Zapuščinska razprava iz pekla

Nihče se ne pogovarja. Celotna družina razpada zaradi zapuščinske razprave. Kaj narediti?

Smo v podobni situaciji, le da je oseba še živa, potrebuje posebno nego. Ker se nis(m)o sposobni dogovoriti se bova midva z možem umaknila. Naj počnejo kar hočejo in kakor hočejo. Noeva ničesar in ne zahtevava ničesar

ko smo mi bili na zapuščinski razpravi, smo edino mi bili tam brez odvetnikov in končali hitro.
Ostali v čakalnici (več razprav hkrati v različnih sobah) vse strani so bili s svojimi odvetniki :))))
prav grozno je bilo videt, noben se ni medseboj pogovarjal…

Drugih ne moreš spreminjati.
Lahko daš samo zgled in jim poveš kakšne bodo posledice, pa še to ponavadi preslišijo. Je pa tako, da se praviloma skregajo med sabo tisti, ki so bili že prej siti drug drugega in so bili na zunaj prijazni samo zaradi lepšega – in so zdaj vsi srečni, da imajo “uržah” se skregat.

ko smo mi bili na zapuščinski razpravi, smo edino mi bili tam brez odvetnikov in končali hitro.
Ostali v čakalnici (več razprav hkrati v različnih sobah) vse strani so bili s svojimi odvetniki :))))
prav grozno je bilo videt, noben se ni medseboj pogovarjal…
[/quote]

Imam enako izkušnjo, prav težko je bilo gledati ostale, ki so čakali na razprave. Tišina, šepetanje z odvetniki, priprava papirjev, le pri nas smo sedeli skupaj in se normalno pogovarjali o vsem, še največ o pokojnem staršu.

Moja mama je na sodišču, ko se je lahko izjavila, edina od petih vstala in rekla: Na misel mi ne pride, da bi tožila kateregakoli od bratov in sester, še najmanj pa očeta. Verjamem v institucijo prava in pričakujem, da bo razdeljeno kot mi po zakonu pripada. Ko so se vsi sporekli, sposkregali, leta dolgo plačevali odvetnike, postali smrtni sovražniki, je moja mama bila na obravnah bolj ali manj le prisotna, na koncu je šlo premoženje praktično v nič, saj je večino požrl večleten zapuščinski in sodni postopek, tako da je mama dobila ven približno enako kot vsi ostali, skoraj nič. S tem, da je njej ostalo precej več živcev kot ostalim. Enega je pobral rak še sredi postopka, tako se je grizel, dva sta hudo zbolela, eden se je sprl tudi z otroci, skratka cela štala. Meni osebno ni nobeno premoženje vredno tega gneva in fajtanja. Imejte in požrite, če ste požrtni. Res. Dokler so starši živi, sem že ustvarila, kolikor potrebujem.

svoje premozenje,in denar napisala na zeta(hcerka ga je izkoristila,in zapustila), tako mu bom vsaj nekaj povrnila ,za kar je bil prikrajsan!

Pozabljate, da je za 90 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} takih primerov, ko se svojci med sabo gledajo samo še preko odvetnikov, kriv zapustnik.

Meni to nikoli ni bilo jasno. Vlačiš skupaj celo življenje. Povojna generacija gradila socialistične “gradove” celo na svojih plečih…. Potem pa da nisi sposoben spisat na kakršenkoli list papirja, pa magar na loto srečko, dveh stavkov komu gre kaj, ter spodaj podpis in datum.

po mojem so jim odvetniki prepovedali, da se pogovarjajo med seboj

pogoltnost ali kdo bo dobil več je brez veze

če si lahko do zdaj lahko živel brez tega, kar naj bi dobil na razpravi, zakaj ne bi mogel živeti naprej
in kaj boš imel od tega, da nekaj tujega nagrebeš
življenje ne bo nič lepše

Če se lahko distanciraš in umakneš od tega, se daj. Ne zaostruj, ne podpihuj. Če si ti dedič, vzemi, kar se ti ponudi, tudi če je na prvi pogled manj, kot naj bi bilo. Če je mož/partner, ga ne spodbujaj k prepiru, temveč k umiku. Razen če ne delite milijonov. Da se bom jaz kregala nekaj let za 10, 20 jurjev ali neko staro hišo, ki je praktično samo še za porušit, hvala lepa.

Mi smo vse rešili že prej, na zapuščinsko smo šli samo po zapisnik, mislim, da je vse skupaj trajalo 15 minut, kolikor pač sodnik narekuje za zapisnik. Čakajoči so prav komentirali, da smo bili hitri. Mogoče še to: delitev ni bila enakomerna, nismo vsi dobili enako. Ampak je bila pravična oz. v skladu s potrebami.

Ti moraš biti pa še zelo mlad glede na tvoje razmišljanje. Ob smrti nihče nič ne vzame s sabo, zato njegovo premoženje ostane dedičem. Tisto tuje postane tvoje. Če pa želiš prepustiiti svoj delež drugim dedičem pa ti nihče ne brani. Nekdo bo pač podedoval kar je pokojni zapustil.

Ti moraš biti pa še zelo mlad glede na tvoje razmišljanje. Ob smrti nihče nič ne vzame s sabo, zato njegovo premoženje ostane dedičem. Tisto tuje postane tvoje. Če pa želiš prepustiiti svoj delež drugim dedičem pa ti nihče ne brani. Nekdo bo pač podedoval kar je pokojni zapustil.
[/quote]

jaz kot dedič nimam pravice govoriti ali bom premoženje dobil jaz ali kdo drug

o tem naj pravično odloči sodišče

Vsakič, ko preberem, kako nekateri starši pravijo, da je treba imeti več otrok, da ne bodo ostali čisto sami, se spomnim primerov, ko so se sorojenci vsi skregani po več let tožarili in si nagajali tudi drugače.

Zapuščinska razprava…brat z odvetnikom jaz brez. Groza. Tu se vidi kdo je človek in kdo ni.

Ko sem prišla na zapuščinsko razpravo, premoženja ni bilo, ker si je sestra vse dala prej podariti. Morala sem jo tožiti za nujni delež. Lastno sestro. Edino.
Nisem mogla verjeti, saj sem velikokrat skrbela zanjo, je 7 let mlajša.
Tako sem jo imela rada. Vse je uničila. Žal.
Od takrat ne govorim z njo.
S takimi ljudmi ne želim imeti opravka.

Teško rečem kaj pametnega. Na srečo moja starša nimata skoraj nič premoženja, žena je pa edinka 😀

Zato pa: najstarejši razdeli na enake dele. Ostali pa en in po en po starosti izbirajo del po del. Tisti, ki je dele pripravljal, izbira zadnji. Pri dveh sorojencih je to pač bolj enostavno.

sestra si ni nič dala podariti, kakšen bedast stavek si spravila skupaj.
Podarili so ji starši, so že vedeli zakaj.
Pa tega žal v vsakem sestavku nikakor ne moreš opustiti?

Za prepir so krivi starsi. Te stvari je treba prej uredit. Jaz imam oporoko in tudi spremenim po potrebi. Kaj not pise tega pa nihce razen mene in odvetnice ne ve.
Tudi to je treba splanirat kako razdelit,da bo za oba prav. Ker nikoli ne ves kdaj bos sel je treba to ze zdaj uredit.

Tako je, za prepir so krivi starši.

Pa vendarle. A vi ste stari pa 5 let da se ne morete sami dogovoriti? Pri takih bedakih kot ste bi se kvečjemu skregali še prej – takoj ko bi starši komurkoli kaj dali.

Tistemu, ki piše takšne bedarije bi bilo potrebno odvzeti opravilno sposobnost.

To je zato, ker starši umrejo brez oporoke. Pri nas bo tudi hudo, ker je brat obupen, narcisoidni sociopat, ki je prepričan, da mu vse pripada, nama s sestro pa nič. In tu se bomo zapeli. Starši pa nočejo to urejati z oporoko ampak prepustijo dedičem, da se skregajo. Moj oče je labilen človek, prepričana sem ,da ni sposoben napisati oporoko. Raje bo umrl brez da karkoli uredi. Tu so dejansko krivi starši, ne dediči

Če bi bila malo bolj pametna bi vedela kakšno je dedovanje po zakonu. Če boš pa “pametna” si boš vzela odvetnika.

Najboljše pa je, da se odrečeš dediščini in ne bo nobene zamere.

Dobro da so bil vaši starši tako sposobni, da so, ali ohranili tisto, kar so sami dedovali ali ustvarili nekaj za dedovanje.

če bo napisal oporoko, jo bo v korist brata. A to ti bo pa prav, boš sprejela voljo očeta, če ne bo po tvojem okusu?

Za take stvari ni kriv nihče drug kot starši. Pač butasta logika da mora vso premoženje imeti do smrti na sebe, pol se bodo pa že zmenili. Egoistične Jugoslovanske generacije. Jaz sem našima dvema lepo rekel, napišite oporoko, drugače bo hudo. Seveda pametna nista tega naredila. In po smrti očeta sta se sestri na smrt skregali. Le zakaj.