Zašpehane najstnice
Ne vem kaj se prerekate toliko okoli tega. Itak je logično, da na nekatere genske bolezni ne moremo vplivat in se, če se, tudi z mnogimi od njih že rodimo. In tukaj nimaš kaj. Tudi ni vedno nujno, da nekaj, kar je “v družini” podedujemo. Je odvisno tudi od tega ali se ta bolezen deduje dominantno ali recesivno, z vidika posameznika od “slepe sreče”. Na kakšne druge dedne nagnjenosti k določenim boleznim pa seveda lahko vplivamo. Veliko je odvisno tudi od tega za kakšno “okvaro” gena gre itd.
Ampak generalno gledano je tako ali drugače ok, če nekdo teži k zdravemu načinu življenja. Če se bo pa rodil, kaj jaz vem, z mišično distrofijo ali hemofilijo ( tukaj gre za različni obliki genskih bolezni), pa mu seveda solatke in fitnes ne bodo naredili čudeža. In to ti že zdrava pamet pove.
Zdaj lahko zaplavo še v eno novo temo in sicer o izpostavljanju ženske škodljivim vplivom v času nosečnosti in vplivu le-teh na plod. Ali pa povečano tveganje za genske bolezni, če se starša za otroka odločata nerosno mlada, ali pa še posebej visoko tveganje, če je eden od staršev precej starejši (tudi če je moški) itd. itd. itd. 🙂
Kaj pa še preostane takemu invalidu, kot pa to, da kljub svojimi pomankljivosti “zažari v polni pari” in da se njegovo ime nekega dne pojavi na naslovnici 24 ur ? Seveda, da bo povedal kako zelo junaško se spoprijema s svojo boleznijo, invalidnostjo, karkoli že, saj to je edini način kako ga lahko mediji in mi smatramo za pogumnega, nekoga po komur bi se morali vsi zgledovati. Kakšna je realnost je pa drugo vprašanje. Dokler se sami ne znajdete v koži teh ljudi so takšni komentarji povsem odveč.
Na tem planetu pa res ne. :)[/quote]
Glej kontekst…primer invalida. Lahko se mi zasmili u iber in ga avtomatično postavim tri stopničke nižje. Lahko si rečem, da je njegovo življenje enakovredno mojemu, torej neprecenljivo. Je sploh še pomembno, kaj ima ali kdo je?[/quote]
Ja tok neprecenljivo je, na njegovem mestu pa vseeno ne bi rada bila, haha.
Glej kontekst…primer invalida. Lahko se mi zasmili u iber in ga avtomatično postavim tri stopničke nižje. Lahko si rečem, da je njegovo življenje enakovredno mojemu, torej neprecenljivo. Je sploh še pomembno, kaj ima ali kdo je?[/quote]
Ja tok neprecenljivo je, na njegovem mestu pa vseeno ne bi rada bila, haha.[/quote]
:)…preusmerjaš pozornost:). Saj nisem pričakovala, da bi se strinjal z mano:)).
Na tem planetu pa res ne. :)[/quote]
Glej kontekst…primer invalida. Lahko se mi zasmili u iber in ga avtomatično postavim tri stopničke nižje. Lahko si rečem, da je njegovo življenje enakovredno mojemu, torej neprecenljivo. Je sploh še pomembno, kaj ima ali kdo je?[/quote]
Rečeš lahko karkoli. 🙂
A dvomim, da bi ga zamenjala za svoje življenje.
Na tem planetu pa res ne. :)[/quote]
Glej kontekst…primer invalida. Lahko se mi zasmili u iber in ga avtomatično postavim tri stopničke nižje. Lahko si rečem, da je njegovo življenje enakovredno mojemu, torej neprecenljivo. Je sploh še pomembno, kaj ima ali kdo je?[/quote]
Ne vem, če je to tako enostavno, človek ki je gibalno in še kako drugače omejen, nima brez razloga statusa “invalid” in že iz tega ne moremo sklepati o enakopravnosti….kaj šele o enakovrednosti.
Smem parkirati tam, kjer je oznaka rezervirano za invalide – ne, ni mi dovoljeno (nimam te pravice) dokler ne bom sama invalid.
Glej kontekst…primer invalida. Lahko se mi zasmili u iber in ga avtomatično postavim tri stopničke nižje. Lahko si rečem, da je njegovo življenje enakovredno mojemu, torej neprecenljivo. Je sploh še pomembno, kaj ima ali kdo je?[/quote]
Ne vem, če je to tako enostavno, človek ki je gibalno in še kako drugače omejen, nima brez razloga statusa “invalid” in že iz tega ne moremo sklepati o enakopravnosti….kaj šele o enakovrednosti.
Smem parkirati tam, kjer je oznaka rezervirano za invalide – ne, ni mi dovoljeno (nimam te pravice) dokler ne bom sama invalid.[/quote]
Ne mislim na vse ovire, s katerimi se spopadajo invalidne osebe. Ja, to je noro in absolutno nepredstavljivo ter nedopustno. Govorim o tem, kako lahko odnos do drugega vzpostaviš na ravni enakovrednosti. Svoje obnašanje, svoja dejanja…z ničemer ne daješ vedeti, da je človek s hibo manj vreden. Spoštljivost izkazuješ z enakovrednostjo.
Ne vem, če je to tako enostavno, človek ki je gibalno in še kako drugače omejen, nima brez razloga statusa “invalid” in že iz tega ne moremo sklepati o enakopravnosti….kaj šele o enakovrednosti.
Smem parkirati tam, kjer je oznaka rezervirano za invalide – ne, ni mi dovoljeno (nimam te pravice) dokler ne bom sama invalid.[/quote]
Ne mislim na vse ovire, s katerimi se spopadajo invalidne osebe. Ja, to je noro in absolutno nepredstavljivo ter nedopustno. Govorim o tem, kako lahko odnos do drugega vzpostaviš na ravni enakovrednosti. Svoje obnašanje, svoja dejanja…z ničemer ne daješ vedeti, da je človek s hibo manj vreden. Spoštljivost izkazuješ z enakovrednostjo.[/quote]
Ja, to pa je izziv…za zdravega človeka.
Sploh ni problem v mladi generaciji. Porblem je v generaciji, ki je današnje najstnike vzgojila! Enostavno je vse prelagat na mlade ki kao jejo nedzravo hrano. Sprašujem se zakaj, vi veleumi in perfektneži, ki ste bli v mladosti tako vitki in lepi niste vrednot, ki so vam jih posredovali vaši starši prenesli naprej na otroke in vnuke! Iščite probleme pri sebi!
Se strinjam.
Problem pa ni le prehrana kot jih je večina pisala (seveda je velik del) ampak tudi športna aktivnost. Včasih smo se kot otroci športali vsak dan (rolanje, kolo, igre z žogo, pohodi), danes pa je njihov šport samo še računalnik/igrice/TV. Nimam nič proti temu, da je tehnologija napredovala, vendar se mi zdi narobe opuščanje športnih aktivnosti in zamenjavo le teh z napisanim.
Otroci v mlajših letih morda tega ne opazijo kako zelo potrebujejo gibanje, bodo pa to opazili v malo starejših letih (vsaj nekateri) in mogoče takrat začeli stvari spreminjati (pozno, vendar bolje pozno kot nikoli). Je pa res, da bo takrat le še toliko težje.
Forum je zaprt za komentiranje.