Zakaj ste varali?
Js tud varam mojga z lepimi tipcki, sej on je tud lep sam sem se ga navelicala. Pa tud ce on mene vara mi je cist vseen naj clovek uziva.. men se pa gre bl za custva to da se zaljubim in spet cutm tiste metuljcke pol cez en mesec se itak navelicam pa me pece vest:/ pol pa mam mojga se rajsi, ker se mi smili sam ko neha vest pect pa ko vidim dobrega tipa se spet zapalim, js ne morm nehat varat:/
Zakaj? Zato, ker se je žena doma posvečala vsemu drugemu, samo zame je vedno zmanjkalo časa. Seksala sva toliko, kolikor sem jaz težil. In sem se pol prav neumno počutil,kot da prosim za to, al pa to izsiljujem od nje. Naj sem se še toliko trudil okoli nje, ji pomagal, delal namesto nje, nič ni zaleglo. Ni ji bilo do seksa in pika. Vse je bilo pomembnejše od mene – nadaljevanka na TV, pospravljanje, … Pri ljubici sem dobil vse tisto, kar doma nisem. Strasten seks, občutek zaželjenosti, nežnosti,… O ločitvi nisem razmišljal, ker sem že imel eno tako izkušnjo za sabo in je nisem želel ponoviti.
torej moj nasvet pepelkica. Vračaj tisto, kar ti je nudeno in bo laufalo odlično (vsaj pri večini). Če se tvoj tip trudi zate, mu to vračaj in ga ne odrivaj stran od sebe.
Tudi sama varam. v vezi sem že 8 let, od tega 3 leta živima skupaj. vedno sem govorila, da varala pa že ne bom ( in res zarečenega kruha največ poješ). Fant je krasen, zna biti pozoren, ljubeč, spoštljiv. a kaj, ko poleg službe dela še privat, “da nama bo lažje”- njegove besede (sama še študiram, delam prek šs),noben od naju pa seveda ni zapravljivc…. tako da kaj pomeni skupni prosti čas, že lep čas ne poznama 🙁 dolgo sem se trudila, da bi znova se prižgala tista iskrica, pa mi na žalost ni uspelo. trudila sem se okoli njega, na vse možne načine, a vedno sem dobila le zavrnitve, (naj da vsaj malo na stran dodatno delo,da bi skupaj preživljala več časa, se kam odppravila, kino, večerja,….) razen pri seksu me ni zadovoljil…
ker vem, da ga ljubim in mi resnično veliko pomeni sem se (in se še) vedno prilagajam njemu in njegovim potrebam 🙁 se mislila, da bom srečna če bo on. pa se ni izšlo……………………… tako sem po naključju spoznala 12 let starejšega, poročenega moškega z družino. sprva sva bila le znanca, nato sva se spoznavala in vedno več pogovarjala, o meni je vedel vse….. znal je prisluhnit, se nasmehniti in nikoli ni pokazal da pri njemu kaj ne “deluje” v zakonu. pri meni so se prebudili neki novi občutki, a le takrat ko sem bila v njegovi bližini…… bilo je lepo, in tega sem se bala, ker sem vedela da je prepovedano. trudila sem se pozabiti, potlačiti…. a mi ni uspelo, vsaki dan, mesec je postajalo “slabše”, tako sem mu po 8 mesecih skrivanja teh občutkov priznala kaj se dogaja. sama sem pričakovala grobo zavrnitev kar sem mu tudi dala vedeti. pravzaprav sem doživela velik šok, ker je priznal da on čuti enako, le da ni vedel kako priznati. oba sva vedela, kje je komu mesto, kaj se lahko in kaj ne….. a tu je tista iskrica ki sva jo oba pogrešala, in po vsaki kavici ki sva jo skupaj popila sva se naslednje dni spraševala kaj pa če bi.?? kaj bi prineslo, spremenilo,…. tako je eno izmed najinih “nedolžnih” pogovorov slučajno na samem naneslo do prvega dotika tistega pogleda in poljuba…….vedela sva da ni prav, po tem dogodku sva oba imela slabo vest. hotela sva pozabiti (kar nekaj časa sva bila brez kakršnih koli stikov), in zopet srečanje- dogovorjeno, pobudo je dal on. še zdaj se sprašujem zakaj sem podlegla njemu, ki je prepovedan???? po dolgem pogovoru o prejšnjem srečanju sma šla še dlje od poljuba, kar naenkrat se je zgodilo, noben od naju se ni znal zadržati. imama tisto kemijo, iskrico, a nihče od naju ne želi prekiniti z sedanjim partnerjem. občutkov krivde več ni, slišiva se vsakodnevno, imama željo po še……….
stvari so se obrnile za 360 stopinj. še večja zmešnjava je nastala, ko mi je rekel, da je pripravljen zapustiti ženo (otrok ne), da bi lahko bila midva skupaj. vem da misli resno….. zdaj je vse na meni, da se odločim. ostanem in trpim v sebi, ker ne čutim ljubezni svojega partnerja, se celo življenje prilagajam in se zopet sprašujem, če bi bila morda z njim srečna………ali pa dam vsaj enkrat v življenju prednost sebi in poslušam srce in grem z njim v novo morda boljše/slabše življenje? tako bi vsaj vedela, da sem poskusila in si dala priložnost. vendar so tukaj zopet nova vprašaja, kaj če……… ???? vem, da sem mlada in da imam še vso življenje pred sabo, ne glede na to kako se odločim… strah me je, ker vem da bom zopet jaz tista, ki bom v očeh drugih “najslabša” …… res ne vem kako naprej……. ali pa pustim vse tako kot je, in sem znjim kot sedaj?………….
če mogoče prebira tole moje pisanje, katera, ki ima podobno zgodbo za sabo, kako ste se ve odločile? kaj je bilo tisto zaradi česar ste vedele da je prava odločitev? kako gledate sedaj na to, ko je vse za vami?
Najprej moraš vedet, kaj si sploh želiš, potem pa se vprašaš ali lahko to z nekom izpolniš, pri tem pa imaš odprte oči, se pravi, da ko se v nekaj spustiš z nekom, da že takrat imaš tisto, kar si želiš, tisto s čimer bi lahko živela 10 ali več let, ne pa da upaš, da se bo s časom kaj spremenilo na bolje.
Meni “ne da spati” ena misel oz. stavek, in sicer da je obraz zrelosti pri partnerju to, da ob težavah ne zapuščaš partnerja ampak se učiš, spoznavaš (sebe in njega) in nadaljuješ s partnerstvom. Oz. da ob težavah ne izstopiš iz zveze ampak v njej ostaneš in jo pomagaš spremeniti, oplemenititi, ji dodati vrednost.
Kaj praviš?
stvari so se obrnile za 360 stopinj. še večja zmešnjava je nastala, ko mi je rekel, da je pripravljen zapustiti ženo (otrok ne), da bi lahko bila midva skupaj. vem da misli resno….. zdaj je vse na meni, da se odločim. ostanem in trpim v sebi, ker ne čutim ljubezni svojega partnerja, se celo življenje prilagajam in se zopet sprašujem, če bi bila morda z njim srečna………ali pa dam vsaj enkrat v življenju prednost sebi in poslušam srce in grem z njim v novo morda boljše/slabše življenje? tako bi vsaj vedela, da sem poskusila in si dala priložnost. vendar so tukaj zopet nova vprašaja, kaj če……… ???? vem, da sem mlada in da imam še vso življenje pred sabo, ne glede na to kako se odločim… strah me je, ker vem da bom zopet jaz tista, ki bom v očeh drugih “najslabša” …… res ne vem kako naprej……. ali pa pustim vse tako kot je, in sem znjim kot sedaj?………….
če mogoče prebira tole moje pisanje, katera, ki ima podobno zgodbo za sabo, kako ste se ve odločile? kaj je bilo tisto zaradi česar ste vedele da je prava odločitev? kako gledate sedaj na to, ko je vse za vami?[/quote]
Čeprav nimam podobne zgodbe za sabo, pa menim, da bi ti najprej morala pustiti tega trenutnega partnerja. To pa zato, ker si mu nezvesta in ker ljubiš drugega. Zakaj sedanjemu partnerju ne privoščiš, da bi bil srečen? Najprej razreši to s sedanjim partnerjem, potem pa lahko izbereš drugo pot, seveda če bo ta tvoj ljubimec to hotel. Sicer te ne obsojam, ampak mislim, da gre pri tebi za kalkulacijo – vztrajaš v dosedanji vezi, ker nisi prepričana v svojega ljubimca. Tudi tvoj partner ima pravico dobiti žensko, ki mu bo zvesta. Ne glej samo na svojo korist.
Na tebi?
Ne vem, če je res na tebi, da se ti odločiš. Kaj pa on? On bi “na varnem” čakal in potem preskočil k tebi “na varno”, al kako? Ti pa reskiraj?
Seveda vama je lepo, lepše kot z “bivšima”, sedaj sta na novo zaljubljena, v oblakih, drug o drugem si rišeta podobe v svojih glavah, ki nimajo veliko skupnega s tem kakšna sta v resnici. To isto sta počela že s sedanjima partnerjema, ko pa to prvo mine pa ne znata dalje, ne vidita smisla, je prenaporno…..
Všeč mi je prispodoba s čolničkom.
Dokler si zaljubljen je vse enostavno, kot bi sedel v čolnu in te veter nosi stran od obale, vse je lepo, vse gre gladko… Potem vetrc pojenja dokler popolnoma ne preneha. Takrat je treba pa nekaj počet, da se stvar premika… ali veslaš, nabaviš motor, namestiš pedala… karkoli, ker na mestu potoneš, star odločitve.
Tale tvoj novi pa ni pripravljen tega in ti tudi ne. Tebe še nekako razumem on je pa bolj….hinavski?
Zavrgel bo vse kar ima z ženo in se šel sladkat s tabo in recimo, da se odloči, da bo s tabo… Koliko časa lahko verjameš, da bo s teboj, če že sedaj ni pripravljen nič (oz premalo) naredit za to, da bi izboljšal odnos z žensko s katero ima OTROKE? Kaj bo počel s tabo, ko “poliže med”?
Začel se bo ozirat za novim čolničkom, ki ga poganja vetrc…. po moje, ti pa tudi a ne?
Pa te to osrečuje oz koliko časa? 😉 🙂
Ah pepelkica spet ena ki hoče slišat samo tisto kar paše na njeno izgovorov polno dušico…
Varanje mi je zelo zelo blizu, poznam ogromno ljudi, še posebej moških, ki so varali…ampak analiza varanja je pa vedno takšna kot jo podajata Marko, Matjažko in še kakšna zrela duša tamle gor…čista objestnosnost, pomanjkanje vrednot in nesposobnost srečevanja in osrečevanja z realnostjo..beg v omamo, za adrenalinskimi užitki (eni mamila in alko, drugi pa zadevanje s kao poponimi ljubezenskimi akcijami…bluz!). Tisti tvoji štirje odgovori so izgovori o varanju ne odgovori zakaj se to počne. Sam ti očitno tega še nisi poštekala, Grow up bejbi! (no do takrat boš pa faj futr za FFje , hehehe, take mamo radi kadar gremo na svoje f*** pohode, )
sama nisem nikoli varala sem pa doživela prevare 4x:
– najprej mi je fanta speljala sestra, ki so ji privzgojili večvrednostni kompleks (vse kar sem imela jaz je morala dobiti tudi ona. Čeprav je sedaj stara 48 let je še vedno tako.
– drugi si je našel ljubico, ker je bil on v Lj in jaz v MB in sva se videla samo ob vikendih, ki jo je poznej tudi poročil in ločil
– tretji pa me je varal 19 mesecev z vsako žensko, ki mu je dala (potnik) bil je leta sam in je imel razpeto mrežo žensk po celi državi
– 4x me je varal z mojo najboljšo prijateljico, ker sem cele dneve delala, da sem lahko študirala.
Tako moja vera v ljudi je 0.
Upam, da bodo vsi, ki so in bodo kdaj varali čutili bolečino izdaje, to pa lahko doživijo samo tako, da najdejo močnejšega od sebe. Bolečino lahko razumeš samo, če jo doživiš. Pa vendar se sama ne bi nikoli odločila za maščevanje v stilu lastne prevare. Toliko samospoštovanja pa še imam.
Micci, očitno je, da se ves čas zapletaš z ljudmi z enakim vzorcem ali pa svojega vedenja ne spreminjaš oziroma zgleda, kot da se v nobeni zvezi ničesar ne naučiš. V odnosu je vedno tako, da tudi sami pripomoremo, da partner stori nekaj, kar si ne želimo. Lahko je dovolj že samo napačna izbira partnerja. V odnosu sta vedno dva. Očitno počneš nekaj “narobe” in ne spoznaš svoje šole. Na svetu obstajajo ljudje, ki nikoli ne bi prevarali svoje partnerke, vprašanje je le, zakaj jih ne spoznaš oziroma zakaj jih ne vidiš, izbereš, zakaj te ne privlačijo.
Verjameš, da si v teh štirih zvezah storila vse prav? Bi lahko kaj storila drugače, boljše, bolj prav zate oziroma za oba in ali si to storila?
Osel gre samo 1x na led, zakaj 2x, 3x, 4x? Ti siže v naprej izbereš moškega, ki ti bo nezvest. Problem imaš tu ti, ker si (nezavedno) izbereš točno določen tip moških, niso (vsi) moški krivi.
Si imela očeta in mater? Sta se ločila, si bila zapuščena, si bila s katerim v zelo tesnih odnosih….
Micci, pri moškem hitro ugotoviš, ali je nagnjen k varanju, samo oči je potrebno imeti odprte. Ti zelo verjetno nisi videla ali želela videti opozorilnih znakov. Pa bolj boš morala biti previdna pri izbiri najboljših prijateljic. Danes so iskrena prijateljstva (sploh med ženskami) na žalost pred redkost kot pravilo.
pač se ne spuščam v veze in to je to. Ja možno je, da delujem v nekem vzorcu in sicer naporno intelektualno delo v službi, študij, malo zabave in to je to. Prišla sem do zaključka, da ljudje so in bodo varali na meni pa je ali sprejmem to početje ali pa se temu odpovem. Zavestno sem se odločila za slednje. Kajti v drugem primeru bi morala pustiti službo, prenehati študirati in tipu dihati dan in noč za vrat. Meni pa se to enostavno ne da’, če mi ne pride na pot zvesti tip ga pač nimam. Nobene katastrofe. Življenje pa res ponuja toliko možnosti in jaz imam bolj pomembno nalogo kot je nek odnos s tipom in reprodukcija. Jaz pa pač verjamem v sorodno dušo in, če jo srečam ji bom morala biti dovolj. nobena znanost
Forum je zaprt za komentiranje.