Tudi jaz bi bila rada mamica…
Deja, življenje kakršno pač je takšno je, zato ga uživaj! Pa misli na tiste, ki jim je še dosti slabše…
Nisi pa še nič povedala, kakšno mnenje ima tvoj mož glede tega…zelo pomembno je, da se tudi on strinja s tem…in če se, pol sploh ne vidim problema… Maja 27 ti je lepo opisala svojo izkušnjo… če rabiš tovrstno pomoč sem na voljo…malo za šalo, malo zares :)))
Če je 100% neploden naj ti tvoj ginekolog da napotnico za specialiste neplodnosti. Pojdi v LJ ali v MB na ginekologijo, se naroči za prvič v samoplačniško ambulanto, npr. v LJ pri dr. Drobniču, v MB pa pri dr. Vlaisavljeviću, ki sta zelo razumevajoča, in potem boš kmalu v postopkih z darovanimi semenčeci, kjer bo postopek potekal uradno, za to bo vedel mož, oba bosta sodelovala in vse bo O.K..
Poglej tudi na forum – darovanje spolnih celic – tam tudi lahko postaviš kakšno vprašanje.
Jaz ne vem kako da nisi že v tem postopku, in bi te že parkrat oplodili.
Alo Zaspanko!
Ja, je že tako, da jaz nimam takega prijatelja, niti moj mož 🙁 😉
Septembra grem še enkrat na umetno oploditev-zadnjič. Mogoče ne veš, ampak zadeva je taka, da so možu naredili biopsijo testisov in našli ‘neke predhodnike semenčic’, ki pa očitno niso dovolj kvalitetni in ‘močni’, da bi se razvijal zarodek naprej in se obdržal v meni.
Če jeseni sedaj ne bo, bom šla na isto umetno oploditev, vendar s semenom donatorja.
Se pa mi ta možnost rahlo upira, ker ne gre samo za to da ‘po domače’ injecirajo spermije, ampak je ženska vseeno pod hormonsko stimulaijo, dobivaš injekcije itd…. Kot pri predhodnih postopkih.
Sedaj sem se že tolikokrat izpostavila tem postopkom, da še začuda, nimam raka na jajčnikih ali maternici. Ker stranski učinki so pač taki.
Čeprav veš, ob postopku nikoli ne razmišljam, kaj se meni lahko zgodi, vedno upam, da bo uspelo in da bom zanosila.
Zdej sem se spet razpisala. Ampak mož jasno ni proti temu, da bi šla na oploditev s semenom donatorja. Pač ne veš, kakšen je tisti moški, ki seme daruje. Odmisliš vse. upaš na najboljše…..
LP,
Deja
Ja no, kakor gledaš na vse skupaj, ampak zame še nikoli ni bilo bistvo zveze to, da imaš otroke. Zame je to zgolj normalna posledica.
Je pa tako, da življenje je dolgo in marsikdaj svoja mnenja in stališča spreminjamo. Kdor pravi zase, da jih nikoli ne bo spremenil je mogoče malce nezrel in zelo vprašanje je, če bi ti razmišljal enako, ko bi bil v podobni situaciji. Tisti trenutek morda bi. Pa lahko daš roko v ogenj, da bi tudi čez 10 ali 20 let?
Še manj pa se lahko zaneseš na razmišljanje tretjega udeleženega. xtrm dobro ugotavlja, da kri ni voda.
Sej taki prijatelji so res redki… včasih je bolje da tak prijatelj živi kje na drugem koncu, da ga ne videvaš v vsakdanjem življenju, ker te kljub temu ne spominja na to…dobro pa je vedeti kdo je in kakšen je ta donator…
Želim ti, da boš zanosila jeseni…ja po umetni poti je veliko starnskih ućinkov…pa še vsi vejo v ZD.
Drgač pa ti tisto ostane, o čemer je tekla debata… Jaz osebno bi raje izbral donatorja po naravni poti, saj vidiš kakšen je “donator”, le vglavi morate imeti vsi trije stavri pošlihtane…pa ni problema.
Zate mogoče res ni, pa tudi za koga drugega ni in tudi take tudi podpiram, saj je bistvo, da so srečni in zadovoljni s svojo odločitvijo kakršnakoli pač je….
…za njiju pa je tudi otrok pomemben in pač vso stvar gledam sedaj iz te strani…
Da boš mislil tudi tako čez 20 let mora pa vsak sam v sebi dobro razmisliti in pošlihtati stavri v glavi….
Točno. In jaz imam pošlihtano, da so moji otroci moja kri in moja odgovornost in tako bi verjetno razmišljal tudi o tistih, ki bi jih imel kje drugje. Pač otrok je otrok in ne stvar in to, da sem naredil nekomu dobro delo, bi bila malce slaba tolažba. Čeprav je takšna dobra dela kar užitek delat, kanede 😉
khm, BTW, pa ja (glede na tvojo pripravljenost) zdaj potihem ne računaš, da ti bo žena dovolila, da greš lahko še ti take usluge drugam delat? 😉
Alo!
Hvala za tvoje besede.
Zanimivo, da lahko najdeš nekoga, ki enako razmišlja kot sama. Včasih med premljevanjem zamisli in iskanjem rešitve človek kar pomisli, da je nor in da samo on tako misli oz. ne najdeš nikogar, ki bi ti pomagal v tvoji ideji.
Ja, to še probam. Nabiram moči in denarčka, ker je september blizu.
Sicer pa osebno mislim, da ‘poiskati naravnega donorja’ je pravi problem :).
Se bom sigurno oglasila na tem forumu, da povem, kako je kaj uspelo jeseni.
Morda bom takrat dala nedvoumen naslov novi temi: ‘Iščem donorja!’
:))))))
LP,
Deja
Sperma teče v kanalizacijo.
Ker vem kaj bi nekatere ženske dale za nekaj gibčnih spermijev, se skoraj vedno po sexu počutim nekako krivo, ko se umivam in je v bideju cel kup sperme, ki jo voda odplakne v kanalizacijo. Včasih se zajebavlem z mojim in pravim: 3 kubike. Tako to merijo na kliniki, ko si v postopkih oploditve.
Včasih si mislim, to spermo bi sedaj lahko spravila iz sebe v posodico in jo hitro komu dala.
Žal, takšno je pač življenje.
Beda in izobilje na vseh področjih življenja.
Mogoče se je treba samo znajti. Pojdi v Rovinj kjer se na nekem delu obale zbirajo samo zaradi seksa in mogoče ti uspe.
Sam eni mate pa res bolane… ne moreš se dat kr z enim dol sam zato, da boš eml otroka!!! Kaj pa otrok? In če enkrat izve, da njegov oče v resnici ni nejogv pravi oče in da se mu ej o tem lagalo? Mislim, res egoisti… Pol se pa še eni ponujajo za donatorje (zaspanko… sam zarad enga seksa, ma kaka usluga ti je to…))… Vprašanje, če bi imel njen mož tega otroka res tako rad… Govorim pa čist iz lastnih izkušenj, oz. niso take, sam sem iz razdrte družine, kjer me nikol niso sprejeli ne očim, ne nejgovi, in sem prav občutila pomanjkanje ljubezni in vsega, kar je ful vplivalo name in me itak take stvari zelo razjezijo. jaz mislim, da je že nek razlog, da ne moreta met otrok, hvalabogu, taki egositi si ga ne zaslužijo (da bi pol eno nič krivo živo bitje trpelo…) Aja pa še to, ženkse ki zanalašč pozabijo tabletke, pa s tem prevarajo svojga partnerja… fuj in zadnjič izjava moje kolegice, ki hoče met otroka sam zato, da se odseli od doma, ker ji ne paše bit doma, bi raj bla pri tipu… Najraj bi ji eno prisolila, sam sem ji sam rekla, neki grdega pač in je precej pozitivno sprejela kritiko, ker se zaveda, da mam prav… Ma hvalabogu, vsaj tega se zaveda…
No ja, saj če jih ne moreš imeti pa si jih želiš, je najbrž res težko. Samo v vsej tej evforiji ljudje velikokrat pozabijo kaj otrok je. Predstavlja jim samo cilj, ki ga je potrebno doseči za vsako ceno. Sredstva niso pomembna. Ampak večina se jih najbrž skulira in sprejmejo situacijo tako kot je oz. poiščejo druge možnosti.
Alo Maja27!
Hvala za tvojo zgodbo.
Veš, res je, da ljudje v življenju prihajamo v različne situacije, enkrat mislimo, da je tako prav, čez deset let pa mislimo, da je prav drugače in da je bilo tisto prej narobe…..
Vendar po mojem mnenju noben ni tako pameten, da bi vedno vedel, kaj je prav in kaj ni v vsaki situaciji, pač pa je važno to, dali je srečen. In tvoj otrok je vajina sreča.
Življenje nam je eno dano.
LP,
D.
Forum je zaprt za komentiranje.