Tudi jaz ne dobim punce
Za to pa mora biti sposoben odnosa z žensko.
Če je vedno z drugo, pa ni potreben noben odnos. Ni časa zanj. In ženske lahko mirne volje še naprej prezira in se jih boji.[/quote]
Res je.
Nenehno menjavanje partnerk kaže na globoko razočaranje, ki ga oseba nosi v sebi. In to razočaranje se zrcali v pogostem menjavanju žensk.[/quote]
Vedno nova doza? To se sliši že kot odvisnost….
Saj, če je ljubezen, potem to pomeni, da je izpolnjeno že ogromno pogojev. 🙂
Domnevam, da pri takšnih osebah, kot tudi pri avtorju te teme, ženske, ki bi naj bile materialistke, le odsevajo neizpolnjene ambicije in želje ter s svojimi pričakovanji le prebujajo te potlačene neuresničene želje, ki jih je moški potlačil.
Na kratko povedano, se moški ob ženski počuti nevrednega ter nesposobnega in ne želi, da ga s svojimi materialističnimi željami spominja na to, česar sam ni zmogel realizirati. Zato tudi od ženske zahteva isto. Da potlači svoje želje po denarju in vrednih stvareh, kot je to moral storiti sam.
Če si ti kmet, sem jaz nadangel Gabriel! Nisi še napisal, kaj veš o pridelavi pire, predelavi žita in nisi napisal recepta, po katerem ti pečeš pirin kruh…
Drugače pa, toliko hvalisanja skupaj ne srečaš prav pogosto, zagotovo pa ne pri nobenem pravem kmetu s statusom!
Povej mi svoj KGMID, pa ti povem kaj si ti, dolgoletni virtualni samec![/quote]
Kaj pa še, on je tako dober kmet, da mu pira kar sama raste, se požanje in zmelje, on pa ta čas nekaj mesecev dela ali počitnikuje v tretjem svetu.
Torej (ti) je pomembno, da so vedno nove? 🙂 Mogoče pa, ko ti več ni pomembno, da so vedno nove, da šele takrat vzameš eno in pri njej ostaneš. Hmmmm. 🙂
V čem pa je izziv tega, da si vedno z novo? Kaj se spremeni?[/quote]
Sem ze oboje in se kaj tretjega iskusil. In vse ima svoje prednosti in slabosti. Trajna veza je lahko prav krasna rec, vendar je predpogoj zares kompatibilna partnerka, ker sicer se tako ali drugace prej kot slej zakljuci. To, ali gredo takrat narazen ali pa mrtvo vezo nadaljujejo iz PR in drugih razlogov, pa je sekundarno. Kot lahko precitas na primeru dolgoletno samskega, pa je za posebne tipe ljudi, ne glede na spol, to vse prej kot trivijalno. To, da bi se omenjeni “prilagodil” neki punci, ki od njega pricakuje igranje stereotipne vloge, kar mu je vecina predlagala, gotovo ni prava resitev ne za njega ne za njo.
Če si ti kmet, sem jaz nadangel Gabriel! Nisi še napisal, kaj veš o pridelavi pire, predelavi žita in nisi napisal recepta, po katerem ti pečeš pirin kruh…
Drugače pa, toliko hvalisanja skupaj ne srečaš prav pogosto, zagotovo pa ne pri nobenem pravem kmetu s statusom!
Povej mi svoj KGMID, pa ti povem kaj si ti, dolgoletni virtualni samec![/quote]
Kaj pa še, on je tako dober kmet, da mu pira kar sama raste, se požanje in zmelje, on pa ta čas nekaj mesecev dela ali počitnikuje v tretjem svetu.[/quote]
Sej to vam jaz pravim. Skregano z logiko. rad bi zivel bio zdravo z naravo in potem ko njega ni vmes dve leti starsi za to skrbijo. Ce si kmet si kmet, ce nisi nisi, napol furat ne mors pa potem bit ponosen na to kok pomagas doma pa da si nematerialist. haha
Kaj mislite, da kmečki samo doma čepimo? Ne, ne drži. Tudi kmetje si privoščimo potovanja, uživanja in tako naprej. Sploh, če nimaš živine. Če imaš živino je druga pesem, ampak, če se izmenjavaš enkrat starši, drugič ti na dopsut, sploh ni problema. Če pa nimaš živine pa sploh ni težav. Pozimi namreč ni potrebno delat na njivi. In takrat akcija.
Veste na kmetijah gremo v korak s časom. In veliko ljudi pri nas na kmetih ne hodi v službe pa vseeno čisto ok živijo.
Jaz namreč živim na podeželju, sebe nebe imenovala za kmečko dekle, ker nimam kmetije, imamo pa njive in ko je čas za oljke, binograd, sadit krompir itd, pomagam mojim na njivi. Ampak tisti, ki imajo kmetijo kar se pravi da se večinoma le s tem ukvarjajo, delajo doma, nisem še nikoli videla, da bi šli na dopust. Nikoli. Mogoče so samo pri nas čudni kmetje. In ne, imajo dovolj denarja, da bi lahko kamor koli šli, vendar so doma, ker je to njihov način življenja, so pa vsi polni kolegov in vsi imajo družine.
Uživanje kmečkih ljudi, je samo to, da so v naravi, na njihovi njivi, z njihovimi živali.
No tako je moje osebno mnenje 🙂 Lahko pa da ni res.
Sem pa samo hotela pripomnit, v tej temi, da glede na to da ta moški, kateri se poimenuje dolgoletni samec, naj malo pomisli, da ne more bit vse kot on hoče in kot on želi. Kot so že pred mano povedali, ženska si želi varnosti( s tem, pa ne mislim denarne, saj kot vemo zdaj ženske delamo, in imamo čist dovolj zase in še za koga drugega), ljubezen, razumevanje, spoštovanje, iskrenost in v potencialnem partnerju ne iščemo, vsaj jaz takega ki ima več pod palcem, ampak takega ki ima več v srcu, ter v glavi(zgornji seveda)
Vidiš, ni povsod enako. V dananšnjem času je veliko kmetov, ki gredo na dopust, ki imajo športne hobije, ki se recimo ukvarjajo s kolesrstvom, alpinizmom. Res pa je, da ne poznam kmeta, ki bi hodil v fitnes, na aerorobiko, na pilates. Tega pa res ne poznam.
Starejše generacije res niso hodile. Je pa vse več mladih modernih kmetov, ki to počno. In vse več je izobraženih kmetov. Se prijavljajo na razpise EU, uvajajo novosti na kmetije in tako naprej.
Danes ti izobrazba na kmetiji močno prav pride.
Povsem običajno je, da mladi in starši bivajo skupaj. In v takih primerih je tudi dosti enostavno kam it. Sploh dokler so starši pri močeh. Dokler je tako je kar pogosto, da mladi kar precej okrog hodijo.
Ja, ni več tako kot nekoč.
Velika razlika pa je med živinorejskimi in neživinorejskimi kmetijami. Polje par mesecev počiva (na našem koncu – smo visoko v hribih, se spomladi pozno začne, jeseni kmalu konča).
Pozimi, če ni preveč snega, se dela v gozdu pa recimo pluži ceste, da se kaj zasluži.
Zanimivo, da o tem famoznem prilagajanju v partnerskih odnosih kar naprej samo ženski del pisočih tukaj pridigajo. Seveda nekateri vemo, kaj si one predstavljajo to prilagajanje. Dec se mora prilagodit ženskim željam, muham in kapricam. Nikjer še nisem prebral, da bi ženska tudi sama čutila dolžna prilagoditi partnerju, vedno samo, kaj vse bi moški moral. Copatarski tradicionalci, ki pristanejo na tako razmerje, ne morejo nikdar zadovoljiti ženskih zahtev, ki se kar naprej množijo. Bolj ko se jim poskušajo prilagoditi in jim ustreči, manj so spoštovani in vedno bolj zaničevani. Po drugi strani pa so karakterni moški, ki si ne dovolijo komandirat kiklam občudovani s strani svojih partnerk. Celo, kadar gredo v take skrajnosti, da pijani vsakih toliko uprizorijo rusvaj v stanovanju. Njihove zaradi “padcev po stopnicah” podplute ženice pa naslednji dan razlagajo sodelavkam pri kavicah: “Ja, saj vem, da to ne pelje nikamor. Saj bi šla od njega, ampak ga imam še vedno rada. Saj ko ne pije sploh ni slab…”
Fotrov sine, tam ko tipi jamrajo, je vzrok za njihovo “smolo v ljubezni” ne prilagajanje oziroma njihov egoizem, zato se ti zdi, da se morajo samo tipi prilagajat. Ampak takšni se pač morajo. Drugi, ki ne jamrajo, so to že pogruntali.
Pojdi pogledat še kako debato, kjer ženske jamrajo, tam pa bo zgodba enaka, ker so one trmaste in ne prilagodljive.
Oba se morata prilagajat, če pa tega nista zmožna, pa se bosta tako ali tako prej ko slej naveličala prepiranja oziroma ne sprejemanja.
Kaj pa, če bi si žensko privlekel iz tretjega sveta, glede na to, da s(m)o Slovenke taaaaaaakeeee materialistke? Aja, ne bo šlo … nimaš za njeno letalsko karto, dokumente, pa še preživljati jo bo treba. Pa še kakšen otrok lahko nastane, ti so pa še bolj materialistični (plenice, voziček, posteljica … kasneje vrtec, šola …).
Nekateri ljudje še vedno živijo v stereotipnih okvirjih in resnično ne znajo (ne morejo?) pogledat preko njih.
Imeti službo ni enako delati oz. lahko delaš in nimaš službe. Tukaj je ogroooomna razlika, nekateri ljudje hodijo v službo in ne delajo (npr. visijo cel dan na MON 😉 ), drugi pa ne hodijo v službo in cel dan delajo (npr. kmetje).
Pri zadnjih se bom nekoliko ustavila. Obstajajo različni kmetje…
-so kmetje, ki so kmetje, ki so postali kmetje zato, ker imajo (so imeli) kmetijo že njihovi starši in jim je samoumevno nadaljevati s tem
In so kmetje, ki so se zavestno odločili za tak način življenja. Takšna sva midva s fantom, imava cca 100 različnih živali (različne vrste živali) – dovolj sva imela suženjstva pri današnjih delodajalcih in se odločila za takšno pot (cca 3 leta nazaj). Ne hodiva v službo, ampak delava. Nimava mesečne plače, imava pa dovolj denarja, da si lahko marsikaj privoščiva. Seveda je potrebna podpora tudi v starših, ker drugače pri toliko živalih ne bi mogla nikamor. Živali potrebujejo nego, hrano in vodo – in če se ustavim samo pri hrani in vodi jo je potrebno dat 2x dnevno.
Ko delava sva oblečena ”kmečko”, kar pomeni, da sva v delovnih oblekah, trenirkah,… in se tudi umaževa. Ko ne delava živiva popolnoma normalno življenje, ki vključuje tudi večerje v različnih restavracijah, izlete, masaže in podobno. V tem ”normalnem” delu življenja, je fant pogosto oblečen v obleke znanih blagovnih znamk (meni ne pomenijo nič), jaz pa sem popolnoma urejena (visoke pete, obleka, frizura, make up). Na dopust hodiva pozimi, ko je najmanj dela – poleti si tega zaradi dela ne moreva privoščiti.
Sva materialista, ker želiva uživati v sadovih najinega dela? Nisva ”prava” kmeta, ker sva rada urejena?
Glede na zgoraj napisano, pri količini dela, ki jo imava mi na kraj pameti ne pride, da bi živela pod isto streho s svojimi ali njegovimi starši. Po končanem delu imava rada svoj mir, da se prepustiva družbi drug drugega in da lahko počneva kar želiva, ne da bi pri tem morala skrbet, da ne zmotiva staršev pri tem. Osebno, bi se mi zmešalo, da bi si morala delit kuhinjo ali kopalnico s fantovimi starši. Seveda jih imam rada, ampak imam še raje svojo svobodo.
Tako kot vsaka ženska imam rada, da me fant občasno pocarta tudi s kakšno materialno dobrino, seveda ne govorim o avtomobilih ,stanovanjih in podobno. Ampak uhani??? Da je to tak problem??? Nihče še ni bankrotiral zaradi enih uhanov, ker dvomim, da si je želela takšne za nekaj tisočakov ali celo desettisočakov eur. Tudi jaz mojega dragega rada razvajam (in on mene), večinoma nematerialno, ampak… če vidim kakšno stvar, ki vem, da ga bo razveselila mu jo kupim. Sem zato materialistka? Ali pa je morda on materialist???
Po mojem mnenju gre pri začetniku te teme za ŠKRTOST, ko se ti zdi, da človek ni pripravljen zapraviti niti evra zate. Zame je to nesprejemljivo… če se imata dva rada, se razvajata na vse možne načine in jaz osebno sem VESELA, da to počneva. Ker konec koncev so tiste male stvari (npr. zajtrk v postelji, skupno tuširanje, kavica na sončku, nepričakovana rožica ali revija na mizi), tisto kar ti polepša skupno življenje.
In zdaj bosta sužnja vajinim živalim ali pa bodo živali sužnje vama in bosta vidva “delodajalca”. Živalim bosta ponujala preživetje, v zameno za “hrano”. Kakorkoli obrneš, vedno je na eni strani “suženj”. Samo naključna opazka, nič drugega. Nimam nič proti vajini odločitvi. :))
Marko,
če gledaš tako, potem lahko vsako stvar tolmačiš kot suženjstvo, kajne.
Midva sva se zavestno odločila, da ne bova SUŽNJA neki službi (sama sem imela zelo visoko delovno mesto). Ko se zaveš, da delaš cele dneve od jutra do večera (sicer za odlično plačo), med vikendi pa porabiš denar zato, da se sprostiš in malo pozabiš na naporne dneve. In ko se obrneš nazaj, vidiš da v zadnjih nekaj letih tvoje spomine polni le služba in nič drugega.
Tega ni več. Težko govorim o suženjstvu živalim, bolj bi opisala to kot nek partnerski odnos.
Ampak ta del se ne tiče bistva mojega pisanja.
Te razumem, ampak kje so pa med temi spomini trenutki sproščanja med vikendi? Zakaj jih ni, zakaj so samo spomini na službo?
Marko,
ne rabim psihoterapevta, zato bo tole moj zadnji odgovor na temo prejšnjega načina življenja ;). Gre za karikiranje… česa je več. Vikend je bil sestavljen skoraj vedno iz savnanja in masaž, da sem bila v ponedeljek zopet pripravljena na delo, na dopust nisem hodila (ker KAO nikoli ni bilo časa in ker nikoli ni bil primeren trenutek). O tem govorim…
Forum je zaprt za komentiranje.