Tudi debeli moški hočejo suhice
Še celo priporočljivo je, da starša nista kot dva nasprotna pola, ampak, da se dopolnjujeta.
Če je mama sama doma, ne bo klicala očeta, da naj otroku postavi meje ali ga umiri..In obratno..Tudi oče lahko potolaži otroka, če je žalosten.[/quote]
On misli, da morajo biti vloge precej strogo deljene po spolu, ker Vesna Godina baje tako pravi. :))
In očetje pogojno ljubite svoje otroke, ker ne premorete ženskih čustvenih kapacitet. 😀
Ne vem, to je patriarhalni vidik vzgoje, ko se po spolu delijo vloge in so točno določene.
Mati se mi zdi nekako čustvena in pasivna, oče pa strog in aktiven. En ima primat na čustvi, drugi nad razumom.
A oče pa pogojno ljubi otroka, ker je “manj čustven” zaradi “jajc” med nogami, če se malo provokativno izrazim?
To je zame neke vrste seksizem, ki izhaja iz patriarhalne miselnosti. Očetje smo lahko tudi “matere”, kakor so lahko matere “očetje”.
On, ti so ti po knjigah prečital (Vesna Godina? ;))) in se preveč “vživel”). To je pač ena izmed freudovskih teorij, a ne? Da pa so funkcije nekoliko deljenje po spolu, s tem pa strinjam.[/quote]
Se strinjam nekako z obema. Mislim, da lahko oba načina vzgoje pripeljeta do zelo podobnih rezultatov. Saj tudi, če oče “zarobanti”, ko otrok mame ne uboga, si bo otrok potem zapomnil, da ima tudi mama prav (ker bo imel v spominu očetovo “robantenje” vsakič, ko se mu bo zazdelo, da mame ne bi rabil ubogat) od zadnjič in bo tudi mamo ubogal, ko očeta ne bo zraven. Seveda pa mora bit za kaj takega oče v družini in vzgoji prisoten aktivno in njegovo delo ni samo robantenje, pač pa tudi tolažba in ostale stvari, ki otroku dajejo občutek sprejemanja, spoštovanja in zaupanja.
A oče pa pogojno ljubi otroka, ker je “manj čustven” zaradi “jajc” med nogami, če se malo provokativno izrazim?
To je zame neke vrste seksizem, ki izhaja iz patriarhalne miselnosti. Očetje smo lahko tudi “matere”, kakor so lahko matere “očetje”.
On, ti so ti po knjigah prečital (Vesna Godina? ;))) in se preveč “vživel”). To je pač ena izmed freudovskih teorij, a ne? Da pa so funkcije nekoliko deljenje po spolu, s tem pa strinjam.[/quote]Matjazko a ti imaš kaj otrok (doma)? 😉
Si oče kateremu in celo skrbiš zanj? Veš/razumeš kaj pišeš?
Tudi iz traktorja lahko narediš dirkalni avto in z njim dirkaš po cesti a vsi (otroci), ki bodo stali za robom bodo vedeli, da je to v osnovi traktor!
Isto je s tem kako otrok dojema mamo in kako očeta. Mama je otroka nosila pod srcem in otrok se je že rodil z ljubeznijo do mame (oče si mora to šele prislužit 😉 in ona je čustveno zelo oz drugače navezana nanj kot pa oče. In to čuti vsako dete, tega ga ni treba učit pa četudi mu dr. VG bereš namesto uspavanke ga ne boš prevaral!
In oče lahko največ naredi za svojega otroka, če spoštuje njegovo mater!
Tisti pomehkuženi očetje, ki razvajajo svoje otroke, ki ne znajo, zmorejo, nočejo…. postavit trdnih mej, ki pustijo mamo da se cenka z njimi, so v otrokovih očeh (nezavedno) ničvredni in še ženska postane sitna ob tem in ji gre vse narobe, ker je posledično za vse sama. Še “pamži” jo ne ubogajo…. :/
Ne moreš spremenit (nezavednega) dojemanja mame in očeta kakor ne moreš spremenit obnašanja do nasprotnega spola v primerjavi z istim. Nezavedno se obnašaš drugače. Če samo pomisliš kako si dojemal učiteljico v šoli ali pa učitelja.
In ja očetova ljubezen je pogojna, mora bit! Oče je tisti, ki reče naredi tako, primerno se obnašaj in imel te bom rad, mama ima rada svojega otroka tudi pa če je največji morilec, še vedno je njen otrok, ki ga je nosila pod srcem.
Če mama postavlja pogoje (saj kadar gre gladko to ni problem, ampak pri vzgoji gre malo stvari gladko 😉 v otrokovih očeh ni nikogar več na tem svetu, ki bi ga imel brezpogojno rad, nikogar. To pa ni dobro za otrokovo nezavedno dojemanje sveta.
Ceno za “napačno” vzgojo vedno plačajo nič krivi otroci….. :/
Meni to nekako ne gre skupaj. Zakaj bi pa otrok moral misliti, da ga mora imeti kdorkoli brezpogojno rad. Saj če meni otrok sitnari, ga tudi “nimam” brezpogojno rada, oz. imam rada njega kot otroka, njegovega sitnarjenja pa ne. A misliš, da tudi če se trudim mu v vsem ustreči, a da potem si pa otrok misli, da ga imam pa brezpogojno rada. Drek si misli. Že to, da ni vse po njegovo (in da sitnari že ni vse po njegovo), otrok čuti , kot da ga nobeden (vključno z mamo) nima brezpogojno rad. Saj če bi ga mamica imela, potem bi mu pač ugodila v njegovi zahtevi oz. bi uredila, da bi bil ati tiho, in bi bil on (otrok) glaven. Če pa mamica objema in tolaži, ati pa robanti po hiši, pa se otrok nauči, da je žrtev on (otrok) pa še mama zraven. In ati tisti, ki je hudoben.
Se pa strinjam, da mora biti oče aktivno vključen v vzgojo. Na tak način, da če mamici sami ne uspe postavit meje, da pride na pomoč še oče. To pa ja. In takrat nima mamica kaj ujčkat otroka, takrat sta oba nezadovoljna z njegovim obnašanjem in mu oba pokažeta, da želita oboje od otroka (in to brez nasilja).
Če jaz tebi rečem golobička potem ti misliš, da jaz mislim, da ti iz riti rastejo peresa in da imaš krilca? 😉 😀
Seveda ne misli/razmišlja o tem (kaj moram vse dobesedno napisat :/…. ) ampak občutek pa ima tak in se niti ne zaveda zakaj, ne razmišlja o tem. Posledično nezavedno dobi občutek zapuščenosti, česar pri strogem očetu ne.
Če je (prometno) pravilo, da se ne vozi čez križišče, ko gori rdeča luč na semaforju, se ne vozi! pa če vozniki še tako sitnajo, cmerajo, brcajo v tla…..karkoli. Se ne vozi!
Otrok pa uporablja sitnanje, ker ve/se je naučil, da mu to prinaša neke ugodnosti, da bo mamica popustila in očka ne bo nič rekel zraven 😉 Zato poizkuša ker se mu izplača. To počne nezavedno, ne razmišlja o tem, ker je enostavno premali in je njegovo razmišljanje omejeno. Če bi doživel ob tečnanju kazen (kot jo doživijo vozniki, ki rinejo v rdečo) tega ne bi počel. Bil bi primoran razmišljat o posledicah svojih dejanj in sčasoma opustil razvado, zamenjal vzorec obnašanja za bolj sprejemljivega – to pa je smisel vzgoje.
Se vam ne zdi?
Še dobro, da imamo ljudje sposobnost samopopravkov, se bodo že (odrasli) otroci mučili s tem kar sta starše spregledala/naredila po “svojem prav” 😉
Vključno z mojimi……he,he,he
Če jaz tebi rečem golobička potem ti misliš, da jaz mislim, da ti iz riti rastejo peresa in da imaš krilca? 😉 😀
Seveda ne misli/razmišlja o tem (kaj moram vse dobesedno napisat :/…. ) ampak občutek pa ima tak in se niti ne zaveda zakaj, ne razmišlja o tem. Posledično nezavedno dobi občutek zapuščenosti, česar pri strogem očetu ne.
Če je (prometno) pravilo, da se ne vozi čez križišče, ko gori rdeča luč na semaforju, se ne vozi! pa če vozniki še tako sitnajo, cmerajo, brcajo v tla…..karkoli. Se ne vozi!
Otrok pa uporablja sitnanje, ker ve/se je naučil, da mu to prinaša neke ugodnosti, da bo mamica popustila in očka ne bo nič rekel zraven 😉 Zato poizkuša ker se mu izplača. To počne nezavedno, ne razmišlja o tem, ker je enostavno premali in je njegovo razmišljanje omejeno. Če bi doživel ob tečnanju kazen (kot jo doživijo vozniki, ki rinejo v rdečo) tega ne bi počel. Bil bi primoran razmišljat o posledicah svojih dejanj in sčasoma opustil razvado, zamenjal vzorec obnašanja za bolj sprejemljivega – to pa je smisel vzgoje.
Se vam ne zdi?
Še dobro, da imamo ljudje sposobnost samopopravkov, se bodo že (odrasli) otroci mučili s tem kar sta starše spregledala/naredila po “svojem prav” 😉
Vključno z mojimi……he,he,he[/quote]
Pa ni vzgoja študija vseh mogočih psihoanalitičnih teorij in njihovih izpeljank!
Najbolj pomembno za vzgojo je, kako funkcionirata partnerja, če se imata rada in se spoštujeta, potem bosta tudi vzgojo izpeljala brez nekih hudih poglabljanj v ABC napotke raznih strokovnjakov.
Družinsko okolje je tisto, ki otroka naredi zdravega ali bolnega.
joj joj A ni bolš otroka naučit, da ga imaš rad KLJUB njegovemu neprimernemu vedenju? Ker edino starša bosta tista, ki ga bosta imela rada celo življenje, ne glede na to, kar bo naredil, ostali ga bodo lahko zapustili.
Sploh pa se otroka navaja ločnice med osebnostjo in vedenjem. Osebnost je vedno gut, medtem ko vedenje ne vedno in se ga lahko korigira in spreminja.
Ne ampak so vse mogoče psihoanalitične teorije izpeljane iz vzgoje ;)Kako pa to dosežeš, da se imata rada in spoštujeta? Tako, da se “pretvarjata”, da je mama ata in ata mama al da imajo dve mami ali da dva ata? Ali tako, da sta tisto kar sta že v svoji biološki osnovi po kateri imamo posledično tudi vgraviran način razmišljanja? 😉
Zakaj, kdo je dekletom/ženskam povedal, jih naučil, da “vzdihujejo” za odločnimi, robatimi (in še vsem drugim kar definira m spol) moškimi in kdo je fante/moške naučil, da so jim všeč mile itd. ženske (v veliki večini, pustimo izjeme)? Je to res le naučeno ali imamo to že v genih? ;) Kdo je rekel, da ga nimam rad :/
Trdim le, da ga imata starša rada vsak na svoj način in te različne načine otrok prepoznava, s tem se že rodi, zakaj bi delali v nasprotju s tem? :/
Sploh pa postavitev temeljev pri otroku je nekaj drugega kot pa vzgoja najstnika – takrat se starševska vzgoja bolj ali manj konča 😉
Saj pa ja veš, da je to večinoma iz vzgoje. 🙂 Če je bil njen ata robavs, jo bodo privlačili robavsi, vsaj nek določen čas, dokler ne spozna, da to ni nujno najboljša izbira, vsaj dokler ne predela določenih osebnih “travm” (beri: zmot).
Če je bila mama k*, ga bodo privlačile k* itn, magari jih bo samo izkoristil. 😉
Saj pa ja veš, da je to večinoma iz vzgoje. 🙂 Če je bil njen ata robavs, jo bodo privlačili robavsi, vsaj nek določen čas, dokler ne spozna, da to ni nujno najboljša izbira, vsaj dokler ne predela določenih osebnih “travm” (beri: zmot).
Če je bila mama k*, ga bodo privlačile k* itn, magari jih bo samo izkoristil. ;)[/quote]
Dej no. Svet ni tako enostaven. Pišeš kot da kot odrasli nimamo prav nobene lastne volje, možnosti, da čutimo drugače kot nam je vcepljeno… veš, kaj je puberteta? Iskanje lastnega originalnega jaza. In potem tja do 18-tega, 20-tega v gimnaziji oz.srednji šoli spodbujajo in razvijajo abstraktno, kritično mišljenje – le zakaj? Zato da boš pri 30-ih pisal, da te Petra privlači zato, ker je taka kot tvoja mama (samo da peče še boljše)?
Krivokljunka,
o tem smo že enkrat imeli temo… ljudje iščemo v partnerju vse tisto lepo, kar smo kot otroci dobili z dodatkom vsega, kar smo si želeli.
Ali če poenostavim, če smo imeli lepo otroštvo, če smo v starših videli neko harmonijo, ljubezen, ki se je prenašala na nas, otroke, bomo poskušali dobiti partnerja z istimi značajskimi lastnostmi (in sami bomo isto podobni svojemu očetu oz. materi). Če kaj ni štimalo, bomo poskušali dobiti takšnega partnerja, ki bo samo delno podoben liku iz otroštva, v ostalih pa bomo iskali, da bo boljši…
Menda.
ON
Aha, moški smo nečustveni, robate late, povrh še redkobesedni in ukazovalni, vendar “pravi moški”, ki nahranijo in poskrbijo za družino, medtem ko na drugi strani mila, čustvena, ljubezniva in srčna ženska, mati, pripravlja okusno kosilo, ureja dom…!?
To si se pri verouku naučil? Pridno si poslušal. 😀 O gejih si tudi pisal, da so neke vrste “čudaki”. :))
Patriarhalna miselnost, ko striktno delimo (osebnostne, družinske, družbene…) vloge po spolu.
Dobro no, preveč zapeto si zagrabila. :)) Ne more te privlačit nekaj, kar te ne privlači, samo to sem želel povedat. V kuhi jo res prekaša, ostalega pa nisem primerjal, ker mi niso pomembne te razlike. Sploh se nisem poglabljal v to podobnost med njima, ker mi je pomembna le ona in mi je prav malo mar, če je kaj podobna moji mami. Pravim le, da nas pogosto privlači tisto, kar smo imeli doma, vsaj nek določen čas. :))
Pa ne spet tega vzet preveč dobesedno, ker eni namreč niso imeli obeh staršev, pa so vseeno našli partnerja. 🙂
Dekle, ki je imelo očeta pijanca, bo pogosto pritegnil nekdo, ki je nagnjen k pijančevanju ali pa je že pijanec. Vsaj dokler tak človek ne dozori in spozna, da napačno izbira in da lahko svoj izbor še malo razširi, na kaj boljšega.
Aha, moški smo nečustveni, robate late, povrh še redkobesedni in ukazovalni, vendar “pravi moški”, ki nahranijo in poskrbijo za družino, medtem ko na drugi strani mila, čustvena, ljubezniva in srčna ženska, mati, pripravlja okusno kosilo, ureja dom…!?
To si se pri verouku naučil? Pridno si poslušal. 😀 O gejih si tudi pisal, da so neke vrste “čudaki”. :))
Patriarhalna miselnost, ko striktno delimo (osebnostne, družinske, družbene…) vloge po spolu.[/quote]Pri verouku napeljujejo vodo na svoj mlin iz nekih drugih razlogov, so pa vzeli za osnovo svojega nauka “naravne danosti” m in ž.
Glede na to da ima ženska rodila v katerih lahko nosi otroka ne more oz ne sme bit rabavs, ker ji bo dete izpadlo nekje, ko bo ona v elementu rabavsanja…. Glede na “embalažo” v kateri prebivamo smo zraven dobili še pečico nečesa, recimo vzorcev po katerih se obnašamo “embalaži” primerno.
Tako poenostavljeno povedano!
Matjazko ti pa razumi, da ne boš nikoli mogel bit noseč, rodit otroka in da si kljub vsemu m in ž nismo enaki in nikoli ne bomo…. 😉
In rojeno dete kot ne pokvarjeno/ne obremenjeno bitje ima tudi že vgravirane vzorce obnašanja/dojemanja teh dveh različnih embalaž, ki se jim reče starši. Če se te podobe, ki mu jih starša kažeta, v reali razlikujejo s tistim kar ima dete vgravirano v svoje gene, ne umre 😉 ampak se nekako prilagodi nastali situaciji. Koliko tega prilagajanja je še sprejemljivo, da iz deteta zraste zrela osebnost naj presodi vsak sam in naj eksperimentira na svojih otrocih (če jih ima). Hudič je ker popravki (kasneje s strani staršev) niso možni in rezultat se pokaže šele na dolgi rok…. 😉
Nikakor se pa ne morem strinjat s tem kar nekateri zagovarjate in kar lahko beremo na sosednjem forumu pri Alenki, da naj se otroka boža, lupčka, stiska, izkazuje pozornost na tak ali drugačen način, če ga kaj pobiksa. Nikakor se mu ne sme skrivit noben las….
Ja kako hudiča bo pa poosebil (pravilne) vzorce obnašanja, če se mu nikoli ne pokaže, na njemu razumljiv način (starosti primerno!), da z njegovim obnašanjem nismo zadovoljni, da njegovo vedenje ni sprejemljivo (ker malček enostavno ne razume pomena abstraktnih besed, (razume pa mimiko 😉 )???
In še nekaj.
Večino problematičnih otrok ima dominantno mamo, ki ukazuje, manipulira….itd in cagavega očeta, ki tej mami ne upa drugega kot kimat ali se pa brani s tistim “ti si kriva…” NE 😉
Tega otroka NI TREBA UČIT! to otrok tako ali tako “ve” sam od sebe. Naj ima še tako ničeve starše on jih ima rad saj enostavno drugega ne pozna.
Škoda se s tem ubadat kar mu je samoumevno, a ne? 😉
Ne ve in ne razume pa, da se mora tudi on lepo obnašat do ostalih soljudi. To mu pa ni samoumevno in mu tudi NIKOLI ne bo, če ga tega ne bodo STARŠI(skrbniki…) naučili 😉 Kako naj to naredijo? Z večnim božanjem?
Glede na moje izkušnje se to ne da na ta način…. 😉
On, mogoče si vzemi malo več časa, pa podrobneje preberi še katerega od drugih Alenkinih odgovorov, preden (zdaj že v nekaj replikah) navajaš, kako se z njo nikakor ne moreš strinjati.
Vidiš, jaz pa delim njeno mnenje v veliki meri zato, ker naj bi pri (na prvi pogled) neprimernem vedenju najprej navezali stik z otrokom, kar lahko storimo tako, da mu ne odrekamo skozi lastne principe bližine (pa čeprav to pomeni, da mu pridemo naproti s tem, da se ga dotaknemo, ga pobožamo, vzamemo v naročje in v nadaljevanju pomirjajoče komuniciramo z njim). To ni (v enem prejšnjih tvojih odgovorov omenjana) ‘nagrada’, to ne pomeni, da je dosegel svoje – le mi smo pomirili nervozo (otrokovo in morda kdaj tudi lastno) do te mere, da lahko rešujemo situacijo naprej. V smeri, za katero kot starš vemo, da je prava in od katere ne moremo oz. ne želimo odstopiti.
Po tolikih lastnih izkušnjah in tistih, ki sem jih imela ne le s svojimi, temveč tudi tujimi otroki, lahko rečem, da ima razumevajoč pristop in dotik včasih neslutene, s pozitivne učinke.
Veš, it, ta dva linka sem ti pripela prav jaz. Se izognila svojemu standardnemu imenu, ker ne želim, da bi imela občutek, da te kdo stiska ob zid. Zadošča, da vem, da si jih prebrala.[/quote]
Joj, ne bi rabila pripenjati pod nekim drugim nickom. Tako, … ma sej ne vem, kako naj to poimenujem …, pa tudi nisem.
Zakaj bi imela občutek, da me kdo stiska ob zid? Bi imela prej občutek, da to delaš s kakšnim dobrim namenom. 🙂
Jaz ne vidim v človeku najprej slabe strani, ampak vidim lepe, dobre, pa če je to upravičeno, ali pa ne. Kaj pa vem, najbrž imam to neko hibo. 😉
Hvala A65. 🙂
On, mogoče si vzemi malo več časa, pa podrobneje preberi še katerega od drugih Alenkinih odgovorov, preden (zdaj že v nekaj replikah) navajaš, kako se z njo nikakor ne moreš strinjati.
Vidiš, jaz pa delim njeno mnenje v veliki meri zato, ker naj bi pri (na prvi pogled) neprimernem vedenju najprej navezali stik z otrokom, kar lahko storimo tako, da mu ne odrekamo skozi lastne principe bližine (pa čeprav to pomeni, da mu pridemo naproti s tem, da se ga dotaknemo, ga pobožamo, vzamemo v naročje in v nadaljevanju pomirjajoče komuniciramo z njim). To ni (v enem prejšnjih tvojih odgovorov omenjana) ‘nagrada’, to ne pomeni, da je dosegel svoje – le mi smo pomirili nervozo (otrokovo in morda kdaj tudi lastno) do te mere, da lahko rešujemo situacijo naprej. V smeri, za katero kot starš vemo, da je prava in od katere ne moremo oz. ne želimo odstopiti.
Po tolikih lastnih izkušnjah in tistih, ki sem jih imela ne le s svojimi, temveč tudi tujimi otroki, lahko rečem, da ima razumevajoč pristop in dotik včasih neslutene, s pozitivne učinke.[/quote]Razumevajoč pristop ima lahko “neslutene” pozitivne učinke na otroka, ki že razmišlja malo bolj kompleksno, ki že razume neke nam samoumevne stvari. Pri majhnem otroku, ki pa….. močno dvomim.
Nap. malo dete, ki se noče obleč/obut in se zvija in ihtavo cvili v naročju, ker njemu se ne da obleč, ker mu je to početje zaradi bilokakega razloga, neprijetno…. In ta scena se ponavlja večkrat na dan, sploh zjutraj, ko se mudi v službo/vrtec 😉
Kaj sedaj, naj ga razumevajoče objemamo dokler ne doume….česa? Nekih abstraktnih pojmov, ki jih itak pri svoji starosti ni sposoben še dojet? O_o
Ali smo pa strogi z njim in mu s tem pokažemo svoje nestrinjanje z njegovim početjem in mali naslednjič pretehta ali se mu splača kao “potrpet” in se mirno obleče ali se pa sooči z “neprijetnim staršem”. To slednje razmišljanja obvlada, ker se v osnovi obrača po občutku ugodja – počne izključno tisto kar je njemu ugodno in tako pretehta med bolj in manj ugodnim. nap.objemanje mu je ugodno, zakaj ne bi še malo pocvilil, bili so neprijetni z mano – se mi ne splača cvilit. 😉 Preprosta otroška logika.
A65 a bi ti hodila točno ob uri v službo, če za zamujanje ne bi bilo neprijetnih posledic? Ali pa, bi se ustavila pri rdečem semaforju, ko se ti nekam mudi, če ne bi sledila kazen (v kakršni koli obliki)?
Kako, po čem naj se pa malo dete ravna, če ne doživi nikoli nobene kazni? Kako naj ve kaj je primerno in kaj ni?
Po tem, ko mu samo preusmerjamo pozornost ne more, ker je premali in ne zmore logično povezat, razumet vzrok in posledico, razume pa preprost princip ugodno-neugodno in se tudi ravna po njem. In če za vsako stvar, ki jo naredi (dobro ali slabo) vedno prejme “ugodno dozo pozornosti”, ljubkovanja….karkoli, potem mu je vseeno kako se obnaša, potem ne čuti amabaš nobene potrebe po tem, da bi spremenil svoj način razmišljanja! Sadni ne kregamo se, pogovarjamo se o tvojem (zavoženem) otroštvu v katerem te niso uspeli naučit nikakršnega spoštovanja do soljudi…. 😉
Jaz pa sem vedno trdno verjel v to da si (moje) spoštovanje mora vsak človek PRISLUŽIT…
oh grdun jaz ki ne spoštujem ljudi brez da si zaslužijo!
Forum je zaprt za komentiranje.