Zakaj ste varali?
Tisti, ki ste kdaj varali partnerja, ali samo en skok čez plot ali daljša razmerja, zakaj ste to storili oz. zakaj to počnete?
Je šlo le za seks? Zakaj doma ni ok seks? Je namen le seksat s čim več ženskami/moškimi? Zamera…? Zakaj niste šli narazen s partnerjem, če vam z njim ni bilo ok in ste ga varali?
Moj namen ni obtoževat, pljuvat po varajočih osebah, ampak poskušam razumet in se tudi kaj naučit. Mogoče je razlog v partnerki? Jaz osebno, če bi me moj varal, bi se tudi vprašala kaj je med nama narobe in če je možno to popravit. Zato tudi sprašujem za razloge, da mogoče ne naredim kake prehude napake :).
Prosila bi vse, ki imate kaj povedat čez varajoče, da se tokrat zadržite, da ne pljuvate po njih, da se ne zgražate. Za zgražanje in pljuvanje po varajočih lahko odprete svojo temo. Ta pa naj bo brez obtoževanj, brez pljuvanja.
Jaz se po incidentu ne sprašujem več o možnostih izboljšav, ampak samo brca skozi vrata.
Na vezi se dela prej, ko se to zgodi, je prepozno za vse.
Sicer si pa odprla sila nehvaležno in kontraverzno temo, kar pričakuj obilo zgražanj, prepucavanja…. če te res zanimajo razlogi, si v roke vzemi knjigo od Monike Seles oz. si preberi teme na forumu Varanje. Tukaj boš dobila samo kregarijo.
Ti bom jaz na kratko opisala, zakaj sem varala in še varam
Poročena sva 12 let, 2 šoloobvezna otroka. Rada se imava, vse štima, tudi sexava cca.3-4 krat na teden.
Spoznala sem moškega, tudi poročenega. Že na začetku najinih druženj sem v njemu našla nekaj kar pogrešam pri možu: nežnost, pozornost, dotike, objeme. Prav tako on to pogreša pri svoji ženi. Privlačiva se telesno in umsko. Ogromno se pogovarjava, ko sva skupaj. Tisti dotiki in pogledi…noro. Počutim se ljubljena…zelo…in to mi pri možu manjka. Skupaj sva pol leta.
Doma mož ni nič prikrajšan…sexava tako kot prej…pogovarjava se tudi iste stvari kot prej…nobenih sprememb
jaz pa sem srečna kot že zelo dolgo nisem bila. Lepo mi je in uživam vsak dan mojega življenja
Samo za intermetzzo: nekaj časa berem tale forum, in sem se kar odločil da se bom kar lepo sprijaznil da vsi varajo – bo bolj varno za moj srček 🙂 Ali pa mogoče še bolje, da preventivno še sam začnem varat 🙂 …zadnji čas je, da se tale kriza v kateri smo, razširi do konca in na vsa področja… treba je da poči, ker tole je treba popucat, tale svet ne gre več…
To pomeni, da boš vedno rabila “tisto nekaj”, s čimer boš zapolnjevala praznino v sebi. Ko boš s tem ljubimcem nehala, bo pa prišel na vrsto drugi, s katerim boš iskala “življenski dril” in preko drugega iskala živost v sebi, vedno boš nekaj pogrešala, se počutila neizpolnjeno… To je pač iskanje adrenalina, da bi razpodil te sive oblake dolgočasja in monotonosti, ki so ti zastrli “zdolgočaseno dušo”. Ta adrenalin po moje izhaja ravno iz tega, ker počneš nekaj “prepovedanega”, torej oba sta poročena, oba “ne moreta biti skupaj”, usoda – fantazijska ljubezenska limonada. Če pa bi se se ločita in da resnično zaživita skupaj z ljubimcem, pa bi se ista zgodba ponovila, spet bi zazijala zev v tebi, in spet bi jo morala zapolniti z novimi “adrenalinskimi podvigi”.
V glavnem, vse to, kar je onaxxxx našla v dveh osebah, se da najt v eni. Za tiste, ki še niste obupali. 🙂
Jaz se po incidentu ne sprašujem več o možnostih izboljšav, ampak samo brca skozi vrata.
Na vezi se dela prej, ko se to zgodi, je prepozno za vse.
Sicer si pa odprla sila nehvaležno in kontraverzno temo, kar pričakuj obilo zgražanj, prepucavanja…. če te res zanimajo razlogi, si v roke vzemi knjigo od Monike Seles oz. si preberi teme na forumu Varanje. Tukaj boš dobila samo kregarijo.[/quote]
Veronika Seles, ne Monika Seles. Naslov je Nezvestoba. Odlična knjiga.
Pepelkica zlata, ni vse, kar nekdo napiše v nasprotju s tvojimi pričakovanji, smetenje. Razširi obzorja. 🙂 Eni pišejo o svojih izkušnjah okrog varanja, drugi pa pišejo o vzrokih, zakaj do tega pride. Zdaj pa mi ti povej, zakaj je slabo zvedet kaj o vzrokih okrog tega, zakaj prihaja do varanja. Če te vzroki ne zanimajo, potem to napiši in napiši točno, o čem lahko kdo piše o čem ne sme, da ne bo kdo “smetil”. Pa brez zamere. 🙂
Marko, temo sem odprla, ker me zanimajo iizkušnje oseb, ki so že kdaj varale. Torej, če jih imaš, piši. Če boš analiziral vsakega posebej, sigurno ne bo nihče želel napisat svojih izkušenj, torej uničuješ temo.
Saj si razumen človek in boš razumel, zakaj ne želim prepucavanja v tej temi in zakaj ne želim, da varajoče analiziraš, a ne?
Poslušala sem predavanje terapevtke ki pomaga parom v stiski, tudi takim ki trpijo zaradi varanja. Do tega pride iz dveh razlogov: nekaterim je to zgolj sex in zabava, drugi pa iščejo nekaj, kar pogrešajo v trenutni zvezi.
Moja izkušnja: varanje je bilo zame nekaj najbolj podlega kar lahko partnerju narediš. V treh letih s partnerjem sem imela malo morje prilik za varanje, pa sem vedno rekla “ne hvala, vse kar rabim imam pri mojem fantu”. Dokler nisem nekega dne slučajno zasledila nekaj sumljivega na njem. Ni mi dalo miru in sem potiho poizvedovala kaj se dogaja. Izkazalo se je, da je bila vsa najina zveza ena sama laž. En stavek iz njegovih ust ni bil resnica, same laži, od tega s čim se ukvarja do tega kdo so njegovi prijatelji. Na dan so prišle take stvari da sem se samo za glavo prijemala. Imela sem 22 let, ravno dovolj sem bila še neumna da sem ga hotela spremeniti in začeti na novo, namesto da bi ga takoj brcnila v rit in si ustvarila novo življenje. A ljubezen je slepa.
Ko je postajalo vedno huje in moj trud da bi obnovila zaupanje vanj ni obrodil sadov, sem svoje težave zaupala kolegu. Seveda mi je svetoval edino pametno, namreč naj fanta pustim, saj ni kazal nobenega interesa, da bi se za naju kaj potrudil. Meni se je pa blazno smilil, ubogi revež ki potrebuje pomoč da se reši svojih težav. Postalo je ena sama borba, jokala sem, ga prosila, se živcirala in se ob vsakem njegovem stavku spraševala ali spet laže.Ko je že izgledalo da se je premaknilo na bolje, je na dan prišlo še kaj novega, ponavadi še hujšega. In vedno pogosteje sem na rami jokala temu prijatelju in počasi sva začela flirtat in tako naprej dokler ni prišlo do rednih posteljnih aktivnosti.
Postalo mi je kot droga. Ko sem bila z njim, sem se počutila varno, ljubljeno, za kratek čas sem se umaknila od svojih težav, jih pustila pred vrati njegovega stanovanja. Kar sva imela je bilo vse odkrito, brez laži in ugibanja, vedela sem pri čem sem. Nobenega pretvarjanja in kreganja. Pač sprostitev in umik, bežanje od sranja, ki se je kuhalo med mano in fantom. Trajalo je skoraj dve leti da sem zbrala pogum in fanta pustila. In kako veliiiiiiiika skala je padla z mojega hrbta ko mi ni več treba kar naprej reševat nekih (njegovih) težav in bit v strahu kakšen udarec me čaka pa jutri.
Z mojim ljubimcem sva še vedno dobra kolega in nisva nikoli začela zveze ker preprosto ni tistih čustev, samo fizična privlačnost.
Če pogledam sedaj nazaj, mi ni jasno zakaj nisem končala zveze takoj ko sem videla da ne bo bolje. Sem bila pač še premlada in preneumna. Seveda ni bilo prav da sem varala, ampak navsezadnje tudi ni bilo prav vse to kar je fant počel meni. Lahko je drugim pametovat dokler se sam ne znajdeš v taki situaciji. To vem iz lastne izkušnje saj sem vedno zelo obsojala varanje. Vsako varanje ima svoj razlog, se pa strinjam, da je takrat že prepozno ugotavljati kaj ne funkcijonira. Stvari je treba reševati preden pride tako daleč. Ker ko si enkrat tam je pač konec.
Zame je bilo varanje tiščanje glave v pesek, beg od težav. Napaka. Vem da bi se lahko pametneje spoprijela s težavami. Danes bi ravnala drugače, za nazaj pa ne morem stvari popravljati. Kar je bilo, je bilo. Na napakah se učimo.
Lepo izkušnjo si opisala, ampak tole pa moram popravit. Ljubezen ni slepa. Slepa je zaljubljenost. Ta dva pojma sta si zelo različna. Ljubezen je resnična, zaljubljenost pa je običajno le iluzija, zaslepljenost. Na široko pa o tem preberite kje drugje, da pepelki ne zasmetim teme. Nje namreč vzroki ne zanimajo. 🙂
Jaz se po incidentu ne sprašujem več o možnostih izboljšav, ampak samo brca skozi vrata.
Na vezi se dela prej, ko se to zgodi, je prepozno za vse.
Sicer si pa odprla sila nehvaležno in kontraverzno temo, kar pričakuj obilo zgražanj, prepucavanja…. če te res zanimajo razlogi, si v roke vzemi knjigo od Monike Seles oz. si preberi teme na forumu Varanje. Tukaj boš dobila samo kregarijo.[/quote]
Veronika Seles, ne Monika Seles. Naslov je Nezvestoba. Odlična knjiga.[/quote]
lol To je čist v mojem slogu.
I have sexdaily. I mean, dyslexia. Fuck. 🙂
Poročena sem 10 let, otroci, dobre službe, moj mož je super, nežen, pozoren, doma veliko postori, sex reden! Pred 10 leti sem spoznala na potovanju moškega, takrat sva ga malo svirala, sex z njim fantastičen, energija noro-čista kemija! takrat z možem še nisva imela otrok, nisva bila poročena, niti slabe vesti nisem imela! S tem moškim sva imela občasna srečanja, ampak po poroki po otrocih sem se distancirala od njega, samo kakšen klic tu in tam, kakšen chat. Nikoli pa nisva pozabila eden na drugega, kar je več kot očitno! Tudi on ima sedaj družino! kakšne pol leta nazaj sva se slučajno srečala v trgovinskem cenrtu, fak, spet iskrice, poljubček(kot pozdrav, nič več), ampak več kot očitno kemija, malo je namignil na stare čase in da bi bilo super ponoviti-jaz sem se samo nasmejala, ampak potem sem razmišljala, bog ne daj, da se srečava, ker se posexam na prvem možnem kraju z njim-brez slabe vesti, brez obžalovanja! ne vem kaj je med nama, ker do drugi moški me sploh ne zanimajo, noben mi ni nekaj, nisem lih tip ženske ki bi okol skakala, ampak z njim, pa jooj, mislim da se nebi mogla upreti :S
No hotela pa sem napisati, da doma vse štima, da je od sexa, do nežnosti, itd…vse super, da je mož super očka, super mož! ne razumem se, kako mi lahko en moški tako zamegli razum, da bi se prepustila skušnjavi :S Tako da ni vedno tako da doma ne štima, pa potem drugje iščeš-včasih je potrebna le tista kemija…
Pri varanju gre za občutke nesprejemanja običajno svojega telesa oziroma videza. Kdor se ne sprejema, se nikoli ne počuti sprejetega v nobenem odnosu. Tud partner ti tega občutka ne more dat, če sam ne storiš nekega določenega dela na sebi. Ta vedno išče priložnost, da ta občutek vsaj začasno izživi pri vedno novi osebi. Ampak na tak ga nikoli ne doseže. Tak človek je neprestano nezadovoljen v zvezi.
Lahko pa nekdo se sprejema, pa je še vedno nezadovoljen. Takrat pa je možno, da je svet tisti, ki ga ne sprejema. Svet predstavlja vse naše poglede na svet, razmišljanja o tem, kako svet stoji, deluje. Le v ta svoja prepričanja ne verjamemo dovolj močno, nam to prinaša občutke nezadovoljstva, ki izhajajo iz lastne negotovosti, strahu pred novimi odločitvami, strahu pred tem ali smo/bomo ravnali v neki situaciji prav. Nikoli nismo povsem prepričani, ali bi lahko neko stvar naredili še boljše, vedno je v ozadju slaba vest in občutek, da nismo ravnali dobro.
Ta občutek nam lahko vcepijo starši, ker se je naš pogled na svet v nekem obdobju začel razlikovati od njihovega, oni pa nam tega niso “dovolili” z raznimi prepovedmi, obtožbami, obsojanji (“tega ne smeš, kaj bodo ljudje rekli”), pri tem pa niso argumentirano pojasnili, zakaj je to, kar počnemo, narobe. Kar seveda da otroku občutek, da ne sme zaupati sebi, pač pa staršem. Še vedno pa v sebi čuti upor k njihovemu pogledu na svet, ampak ker ne zaupa več svojim občutkom, se ravna po svetu staršev, tudi zato, da ne bo poslušal očitkov in sodb, da se bo počutil ljubljenega. Kar pa je seveda totalno zgrešen vzgojni proces. Na kratko. 🙂
Bil sem poročen 13 let, v zvezi 20. Nekoč sem bil nekak osvajalec deklet (ne pretirano uspešen), a v zvezo prvih 15 let nisem imel ne želje, ne potrebe za varanje. Vse je nekako štimalo. Potem pa mi je nek večer, ob razzmišljanju in računanju investicij, ki bi jih rad naredil v bajto, sklade in podobno, pred očmi jasno prišla slika, da je zveza s to žensko hladna.
Pogovori so se sukali okoli enih in istih (njenih) tem. Ker je bila notorična opravljivka, ji veliko reči nisem mogel povedati, npr. s kom sem se srečal, kaj sva se pogovarjaa itd., saj je naslednji dan vse izklepetala kolegicam v službi in drugim znankam. Opravljiva je bila celo tako, da se je enkrat v čakalnici pri zobozdravniku na glas s sodelavko pogovarjala, kako zobozdravnikova žena šmira s tem in tem župnikom. Moral sem ji med zobmi povedati naj že utihne ali gre ven, saj mi je bilo strašno mučno in nerodno. Torej so se pogovori vrteli okrog zame nevtralnih tem, ona je pa ves čas govorila o ljudeh, ki jih sploh ne poznam in kaj so škandaloznega naredili ali kaj se jim tako groznega dogaja. Kot da pogledaš na 24ur, sam čvek.
Komunkacija je umirala in to vedno hitreje. Obenem se je seks ohlajal. Jaz sem bil nekak seksualni atlet z vedno novimi domislicami in sem ji rad dajal oralni seks, jo božal, masiral in kaj še vse. Ona pa zagrizeno staromodna, saj ji tudi “od zadaj” ni pasalo, češ da je preveč živalsko(!). Včasih sem jo nagovoril, da mi ga je povlekla, a tudi to je počela z gnusom. Mislim, da je imela predsodkov o telesu, seksu in morali polno podstrešje.
Pogovora o tej temi nisem znal speljati. Nekako mi je vedno beseda obstala sredi grla, ker sem pričakoval, da me bo zasula z mučnimi vprašanji, kaj da je kriva in kakorkoli bi ji poskusil razložti, sem se bal, da bo obrnila krivdo proti meni ali pa si jo bo sama naložila. Skratka, pat pozicija.
Mislil sem, da bo še najboljše, da svojo seksualno energijo sprostim na neobvezen način s kako drugo žensko in to sem tudi storil. Posledica je bila odličen seksi in nekaj večmesečnih razmerij s “pravimi” ženskami, posledično pa seveda še manj seksa doma, hlad in odtujenost. Dokler se nisva ločila.
Ob ločitvi je seveda za vse krivila mene, in jaz sem ji pritrdil. Saj sem bil jaz tisti, ki je doživljal praznino in sem jo zapolnjeval brez nje. Bil sem tudi tisti, ki je razmerje uničil, namesto da bi ga poskusil obuditi. Ampak če pa res nisem imel volje, da bi razčiščeval stvari, za katere sem bil prepričan, da ne bodo naletele na razumevanje.
Tako sem zdaj srečno ločen.
Morda bi se lahko zadeve razvile drugače.
Lahko bi se ločila, še preden sem začel varati. To je seveda precej absurdno, razbiti na videz tako uspešen zakon zaradi pričakovanja boljše zveze in seksa.
Lahko bi zatrl tiste želje v sebi in ostal hladen in z občutkom nezaželjenosti.
Ne vem, ni važno. Zdaj sem srečnejši, upam, da je (bo) tudi ona.
Varanje nikoli ni tako enoznačno, kot si mnogi ljudje, predvsem ženske mislijo. Upam, da bo še kdo napisal kaj o tem.
Točno to, seksualna potreba, zabava, dolgočasje v zvezi, slab odnos ali iskanje “adrenalina” zunaj nje ima veze z videzom….[/quote]
Zakaj se ti pa to ne zdi preveč racionalno od mene? Ker to si pa dojel oziroma že spoznal. Vse ostalo pa še (upam zate) boš. 🙂
Vidiš, to pa je nekaj, kar sem jaz naredila. Iz odnosa, veze, sem odšla zato, ker sem želela in pričakovala več. Ne zato, ker bi imela koga drugega, ampak zato, ker sem vedela, da boljše nikoli ne bo. Raje ne bi imela nič, kot pa nek čustveno hladen (in še kaj) odnos.
Sem vedno izhajala iz tega, da če si želim nekoga drugega (kot partnerja), da potem s sedanjim partnerjem oz. partnerstvom nekaj ne štima. In to do te mere, da ali je potrebno nekaj naredit, pri sebi, pri njemu, pri obema, ali pa iti naprej.
Ne pa varati. Nikoli varati. S tem nič ne rešiš. Popolnoma nič. Vsaj v takšnem konkretnem primeru ne.
Vidiš, to pa je nekaj, kar sem jaz naredila. Iz odnosa, veze, sem odšla zato, ker sem želela in pričakovala več. Ne zato, ker bi imela koga drugega, ampak zato, ker sem vedela, da boljše nikoli ne bo. Raje ne bi imela nič, kot pa nek čustveno hladen (in še kaj) odnos.
Sem vedno izhajala iz tega, da če si želim nekoga drugega (kot partnerja), da potem s sedanjim partnerjem oz. partnerstvom nekaj ne štima. In to do te mere, da ali je potrebno nekaj naredit, pri sebi, pri njemu, pri obema, ali pa iti naprej.
Ne pa varati. Nikoli varati. S tem nič ne rešiš. Popolnoma nič. Vsaj v takšnem konkretnem primeru ne.[/quote]
Kaj naj rečem, pohvale avtorici “it” za pravilno ravnanje.
Torej si 15 let spal kot Trnljučica, potem se zbudil v realni svet in ugotovil, kaj svse ne klapa pri vama. Noja, bolje pozno kot nikoli. Moti tisto, da se nisi lotil reševanja težav, ampak si raje skočil v ribnik, poln rib. Menda se zavestno odločimo za vezo ravno v teh “šibkih” momentih: ko je treba pokazat pravi obraz, pripravljenost za sodelovanje. Fail torej.
Verjetno si ob “opravljivki” bil njen antipol, seveda kaj se boš mučil z razlaganjem, ko pa je ona govorila za 2! Namesto da bi ji v tisti zobozdravsteni čakalnici naglas rekel, naj preneha opravljat, ker se to ne spodobi (in ji s tem pokazal svojo hrbtenico), si ji samo zasikal skozi zobe. Fail spet.
20 let stran vrženih zato, ker si nisi upal biti to, kar si in izrazit tega, kar čutiš in misliš. Epic fail. Vsaj za mene je to večji greh kot pa samo varanje.
Forum je zaprt za komentiranje.