V postelji s sovražnikom :)
V eni temi ženska razlaga, da je že mnogo let v vezi z moškim, ki jo je kar nekaj let varal. Ker se počasi približuje 40-im letom, se boji, da bo ostala brez otrok (družine), zato očitno še vztraja v vezi. Kolikor jo jaz razumem, je v vezi samo zaradi tega, ker se boji, da ji v nekaj letih ne bo uspelo dobiti partnerja in imeti otroka. Ali po domače – bolj jo skrbi biološka ura kot to, ali bo partnerju sploh lahko še zaupala. Jaz je ne obsojam, le razumem je ne.
Če bi se sama znašla pred izbiro – ali imeti družino in varajočega partnerja, ali samo zvestega partnerja in brez otrok, bi se odločila za slednje. Ker mislim, da je temelj vsake veze odnos med partnerjema in ne dejstvo, ali imata otroke ali ne. Pa da ne bo nesporazuma – otroke imam zelo rada. Otroci pač ne morejo zakrpati veze, lahko povzročijo še večje frustracije, če ni iskrenosti in pogovora med partnerjema. Otroci se namreč ne vzgajajo sami in odraščanje prinese precej problemov in zapletov.
Ne vem, sama živim po načelu – bolje sama kot v slabi družbi. Iskrenost in lojalnost je pri meni temelj vsega. V nasprotnem primeru me veza spominja na tisti film z Julio Roberts v glavni vlogi “V postelji s sovražnikom”. 🙂 Ampak tam je bila Julia pogumna in je tistega moža zapustila. 🙂
Jaz pa jo razumem, oz. si mislim, da ni čisto tako, kot je napisala oz. si ti napisala, da je napisala, ampak da so razlogi rahlo drugačni. Mislim da je tisto o otrocih in bojazni, da ne bo imela otrok, samo stranska bojazen. Ne tako poglavitna. Izpeljan strah. Mislim, da je bistven oz. največji strah ta, da več ne bo našla partnerja, ne samo partnerja kot takega, ampak partnerja s katerim bo občutila vse tako lepo, kot je vsaj včasih občutila z dosedanjim partnerjem. Zato vztraja. Ker upa, še vedno upa, da se bodo stvari spremenile nazaj, torej da se bo odnos povrnil oz. da upa, da bo nekoč bolje, lepše. Potiho, mogoče celo samo podzavestno.
Lahko pa da se tudi motim.
Jaz mislim, da ona živi v prepričanju, da v življenju mora imeti vse “v kompletu”. Če tega ni, ni popolna. In zdaj jo najbolj skrbijo otroci….ali jih bo imela ali ne. Pri tem se ni vprašala, da jo bo morda nekdo nekoč imel rad zaradi nje same in ji ne bo delal to, kar ji sedanji partner. Vse je odvisno od samospoštovanja. Vedeti, da te nekdo več let vara in da to vedo še vsi ostali…pa še vedno vztrajati v vezi…zaradi strahu pred samskostjo…Jaz bi rada, da bi avtorica imela več poguma in odšla. Ni rečeno, da bo že v dveh letih spoznala pravega, mogoče bo ta prišel kasneje…ampak vseeno bo.
Ne razumem je, ker sama nisem “polovičarka”. Pri meni je pristen odnos, ali pa ga ni. Mogoče pa se je le podredila družbenim normam oz. zahtevam – če ni v vezi oz. nima družine, je manj vredna? Človek je nekaj “vreden” zaradi njega samega in ne zaradi tega koga ima okoli sebe.
Vsak izmed nas ima določene prioritete in s tem kaj mu je pomembno in kaj mu ni tako pomembno. Včasih lahko ena želja zasenči ostale in v tem primeru je otrok tisto, kar je bistveno. Če bi ga dobila, bi se potem tako ali tako ukvarjala le z otrokom, partnerja pa je verjetno že naveličana in ji zato zvestoba ne predstavlja nekega pogoja, da bi bila zadovoljna.
Vsak izmed nas ima določene prioritete in s tem kaj mu je pomembno in kaj mu ni tako pomembno. Včasih lahko ena želja zasenči ostale in v tem primeru je otrok tisto, kar je bistveno. Če bi ga dobila, bi se potem tako ali tako ukvarjala le z otrokom, partnerja pa je verjetno že naveličana in ji zato zvestoba ne predstavlja nekega pogoja, da bi bila zadovoljna.[/quote]
Saj zato ti pa pravim, da mi ni zadeva povsem jasna. Kako lahko otroka vzgajaš z nekom, ki ti je v bistvu “tujec”? Sine, očka danes ne more na govorilne ure, ker se je zadržal pri ljubici? Tudi ljubice znajo zanositi – kateri otrok bo potem bolj pomemben? Ah, vem Robi, rekel boš, da preveč razmišljam in da se je treba prepustiti toku…:))
Vsak izmed nas ima določene prioritete in s tem kaj mu je pomembno in kaj mu ni tako pomembno. Včasih lahko ena želja zasenči ostale in v tem primeru je otrok tisto, kar je bistveno. Če bi ga dobila, bi se potem tako ali tako ukvarjala le z otrokom, partnerja pa je verjetno že naveličana in ji zato zvestoba ne predstavlja nekega pogoja, da bi bila zadovoljna.[/quote]
Saj zato ti pa pravim, da mi ni zadeva povsem jasna. Kako lahko otroka vzgajaš z nekom, ki ti je v bistvu “tujec”? Sine, očka danes ne more na govorilne ure, ker se je zadržal pri ljubici? Tudi ljubice znajo zanositi – kateri otrok bo potem bolj pomemben? Ah, vem Robi, rekel boš, da preveč razmišljam in da se je treba prepustiti toku…:))[/quote]
Vem, da je to težko in je isto, kot če bi bila samohranilka.
Ali pa še slabše, ker bo imela samo konflikte z njim.
Po drugi strani pa veliko žensk izkoristi moškega le zato, da ustrežejo svojemu materinskemu nagonu, ker rabijo oplojevalca. Če ji ob tem uspe izterjati še kakšno preživnino, pa je že na konju. 🙂
Mislim, da se takšne ženske že v osnovi ne cenijo kaj dosti in zaradi slabih izkušenj menijo, da je zvestoba le mit.
Saj zato ti pa pravim, da mi ni zadeva povsem jasna. Kako lahko otroka vzgajaš z nekom, ki ti je v bistvu “tujec”? Sine, očka danes ne more na govorilne ure, ker se je zadržal pri ljubici? Tudi ljubice znajo zanositi – kateri otrok bo potem bolj pomemben? Ah, vem Robi, rekel boš, da preveč razmišljam in da se je treba prepustiti toku…:))[/quote]
Vem, da je to težko in je isto, kot če bi bila samohranilka.
Ali pa še slabše, ker bo imela samo konflikte z njim.
Po drugi strani pa veliko žensk izkoristi moškega le zato, da ustrežejo svojemu materinskemu nagonu, ker rabijo oplojevalca. Če ji ob tem uspe izterjati še kakšno preživnino, pa je že na konju. :)
Mislim, da se takšne ženske že v osnovi ne cenijo kaj dosti in zaradi slabih izkušenj menijo, da je zvestoba le mit.[/quote]
Vsaka podobnost z znano pevko iz tujine je zgolj slučaj? :))
Mislim, da ženska preprosto nima pojma kako naj bi odnos izgledal (ne ve zakaj tako in ne drugače zato se zadovolji z manj oz nič) in katere “sestavine” vse potrebuje, da bi si ustvarila družino.
Nima pojma, da si dela medvedjo uslugo in še otroka bi “pripeljala” v to zmešnjavo.
Skrajno egoistično (do še nerojenega bitja).
Da ne bom nekaj filizofirala, za katero temo se to gre?
Seba,
prav imaš. Po 10 letin in več zakona, ženska (ali pa moški) skorajda nima več kam iti. Vsaj v nekem “trenutku”. Tistem “trenutku”, urah, dnevih, vendar to še ne pomeni, da nima možnosti kaj narediti zato, da bo nekoč odšla. Včasih že to pomaga. Za sampodobo, da začneš delati na tem, da si izboljšaš ali odnos, ali pa življenje brez partnerja. Samo razmišljanje o tem, kako nimaš kam iti, pač nič dobrega ne dobrinese. Kvečjemu, da se smiliš sam sebi ali pa še drugim. Še tako dolga pot se začne s prvim korakom.
In če imaš željo, imaš vizijo, imaš pot, rabiš samo še voljo in vero, v sebe, če že v drugega ne.
Se strinjam. Res to ne pomeni, da nima možnosti kaj narediti zato, da bo nekoč odšla.
Po mnenju pa ženska, ki se gre po 30 in več letih ločevat, ker ima mož ljubico ravna netaktno in nespametno.[/quote]
Tukaj gre za vprašanje samospoštovanja in ponosa. Če je nekdo star 60 let, še ne pomeni, da mora vse prenesti in odobravati. Zakaj pa bi varajočemu še kuhala, prala, mu likala? Edino, če finančno ne zmore odhoda, bi jo še razumela.
Se strinjam. Res to ne pomeni, da nima možnosti kaj narediti zato, da bo nekoč odšla.
Po mnenju pa ženska, ki se gre po 30 in več letih ločevat, ker ima mož ljubico ravna netaktno in nespametno.[/quote]
Tukaj gre za vprašanje samospoštovanja in ponosa. Če je nekdo star 60 let, še ne pomeni, da mora vse prenesti in odobravati. Zakaj pa bi varajočemu še kuhala, prala, mu likala? Edino, če finančno ne zmore odhoda, bi jo še razumela.[/quote]
Saj ni treba, da mu kuha in pere. Gre se za to, da je proces razdelitve premoženja dolg in mukotrpen. V praxi je takih primerov zelo malo. Vsaj jaz jih ne poznam.
Tukaj gre za vprašanje samospoštovanja in ponosa. Če je nekdo star 60 let, še ne pomeni, da mora vse prenesti in odobravati. Zakaj pa bi varajočemu še kuhala, prala, mu likala? Edino, če finančno ne zmore odhoda, bi jo še razumela.[/quote]
Saj ni treba, da mu kuha in pere. Gre se za to, da je proces razdelitve premoženja dolg in mukotrpen. V praxi je takih primerov zelo malo. Vsaj jaz jih ne poznam.[/quote]
Zato je treba imeti nepremičnino že pred poroko. Da se ve, kaj je tvoje. :))
Saj ni treba, da mu kuha in pere. Gre se za to, da je proces razdelitve premoženja dolg in mukotrpen. V praxi je takih primerov zelo malo. Vsaj jaz jih ne poznam.[/quote]
Zato je treba imeti nepremičnino že pred poroko. Da se ve, kaj je tvoje. :))[/quote]
A tako torej. Ti bi šla preračunljivo v poroko. Najprej štalca pol pa kravca kajneda :))
Se strinjam. Res to ne pomeni, da nima možnosti kaj narediti zato, da bo nekoč odšla.
Po mnenju pa ženska, ki se gre po 30 in več letih ločevat, ker ima mož ljubico ravna netaktno in nespametno.[/quote]
Tukaj gre za vprašanje samospoštovanja in ponosa. Če je nekdo star 60 let, še ne pomeni, da mora vse prenesti in odobravati. Zakaj pa bi varajočemu še kuhala, prala, mu likala? Edino, če finančno ne zmore odhoda, bi jo še razumela.[/quote]
Ni nujno, da takšna ženska ne odide iz tovrstnega odnosa zaradi nizke samopodbe ali nesamospoštovanja. Niti ni nujno, da v tovrstnem odnosu tako ZELO trpi, kot si mogoče mislite. Mislim, da ne gre spregledati, da je nekdo lahko v odnosu tako zadovoljen, miren, z neko rutino, in hkrati tudi nezadovoljen, mogoče celo nesrečen. Seveda niso vsi občutki naenkrat prisotni v človeku, se bolj izmenjujejo, pač odvisno od misli, ki jih imamo v sebi. Če pomislimo na nek idealen odnos, ki smo si ga vedno želeli, se lahko ob tem počutimo nesrečni ali vsaj nezadovoljni (ker ga sami nimamo), če na to ne mislimo, nam je lahko vseeno, ali pa smo nekako navajeni na to, kar imamo, kako imamo, in si mislimo, da bolje (beri idealno) tako ne more bit. In ne more bit. Nikoli ne more bit. Lahko je zelo blizu, vendar po 20 ali več letih zakona, tovrstnega zakona, ko nismo nikoli bili tako zelo srečni, kot smo vedno si želeli (in se nismo zbrcali na tisto pot, ki se imenuje odnos z drugim partnerjem), se sprašujem, če bi znali sploh zgraditi drugačen odnos, biti sami drugačni, imeti drugačne navade, drugačno mišljenje… Pha, se bojim, da ni tako lahko. In če se tega zavedaš, več ni vprašanja, zakaj nekdo ostaja v zakonu, kjer je kvečjemu tu in tam pomirjen, nikoli pa zares srečen. Kako le nebi, saj v bolje ne verjame oz se tolaži, da vedno pa ni tako slabo (ker dejansko tudi ni).
Še ena podobna tema: http://med.over.net/forum5/read.php?151,9863667
Če predpostavim, da se ne gre za provokacijo, me takšno razmišljanje avtorice sploh ne čudi. Lahko rečem, da se gre za razmišljanje, ki zelo dobro odseva realnost današnjih odnosov in moralnega stanja v sami družbi.
Če izhajam iz tega, da že vsak drugi vara ali je bil prevaran, da so odnosi v katerih vlada spoštovanje in zaupanje, le še izjema…Kaj šele, da bi po vseh letih resne veze in ukvarjanja z otroki še prevladovala ljubezen, je iskanje kompromisne veze v tem primeru varanja, povsem razumljivo.
Človek se zadovolji s tem, ker preprosto ne verjame v kaj več ali celo v to, da bo kdaj našel ali našla koga, ki bi jo sprejel z vsem kar je in kar ima.
Družba se spreminja in zvestoba bo očitno šla v zgodovino….
Tukaj gre za vprašanje samospoštovanja in ponosa. Če je nekdo star 60 let, še ne pomeni, da mora vse prenesti in odobravati. Zakaj pa bi varajočemu še kuhala, prala, mu likala? Edino, če finančno ne zmore odhoda, bi jo še razumela.[/quote]
Saj ni treba, da mu kuha in pere. Gre se za to, da je proces razdelitve premoženja dolg in mukotrpen. V praxi je takih primerov zelo malo. Vsaj jaz jih ne poznam.[/quote]
Mislim, da je v življenju več vredno, da živiš nekje srečen in zadovoljen pa čeprav brez vsega, kot pa da si nesrečen z vsemi tistimi zemljiškoknjižnimi izpiski v žepu.
Forum je zaprt za komentiranje.