Zakaj te mora določen človek v življenju tako prevzet

Ne, ne gre. Jaz tega moškega nikoli in nikdar ne bi izbrala z nobeno pametjo. Ne ustreza nobenemu listu stvari, ki so mi všeč pri moških, razen par svetlih točk, ki jih ima. Je nekaj najlepšega, kar sem čutila do kogarkoli in obenem grozljivo. Podrl je vse moje meje, ki se nikoli v življenju niso premaknile za nikogar, upiraš se dokler lahko a kmalu spoznaš, kako majhen in nemočen si proti temu, kar čutiš. Nič od tega ni razumsko in vsa zdrava pamet ti v trenutku odpade. Pamet ve, da si ne zasluži nobene priložnosti, da ni ok, srce upa, da te poišče, se te dotakne, ti da upanje. Ko pride, si srečen in pomirjen, ko si blizu. Z dotiki in poljubi doseže točke, za katere ne veš, da so obstajale.

Pamet doživlja frustracije. On postane stalnica v tvoji glavi, leta in daleč od oči, daleč od srca ne pomagajo, le umirijo željo po bližini. Zaljubiš se v drugega, si misliš yes,šlo bo stran nato se boriš z globoko žalostjo, ki te prevzema. Ker ta oseba ni on, njegovi dotiki so strastni, a ne dosežejo točk, ki ji je dosegel on. Kot da lažeš sam sebi, da pamet lahko izbere in bo ta moški pozabljen. Tako hitro ti srce pokaže, da pamet tu nima izbire. Potem končaš in vidiš, da ti je za to osebo vseeno, medtem ko te je za tistim žgalo v srcu, le da je šel na službeno potovanje za en teden. Jebeno, a vse kar lahko narediš je, da se s tem sprijazniš, da pač čutiš ogromno do te zelo napačne osebe zate in da mu noben ne bo nikoli prišel blizu in da do nobene druge osebe nisi zmožen čutiti tega, kar čutiš do njega. To je edini način, da pomiriš srce in razum.

Avtor ti pa v kolikor nisi mazohist, se odseli od žene, ker je to edino kar pomaga, biti sam s sabo in se sprijazniti, da če ti bo dano, ti bo in če ti ne bo, boš tudi ok.

Da veš da ni ok, vseeno te vleče k njemu? To je čisti karmicni odnos, ki ne bi prinesel nobene harmonike, samo trpljenje. Človek ki te privlači kot magnet, hkrati vlte stvari na njemu /njej motijo , veš da bo to sorodna duša. Vleče pa kot magnet

Se mi samo zdi, ali pa je med vama res kaj bilo. Sta se dala dol?

Pardon

@da veš da ni to sorodna duša

Kako si lahko zaljubljena v nekoga, ki te ne privlači. Zaljubljena si v njegovo notranjo lepoto.

Po vsemu kar sem prebrala so najbolj podobne temu duše dvojčice, je magnetična privlačnost, on zelo povprečen moški, a njegova energija me vleče nanj, kot moja njega.

Moški so toliko bolj razumska bitja in to toliko težje razumejo. Ne znajo spustiti.

Čeprav sem si nešteto kolikokrat želela, da ne bi bil. Sedaj sem to sprejela, moje srce pripada njemu, drugega noče. Kolikor hočem, nočem, je to dejstvo. In vem, da je za njega enako.

Celoten proces duš dvojčic govori o tem, da tvoja duša prevzame nadzor nad tvojim življenjem in da se ti premakneš na način življenja, osredotočen na srce. Pravilno delaš, ko se ne boriš proti temu (ker ego ne bo nikoli zmagal nad dušo). Ne glede na to, ali razum to razume ali ne, vaša duša je to izbrala. Torej, NAJ SE ZGODI!

Ko si v  odprtem in sprejemljivem stanju, se ničemur ne upiraš ali blokiraš, dovoliš dobremu, da pride. Sedaj je čas, da se vrneš k svoji naravi.

Prvo se vprašaj, zakaj te nekdo tako prevzame? Najprej je iluzija, nato pa vidiš bolj realno, prizemljeno. Mene je tudi en vrgel iz tirnic, par mesecev me je držala zaljubljenost, potem sem ga počasi spoznavala in videla, da ni tak, kot sem si ga v iluziji narisala. Nisva nič imela v smislu intime.  Je nedoločen, kar me izjemno moti pri moškem. Počasi je iluzija izpuhtela in začela sem ceniti to kar imam doma. Ker imam doma bolj kvalitetnega moškega.

Sedaj pa poglejva tebe. Če ne moreš nehati misliti nanj, naredi rez. Loči se, ker to ne more biti v redu zakon če te nekdo tako dolgo drži v zaljubljenosti. Potem pa srečno naprej, s tem nesojenim ali kakšnim drugim. Odločiti se moraš ti. Želim ti srečno in čim manj srčnih muk. Ker ni to prijetno doživljati, kar ti doživljaš

“Je nedoločen, kar me izjemno moti pri moškem.”

Kaj je to nedoločen, ni jasno pokazal, če ga zanimate? Glih v temu je fora flirtanja, da ne greš nikol na 100%, da je vse mal dvoumno in med vrsticami.

Vsi nasveti ne pomagajo, tudi če jih bereš in raziskuješ, ne moreš razumeti. Šele ko preide veliko časa in te dovolj dolgo kreše, vidiš da nimaš izbire. Boriš se proti toku, dokler se ne utrudiš, tok te poveče pod vodo in vidiš, da si tu nemočen. To je tako, ko poslušaš glavo, potem se naučiš, da glava nima kaj delati tu. Si pa večino časa razdvojen, glava pravi, da so bili vsi moški boljši od njega, srce pravi, da je on najboljši in drugega ne želi. Obenem se pa zavedaš, da ko bo prišel, boš spet razdvojen, lahko le spustiš in začneš zaupati, da obstaja višja sila in da ko bosta oba pripravljena bosta skupaj.  Sprejmeš kaos in vrtiljak, ki ga doživljaš.

Ne znam se postaviti v vlogo avtorja, ki je poročen in ima otroke. Žena je sorodna duša, a ko ta oseba zakoraka v tvoje življenje, svet ni več isti, nikoli več ne boš občutil česa takega. Največje in globoke ljubezni, ki si jih imel nimajo primerjave. Ti je udobno, imaš rad, a do drugega ne čutiš več isto, ker si prvič spoznal pravo ljubezen. Ženske prej vemo, da je “ta pravi” pa še mi nočemo sprejeti tega dejstva, vsaj jaz nisem. Avtor mora načrtno začeti utišati glavo, ki mu govori, otroci bodo trpeli, materialno stanje se bo spremenilo, prizadel bom ženo. Najtežje je te misli ustaviti in ustavil jih bo šele, ko bo začel govoriti glavi:” dovolj je bilo, tud z manj bom uredu, otroci nimajo dosti od očeta, ki je čustvena razvalina, žene ne morem več čustveno varati, tako ne gre več naprej.” Grozljivo, tudi mene bi bilo strah. A prišel bo čas, ko bo videl, da druge izbire nima. Da sreče v ljubezni brez te osebe ne bo in da rabi uskladiti glavo s srcem in začeti delati težke premike. Če ni mazohist in v tej svoji bolečini uživa, potem naj dela tako še naprej, če mu je to užitek.

“Kako lahko pomagam srcu in uresničim svojo srčno željo? Glava kaj moram narediti, da pomagam srcu? Glava, kako sem lahko danes boljši človek za vse ljudi v svojem življenju ? Kako sem lahko najboljši in najbolj srečen oče?  Glava pomiri se, je strašljivo a tu rabiva pomiriti srce. Srce ne pripada ženi, glava pomagaj, veva, da bo  srce vedno burno odreagiralo, če siliva srce, da ljubi druge. To sva ugotovila. ” To bi začela govoriti sama sebi, če bi bila na njegovem mestu. Težko se je naučiti poslušati samega sebe in sprejeti naravo duše, kot praviš ti. Si predstavljam, da to toliko bolj težko, če si moški, ki rabi vse racionalizirati. Saj si v procesu in tudi sam misliš, da si nor. Pa nisi, ker se na tisoče ljudem po svetu dogaja enako.

Na drugi strani, pa lahko le sprejmeš, da je to njegova pot ali karma, ki jo rabi, da zraste. Se pomiriš z dejstvom in se osredotočiš na druge stvari, kar ni vedno lahko, saj te srce še vedno opomni, da nekaj manjka, govoriš srcu : “ja vem, da ga pogrešava, a on rabi čas in ko bo čas, bo prišel.” Kaj pa bo, če bo namenjeno, bomo pa videli, do takrat zaupam, da nama je tako namenjeno.

Pardon, neodločen. Ne zna rešiti določenih stvari, ji bi jih jaz ali moj mož takoj rešila. To me je tako odbilo, da sem ga sčasoma videla v drugi luči, iluzija je izpuhtela. In ugotovila sem da imam doma bolj kvalitetnega moškega. Hvala bogu.

Sorodna duša je nekdo ki ti ustreza max, te podpira, je enak tebi, je tvoj angel varuh. Nekdo ki ga izbere srce in pamet. Nekdo za katerega takoj veš da je pravi. To kar trdi avtorica, da ga pamet ne bi nikoli izbrala, je bolj karmicni odnos. Ne pa sorodna duša. Zato se ji ego upira ker ni celotne zgodbe usklajene.

Sorodna duša je lahka veza, romantične, brez velikega vznemirjanja. Karmične so težke, pri večini tudi veš ne, da so karmične, dokler se ne končajo. Tudi tvoja je morda karmična, drugače v njo ne bi dvomila in se ozirala okoli sebe. S sorodnimi dušami je vse preprosto, ker so ti sorodne. A le duše dvojčice so usodne, magnetične, pravi katalizatorji dušne rasti. Tvoje najglobje ogledalo, jing jang, tvoja druga polovica, nasprotje, a popolnoma kompatibilna. Ne obstajata le dve vrsti dušnih povezav. Imajo pa redke duše svoje dvojčice, nekaterim v tem življenju ni usojeno, da jih spoznajo.

Če misliš mene, nisem avtorica teme. Bi si pa želela iti nazaj v to neumno brezbrižnost, ki jo imaš še ti in zamah roke vse reši. Ti se komaj zavedaš, da imaš srce, kaj šele, da bi vedela komu pripada.

In avtorja ne moreš razumeti, če sama tega nisi doživela, no predvidevam, da je avtor in ne avtorica teme, ker je prvi primer bolj podroben.

nesojeni in Nesojena

da nista ki vidva tista,ki sta zaljubljena v en drugega,ker imata podobno izkušnjo in sta se tukaj našla….

Če bi usoda hotela tako… Kot pravim predvidevam, glede na opis -detaili prve zgodbe, ženske smo bolj čustveno naravnane, imamo boljšo intuicijo in bi prej spustile “ne pravega” za “ta pravega”. Nesojeni bi lahko bila množina oseb, ki si niso usojene, ne ravno na spol.

Čeprav kolikor ga poznam, on ne bi vzel nasveta od mene, če tudi bi mu pomagal, ker je velik šovinist, no verjetno od nobene ženske. Mu preveč pomeni, da lahko vozi nov Volvo in vse izgleda, kot da je njegovo življenje urejeno za vse druge,  čeprav sam izgleda kot povožen maček, rabi kisik in urgentno pomoč, ampak priznal tega ne bo nikoli.

Tako, da ja glava definitivno njega ne bi nikoli izbrala, a smo kjer smo.

Res je. Izkusila na lastni koži. Sem dosti raziskovala to temo. Sorodnih duš imamo več. To so ljudje, s katerimi je odnos harmoničen, zdrav, lep. To so ljudje, ki ti pomagajo na življenjski poti, te podpirajo, se katerimi se imaš lepo, jih ljubiš, lahko so tvoji partnerji, prijatelji, družinski člani… Dušo dvojčico imamo samo eno. To je naša druga polovica. Ponavadi so to osebe ki jih razumsko nikoli ne bi izbrali za partnerje, a nas k njim vleče kot magnet. Ko (če) jih v tem življenju spoznamo, jih nikoli ne pozabimo. Kot bi bili stalno prisotni v nas, v naših mislih, v naši biti. Ni pomembno, ali smo dejansko skupaj, ali smo delili del življenja, ali je bilo naše srečanje zgolj bežno. V nas so se vsidrali in tam ostali. Prepoznali smo se, začutili. Zelo pogosto gre za karmične, celo toksične povezave. Ena od duš drugo takoj prepozna, druga drugo morda šele, ko jo izgubi. Obema se tok življenja po srečanju spremeni. Lahko bi rekli, da je to ljubezen našega življenja, saj tako intenzivnih in močnih čustev več ne bomo doživeli z nikomer drugim. Lahko se spet zaljubimo, lahko najdemo sorodno dušo in si po tem srečanju ustvarimo družino,… Če se zadovoljimo z umirjenim življenjem z manj intenzivnimi čustvi. Vseeno pa pozabimo nikoli. In to je preverjeno obojestransko. Zaradi intenzitete se pojavi tudi strah. Strah nas je močnih čustev in se raje oprimemo bolj obvladljivih, bolj varnih…

S tem se lahko naučimo živeti. Jaz sem se. Moja duša dvojčica mi je povzročila globoko bolečino. Takšne intenzitete, tako globoke ljubezni in takšnega trpljenja nisem doživela z nikomer drugim. Vsak trenutek z njim je bil kot let v nebesa in vsak trenutek brez njega kot padec v pekel. Tako globoko, kot me je ranil on, nisem pustila nikomur drugemu, po drugi strani pa tudi takšne ekstaze nisem doživela z nikomer drugim. To je nadnaravno, res. Minilo je že 25 let in ni bilo dneva, da ne bi pomislila nanj, da ga ne bi čutila v sebi. Res nenavaden občutek, ki ga ne razumeš, če ga ne doživiš.

Ker sem sicer zelo racionalen človek, sem te občutke sprejela in se razumsko odločila, da se tega več ne grem. Zdaj živim s sorodno dušo, ki me je rešila iz tega peklenskega vrtinca. Takrat, bi tisti fazi svojega življenja in pri tistih letih pač nisem bila sposobna obvladovati tako intenzivnih občutij. Danes, ko sva ob zrelejša, bi bilo morda drugače. A imava vsak svoje življenje. Vem pa, da se oba zavedava, da sva drug drugemu tisto nekaj, the one, ljubezen najinega življenja. In ta občutek te včasih navdaja s toplino, z varnostjo, drugič zaboli… Ampak se naučiš živeti z tem.

25 let je res dolga, posebno če te kleše vmes. Očitno poravnaš karmo za naprej in za nazaj. Kolikor je dar, je tudi prekletstvo, če ti ni usojeno.

Ne vem če tu leta igrajo vlogo, bolj osebna zrelost, zavedanje, rabiš ogromno poguma, da si upaš uskladiti vse dejavnike okoli tebe, no če prideš kdaj do točke, da oba spustita egoizem, da obe glavi dosežeta kompromise in sta bolj nežna drug z drugim, sprejmeta srce za to kar hoče, utišata glavo.  Da oba vidita kaj in zakaj se to dogaja, a res rabita oba imeti odprt um. Kar je za moške redkost. Pravilo je le, da nikoli ne bo šlo stran, lahko poslušaš le samega sebe in upaš na najbolje.

Mogoče pa ljudje le nismo tako monogamna bitja kot se radi predstavljamo. Bi rrkla da nas skupaj drži bolj ekonomika in otroci. Kaj bi jaz na tvojem mestu? Privoščila bi si afero, daleč stran od ženinih oči in ušes da bi videla če je to to. Ljidje se spreminjamo in če si bil 20 let zaljubljen v eno, ti nek papir ne more gatrantirat da boš do konca življenja.

“a res rabita oba imeti odprt um. Kar je za moške redkost.”

čak, čak, čak, glih moški majo bolj odprt um, moški so v bistvu ful bolj romantični k ženske, sam ne pokažejo tok tega, za nas nima veze kok ma keša, kje dela, še kako zgleda ni tok važno, twin flame je twin flame, nimaš kej, prav začutiš da na isti frekvenci vibrirata.

Jaz sem za zakonca izbrala sorodno dušo. Človeka ki mi nudi stabilnost, mir, ki je zvest, dober do mene, za katerega se ne rabim boriti, ki mi stoji ob strani , s katerim se neskoncno rada pogovarjam in ob katerem se  rada stisnem, ga objamem  in vem da bo to trajalo do konca življenja. On mi je najboljši prijatelj in hkrati  moj mož. Spoznala pa sem pred kratkim človeka ki me je vrgel iz tira, podobno kot opisujeta, ampak je razum premagal skušnjavo. Ta človek sploh ni bil pravi, po eni strani cel kup lastnosti ki so me razpizdile, po drugi strani pa te privlači kot magnet. Pa sploh ne veš zakaj. To bi bil pa karmicni odnos, kjer bi jaz trpela, tekmovala za njegovo pozornost, on bi gledal druge, jaz bi trpela , sem starejša od njega. K sreči , je razum premagal in sem ga odmislila. Naredila bi si pekel iz življenja. V takih primerih svetujem da se začne gledati realno , racionalno, da daš na papir minuse in pluse in lažje vidiš sliko.

skratka raje da je dolgčas, ampak da je vsaj predvidljivo. Čim reče kšna, moj mož je moj najbolši prjatu, takoj veš kok je ura.

kaj pa naj izbere? Takega, ki jo bo po nekaj mesecih zavrgel? In kaj bo potem? Ostala bo z metuljčki.

Že prav razmišlja. Razum na prvo mesto. Dolgčas je z vsakim prej ali slej. A z zvestim imaš vsaj lepo zvezo. Z tistim drugim pa same težave.

Ne želimo si vsi dram v življenju. Nobenega dolgčasa ni , mislim da imava idealno vezo, delava skupaj, se razumeva. To kar ti  pojmuješ za ljubezen je kreg, nato vroč skok v posteljo, pa spet ljubosumje… To ni ljubezen, to je zame pekel . Imam zelo naporno življenje, ne rabim takega se v zakonu, to je edina stvar kjer sem uspešna. In to ni dolgčas. To je pravi zakon. Se enkrat, ne rabim dram , vzponov in padcev. to ni prava ljubezen.

“Takega, ki jo bo po nekaj mesecih zavrgel?”

Kako ve? Da bi se pa vnaprej odpovedal, ker se bo mogoče neki zgodil, se mi zdi skoraj cinično. Jaz verjanem, da morjo bit metuljčki, da brez tega to ni to, če ne, sta cimra k se sem pa tja mogoče data dol, gnil kompromis, interesno združenje dveh, jaz hočem verjet v romantično ljubezen, tožite me, rajš 2 leti metuljčkov k 20 let monotonije.

“Se enkrat, ne rabim dram , vzponov in padcev. to ni prava ljubezen.”

Sej noben ne rabi in noče drame, sam metulčke hočmo, to pa mora bit.