je bilo karkoli podarjeno oz jaz sem zgolj na kratko zaklljučila le s tem, ko si omenila da si se lahko z nekom dobila na pijači..no, saj nima veze. Ne vem, kako naj tega človeka odmislim, ker je mnogo asociacij nanj, pravzaprav preveč, lani maja sem celo šla do psihiatra zaradi tega, pri čemer mi je le skracal neke ničvredne tablete (antidepresive) in dal neke kontakte za privat psihoterapevte, potem pa mi še za kot nestrokoven nasvet oz nasvet kot človek dejal, da bi morala obvezno s tem človekom razčistiti karkoli je že bilo. Od takrat je..uf 6 let če se ne motim. Pa saj takrat me to sploh ni mučilo, kasneje po dveh letih me je šele začelo to nekaj obremenjevati, potem pa vedno bolj, vmes se je malo umirilo, eno “delikatno” informacijo sem spet dobila pred 2 meseci in sem se znova pričela s tem ubadati, se mi zdi da nimam kontrole nad tem ali pa pride kakšen dan oz noč ko se mi o tej osebi sanja, pa sem spet na začetku. Pa dostikrat se mi zgodi, da koga spoznam na novo da delam primerjave potem pa kar nekak raje ostanem pri tem kar imam v glavi ne pri tem kar se mi ponuja, vse kar je ostalega na razpolago mi tako deluje “inferiorno”….enostavno se v meni ne razvije ničesar. Zdaj se spet lahko ob tej priliki “pohecam” da je to zato, ker nimam duše.

Pravim, da ljudje hitro povežejo (če gre nekomu dobro in je uspešen), da mu je bilo podarjeno. Nihče ne pomisli na trnje, na švic, da se je nekdo dokopal do cilja:).

Zamenjaj okolje, če misliš, da imaš preveč asociacij okrog tega moškega v tem prostoru, kjer si zdaj. Pa saj ne misliš zapraviti svojega lajfa zaradi enega moškega, s katerim nisi bila niti intimna?? Šest let je dolgaaaaaa dobaaaaaa! To je res preteklost! Veš kaj ti svetujem…

Ej, kaj če bi preko rituala pustila tega moškega za sabo? Zavestno se odločiš in z določenimi dejanji pospremiš tvoje stanje (vse misli, asociacije itd.) nazaj v preteklost…kamor tudi spadajo. Posloviš se od njega, v svoji notranjosti se z njim pomeniš in odideš.

Imaš dušo, še kako živo…samo jo puščaš v ujetništvu:).

Ah Goldfish, pa kje trdim, da iščem zvezo, kje trdim da si želim s tem človekom biti intimna, kje sem zapisala, da gre za moškega? Gre za nekoga, s kom se začutila povezano na duhovni ravni, za nekoga ki me je videl v pravi luči, nekoga, ki mi je dal občutek, da sem nekaj vredna in sposobna, je pač nekdo, ki mi je na nek način dal veliko, zato se s to izgubo ne znam sprijazniti. Kot sem že omenila, prijateljstvo bolj cenim in dajem prednost pred zvezami, to pogrešam, zveze me ne zanimajo oz mi ni do intimnih stikov, vsaj koliko se zavedam sama sebe in svojih potreb.

Saj je vseeno, ali moški ali ženska, ti imaš stisko in iz tega se moraš izvleči.

Če veš, kaj pogrešaš, česa si želiš, potem se odpri ljudem za prijateljevanje. Potem ne reči, da ti je vseeno, da nimaš želja. In ne pričakuj od drugih, da ti dajo tisto, česar si ne moreš dati sama…občutek vrednosti, samospoštovanje, povezanost itd.

No ja, pa saj nekaj poskušam, pa kaj če nekako ne najdem pravega nadomestka, zato trdim, da smo ljudje edinstveni in tega se bojim, da bom nekega dne nekomu dala do znanja, da je spoštovan, cenjen, vreden mojega časa potem pa me človek nenadoma odreže iz svojega “socialne mreže” ne da bi mi povedal zakaj in mi s tem pomagal, da ne ponovim kakšne napake pri drugih oz če je sploh bila kakšna napaka storjena. Predstavljaj si, da imaš neko ful v redu frendico, štekaš se na polno, potem pa se le-ta iznenada odloči, da prekine s tabo stike, ti se pozanimaš zakaj ipd. pa ne dobiš nobenega odgovora, prične se te izogibati, kot da noče več vedeti, da si obstajala oz obstajaš. No, kako bi ti takrat odreagirala, ali bi se ti zdelo takšno vedenje normalno? A se ne bi spraševala, kje si ga polomila, kaj je v ozadju, ti ne bi bilo v interesu se vsaj dostojno a vendar sproščeno o tem pogovoriti, itd?