Tudi jaz bi bila rada mamica…
Pozdravljeni bralci!
Sicer vem, da se bodo ženske zgražale do nezavesti, vendar me nekaj zanima. Upam, da bodo prebrali predvsem moški in podali tvoje mnenje.
Sem poročena, stara 30 let. S partnerjem se že cca. 8 let trudiva za naraščaj. Da ne govorim, kaj vse sva počela, šla do zdravnikov, ki so ugotovili, da je partner 100% neploden (nima semenovodov).
Dala sva skozi že ogromno postopkov umetne oploditve in še pa še razočaranj, ker uspeha ni bilo.
Vendar jaz se ne morem sprijazniti, da ne bom nikoli mama in da ne bo otrok. Partnerja ljubim in želim biti z njim. Vendar želim imeti tudi otroka. On seveda prav tako.
Prišla sem že v fazo, ko mi je že vseeno, s kom in čigavega otroka imam. Za posvojitev se nisva odločila. Kdo razume, da bi bila rada noseča, da bi dojila, da bi uživala vsako minuto…..
Rada bi bila srečna mamica, vendar poti do tega ne najdem. Velikokrat pomislim, da bi bila pripravljena spati z ‘ne vem kom’ tolikokrat zato, da bi mi naredil bebico.
Moški, kaj menite vi o tem?
Jasno, da se bodo zgražali tisti, ki niso nikoli izkusili take situacije, ki ne vejo, kako je to, če ne moreš imeti otrok….
Ženske, vzdržite se graje! To je zadnje, kar potrebujem….
Lep pozdrav!
Deja
Razumem, da ti je hudo. Meni je uspelo rodit otroka, zato ti lahko iz lastnih izkušenj povem, da se tudi na lastnega otroka navajaš kar lep čas. Ni res, da si kar naenkrat perfektna mati in da ljubiš neizmerno, ker je tvoj. Ko ga dobiš, čutiš izredno močno nagnenje, da moraš za otroka poskrbeti, brezkompromisno. Res dobiš čustva, ki jih prej ne poznaš v tako močnem obsegu. Danes, po nekaj letih, imam otroka še bolj rada in jutri ga bom imela še bolj. To je normalno. Isto čutim do vseh otrok. Ali so moji, ali pa ne. Hočem povedat, da skrb za otroka povzroči neko verižno reakcijo – ljubezen do vsakega otroka. Predvsem moški pa znajo komplicirat, češ, da ni njegov. To so ljudje, ki nimajo še odprtih starševskih čutov, ali pa so enostavno nezreli. Ko pestujem tuje otroke, do njih čutim iste občutke, kot sem pri moji hčerki v času po rojstvu. Tisto nadaljno ljubezen prinese pa čas, ki ga rabimo pri spoznavanju vsakega človeka. Kar pogumno!
Še zdaleč te ne mislim grajati. Jaz se začnem skoraj jokati, ko držim kakšnega malčka v rokah. Ne morem ti opisat kakšen občutek je to. Razumem te, da si želiš otroka in to že tako močno, da ti je vseeno s kom. Vendar premisli…. A misliš, da bi bil mož za, da izbereta nekoga in da ti spiš z njim samo zaradi otroka? Kako bi to vplivalo na vajin odnos? Jaz sem že več kot leto in pol brez zaščite pa ne zanosim. Spraševala sem že ginekologinjo, če je kaj narobe, pa pravi da ne in da naj se ne obremenujem s tem. Sva se pa zadnjič z mojim pogovarjala, da kaj bo če slučajno ne bi mogla imeti otrok in sva prišla do zaključka, da se imava tako rada, da se ne bova sovražila zaradi tega. Če jih ne bova mogla imeti jih enostavno ne bova imela in iskala veselje v drugih rečeh v življenju – skupaj za vedno in v vsem slabem. To je najin moto. NIč naju ne bo spravilo narazen. Je pa res, da ko si enkrat pred to dejstvo postavljen je težje. Poskušajta si najti druga veselja, in uživajta življenje drugače. Poznam tudi par, ki jima ni bila sreča naklonjena in otrok nista mogla imeti. Usmerila sta se v potovanja, imasta se neizmerno rada in še danes na stara leta uživata skupaj. Ona ogromno bere, ona potuje, mož ji stoji ob strani in tako sta zapolnila svoje življenje. Premisli. Samo to ti lahko rečem – ni rečeno, da če boš imela spolni odnos z nekom tretjim, da ti bi uspelo.
Želim ti, da se ti stvari obrnejo na bolje in da najdeta skupaj najboljšo rešitev. Otroci so res nekaj najlepšega kar ti lahko da življenje, vendar ne pozabi, da ni pa to edino kar ti je dano v življenju in ni to edino kar daje smiel življenju.
Brigita
Predlagam ti, da vprašaš svojega, kaj o tem misli. Konec koncev, če bosta tako dobila otroka, bo to prav tako njegova stvar, a ne. In na nek način bo zanj še dosti težja situacija. No, če ga boš vprašala in če se ne bo strinjal, potem pač veš pri čem si: ali ostaneš z njim in se sprijazniš, da otrok pač ne bo, ali pa greš narazen in poskusiš s kom na novo. To samo ti veš, kaj je zate bolj prav. Nisem bila v tvoji situaciji in zato ne morem zagotovo reči, a mislim, da če bi jaz bila z moškim in bi drugo vse štimalo, ne bi vsega pustila in začenjala znova z nekom, ko še vedela ne bi s kom pravzaprav. Moja stara mama včasih reče, da so ene stvari v božjih rokah. Z leti jo čedalje bolj razumem.
Upam, da ne boš jezna, ker si dobila eno žensko mnenje. Ti želim, da bi se ti dobro izteklo.
Če se že odločiš, da bi zanosila s kom drugim, poskusi z umetno oploditvijo v tujini. Pač greš v semensko banko. Mislim, da je to možno tudi v Italiji. Če bi seksala s kom drugim, ne vem kako bi se odzval tvoj mož, kaj če se na vežeš na tega človeka. Takšna stvar bi za sabo potegnila cel kup posledic.
Tudi midva sva imela minimalne šanse in zato sem imela grozno krizo.
Na srečo mi je teta, ki je tudi brez otrok takole rekla: “Če imaš otroke, imaš veliko lepih trnutkov, sreče veselja, ponosa ipd. Če jih nimaš, res tega nimaš, nimaš pa tudi skrbi, odgovornosti, odpovedovanja, žalosti ipd.”
To me je postavilo na trdna tla. Če imaš rada otroke, vzljubiš vsakega, ne glede na to čigav je. Še malega kužka ali mucko, kaj šele otroka!
Sama bi ti svetovala opoloditev s semenom dajalca, raje kot sex zaradi otroka. Mislim, da možu ne bi bilo prijetno celo življenje gledati rezultat svoje “hibe” in si predstavljati, kako je nastal. Črv bi vedno bolj glodal…
Meni je na srečo uspelo, to želim tudi vama !
Malo razmisli o tem ali partnerja res (kot praviš) ljubiš ali ga samo potrebuješ. Glede na napisano bi lahko prej rekel, da gre za drugo stvar. V tem primeru bi morda bilo res najbolj pošteno, da ga zapustiš in upam le, da se zaradi tega ne bo počutil manjvrednega. Seveda bi si ti potem najbrž iskala drugega in glavno vodilo pri tem bi ti bila želja po materinstvu. Ko bi jo izpolnila, pa bi lahko začela ugotavljati, da partner ni pravi.
Dobro razmisli kaj boš naredila in upam le, da gre za krizo, ki bo minila.
Tudi midva sva se ženo, sicer bilj za šalo kakor zares pogovarjala pred poroko, kaj bi storil, če bi ugotovila, če eden izmed naju ne bi mogel imeti lastnih otrok…danes jih imava…
Če bi bila ona neplodna, nisva sprejela končnih odločitev, bi jo pač takrat, ko bi do tega prišlo… Če bi bil pa jaz neploden tko kot tvoj mož oz. partner… bi pa jaz brez najmanjšega problema pristal na to, da jo kdo drug zaplodi….torej to na kar tudi ti namiguješ oz. želiš storriti…če je za to tudi tvoj partner pa sploh ni problema… potem sta tudi uradno oče in mama tega otroka (sta rešena vseh birokratskih zadev), čeprav tvoj mož ni biološki oče. 1000x raje se za ta korak odločim, kot pa za posvojitev, kjer ni nobeden biološki oče ali mati in tudi nimaš vsega tega kot ti praviš (nosečnost, dojenej, občutka pravega materinstva…)
Če pa je otrok posvojen, se prej ali slej zve in odraščajoči otrok posluša zbadljivke na ta račun, čeprav ni nič kriv…in kasneje ko zve za posvojitev želi tudi ta otrok spoznati prave biološke starše in vnaša nemir v družino…ali pa celo pretrga in očita vama zakaj mu nista prej povedala…skratka same težave.
Tisti, ki pa se zgražate, ali nimate teh problemov, ali ne znate pretehtati vseh možnosti in posledic…
Pa za poročene z “lastnimi” otroki, ali ste prepričani (predvsem velja za moške, ker ženska itak ve), da ste oče svojega otroka, da vas ni žena tisti čas prevarala??? Takih primerov je tudi v sloveniji veliko :)))
DEJA, ODLOČITA SE S SKUPAJ SVOJIM PARTNERJEM TAKO, DA BO OBEMA PRAV IN TO SKRIVNOST OBDRŽITA SAMO ZASE IN SE TUDI OBNAŠAJTA TAKO KOT PRAVA BIOLOŠKA STARŠA !!! Pa boste vsi mirno in srečno živeli!
Lej, oprosti, če je to zvenelo ful grdo, ker itak da vem da ti ej hudo. Sam če boš to res naredila, pol ga pač nisi vredna… Upam, da bosta našla kako drugo rešitev, ker to je res bedarija… Ker itak potem ne bosta ostala skupaj, ker bo on to razumel, da ga nimaš rada, pa da ti je pomemben sam otrok in ti, drugi pa ne.
Ker tvojih razmer ne poznam, ti ne bom svetovala, opisala ti bom samo svojo izkušnjo:
Popolnoma na istem sem bila pred cca 6. leti kot sedaj ti – želela pa sva si otroka. Po razmišljanju in pogovorih sva se odločila, da na dopustu zaprosiva za uslugo moževega najboljšega prijatelja, poleg je bila tudni njegova žena! Samo trikrat sva se dol dala, sedaj pa smo srečna družinica, s krasnim 5 letnim sinčkom. In nikoli ni padla nobena žal beseda, tudi s prijateljema se lepo razumemo, celo na dopust hodimo skupaj! Ob spominu se samo nasmejimo in nič več.
Želim ti le, da se ti sanje uresničijo in lep pozdrav!
V čem ti vidiš, da je to bedarija??? Povej kakšen argument za to!
ne pa prazno slamo mlatit.
A zate moško mnenje ni nič pomembno oziroma moževo???
Če sta oba zato in sta že 8 let skupaj in se trudita na vse možne načina, se verjetn tudi dobr poznata, je do edina oz. najboljša rešitev glede na trenutno stanej!
Če ne bosta hitro ukrepala bo tudi zanjo kamlu prepozno!
Forum je zaprt za komentiranje.