Vzgoja otroka
Recimo takrat, ko mu mama z maljšim v naročju reče, naj pospravi svoje igrače. :))
Jaz tudi ne. Pa naj bo moj NE še ne vem kakšen velik izraz ljubezni.
Otrok rabi ljubezen in meje.[/quote]
Se popolnoma strinjam.
Imam pa vprašanje: a potem tvoj NE pomeni strah v otroških očeh ali pa jezo, da ga nimaš več rad?
Moj otrok ve, da je moj NE neodvisen od ljubezni.[/quote]
Saj ni vse črno – belo.
En NE, še ne pomeni konec ljubezni. V tistem trenutku, pa otrok NE občuti kot nesprejemanje.
Odvisno pa koliko je tvoj otrok star. Če je star le par let, potem otrok sigurno tega ne ve, kar si napisala. Če pa se gre za otroka, ki je star kakšnih 10 let, potem pa mu že lahko zadevo razložiš, da ni tako jezen. Pa čeprav je v njemu tisti trenutek še vedno nek odpor, ne pa ljubezen.
Zaradi tega pa še otrok ne reče, da ga nimaš rada, kot otrok, ki je star 3 leta.
Jaz tudi ne. Pa naj bo moj NE še ne vem kakšen velik izraz ljubezni.
Otrok rabi ljubezen in meje.[/quote]
Se popolnoma strinjam.
Imam pa vprašanje: a potem tvoj NE pomeni strah v otroških očeh ali pa jezo, da ga nimaš več rad?
Moj otrok ve, da je moj NE neodvisen od ljubezni.[/quote]
Pa ga kdaj tudi sliši, ta NE? :))
Jaz mislim, da se vsak starš kdaj otroku zdi neljubeč, sicer mu ta ne postavlja dovolj meja, kar pa se bo poznalo pozneje, ko bo le ta prišel v nek drug svet, kjer bo teh NE-jev veliko več, kot jih je bilo doma.
Pogosto slišimo, da so si otroci različni čeprav so vsi od istih staršev, torej mora bit tudi temu primerno različna vzgoja od katere je odvisno kako se bo vsak od njih nosil s svojim (podedovanim) značajem.
Predvsem se danes poudarja, da mora bit pri vzgoji “veeeeliiokoooo ljubezni” kar nekateri razumejo, da dopuščajo otroku (skoraj) vse kar si ta izmisli, (otroku ni potrebno upoštevat družbeno veljavnih norm začenjši s tem, da se ne navadi bit brez plenic do x let, se ne zna obnašat za mizo…) kar v končni fazi pripelje do tega, da otrok nima pojma kako so te ugodnosti do njega prišle, da se je nekdo moral (v imenu veeeelikeeee ljubezni) odreč marsičemu (kupuje plenice, žrtvuje svoj čas in ga hrani, ko bi laho že jedel sam…), da je to njemu nudil in rezultat te vzgoje je lahko samo egoist, ki z leti želi več in več ne oziraje se na žrtve okoli sebe…. :/[/quote]
Se strinjam. Ampak še vedno ne razumem kaj ima to opraviti z značajem?
Če se nekdo rodi kot levičar in ne desničar je eno, če pa do xx let noče jesti niti s tisto svojo levo roko, je pa spet nekaj drugega. Se ti ne zdi?[/quote]Če izhajaš iz predpostavke, da je značaj neomajno nespremenljiv, da se ne spreminja pod vplivi okolja (s čimer se jaz ne strinjam), potem je naloga staršev, da otroku dopovejo oz ustvarijo take pogoje, da bo sam razvil svoje lasne misli tako, da bo lahko nekoč živel z najmanj truda/napora v širši skupnosti.
Če izhajam iz Antilopinega primera je na tistem vlaku bilo še x kolerikov nap., a samo ta naj bi imel željo skočit iz vozečega vlaka. V čem se razlikuje od vseh drugih? Po genski zasnovi ali vzgoji, ki jo je bil deležen od svojih staršev? Kaj ima v njegovem primeru večji vpliv na dejanje, ki ga je nameraval storiti?
Pač nisem idealen starš. 🙂
Starš, ki ima le enega otroka in s tem več časa za otroka, mu lahko ponudi več pozornosti in s tem bo otrok dobil občutek, da mu starš ponuja več ljubezni.[/quote]
Nihče ni idealen starš, verjemi. Pa vendar ne bi pogojevala moje ljubezni do otrok s svojim potrpljenjem. Torej, če niso točno taki, kot jih želiš se nivo tvoje ljubezni spusti? In jim to tudi poveš? A ni to čustveno izsiljevanje?
S tvojo teorijo, da lahko enemu otroku nudiš zaradi več časa več ljubezni se pa sploh ne strinjam.[/quote]Kot mama ni dobro da pogojuješ svojo ljubezen do otroka, kar pa brez škode naredi oče otroka oz tvoj partner (če to ni ista oseba ;), ker očetova ljubezen je pogojna.
Temu se reče dvotirna vzgoja, nad čemer se nekateri zmrdujejo, a dejstvo je da otrok drugače dojema mamo (ki jo pozna od spočetja dalje in mu predstavlja brezpogojno ugodje) in drugače očeta (ki ga spozna kasneje in za katerega mora izpolnjevat neke pogoje, da je ljubljen). Tako v grobem povedano.
Če imaš več hčera, če jim v lastnem prepričanju privzgojiš zavedanje, da je očetova (s tem pa tudi moška) ljubezen pogojna, bodo skozi ljubezen toliko težje zagovarjale in živele tisto, kar v sebi so. Vsaka zase unikatna na svoj način si zasluži partnerja, ki bo to znal videti v njej, pa da mu obenem zato ne bo težko kdaj pristati tudi na kakšen kompromis oz. omiliti katerega svojih ‘pogojev’.
Naj ne dobijo vzorca, da bi si morale ljubezen ‘zaslužiti’ – temveč da bo lahko srečen tisti, ki ga bodo ljubile.
Samo zato sem se ti oglasila še tokrat.
Če imaš več hčera, če jim v lastnem prepričanju privzgojiš zavedanje, da je očetova (s tem pa tudi moška) ljubezen pogojna, bodo skozi ljubezen toliko težje zagovarjale in živele tisto, kar v sebi so. Vsaka zase unikatna na svoj način si zasluži partnerja, ki bo to znal videti v njej, pa da mu obenem zato ne bo težko kdaj pristati tudi na kakšen kompromis oz. omiliti katerega svojih ‘pogojev’.
Naj ne dobijo vzorca, da bi si morale ljubezen ‘zaslužiti’ – temveč da bo lahko srečen tisti, ki ga bodo ljubile.
Samo zato sem se ti oglasila še tokrat.[/quote]:)) Me veseli, da si še kje 🙂
Če od otrok nič ne zahtevaš nimaš na koncu, kaj (pametnega) za pričakovat. Tisto kar Alenka propagira na sosednjem forumu je ….. milo rečeno, zabloda.
Ne moreš otroka nagradit za nekaj kar je naredil narobe in isto nagradit, ko nekaj naredi prav. Kako naj mali potem razume kaj je sprejemljivo/dovoljeno in kaj ni? O_o
In če mora bit v družini nekdo, ki postavlja pogoje je prav, da to (iz otrokovega zornega kota!) naredi oče in ne mama.
Otrok se rodi z ljubeznijo do mame, oče si mora to šele prislužit….. a nikoli ne bo ta ljubezen takšna kot je do mame, nikoli! Poleg tega oče nauči otroka, bolje rečeno ustvari pogoje, v katerih otrok razvije spoštovanje do staršev in s tem posredno tudi do vseh drugih ljudi. Če ima mali “dve mami” (eno s pipijem, ki je tam zgolj za užitek mami 1 😉 tega spoštovanja nikoli ne razvije, ker mu ga pač nikoli ni bilo treba.
Oba starša se trudita, da bi mali čimmanj trpel, da ne bi zapadel v frustracije… itd, a naloga staršev ni, da otroka pripravijo na užitke v življenju, ker užitke vsi dobro prenašamo, razlikujemo se po tem kako reagiramo na tisto slabo in tega postane “neznosno ogromno” pri takih “otrocih”, ki so vajeni le “brezpogojne ljubezni” od obeh staršev.
Če jaz postavljam pogoje in zahteve, to še ne pomeni, da svojih otrok nimam rad. 😉 In to one vedo! 🙂
Želim pa da spoštujejo vse tisto kar kot starša za njih storiva in to se doseže s pogojevanjem, če kdo zna kako drugače naj se prosim razpiše. 😉
Tega niti nihče tu ne trdi.
Je pa razlika ali pogojuješ npr. obisk kina z dobro opravljenimi obveznosmti, ali pa pogojuješ svojo ljubezen z dobro opravljenimi obveznostmi.
Tega niti nihče tu ne trdi.
Je pa razlika ali pogojuješ npr. obisk kina z dobro opravljenimi obveznosmti, ali pa pogojuješ svojo ljubezen z dobro opravljenimi obveznostmi.[/quote]Oprosti, to so zgolj izsiljevanja, to ni pogojevanje!
Tega niti nihče tu ne trdi.
Je pa razlika ali pogojuješ npr. obisk kina z dobro opravljenimi obveznosmti, ali pa pogojuješ svojo ljubezen z dobro opravljenimi obveznostmi.[/quote]Oprosti, to so zgolj izsiljevanja, to ni pogojevanje![/quote] Za ljubezen se strinjam.
Pojem pogoja ni enak pojmu meje. Prvi zahteva, da se mora najprej uresničiti in upoštevati neko zahtevo, da se pogovarjamo o nadaljevanju. Najprej naredi svoje – šele potem bom pripravljen na dialog. Meja pa je zdrav, v neki družini splošno znan ‘rob’, do katerega se lahko ‘slalomira’, njen prestop pa potegne za sabo sankcije.
Zato bi težko rekla, da je koristno otroku pokazati, da ga imamo radi le v primeru, če upošteva vse naše pogoje. Skozi tak način povzame občutek, da si mora našo ljubezen zaslužiti.
Ob tem, da se za katero od lastnih ‘načel’ šele čez leta zavemo, da smo mu pripisovali preveliko pomembnost.
Pojem pogoja ni enak pojmu meje. Prvi zahteva, da se mora najprej uresničiti in upoštevati neko zahtevo, da se pogovarjamo o nadaljevanju. Najprej naredi svoje – šele potem bom pripravljen na dialog. Meja pa je zdrav, v neki družini splošno znan ‘rob’, do katerega se lahko ‘slalomira’, njen prestop pa potegne za sabo sankcije.
Zato bi težko rekla, da je koristno otroku pokazati, da ga imamo radi le v primeru, če upošteva vse naše pogoje. Skozi tak način povzame občutek, da si mora našo ljubezen zaslužiti.
Ob tem, da se za katero od lastnih ‘načel’ šele čez leta zavemo, da smo mu pripisovali preveliko pomembnost.[/quote]
Drži, pogojevanje naše ljubezni ni zdravo niti primerno za vzgojo. Tega se zavedam …..
Pojem pogoja ni enak pojmu meje. Prvi zahteva, da se mora najprej uresničiti in upoštevati neko zahtevo, da se pogovarjamo o nadaljevanju. Najprej naredi svoje – šele potem bom pripravljen na dialog. Meja pa je zdrav, v neki družini splošno znan ‘rob’, do katerega se lahko ‘slalomira’, njen prestop pa potegne za sabo sankcije.
Zato bi težko rekla, da je koristno otroku pokazati, da ga imamo radi le v primeru, če upošteva vse naše pogoje. Skozi tak način povzame občutek, da si mora našo ljubezen zaslužiti.
Ob tem, da se za katero od lastnih ‘načel’ šele čez leta zavemo, da smo mu pripisovali preveliko pomembnost.[/quote]
Drži, pogojevanje naše ljubezni ni zdravo niti primerno za vzgojo. Tega se zavedam …..[/quote]Aja?
Pa saj imaš otroka rad tudi, ko si hud, ko braniš postavljene meje kar on ravno ne dojema kot izraz ljubezni, pa vendar se sooča z “hudo uro”, ne zato ker ga ne maramo ampak zato, ker ni bil nespoštljiv do postavljene meje! To je razlika, ki jo on mogoče ne razume in staršem očita, da ga nimajo radi (vrši čustven pritisk – nevede) in napaka je, če starš temu popusti, prestavi mejo, ker to gre potem v nedogled.
Starš MORA zahtevat spoštovanje, ne pa, da ga podkupi z ne vem čim, nap s kinom…
Za to stvar so pa kot nalašč očetje in če oče nima spoštovanja v otrokovih očeh mu kaj več niti ne ostane…. je ničvreden…. tudi pri otrokovi mami…. pol smo pa tam 😉
Drži, pogojevanje naše ljubezni ni zdravo niti primerno za vzgojo. Tega se zavedam …..[/quote]Aja?
Pa saj imaš otroka rad tudi, ko si hud, ko braniš postavljene meje kar on ravno ne dojema kot izraz ljubezni, pa vendar se sooča z “hudo uro”, ne zato ker ga ne maramo ampak zato, ker ni bil nespoštljiv do postavljene meje! To je razlika, ki jo on mogoče ne razume in staršem očita, da ga nimajo radi (vrši čustven pritisk – nevede) in napaka je, če starš temu popusti, prestavi mejo, ker to gre potem v nedogled.
Starš MORA zahtevat spoštovanje, ne pa, da ga podkupi z ne vem čim, nap s kinom…
Za to stvar so pa kot nalašč očetje in če oče nima spoštovanja v otrokovih očeh mu kaj več niti ne ostane…. je ničvreden…. tudi pri otrokovi mami…. pol smo pa tam ;)[/quote]
Seveda, popolnoma se strinjam…
Z vsem se nekako strinjam, le tole mi ni povsem jasno. Zakaj bi to lahko bilo dovoljeno le očetu in ne tudi mami. Če bo mama dovoljevala vse, oče pa le določene stvari, bo otrok zmeden, kaj sme in kaj ne sme oziroma kaj je prav in kaj ni prav. Mislim, da imata oba starša opcijo prepovedovati in izkazovati ljubezen. In tako se mi tudi zdi prav, za dobro otroka seveda.
Kaj pa narediš, če otrok ne upošteva tvojih pogojev? Kaj lepega narediš, da jih upošteva? Recimo, da ti skoči na cesto pred avto, kljub temu, da si mu že večkrat postavila, da tega ne sme? Predvidevam, da se takrat zelo prestrašiš, verjetno celo ujeziš. Kako zdaj otroku na lep način pokažeš, da bo še vedno čutil ljubezen, da ni spoštoval tvojih pogojev? Ga objameš in mu rečeš, da si vesela, da mu nič ni?
Kaj pa narediš, če otrok ne upošteva tvojih pogojev? Kaj lepega narediš, da jih upošteva? Recimo, da ti skoči na cesto pred avto, kljub temu, da si mu že večkrat postavila, da tega ne sme? Predvidevam, da se takrat zelo prestrašiš, verjetno celo ujeziš. Kako zdaj otroku na lep način pokažeš, da bo še vedno čutil ljubezen, da ni spoštoval tvojih pogojev? Ga objameš in mu rečeš, da si vesela, da mu nič ni?[/quote]
… prikriješ svoja čustva, kot so strah in jeza za dobro otroka, da ja ne bi za trenutek pomislil, da ga ni ljubljen? Se to sploh da?
Z vsem se nekako strinjam, le tole mi ni povsem jasno. Zakaj bi to lahko bilo dovoljeno le očetu in ne tudi mami. Če bo mama dovoljevala vse, oče pa le določene stvari, bo otrok zmeden, kaj sme in kaj ne sme oziroma kaj je prav in kaj ni prav. Mislim, da imata oba starša opcijo prepovedovati in izkazovati ljubezen. In tako se mi tudi zdi prav, za dobro otroka seveda.[/quote]
Se strinjam. Pogoje bi morala postavljati oba in biti skladna. Če ne, potem otrok opazi neskladje in začne iskati (pri mami) potuho, drugega pa ima za slabega in nekoga, ki ga nima rad in ga ni treba spoštovati, če ga mama ne spoštuje.
o % je težko govoriti, človeka določa genotip in vpliv okolja, če malo poenostavimo…vzami sadiko jablane ene sorte cepljeno na enako podlago, nato pa eno jablano posadi na rodovitno zemljo, jo neguj, ji posvečaj skrb, drugo pa posadi na nerodovitno zemljo in jo zanemari…..v nekaj letih ti bo jasno, da se jablani z enakim genskim materialom razvijata popolnoma različno, od rasti ,cvetenja do rodnosti in plodov…..in sem prepričan ,da z otroci ni nič drugače, niti ne more biti…sicer pa poglej še raziskave o enojajčnih dvojčkih, ki so bili ločeni pri rojstvu in kako so se različno oblikovali v različnih okoljih….margot se moti in njen fatalizem ne pije vode.
Forum je zaprt za komentiranje.