Zakaj samski stan?
Popolnoma enako velja za marsikoga od tistih, ki ga naredijo po ustaljeni tradicionalni poti in v dvoje.
… da bo grunt poverbal, da mi bo hvaležen in me na stara leta preživljal press[/quote]Se strinjam s tabo. Pa zato rabimo še enga tacga?…. :/[/quote]
Dejstvo je, da na svetu obstaja toliko in toliko otrok brez staršev iz takega ali drugačnega razloga. Potrebno je dat na tehtnico ali so za njih boljše (tudi takšne in podobne nekonvencionalne) posvojitve ali da se jih vzgaja v raznih ustanovah in tudi vojašnicah, kurbenhausih ipd. Ne nazadnje jih marsikje vidijo tudi kot dober material za poceni delovno silo.
blizu veš … posvojitelj/ica naj bi bil/a partner/ica (ne biološki starš) … kao zaradi lažjega dostopa do šole, inštitucij zdravstva … dedovanja … skratka zaradi birokratskega pristopanja.
Nekako kot, je posvojitelj lahko mož mame otroka, brez navedenega očeta ob rojstvu.
Slabo obveščen si. :)) Samski lahko posvojijo otroka. Če posvajata zakonca (koruznika), morata oba posvojiti otroka. Istospolni par ne more posvojiti otroka. V Predlogu Družinskega zakonika (ki je padel na referendumu), je bila napisana možnost, da bi partner lahko posvojil otroka od istospolnega partnerja (neke vrste kompromis), a je zadeva, kot je že napisano zgoraj, padla na referendumu.
Slabo obveščen si. :)) Samski lahko posvojijo otroka. Če posvajata zakonca (koruznika), morata oba posvojiti otroka. Istospolni par ne more posvojiti otroka. V Predlogu Družinskega zakonika (ki je padel na referendumu), je bila napisana možnost, da bi partner lahko posvojil otroka od istospolnega partnerja (neke vrste kompromis), a je zadeva, kot je že napisano zgoraj, padla na referendumu.[/quote]
Tako kot sem napisal, moja obveščenost je slaba..
Mhm, za referendum vem in sem se ga tudi udeležil.
Še vedno sem proti, da bi istospolni imeli pravico posvojitve!
Se strinjam s tabo. Pa zato rabimo še enga tacga?…. :/[/quote]Dejstvo je, da na svetu obstaja toliko in toliko otrok brez staršev iz takega ali drugačnega razloga. Potrebno je dat na tehtnico ali so za njih boljše (tudi takšne in podobne nekonvencionalne) posvojitve ali da se jih vzgaja v raznih ustanovah in tudi vojašnicah, kurbenhausih ipd. Ne nazadnje jih marsikje vidijo tudi kot dober material za poceni delovno silo.[/quote]Saj se načeloma strinjam s tabo, a v tem primeru, ki ga imamo tukaj je to nekdo, ki ima težave z nasprotnim spolom. Ni sposoben čustvenega odnosa z njim, vsaj ne za dolgo. Kako bo taka oseba skrbela za otroka, ki se ni sposoben branit, ki šele spoznava čustven svet, se ga niti ne zaveda? Zgled mu bo pa nekdo, ki ga je kupil z denarjem? O_o
Sploh ne dvomim, da mu v materialnem smislu ne bi bilo lepše kot pa kje v “vojašnici”, čustveno pa ne vem, če bi bil kaj bistveno na boljšem…. :/
Vemo pa kaj vse se izcimi iz tega, ko imajo otroci le vse materialno na razpolago za tisto drugo so pa prikrajšani.
Zakaj samski stan? dokler bo moški spol razmišljal podobno kot nefeminist..a si kdaj pomislil, da bi svojo drago presenetil z dobrim kosilom in zlikanim perilom? mogoče s karto za koncert, večerjo v dvoje? prižgal ugasnjeno iskrico? najlepše je sedeti, čakati in krivdo valiti na druge. se iti desca in se tolči po prsih.. za dober odnos je potrebnih več stvari, prijateljstvo, medsebojno spoštovanje in predvsem komunikacija. brez dobrih sestavin tudi dobre župce ni.
Jaz tudi mislim, da je za dobro vzgojo potrebno, da ga vzgajata oba, tako mama kot oče. Torej lik mame in lik očeta.
Torej mama (oseba) ki bo nudila tolažbo, toplino, ki bo brisala solze in bila sočutna…
in oče, ki bo postavljal meje, imel svojo avtoriteto, moč oz. trdnost tako v vzgoji kot odnosu…
Zelo težko je vse to združit v enem človeku. Si lahko predstavljate… mama ali oče, dejmo rečt oče, saj je vseeno, uporabi svojo avtoritativno plat, torej postavlja meje otroku, mu kaj prepove. Reakcija je, da otrok uporabi solze. Če je v tem očetu tudi materinska plat, bo ob otrokovih solzah začutil sočutje, in bo ponudil tolažbo. Kaj bo otrok naredil, kaj se bo iz tega naučil. Da če bo zadosti dolgo jokal, da bo s tem nekaj dosegel.
To ne pomeni, da mama ne postavlja mej. Ampak mamine meje otrok zelo hitro prestavlja po svojih željah. Očetovih pa ne. Oče ne gleda otroka skozi oči mame, ampak skozi oči očeta in ima otrok pomeni nekaj “drugega” kot mami, ga drugače doživlja.
Je pa res, da se v današnjih časih te vloge izrazito mešajo. Da moški ne želijo več biti očetje (vsaj na tak način ne) ampak želijo biti mame. Ne vsi. Zadosti pa.
Pa še nekaj je res… glede na to, da se zaradi službe srečujem tudi z mladoletniki, ki stopajo po neki “kriminalni” poti, po večini so to otroci, ki živijo samo z enim od staršev, to je mamo, ki se ob vseh dejanjih počuti še izrazito brez moči.
Jap, mame smo v odnosu do svojih otrok, kar se postavljanja mej tiče in uveljavljanja avtoritete, izrazito šibke. Večinoma.
Si slučajno ciljal na tole ?
Če govorimo o večinoma, posplošujemo na podlagi svojih izkušenj. Tak je tvoj prvi citirani odstavek, ker moja izkušnja je: mali otroci, ki izhajajo iz socialno neurejenih okolij in imajo veliko možnosti, da stopijo na pot kriminala, domujejo v družinah, polnih nasilja, poniževanj in nespoštovanja. Kjer prednjači avtoritativni očetov lik.
Vedno več otrok je, ki izhajajo iz enostarševskih družin. Pripeljali jih bodo kot partnerje domov morda tvoji otroci. Bodo zato v osnovi slabši od tistih, ki so zrasli v navzven urejenih okoljih?
O zadnjem odstavku: malo poznaš mame, ki so morale postati ena in edina avtoriteta, ker so očetje šli svojo pot in so morale preseči t.i. šibkost.Po nekaterih bi se lahko zgledovala tudi tista ženska, ki je ostala znotraj zakona samo zato, ker so jo leta učili, da je tako edino prav, neglede na razmere.
Aha, posredovati otroku sliko, da so ženske zaščitniške, na katere se lahko vedno zaneseš, nudijo toplino in so sočutne, medtem pa smo očetje grobi vojaški poveljniki, ki zahtevamo red in poslušnost in kaznujemo ter samo mi imamo svojo avtoriteto, ki se posredno razširja tudi na “brezhrbtenično” ženo oz. mater brez nje?.
Če govorimo o večinoma, posplošujemo na podlagi svojih izkušenj. Tak je tvoj prvi citirani odstavek, ker moja izkušnja je: mali otroci, ki izhajajo iz socialno neurejenih okolij in imajo veliko možnosti, da stopijo na pot kriminala, domujejo v družinah, polnih nasilja, poniževanj in nespoštovanja. Kjer prednjači avtoritativni očetov lik.
Vedno več otrok je, ki izhajajo iz enostarševskih družin. Pripeljali jih bodo kot partnerje domov morda tvoji otroci. Bodo zato v osnovi slabši od tistih, ki so zrasli v navzven urejenih okoljih?
O zadnjem odstavku: malo poznaš mame, ki so morale postati ena in edina avtoriteta, ker so očetje šli svojo pot in so morale preseči t.i. šibkost.Po nekaterih bi se lahko zgledovala tudi tista ženska, ki je ostala znotraj zakona samo zato, ker so jo leta učili, da je tako edino prav, neglede na razmere.[/quote]
Občutek imam, da si tudi sama mamica samohranilka.
Res je, tega pač nisem zapisala, da se srečujem tudi z mladimi, ki izhajajo iz ene take družine, kot si jo izpostavila. Alkohol, nasilje in nasploh slab vzgled. Torej otroci, kateri starši (ponavadi oče) je kriminalec, prav tako stopajo po tovrstnih stopinjah. Ne vsi, tega ne trdim, dosti pa jih je. Recimo, zelo tipičen primer so Romi. Tam “vsi” kradejo, se pretepajo.
Sicer pa očetovskemu liku nisem pripisala značilnosti nasilja, ampak avtoritete. To pa ni isto. Moj “mož” ni nikoli na nobenega od otrok zavpil, kaj šele izvajal bolj fizična nasilja, pa vendar ga otroci poslušajo, ubogajo. Pri njemu točno vejo, kaj lahko pričakujejo, saj je “vedno” enako. Meje so vedno enake. Vsaj tiste temeljne, recimo glede varnosti. Mogoče je kakšna izjema, ampak so resnično zelo redke. Mene pa lahko s pregovarjanjem, ali žalostjo, čisto razorožijo, in potem jim ugodim ali pa vsaj kaj drugega prijetnega ponudim – za tolažbo. Napr., če bodo šli z njim v kakšno otroško trgovino kaj kupovati, in če bo rekel, da igrač ne bomo kupovali, potem pri tem ostane. Če grem sama pa se iz trgovine vrnemo vsaj s kakšnimi mehurčki za pihat, če že ni nič dražjega.
Prav tako je bilo od začetka, glede pripenjanja z varnostnimi pasovi, noben otrok od začetka ne bi “pridno” sedel v avtosedežu. Ali da se poje kosilo do konca, seveda primerna količina, in šele potem posladek. Jaz bi tu popustila, on ne bo. In ta avtoriteta, ta vztrajnost, disciplina, to je bolj nekako moška značilnost. Mislim, da jo moški lažje imajo, kot pa ženske. Ne vse, ne govorim za vse, tega si ne bi upala trditi, mislim pa, da za kar velik delež žensk. Enostavno ženske bolj popuščamo pri otrocih, mogoče zaradi prepričanja, da moramo poskrbeti za otrokovo srečno otroštvo, ipd..
Aha, posredovati otroku sliko, da so ženske zaščitniške, na katere se lahko vedno zaneseš, nudijo toplino in so sočutne, medtem pa smo očetje grobi vojaški poveljniki, ki zahtevamo red in poslušnost in kaznujemo ter samo mi imamo svojo avtoriteto, ki se posredno razširja tudi na “brezhrbtenično” ženo oz. mater brez nje?.[/quote]
Ne, nisem želela tega napisati. Nekako nam daješ (oz. meni) nek namen, da pričakujem nekaj “grdega” od moškega. Gre za tiste trenutke, ko otrok – On_ bi napisal manipulira – z nami, recimo z jokom, ker ni ugodeno njegovi želji. Ženske bomo ali popustile, ali pa se bomo začele obremenjevat – živcirat. Nekatere se bodo tudi jezile, otroka mogoče celo obtožile češ kakšen je, in mu vzbujale občutek krivde, druge se ne bodo zmenile za njega, pustile ga bodo, da bo jokal, sam… Tukaj, v tovrstnih trenutkih, je fajn, da je oče tisti, ki ima avtoriteto. Spet, ne mislim na nasilje, ampak na trdnost moči, volje, prepričanj, da ko vse (še mamico – partnerko) v red spravi. In ne mislim na nek vojaški pristop, ampak na nek umirjen pristop, ko si prepričan v sebe in to, da kar delaš, delaš dobro. Kot neka samozavest.
Je fajn, če imata oba starša tovrstne merice vseh značilnosti, ampak ko je potrebno, pa je tudi fajn, da ima eden izmed staršev tisto “zadnjo” besedo.
Nisem samohranilka, a vidim take, ki to so. Ni nujno, da kot mama otroku ustrežeš v vsem, ker ga imaš rada, bolj pomembno je, da mu pokažeš sočutje. Oče pa naj bi znal nuditi predvsem občutek sigurnosti, varnosti in znal pokazati, da jih ima rad.
Toliko se piše o samohranilkah, a veliko premalo o vlogi očetov, ki živijo ločeno od svojih otrok.
Zakaj bi ženska nujno potrebovala nekoga, da spravi razmere v red? Potem dopustiš kaos, dokler ne pride moški? Po tej logiki nenehno pričakuješ od drugega, da bo urejal tisto, za kar si prepričan, da tega ne zmoreš sam.
Sposobnost umiritve situacije ni določena s spolom, kar se lahko vidi že pri opazovanju deklic in dečkov. Pomemben je način pristopa in na tem lahko dela vsak posameznik.
Nisem samohranilka, a vidim take, ki to so. Ni nujno, da kot mama otroku ustrežeš v vsem, ker ga imaš rada, bolj pomembno je, da mu pokažeš sočutje. Oče pa naj bi znal nuditi predvsem občutek sigurnosti, varnosti in znal pokazati, da jih ima rad.
Toliko se piše o samohranilkah, a veliko premalo o vlogi očetov, ki živijo ločeno od svojih otrok.[/quote]
Očetovsko starševsko vlogo in njegov vpliv na otroka se žal še vedno podcenjuje primerjavši z žensko, kjer so zametki tradicionalizma še vedno prisotni, da je zgolj mati tista, ki otroka “čustveno osposobi”, medtem pa je moška vloga zmanjšana zgolj na neko oddaljeno učiteljsko figuro, ki otroku vceplja redoljubje, disciplino in poslušnost.
Nisem samohranilka, a vidim take, ki to so. Ni nujno, da kot mama otroku ustrežeš v vsem, ker ga imaš rada, bolj pomembno je, da mu pokažeš sočutje. Oče pa naj bi znal nuditi predvsem občutek sigurnosti, varnosti in znal pokazati, da jih ima rad.
Toliko se piše o samohranilkah, a veliko premalo o vlogi očetov, ki živijo ločeno od svojih otrok.[/quote]Očetovsko starševsko vlogo in njegov vpliv na otroka se žal še vedno podcenjuje primerjavši z žensko, kjer so zametki tradicionalizma še vedno prisotni, da je zgolj mati tista, ki otroka “čustveno osposobi”, medtem pa je moška vloga zmanjšana zgolj na neko oddaljeno učiteljsko figuro, ki otroku vceplja redoljubje, disciplino in poslušnost.[/quote]Otroka “čustveno usposobi” nekdo, ki mu ustvari pogoje v katerih se otrok mora ubadat s svojimi čustvi. Ustvari pogoje! Poleg tega, da mu je še zgled, čeprav zgled ne pomeni nič, če otrok nima pogojev, da bi razmišljal o tem zgledu, kar v praksi pomeni, da če mu “vse” nudimo kar si mali izmisli, če se ne rabi za nič sam potrudit, da bi mu bilo ugodno, ne bo nikoli razvil čustev s katerimi bi razumel sebe in druge (sočutje, empatija…), ker preprosto ne bo povezal/razumel zgleda.
Pogosto se meša neko avtoritativno, vojaško disciplino, nek teror, ki naj bi ga zganjal oče in tisto pravično postavljanje mej in nepopustljivost, da se ustvarijo pogoji v katerih otrok lahko osvoji določeno lekcijo. Predvsem ženske, ki se imajo za bolj čustvene moškim očitajo te stvari, češ da so…. pregrobi do otrok. Cagavi očetje popustijo pod pritiskom (sploh če mora za kazen spat na kavču 😉 in tako so postavljeni pogoji, da otrok počne kar se mu zljubi, da on usmerja družino, kar ne koristi nikomur, še najmanj otroku, njegovemu duševnemu razvoju. Posledično pride do trenj med partnerjema, mogoče celo, do razpada družine, ko otrok ostane sam z mamo (pravilo sodišč) in na koncu zabrede v neko vrsto omame…..
Forum je zaprt za komentiranje.