Zakaj te mora določen človek v življenju tako prevzet

So tudi taki, a zelo redki so tisti, ki so se mladi poročili, več je takih, ki so se spoznali kot starejši. Bodimo iskreni noben pri 20 nima kaj dosti v glavi, kaj šele da bi vedel, kdo je. Tisti, ki se poparčkajo po 30tem imajo boljše šanse, saj so že izoblikovani. Za večino pa je to 2./3. Zakon. No razen tistih, ki imajo mrtve ekonomske veze in stagnirajo. Še starčke na cesti opaziš kako nežni in ljubeči so en z drugim.

Se ne strinjam. Mlajši, kot se spoznaš, več šans imaš, da bo zveza res srečna. Če se dva spoznata mlada, med njima pa je res ta prava kemija oz ljubezen, se bosta skupaj izoblikovala, dozorela. Več možnosti imata, da bosta na isti valovni dolžini. Pozneje moraš imeti res veliko srečo, da spoznaš kompatibilno osebo. Ali pa moraš zelo spustiti standarde. Midva z možem sva se spoznala pri 20. Izhajava iz popolnoma različnih družinskih okolij, pa se danes, po četrt stoletja, dopolnjujeva kot sestavljanka. Na vseh področjih. Še vedno si ne predstavljava življenja eden brez drugega, še vedno si želiva drug drugega, še vedno uživa v družbi drug drugega. Pravzaprav ni minila noč, odkar sva par, da je ne bi preživela skupaj. Živiva v simbiozi. Ko gledam ostale pare, jih je večina skupaj iz neke navade, nuje, komaj čakajo, da se znebijo drugega in raje čas preživljajo sami oz s prijatelji, kot drug z drugim. Mislim, da imaš več možnosti za trajno kompatibilno zvezo, če se spoznaš mlajši. Če si seveda začel biti skupaj iz pravih razlogov in ne zato, ker je partner pač prvi ob pravem času prišel mimo…

Mi je zal, da je avtor poniknil. Tok mnenj je dobil, me zanima, ali je kaj od tega mu spremenilo pogled. Mi je vedno zal, ko avtorji mrknejo in ne napisejo vec nic. Ne razlozijo. Ne komentirajo, pa naj bo fake ali ne.

Zato, ker to pišejo moderatorji za €€ …

Ali pa se ukvarjajo s svojim življenjem, izvedeli so kar so hoteli in življenje gre dalje, poizkusi kdaj.

Soft ima prav, taksne teme odpirajo moderatorji, da med.over.net ne zamre.

Tako je. Ko si dolgo na forumu, vidiš kako deluje. Ampak za brezvezno blebetanje pride prav tudi takšna luknja. Dalo bi se sicer marsikaj izboljšati, takrat bi tudi obisk bil boljši in posledično ne bi bilo treba odpirati izmišljenih tem, kaj šele provocirati uporabnike in izzivati drame. Ampak, vsak tako kot najbolje zna. Očitno tej, ki ga trenutno upravljajo bolje ne zmorejo.

“Zakaj se skoraj nikoli (vsaj jaz ne poznam nikogar) to ne zgodi mami treh otrok, da se zagleda v enega? Ti jaz odgovorim: ker nima casa!”

Bolj zato, ker nima priložnosti, ampak če npr. zamenja službo, al pride pa en tanou, k je taprau, in če usoda tko nanese, da morta skupi delat ne nekmu projektu in če se je malo odtujila z možem ali se je pa malo zapustil in nima več ambicij, sixpacka in libida, en dva tri se ti lohk zacopa. Mogoče nau nič naredila, ni pa imuna na biološke pojave.

Ne, ne gre. Jaz tega moškega nikoli in nikdar ne bi izbrala z nobeno pametjo. Ne ustreza nobenemu listu stvari, ki so mi všeč pri moških, razen par svetlih točk, ki jih ima. Je nekaj najlepšega, kar sem čutila do kogarkoli in obenem grozljivo. Podrl je vse moje meje, ki se nikoli v življenju niso premaknile za nikogar, upiraš se dokler lahko a kmalu spoznaš, kako majhen in nemočen si proti temu, kar čutiš. Nič od tega ni razumsko in vsa zdrava pamet ti v trenutku odpade. Pamet ve, da si ne zasluži nobene priložnosti, da ni ok, srce upa, da te poišče, se te dotakne, ti da upanje. Ko pride, si srečen in pomirjen, ko si blizu. Z dotiki in poljubi doseže točke, za katere ne veš, da so obstajale.

Pamet doživlja frustracije. On postane stalnica v tvoji glavi, leta in daleč od oči, daleč od srca ne pomagajo, le umirijo željo po bližini. Zaljubiš se v drugega, si misliš yes,šlo bo stran nato se boriš z globoko žalostjo, ki te prevzema. Ker ta oseba ni on, njegovi dotiki so strastni, a ne dosežejo točk, ki ji je dosegel on. Kot da lažeš sam sebi, da pamet lahko izbere in bo ta moški pozabljen. Tako hitro ti srce pokaže, da pamet tu nima izbire. Potem končaš in vidiš, da ti je za to osebo vseeno, medtem ko te je za tistim žgalo v srcu, le da je šel na službeno potovanje za en teden. Jebeno, a vse kar lahko narediš je, da se s tem sprijazniš, da pač čutiš ogromno do te zelo napačne osebe zate in da mu noben ne bo nikoli prišel blizu in da do nobene druge osebe nisi zmožen čutiti tega, kar čutiš do njega. To je edini način, da pomiriš srce in razum.

Avtor ti pa v kolikor nisi mazohist, se odseli od žene, ker je to edino kar pomaga, biti sam s sabo in se sprijazniti, da če ti bo dano, ti bo in če ti ne bo, boš tudi ok.

Si srečno poročen/a. Imaš družino. Ljubiš partnerja/partnerko. Drugih moških/žensk sploh ne opaziš.Groza te je že misli, da bi te partner/ka varal/a ali ti njega/njo. Prisegaš na zvestobo. Trudiš se za lep partnerski odnos. Živiš sanjsko življenje in naenkrat se pojavi oseba, ki te popolnoma prevzame. V tebi se začnejo prebujati čustva do te osebe, vedno močnejša. Bolj ko se trudiš, da bi jih zatrl, bolj mogočna in silovita so. Z grozo se sprašuješ kaj se je zgodilo, kaj te je doletelo. Počutiš se kot en drek na cesti, ker veš, da partnerja/partnerko čustveno varaš. Zavedaš se, da nisi iskren. Razum ti odpove. Zaradi te osebe si v “trenutku slabosti/razuma” pripravljen vse pustiti za sabo in potem padeš kot zrela hruška na tla. Sledi grenko spoznanje, da je srce izbralo osebo, ki na žalost ni tista s katero si do pred kratkim živel sanjsko življenje in si z njo/njim ustvaril/a družino. V svoji agoniji se sprašuje kaj narediti. Če poslušaš srce in se boš odločil za to osebo, bodo sledile grozne posledice – vse kar si v življenju zgradil, se bo sesulo. Prizadel boš partnerja, ki si mu obljubil večno ljubezen. Otroci bodo izgubili občutek varnosti doma in trenutke  istočasne priostnosti obeh staršev. Starša jih bosta  selila sem in tja. Če se odločiš, da boš utišal srce, se to tako močno odzove, da ti ne pusti več mirno živeti naprej. Prisili te, da misliš in hrepeniš po tej drugi osebi , ki te je tako prevzela. Živiš prisiljeno družinsko življenje naprej in se sprašuješ v čem je smisel. Hkrati si jezen nase in se smiliš sam sebi, zakaj je prav tebe to moralo doleteti.

Ali uživaš v samskem življenju. Imaš na razpolago veliko samskih ljudi in noben te toliko ne pritegne, da bi se bil pripravljen spustit v ljubezenski odnos. Naenkrat pa se pojavi človek, ki te popolnoma prevzame in ugotoviš, da je že oddan/a, da si je že ustvaril/a družino. Ne boš drezal, ker veš, da nimaš šans sam proti njeni/njegovi družini. Do pred kratkim si bil najbolj srečen samski človek pod soncem, zdaj pa trpiš grozne bolečine pogrešanja in hrepenenja po določeni nedosegljivi osebi.

Jebeš takšno življenje, ko te srce vsak dan opomni, da nimaš zraven sebe človeka s katerim bi lahko srečno živel do konca svojih dni.

Zakaj te mora določen človek v življenju tako prevzet, zakaj?

Se strinjam – preostanek življenja je beden brez te osebe. Žal pa ni vedno samo od tebe odvisno. Če druga oseba ne želi, noče, ne čuti isto,nima poguma,… da bi kaj naredil/a v tej smeri, imaš zvezane roke. Lahko si prigovarjaš in se prepričuješ, da ni prava/pravi zate. Drugi te tolažijo, da še je več takšnih ali celo boljših zate od te/ga. Samo ti veš, da to ni res, ker je srce dokončno izbralo. Zakaj prav njega/njo? Čemu/zakaj je tako namenjeno???

Jaz tudi nisem zihr, da je to res možno, ampak laboratorijski poskusi kažejo, da se lahko popolni neznanci zelo hitro zacopajo en v druzga, če se globoko gledajo v oči, to je znan pojav. Zdej, a to dela, če si ti že zacopan, treba probat.

Nekateri imajo vsaj to srečo, da se zaljubijo v koga drugega kljub pogrešanju določenega človeka ali pa se sprijaznijo, da je boljše slabše kot nič. Seveda se je tukaj za vprašat kakšna je iskrenost do novega partnerja, če stopiš z njim v vezo s stalno  ljubeznijo do človeka, ki te je prevzel. A se ti ne zdi življenje usrano in lažno, da ga preživljaš z nekom samo za to, da nisi sam/a. Nekateri te meje ne morejo nikoli več prestopit, ker si nalijejo čistega vina in se sprijaznijo z dejstvom, da ni fer do nove osebe, da jim dajejo ostanke srca, da jim dajejo “lažno ljubezen” in jih na koncu samo prizadenejo, ker z njimi ne morejo naprej, ker jih slej ko prej izda srce in se upre telo. Zato se sprašujem zakaj te mora določen človek tako zadet in zapečatit? Res je srhljivo, da poznaš njene/njegove napaka in veš, da nisi pripravljen it prek tega, srce pa še naprej vztraja in trmari pri takšnem človeku.

Srečo ali ne, tako je, da spoznaš, da lažeš sebi. In prej ali slej si tega čistega vina naliješ, da od tega pobegniti ne moreš, tudi če se trudiš. Zato se je dobro začeti truditi v drugo smer.

Tvoje vprašanje je pa tako, kot da vprašaš zakaj se rodimo? In zakaj potem umremo? Zakaj v bistvu sploh živimo? Zakaj ti danes dihaš, zakaj že 5dni nazaj nisi nehala?

Veliko beri in najdi odgovor, ki je smiselen tebi. Meni je branje o dušah dvojčicah, razni spiritualni zapisi, karmi kar veliko razložilo, morda bo tudi tebi. Morda ti bo biblija našla odgovor. Mogoče rabiš bolj znanstvene raziskave, kakšna kemijska povezava je možna med možgani dveh ljudi (tudi te obstajajo).

Mogoče bo pa lažje, da se nehaš spraševati zakaj in sprejmeš, da si.

Rodimo, umremo, živimo in dihamo vsi. Da te tako silovito prevzame določen človek, pa ne doživijo vsi.

Mislim, da nima smisla brat in raziskovat, ker odgovor je za vsakega posameznika drugačen. Živi pač vsak po svojih zmožnostih naprej kakor ve in zna. Ne moreš umret od tega in ne moreš biti več srečen zaradi tega. Torej ti je dano životarjenje – do kdaj? Verejtno do konca.

Ja. Zakaj.

Mislim, da se temu ne moremo izogniti. In da ni pravo vprašanje Zakaj, ampak Kaj pa zdaj.

Kaj boš ob teh občutkih naredil. Ne pomaga jih zanikati, niti potlačiti. Potreben bo razum. Razum, da vemo, da z drugim/drugo prav tako ne bo (ves čas) idealno, ker je idealnost hudo kratkotrajna. To je zaljubljenost. Kemija. Dobesedno.

“Razum, da vemo, da z drugim/drugo prav tako ne bo (ves čas) idealno, ker je idealnost hudo kratkotrajna. To je zaljubljenost. Kemija. Dobesedno.”

Ja in? Tudi če ne bo večno, so tista leta magična in vredna več kot 20 let “razumske” zveze. Kaj je pa lepšega v lajfu kot bit ful zacopan in da je un tud ful zacopan vate, un filing in olajšanje, ko končno veš, da so čustva vzajemna, taka ljubezen je kot hrana in ti da moč in energijo, da lahko dosežeš karkoli, vse prepreke lahko premagaš.

Da je vse to samo “kemija”, je zelo ciničen pogled na svet, ki nas zreducira na nivo živali, zgodovina človeštva je zgodovina zacopanosti, vsi civilizacijskli dosežki in vsa najboljša umetnost je posledica tega, ni to samo “kemija”.

Govora je o nesojenih ljudeh. O tistih, ki nikoli ne pridejo skupaj. Tisti, ki pridejo skupaj, pa tudi če ne ostanejo skupaj, imajo to prednost, da so imeli priložnost okusit in živet nekaj časa to ljubezen, ki jim sedaj daje moč v  spominih  in hvaležnosti za to neponovljivo obdobje, da živijo naprej. Če pa v življenju samo spoznaš takšno ljubezen, nimaš pa je priložnosti nikoli izživet, pa si obsojen na življenje s polnim srcem ljubezni brez, da bi ti bila vrnjena. Sreča je res mogoče odvisna od vsakega posameznika, ampak ljudje potrebujemo občutek ljubljenosti in če tega ni, čutiš v svojem življenju grozno praznino, ki je ne more nihče drug nadomestit kot samo določen človek.