Zapuščinska razprava iz pekla
seveda, ravno v takih primerih je največji ravs in kavs.
V Sloveniji imamo totalno zastarelo zakonodajo. Tako morajo recimo za starše, ki so čisto opravilno sposobni in imajo premoženje, dejansko skrbeti otroci (domovi za stare in financiranje), po drugi strani obstajajo nujni deleži v višini kar polovice dejanske dednine.
Vse to je v bistvu na mlin eliti, ker se tako reveži koljejo med seboj.
Pri nas je podobno. Brat je prepričan, da mu vse pripada. Drugim pa nič. Največje kalvarije se začnejo ravno po zapuščinski razpravi. Odvetniki pa si manejo roke in € jim kar padajo v vrečo brz dna.
Jaz nimam živcev za to. Že zdaj me je strah kaj bo. Upam, da dobim nujni delež.
Ostali pa naj se zaradi mene pobijejo za “dediščino”, saj itak ne bodo noč sabo nesli.
Tako kot starši ne bodo.
Tale materialni svet je itak iluzija, v katero se najbolj ujamejo pohlepni in ljudje , ki bodo živeli večno.
Pri nas je podobno. Brat je prepričan, da mu vse pripada. Drugim pa nič. Največje kalvarije se začnejo ravno po zapuščinski razpravi. Odvetniki pa si manejo roke in € jim kar padajo v vrečo brz dna.
Jaz nimam živcev za to. Že zdaj me je strah kaj bo. Upam, da dobim nujni delež.
Ostali pa naj se zaradi mene pobijejo za “dediščino”, saj itak ne bodo noč sabo nesli.
Tako kot starši ne bodo.
Tale materialni svet je itak iluzija, v katero se najbolj ujamejo pohlepni in ljudje , ki bodo živeli večno.
[/quote]
zakaj se potem sploh treseš za kaj? Se noben ne more odpovedat tej iluziji in že danes mirno živeti?
Oporoka lahko reši marsikaj. Npr. moja kolegica je imela zgornje nadstropje v hiši, spodnji prostori so skupni, torej niso mogli etažirati ali karkoli. Oče je pustil vse tako kot je, ko je umrl, se je začelo sranje, na koncu so hišo ocenili, ona ni mogla izplačati sestre in sta prodali bajto. Če bi starš zapisal oporoko drugače, npr. tejj hčeri gre bajta, ona pa izplača sestro v tem in tem znesku, preostala imovina je od druge sestre, bi bila zadeva rešena.
še zmeraj bi se lahko tožarili. Saj se nista zaradi hiše, ampak zaradi pristranosti starša.
Tvoja kolegica se je vselila doma in koristila vse ugodnosti, ki jih skupno življenje prinaša, predvsem finačno pomoč, čuvanje otrok, kuhanje kosil.
Potem pa je bila še pri dediščini ohrna. Pa bi lahko ogromno našparala tačas, pa je šlo vse po riti dol.
še zmeraj bi se lahko tožarili. Saj se nista zaradi hiše, ampak zaradi pristranosti starša.
Tvoja kolegica se je vselila doma in koristila vse ugodnosti, ki jih skupno življenje prinaša, predvsem finačno pomoč, čuvanje otrok, kuhanje kosil.
Potem pa je bila še pri dediščini ohrna. Pa bi lahko ogromno našparala tačas, pa je šlo vse po riti dol.
[/quote]
Pri denarju/premoženju se vse konča. Sam sem priča dvema sestrama. Obe imata dovolj do konca življenja, ena sicer precej več kot druga, a revež ni nihče.
Smrt očeta je vse obrnila na glavo, saj vnuki ene sestre želijo dobiti čim več ali najraje kar vse, saj ima druga sestra kao dovolj. Družini sta skregani med sabo in namesto, da bi skupaj držali, se pogovarjajo le še preko odvetnika.
Žalostno.
Tudi sam bom enkrat v taki situaciji mogoče, saj sem kot edini otrok očeta, s katerim ne govorim že leta (ločitev, bil sem vedno bolj katalizator frustracij očeta in mame in en dan sem se odločil, da je dovolj in prekinil stike z očetom. Po njegovo sem seveda spet jaz kriv in problematičen) v bistvu upravičen do morebitnega dedovanja.
Po eni strani ne želim ničesar z njegove strani, po drugi mi domači pravijo naj ne bi bil neumen in vzamem kar mi pripada.
V glavnem…denar VEDNO povzroči razdore, ker ga nikoli ni dovolj. Žal.
Svetujem, da se spravite k pameti in se zmenite.
Pri nas je zapuščinska že od leta 1993, parcele so se zarasle, hiša se bo v roku leta, dveh sesula sama vase. Od prvotnih 8 dedičev jih je 6 že pod rušo, deleži po dednem redu se štejejo že v tridesetinah. Do mojega reda je še ena generacija živa, ni šans da se zmenijo, trmasti kot biki. Midva z ženo sva pred leti vsem skupaj ponudila odkup po tržni ceni (ki je zaradi lokacije dokaj nizka, je pa blizu enim toplicam in bi uporabljali kot vikend), pa se niso uspeli zmenit. Zdaj pa propada.
Vsekakor, saj večina staršev dela hude napake pri vzgoji več kot enega otroka in je vedno en priviligiran. Iz tega sledijo frustracije, zamere in kasneje kreg, ko ob zapuščiti eden misli, da mu pripada več kot drugemu.
Kljub temu, da je en otrok, ne vem kako je v tem primeru s partnerjem umrlega (ki ni v sorodstvenem razmerju z otrokom). Gre vse temu partnerju ali gre na pol…nimam pojma. Skratka krega polno.
Ena naša sosednja parcela je taka. Dedičev ko mravelj menda, ampak med njimi pa nobenega, ki bi prišel recimo pokosit ali vsaj robido spucat. Ampk ko je mož šel ob meji spucat, ker vse visi na našo stran in sploh kosit več ne more, je pa takoj prišlo do nas, da “si lastimo” parcelo. Norci, sploh ne verjameš, dokler ne vidiš.
Smo 4 otroci. Trije so dobili vsak hišo na cca 2000 m2. Meni je mama dala parcelo brez urejenega lastništva (neka pokojna žlahta). Za brata sem tavečja p….., ker sem “vzela” parcelo, ki je blizu njegove hiše. Mama ima še kar nekaj premoženja, pa se že zdaj kregajo, vendar pravim, da naj si oni 3 vse skupaj nekam vtaknejo….zemlja slej, ko prej vsakega tišči. Če sem preživela toliko let, in če sem si ustvarila toliko kot sem si….vseeno bom jaz mirno spala, ker vem, da nisem požrešna!!!
To je pa najbolj nor predlog, deduje najstarejši otrok, ostali nič. In kaj če je najstarejši lenuh, pijanec, ta drugi otrok pa deloven ?Stvar dedovanja pa je kmetija? Kaj bi ti naredil pametnjakovič?
[/quote]
ja in?
deduje naj tisti, ki je prvi k korit pršu
cesar je tudi postal prvi sin cesarja
ne vem kaj ni jasno
Pri nas sva dve sestri, mama je še živa in živi v domu upokojencev, dementna.
Starejša sestra že 55 let (celo življenje) živi doma (od tega 20 let z možem in otroci), jaz pa od 25 leta v tujini, kjer sem si ustvarila tudi družino in z velikim odrekanjem zgradila hišo skupaj s partnerjem.
Enkrat letno pridem domov za 14 dni.
Pa mi nazadnje sestra navrže, da si ne bom kaj domišljala, da BO tukaj kdaj kaj mojega????
Po njenih besedah imam samo doživljenjsko možnost koriščenja določenih prostorov in to je to!
Mama ji je pred leti z darilno pogodbo podarila svojo polovico hiše.
Evo, takele imamo.
Zdaj bom kmalu očitno tudi nezaželena tukaj.
Forum je zaprt za komentiranje.