Večna tema…moški! :)
Če moški na tak način v družbi (ali pa na samem) ravna z žensko (kot opisuje Kasandricaa), res ne izpade lepo.
Poznam podoben primer, kjer partner na podoben način “obračunava” s vojo partnerko – mojo znanko, ko smo prisotni zraven tudi drugi. Nadira jo, če je slučajno kaj pozabila prinesti iz trgovine, če kaj ni dala na mesto, kjer ustreza njemu ipd. … Ona pa je v takih primerih samo tiho… Še njun pes pogosto zalaja nanj, ko ima take izpade, ona pa le povesi pogled in ko on utihne, ona funkcionira normalno naprej, kot da nič ni bilo…
Meni (tudi drugim prisotnim) vse skupaj izpade zelo nespoštljivo in poniževalno do nje. Dolgo sem bila tiho, nekega dne pa nism zdržala in sem jo vprašala kako, da to prenaša? Njen odgovor: Ah, a to…uh, pa jaz to obrnem na hec…kolikokrat se kasneje smejimo na račun teh zgodb…”
Sem ostala brez besed in tega ne omenjam več.
Ja, Princesa, tako je to. Ti žališ druge, če ti pa kdo kaj reče pa je ogenj tu. Japkica te recimo niti malo ni žalila pa si tak vik in krik zagnala.
V temi o potovanjih te jaz niti malo nisem žalila ali karkoli pa, čeprav si ti mene žalila. Imaš se za poduhovljeno, iskreno, čuteče, nežno bitje, pa žališ vse povprek. Sploh vidiš koga drugega razen sebe?
Oprosti, ampak res deluješ kot razvajeno punče, ki lahko naredi kar hoče, žali kogar hoče, če ji pa kdo pove kar ji gre pa se bo zjokalo.
Zate smo hoboti, klošarji, neokusno oblečeni, neurejeni, neambiciozni, neiskreni, ti pa si ambciiozna, lepa, nezavistna in oh in sploh. Še nisi dojela, da hudo pretiravaš s tem poveličevanjem same sebe in s tem omalovaževanjem drugih? Res misliš, da smo vsi tako trapasti? In res misliš, da smo ti kaj nevoščljivi? Mi lahko poveš kaj bi ti sploh lahko bili nevoščljivi? Oprsoti, ampak res, če si ti želiš biti barbikasta ženska, je to tvoj problem. Samo to ni cilj večine žensk. Moj vsekakor ne, zato ti niti malo nisem fovš.
Jaz se v svoji koži dobro počutim, zato ti nimam biti česa nevoščljiva. Jaz nimam potrebe vsem razlagat, da sem lepa in pametna. In mi tudi dol visi, če kdo misli, da sem grda in neumna, to je njegov problem ne moj.
Samo ljudje, ki žalite druge, kažete samo svoj značaj, nič drugega.
Odrasti že enkrat.
Jaz ne morem vnaprej vedeti kako si bodo drugi razlagali moj komentar. Lahko le predvidevam.
Tam sem prav tako čez čas predvideval, da bo si kdo moj post razlagal tako, kot si si ga ti. Zato sem pozneje dodal dodaten komentar in razlago.
Je pa bolje prej vprašati, če je nekdo res to želel povedati, kar sami mislimo. Preden koga obtožimo za karkoli že.
Ni toliko problem razvajenost, ampak tisti občutek, da te nihče ne mara in ne sprejema takšne kot si.
To zna biti hudo in temu primeren je tudi odziv.
Se strinjam. Razvajenost je žaljivka, za katero ni nekega razumevanja. Gre za občutek nesprejemanja. Vsak pa naj pri sebi ugotovi, česa ne sprejema. Pogosto so to stvari, ki nas motijo pri ostalih. Tu lahko začnemo, tako si lahko pomagamo.
Avtorici prvega posta
Kot se je že napisalo, nekaj lahko bereš/slišiš tako ali pa drugače. Naprimer nekdo lahko reče, da si idiot, ker je jezen, pa te želi prizadet, ali pa te tako označi, ker je to medicinska oznaka za nižji IQ – brez neke jeze boš imel v kartoteki s strani strokovnjaka kakšen takšen zapis oz. idiotizem. Lahko pa ti to reče ker si nekaj fajn udaru mimo, pa ti to reče z nasmehom, kljub vsemu z naklonjenostjo, z občutki, da te ima vseeno rad. Kam spada tvoj fant, veš tako še najbolj sama.
Kakšne občutke ob tem imeti… jaz osebno še najbolj zamerim oz. obsojam, če nekdo ve, da me bodo določene besede prizadele (ali dejanja) da še vedno dela/govori naprej iste stvari/besede. To so dejanja, ki trgajo z mene tančico naklonjenosti, cenjenosti, tudi ljubezni – pač kar sem drugače do tistega človeka čutila. To so tudi tiste stvari, ki se jih pri sebi res poskušam otresti, t.j. da bi nekaj furala naprej kljub temu, da vem, da bom s tem nekoga vedno znova in znova prizadela. In to tudi pričakujem od tistih, ki trdijo, da me imajo radi.
Marko,
ob tvojem pisanju bi samo eno misel povedala, in sicer da samozavesti ne pridobivaš z osveščanjem, ali pa vsaj ne samo z osveščanjem, ampak veliko lažje in hitreje predvsem s strani ljubljenih oseb: z njihovo uvidevnostjo, s podporo in dajanjem občutka sprejetosti.
Robi, jaz ne znam povedat tako nežno, sem bolj ostra. Imaš pa seveda prav.
Marko, pazi, nisem rekla, da je razvajena, ampak, da se obnaša kot razvajeno punče. Meni se zdi razlika, če nekomu rečeš, da je grd ali pa če nekomu rečeš, da se grdo obnaša. Enkrat zavračaš osebo, kar zna biti boleče, drugič pa zavračaš le obnašanje te osebe oz. del njenega obnašanja, ker pomeni, da mi je kot oseba sicer ok, samo del njenega obnašanja pa mi ni ok.
Ampak jaz sem tako hobo, menda.
Saj se zelo strinjam. Na začetku so to predvsem starši, kasneje pa ljudje, ki si jih sami izberemo. To so prijatelji, sorodniki (teh si ne izberemo) in partner. Tega si navadno izberemo takšnega, ki nas spominja na otroštvo oziroma, ki nam vzbuja tiste tako znane občutke, tudi če so negativni, nas to privlači. Če se ob njemu dobro počutimo, ni s tem nič narobe, če pa se ne, se je dobro vprašat, ali si res ne zaslužimo več in to tudi zahtevat. Najprej od sebe, potem od drugih.
popotnapotovalka, na nek način imaš prav. Je razlika. Še vedno pa se mi zdi, da je to resnica zavita v celofan. Razvajeno punče se obnaša podobno, torej imata na neki točki precej skupnega in tudi razvajeno punče ima razloge, da je razvajeno. Ne izberemo si sami načina vzgoje, starši nam “vcepijo” to razvajenost. Še vedno pa to naredijo z dobrimi nameni, čeprav se sliši čudno.
Se pa to seveda dogaja. Vsem nam, ker je težko spremeniti navade. Včasih se spozabimo, včasih smo pod vplivom močnih čustev….[/quote]
Jaz mislim, da je celo vedno tako, ne samo včasih. Tudi, če nas kdo namerno žali, ima za to v sebi prav dober razlog. Zaradi tega nismo mi slaba oseba in tudi on ne. Prav pa je, da vedno povemo, kaj dopuščamo in se tudi umaknemo, če oseba svojega vedenja ne spremeni ali se ga vsaj zaveda in začne na tem delat. Posebej, če je to partner. Če bi se od osebe, ki namerno žali, vsi začeli umikati, bi se slej ko prej vprašal, kaj počne narobe in ali je to prav, saj si vsak, še tako zelo “zloben” človek želi bit sprejet, tako ali drugače.
In ravno zato ne razumem… ko se je šlo pa za Princess in njeno dojemanje tvojega pisanja (in pisanja drugih) pa nisi pokazal sprejemanja ali vsaj obzirnosti, vsaj ne očitno. Ja ozaveščanje, kaj več pa ne. Saj bi bilo vse lepo in prav, če bi bila nekje na “tvoji” valovni dolžini, da bi te lahko razumela, videla kar ti vidiš… Tako pa so potem vse skupaj (za njo) le v veter pometane besede. Razen če ti je popolnoma vseeno za njo in njene občutke (pa drugim tudi) in govoriš, pišeš, le zaradi sebe in svojega imeti se fajn.
S tem se pa jaz ne bi strinjala. Jaz pa mislim, da je ravno namera tista, ki naredi človeka dobrega oz. slabega. Če nekaj delamo slabo, pa ne z namenom to tudi ustvariti, lahko oprostimo. Če delamo slabo z namenom, da je nekomu hudo, da je žalosten, nesrečen, prizadet, ob tem smo pa še privoščljivi, no, mislim, da več ne rabim nadaljevat…
Narcisizem
http://med.over.net/forum5/read.php?6,7111808
http://www.burnout.si/sl/psihopedija/o-starsevstvu/razvojne-potrebe/79-narcisticna-osebnostna-struktura.html
Narcisistično motnjo prepoznamo po pretirani občutljivosti za kritiko ter po izredno močni ptorebi po ljubezni.
Narcistična osebnostna struktura sodi med mejne (manj zrele) strukture osebnosti. Kaže se kot pretiran občutek lastne pomembnosti in globoka potreba po občudovanju.
Za narcistično osebo bi lahko poenostavljeno rekli, da preveč upošteva le svoj pogled na svet kot edini pravilen, dober in z najboljšimi nameni. Ampak za to masko visokega samozaupanja leži krhka samopodoba, občutljiva na najmanjšo kritiko. Za narcistične osebnosti je torej značilen razcep v samopodobi: na zunanjo (javno) idealno in grandiozno ter razvrednoteno notranjo, ki je zelo krhka in ranljiva. Zunanja samopodoba služi temu, da ščiti krhko notranjo pred občutkom razvrednotenja, torej da ohranja samospoštovanje.
Partnerske zveze takih osebnosti so funkcionalne in služijo samopotrjevanju. Večinoma so kratkotrajne, razen ko srečajo partnerja s komplementarno (dopolnjujočo se) patologijo osebnosti. Za partnerja pogosto izbirajo osebo, ki je podobna njim (torej tudi nosi narcistične poteze) ali pa osebo, kakršna bi radi bili (njihovemu idealu), da se lahko z njim simbiotično zlijejo.
In ravno zato ne razumem… ko se je šlo pa za Princess in njeno dojemanje tvojega pisanja (in pisanja drugih) pa nisi pokazal sprejemanja ali vsaj obzirnosti, vsaj ne očitno. Ja ozaveščanje, kaj več pa ne. Saj bi bilo vse lepo in prav, če bi bila nekje na “tvoji” valovni dolžini, da bi te lahko razumela, videla kar ti vidiš… Tako pa so potem vse skupaj (za njo) le v veter pometane besede. Razen če ti je popolnoma vseeno za njo in njene občutke (pa drugim tudi) in govoriš, pišeš, le zaradi sebe in svojega imeti se fajn.
S tem se pa jaz ne bi strinjala. Jaz pa mislim, da je ravno namera tista, ki naredi človeka dobrega oz. slabega. Če nekaj delamo slabo, pa ne z namenom to tudi ustvariti, lahko oprostimo. Če delamo slabo z namenom, da je nekomu hudo, da je žalosten, nesrečen, prizadet, ob tem smo pa še privoščljivi, no, mislim, da več ne rabim nadaljevat…[/quote]
Daleč od tega, da bi mi bilo vseeno za njene občutke. Je pač tako, da drug drugega različno dojemamo in vse občutke včasih težko opišemo, tudi vedno ne povemo vsega, zato smo pogosto napačno razumljeni. Včasih mi je težko bit do skrajnosti sočuten do nekoga, ki ga ne poznam osebno, posebej, če vidim, da ima dvojna merila. Ampak bi rad bil… tudi to teh ljudi, ravno zaradi tega, kar bom napisal pod tem.
Če nekdo dela slabo s tabo namerno in ob tem uživa, še ne pomeni, da je slab človek. Je samo nezrel oziroma potrebuje drugačen odziv od sočloveka za svoje zadovoljstvo. Vsi pa iščemo osebno zadovoljstvo, nekateri tako, da drugim delajo slabo, nekateri tako, da drugim delajo dobro. Ampak vsi verjamejo, da delajo dobro (najprej seveda zase). Tisti, ki žali pogosto velo verjame, da se samo heca in se mu zdi smešno, da se drugi zaradi tega obremenjuje. Tak človek samo ni dovolj sočuten in prav tako ne ve, da je drugega užalil, čeprav se tebi zdi, da ve, ker je tako zelo očitno. Ampak on še vedno samo verjame, da druga oseba pretirava oziroma je preobčutljiva na njegove besede. Te meje so vse relativne in jih imamo ljudje zelo različno postavljene. Še vedno pa je v svojem bistvu dober človek, le da načina, kako bi to pokazal drugim in da bi tudi drugi verjeli, še ne zmore poiskat pri sebi. Seveda so dobra in so slaba dejanja, ampak ljudje smo v resnici vsi dobri, vsi se vedno trudimo po svojih najboljših močeh, tudi takrat ko koga namerno užalimo. Mogoče se sliši nerazumljivo, ampak to je resnica.
Marko.
To lahko ovijamo v celofan kak želimo, dejstvo bo še vedno ostajalo isto… da tistega, ki občuti tovrstno slabo dejanje boli. In če človek, ki to dela, ne občuti toliko simpatije, vprašanje, če se bo zmožen kdaj toliko spremeniti, da bo le to občutil. Kaj naj delam v družbi takega človeka. Ves čas trpim? Veš kaj rata po letih življenja v takšnem okolju. To, da verjameš tistemu, ki te ves čas namerno ali nenamerno trpinči. In vsa samozavest nekam ponikne, ker ne moreš, da se te ne bi dotaknilo.
Se pa strinjam, da imamo vsi isto izhodišče. Vsi smo se nekoč rodili, odraščali, se (od staršev, okolice) učili in naučili biti (ne)ljudje…
Marko.
To lahko ovijamo v celofan kak želimo, dejstvo bo še vedno ostajalo isto… da tistega, ki občuti tovrstno slabo dejanje boli. In če človek, ki to dela, ne občuti toliko simpatije, vprašanje, če se bo zmožen kdaj toliko spremeniti, da bo le to občutil. Kaj naj delam v družbi takega človeka. Ves čas trpim? Veš kaj rata po letih življenja v takšnem okolju. To, da verjameš tistemu, ki te ves čas namerno ali nenamerno trpinči. In vsa samozavest nekam ponikne, ker ne moreš, da se te ne bi dotaknilo.
Se pa strinjam, da imamo vsi isto izhodišče. Vsi smo se nekoč rodili, odraščali, se (od staršev, okolice) učili in naučili biti (ne)ljudje…[/quote]Razlika je le v tem, da si nekateri upajo/mo priznati (dojamejo) , da starši le niso naredili vsega čisto prav in nismo tako popolni kot smo si domišljali dokler smo živeli z njimi, in tistimi ki si tega ne želijo/nočejo/zmorejo priznati in iščejo vzroke za svoje nezadovoljstvo v svetu okoli sebe in verjamejo še tako neverjetnim zgodbam, da opravičijo sebe in svoje infantilno razmišljanje.
Matjazko ti pa nehaj s temi podlimi frekvencami, spravi se že enkrat na višje energetsko stanje…. 😉 😀
Pa tudi če si priznaš in delaš na sebi je težko, spremeniti se.
Ker vedno pridejo trenutki, ko ne boš prvo premislil ampak samo odreagiral, čutil… in takrat boš deloval pač tako, kot si deloval leta in leta. In dokler se občutki v tebi ne bodo utišali, ne boš zmogel z razumom, zavestjo vplivati na svoja dejanja. Zelo redki so, ki to zmorejo, to samokontrolo, in ki delajo na tem. Ni čisto nemogoče, je pa težko in res vsi tega ne zmorejo. Pa še to, če zmoreš, je potem vprašanje, če želiš. Ali pa si, potem že čisto zavestno, “tiran” naprej.
Marko.
To lahko ovijamo v celofan kak želimo, dejstvo bo še vedno ostajalo isto… da tistega, ki občuti tovrstno slabo dejanje boli. In če človek, ki to dela, ne občuti toliko simpatije, vprašanje, če se bo zmožen kdaj toliko spremeniti, da bo le to občutil. Kaj naj delam v družbi takega človeka. Ves čas trpim? [/quote]
Ko dovolj pretrpiš, greš stran. To je tudi namen trpljenja. Iskanje boljšega okolja za nas.
Marko.
To lahko ovijamo v celofan kak želimo, dejstvo bo še vedno ostajalo isto… da tistega, ki občuti tovrstno slabo dejanje boli. In če človek, ki to dela, ne občuti toliko simpatije, vprašanje, če se bo zmožen kdaj toliko spremeniti, da bo le to občutil. Kaj naj delam v družbi takega človeka. Ves čas trpim? [/quote]
Ko dovolj pretrpiš, greš stran. To je tudi namen trpljenja. Iskanje boljšega okolja za nas.[/quote]
Kaj pa ce trpimo, ker smo prevec obcutljivi? In zato dajemo nekaterim dogodkom prevelik pomen?
Nekateri nikoli ne dozorijo oziroma zrastejo toliko, da bi spoznali, da se vrtijo v začanem krogu trpljenja. Če smo dovolj odgovorni, smo sposobni pogledati tudi vase, zakaj se nam dogodki ponavljajo in morda kaj spremeniti. Navadno je dovolj, da samo spremenimo določena prepričanja, pogled na nekaj, nič ve. Ampak to je lahko včasih zelo težko. Nekateri pač nikoli ne postanejo dovolj odgovorni in se jim prav lahko zgodi, da celo življenje trpijo v svojem edinem prepričanju, ki ga ne spreminjajo.
Pa tudi če si priznaš in delaš na sebi je težko, spremeniti se.
Ker vedno pridejo trenutki, ko ne boš prvo premislil ampak samo odreagiral, čutil… in takrat boš deloval pač tako, kot si deloval leta in leta. In dokler se občutki v tebi ne bodo utišali, ne boš zmogel z razumom, zavestjo vplivati na svoja dejanja. Zelo redki so, ki to zmorejo, to samokontrolo, in ki delajo na tem. Ni čisto nemogoče, je pa težko in res vsi tega ne zmorejo. Pa še to, če zmoreš, je potem vprašanje, če želiš. Ali pa si, potem že čisto zavestno, “tiran” naprej.[/quote]Saj se strinjam s tem kar si napisala in z Markom, le da to v ničemer ne razloži zakaj smo taki kot smo in če nam to ni jasno ali vsaj približno ne vemo zakaj smo takšni kot smo potem res nimamo razloga, da bi se spremenili.
Avtorica ima opravka z enim takim primerkom in sama ni veliko boljša le da gre nekoliko v drugo stran že zaradi svoje ženske narave.
(Z)medena-samička (in ni edina takšna svoje vrste 😉 je oni dan govorila, da išče brezpogojno ljubezen, da bo raje sama če jo ne najde itd.itd.
Recimo, da nekoč neka od njih, ugleda nekoga, ki bo bil nekaj takega o čemer ona sanja, se bo sparčkala z njim in rodil se bo otrok 🙂 (poenostavljeno povedano ;). Potem bo nekako spoznala, da ta njen izbranec ni ravno tisti ki bi si zaslužil njeno brezpogojno ljubezen in se bo nekoliko distancirala od njega in ta čustva preusmerila na otročka, ki ga pa res brezpogojno ljubi in to dete ji bo to ljubezen vračalo (nekaj časa). Zraslo bo v mamini brezpogojni ljubezni, očeta bo, ker se ne bo uklonil njeni predstavi o ljubezni, izločila iz “igre”, označila za neandertalca in še celo (njegovo) žlahto zraven. Žrtvovala se bo za otroka, storila vse, da mali ne bi trpel v tem krutem svetu in tako bo dete razvilo miselne vzorce po katerih bo mislilo, da je nekaj posebnega, nekaj čemur se morajo vsi “klanjat, da so drugi zato na svetu, da njemu služijo itd. Če je ta dušica dobila tudi nekoliko všečnejše telesce od večine ljudi se lahko ima za nekaj “božanskega”. S takim načinom razmišljanja dobro funkcionira v domačem okolju, z mamico, brž ko pride med ljudi, ki se temu osebku ne podrejajo, kot je tega vajen doma nastopijo težave. Nihče ga ne dojema, ne razume in kot tak si najde smiselno razlago za te nerazumevajoče ljudi v množici religij, ki mu ponujajo rešitev in potrditev kako je on nekaj posebnega, božanskega, izven zemeljskega…. Tako kakor se tudi počuti. Znakov je več kot dovolj, da verjame sam sebi, in tako trpeč čaka na odrešitev…..
Večina jih najde odrešitev v neki obliki zasvojenosti, ki jim olajša trpljenje. Ti ljudje resnično trpijo, ker se niso sposobni vživet ni nikogar in razumet, da imajo tudi drugi svoje potrebe.
Verjamejo da so nekaj posebnega in želijo, da se jih tudi tako obravnava, kar pa seveda ni mogoče ker to preprosto ni res, to je samo njihov infantilni način razmišljanja, ki ga niso prerasli pred dobo, ko začnejo z abstraktnim načinom razmišljanja (5-6let) Niso imeli pogojev, da bi lahko to dosegli zaradi odsotnosti očeta – očetovske vzgoje, ki jim ni zmogel, znal, hotel postavit pogojev, da bi lahko zgradili drugačen način mišljenja, česar ob brezpogojni ljubezni mamice nikoli ne storijo.
Tudi avtoričin fante ne dojema svoje dekle kot enakovredno osebo s svojimi potrebami in zmožnostmi ampak jo ima le za zadovoljevanje lastnih (egoističnih, infantilnih ) želja.
Lahko pa te stvari spremeni, če se zave od kod mu ta način razmišljanaj, seveda ne bo, podzavestno nikoli razmišljal drugača kot mu je bilo zastavljeno v otroštvu, ko so se začeli ti procesi, bo se pa lahko kontroliral, če bo vedel kaj ga muči. Isto avtorica. Ne rabi bit tiho, ko jo on nadira, ker to ni izraz ljubezni in (njemu) pomeni samo, da je na “pravi poti”, naj mu pove, da tga ne odobrava in ne bo z njim, če bo s tem nadaljeval, ker takega partnerja res ne rabi ob sebi ne sadaj, še manj pa, ko bo (mogoče) imela otroka in bo rabila oporo v njem ne pa nekoga, ki jo bo obtoževal za vasko malenkost, ki jo mogoče ne bo izvedla “perfektno” po njegovih merilih.
Punca pac ne ve kako naj to situacijo jemlje.. Po eni ima obcutek, da jo ima fant rad in ni ‘za stran’ po drugi strani pa ne ve ali sedaj tisti dogodek pomeni, da nima spostovanja do nje… No, jaz imam tudi probleme pri teh zadevah, ko te nekdo, ki ga imas rad in verjames, da ta ima rad nazaj prizadane..
Forum je zaprt za komentiranje.