Tudi debeli moški hočejo suhice
:) 🙂
Sier pa mislim, da se ta vzorec tečnarjenja bolj pogosto pojavlja pri ženskah, ker od moškega enostavno (pre)več pričakujejo. Moški bi moral biti vse, pa bo še vedno našla napako, ženska pa je za moškega ok, če je mlada in lepa in ni tečna. 🙂 🙂
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
To deluje, kot da bi moral moški izpolniti vsako njeno željo in se prilagoditi kot nek cucek, da boga revica ne bo slabe volje in tečna. 🙂
Podobno je pri vzgoji otroka..Otrok se res ne rodi tečen, ampak tečen postane, ko niso zadovoljene vse njegove želje..Ob tem je potrebno poudariti, da večkrat še sam ne ve zakaj je sploh tečen….In če starš v sebi nosi občutke krivde, se bo ob otrokovem tečnarjenju počutil krivega ter menil, da ni dovolj dober, ker je otrok tečen..Ne zaveda pa se, da je zaradi tega otrok že postal razvajen in je tečnarjenje le še sredstvo za izsiljevanje, da doseže kar si želi, ker je otrok prepoznal starševo šibko točko.
Zato so tečne osebe predvsem razvajene osebe, ki tečnarijo zato, ker menijo, da se mora moški prilagoditi.
Spoznajo pa moškega, ki v sebi nosi občutke krivde, saj le takšen lahko zadosti njenim prepričanjem. Vprašanje je le, kako dolgo…..[/quote]
Res se tako bere. Si me pa dopolnil in se strinjam. Ampak zdaj se tebe bere, kot da so samo ženske razvajene, z moškimi je pa vse ok. ;)[/quote]
Ja ampak vidiš Marko… moški smo redkokdaj TEČNI…. dokler nam nehče nekaj ne preprečuje, gnjavi, mori, utruja…
sami od sebe (se pravi da bi ženska po šihtu ostala na drinku s kolegicami) nebi postali kar tečni… oz je to ZELO ZELO redko.
pri ženskah se to dogaja konstantno.
Ženska je tečna če celo soboto gledaš nogomet, ženska je tečna če celo večer piješ in kartaš, ženska je tečna če bi rad šo tja pa tja, ženska je tečna če se ti neda it k njenim tastarim, ženska je tečna za vsako stvar…
ali nejevoljna kakorkoli.
Jaz da meni ženska reče
”jaz bom danes cel dan gledala nevem na tvju ko pečejo in kuhajo, bom reko prav, grem na pir al pa igrat igrce… pa nebom tečn….
tu je bistvena razlika med večino moških in večino žensk.
Ne morem pa verjet da je Robi napisal nekaj s čemer se 1000000% strinjam … kar šokiran sem to nedeljo 😀
Res je tako.Ženske s(m)o tečne,zadirčne,pogosto posesivne,strašansko zavistne nevoščlijve,privoščljive,zahrbtne…in še in še..) Ja nič gledat in se čudit.Vsaka naj najde nekaj zase:)
Moški gleda formulo – tečna
Pusti dvignjeno wc školjko -tečna
Gre z kolegi na pir-tečna
Gre z sodelavko na drink -tečna
Bože nedaj da reče “s prijatljco grem na kavo” -tečna
Gre v fitness -tečna
Ne obesi perila -tečna
Najde umazane nogavice na tleh-tečna
Uglavnem kdaj sploh nismo tečne??
V nekaterih primerih se najdem tudi sama:)))
lepo nedeljo torej.
Srečna tvoja ženska. Le kaj bi brez tvojih napotkov… 🙂
Jaz priznam, da sem včasih sitna. Tako sitna, da sem sitna že sama sebi. Največkrat je to takrat, kot mi moj 2,5 letnik sitnari, in po določen času, imam vsega dost, ker mu enostavno nič ni prav. Ne glede kaj vse mu poskušam ponudit, da bi se bolje počutil, vse zavrača in sitnari naprej. Takrat bi mu najraje eno po riti kresnila, ampak seveda tega ne naredim. Se pa začnem živcirat.
Kaj mi takrat najbolj pomaga… napotki, kot jih omenja Robi, vsekakor ne. Vsaj z besedami, da naj se neham živcirat ipd. in da naj kaj naredim, naredim kaj ? V glavnem, tovrsten napotek ženski vsekakor ne pomaga. Jaz osebno, to kar piše Robi, razumsko vem. Ampak ko sem v tistem primežu občutka, ne morem delovat razumsko.
Še najbolj me ima “naštudirano” moja druga hči, res, pravi sonček je. Nič ne reče (nobenih napotkov kaj bi morala narediti), samo pristopi k situaciji in se aktivno vključi v delo, ki ga opravljam, oz. v tem primeru, sitnarjenja mojega sina, enostavno še ona pristopi k njemu, mu ponudi igro ali karkoli, ga odpelje…. Ni pa ona edina, ki ima tak pristop, tudi “mož” zna narediti isto, ker čudežno, pri njemu res redkokdaj sitnari.
Mislim, kdo bi to razumel, če mu jaz vse ugodnosti ponujam, ni nič dobro, on pa samo zraven pristopi in ga v naročje dvigne, pa skoraj takoj utihne.
It, brez zamere ampak meni se zdi, da bo čas da nehaš igrat svojemu 2,5letniku vedno ustrežljivo mamico, ker mali ni več mala štručka, ki nujno rabi tebe na uslugo, da ga animiraš ali pa bog ne daj starejše sestre, ampak rabi pogoje v katerih bo dojel, da se mora primerno obnašat in upoštevat, spoštovat ostale družinske člane.
Če ga ti samo na nek prijazen način poskušaš odvrnit od njegovih (večinoma neupravičenih!) želja mu s tem ne omogočaš, da bi s tem spremenil način mišljenja s katerim je prišel na svet. Tudi njegova sestra mu težko da to lekcijo. Ona ga lahko le preusmerja, odvrne od njegove trenutne želje, ampak s tem mali ne bo osvojil kake uporabne lekcije. Zverziral se bo le v tem kako vas vse v hiši pripravit do tega, da boste njemu na uslugo v vsakem momentu. Naučil se bo manipuliranja. Kam to človeka pripelje mislim, da ne rabim pisat.
On ob svojem tečnarjenju pri tebi ne doživi nobene take reakcije ob kateri bi se zavedel/zamislil, da njegovo vedenje ni primerno, še več, vi mu v večini le iščete stvari ob katerih bi on preusmeril svojo pozornost kar je pa v praksi nemogoče, neizvedljivo! In vedno težje bo kolikor večji bo otrok. Ti kot mama, to težko storiš, oče mu pa brez večjih težav in kakršnih koli slabih posledic, lahko pokaže, da njegovo vedenje ni sprejemljivo in mu ob tem, da on s tem ne odneha povzroči neko vrsto neugodja ne pa, da ga sprašujete kaj bi… ali bi pil, jedel, gledal risanko, se igral s to ali ono igračko….bla,bla,bla
Če bo žejen bo dobil pit, ko bo prišel na vrsto! in če je res žejen bo pil kar mu boste dali, ne pa da si mali izmišljuje nekaj potem pa itak ne pije. Da je treba mirno počakat, ko se mama s čim drugim ukvarja (nap kuha, pospravlja, se pogovarja s kom….) itd itd
Če od otroka ne zahtevate nek red in mu stalno ponujate neko izbiro bo otrok negotov in bo sitnal v nedogled, če pa ve kje so meje (čeprav se tega v svojem bistvu niti ne zaveda, tako kot se ne zaveda resničnega pomena besed, ki jih uporablja) bo pa pomirjen s tem neglede na to, če razume ali pa ne zakaj mora bit napr. tiho, ko se reče tiho.
In očitno je, da otrok tebe ne spoštuje, ker oče tega ne zahteva od njega! Ko bo oče uveljavil svojo voljo (če jo ima, seveda) in zahteval, da mali spoštuje tvoje besede bo dan preživet z “malčkom” veliko bolj prijeten oz ne naporen. Starejša sestra tega ne bo dosegla, nikoli, je le dekla-pestrna malemu razposajencu. 😉
Tale Alenka, se meni ne zdi najbolj kredibilna oseba. Pred časi sem ji napisal, da se mi ne dopade na profilni slikci in jo je že čez 5 minut zamenjala. Iz tega sklepam, da ji šepa samozavest in da prihaja iz problematične družine. Haha.
http://med.over.net/forum5/read.php?25,6743535,6750530#msg-6750530
http://med.over.net/forum5/read.php?25,8760908,8770428#msg-8770428%5B/quote%5DV eno od teh tem sem že pred nekaj dnevi tudi sam napisal komentar in še čakam na objavo kateri bo menda sledila moderatorkina razlaga. Sem že prav radoveden kaj bo napisala. 😉
V grobem: se ne strinjam z njo, ker so njeni nasveti usmerjeni v “nagrajevanje” otrokovega neprimernega vedenja z objemi, stiski, poljubi… ob čemer otrok ne dobi signala, da s svojem vedenjem počne karkoli neprimernega in posledično nima razloga, da bi svoje vedenje spremenil v bolj sprejemljivo za okolico/družino.
Veš, On_, sprašujem se, koliko je on sploh sposoben se zavedat, zamislit. Ali otroci pri 2,5 letih že imajo neko logično razmišljanje. Neko osnovno že imajo, napr. različne oblike likov spadajo v različne odprtine – istih likov, pa vendar, zavedat se, kaj bo s svojim dejanjem naredil, dosegel, in kaj ne… mislim da pri dveh letih še ne. Se pa on na tak način bori. Po moje je še vedno prepričan, da je središče “vesolja” oz. družine, in ne razume še, da ne bo vedno prvi, vedno po njegovo ipd.. Se tukaj strinjam, da ga tega lahko naučimo le s tem, da mu ta “prvi” enostavno ne omogočimo vedno. Ne glede na jok in stok oz. sitnarjenje.
Zakaj bi bil oče drugačen? Vem, vem, ne rabiš mi citirat tezo V. Godine, sem jo slišala, ampak to mi v konkretnem primeru nič ne pomaga. Enostavno mi lahko poveš, glede na to, da imaš izkušnje kot oče, kako je to pri vas laufalo. Če se še spomniš, seveda. Pomisli na čas, ko so ti bile punce stare tam okoli 2,5 leta in ne večje in ne manjše, in se spomni, kaj si ti ob takih priložnostih naredil, rekel, karkoli… Kakšna je bila tvoja vloga kot vloga očeta. Kaj si ti naredil, pri teh letih, ne pozneje, ko so meje že bile začrtane, oz. vloge prerazporejene.
Mislim, da v tej fazi še ničesar ne spoštuje. Zmožnost spoštovanje pride šele pozneje. Z nekim zavedanjem. Ki ga pa tako majhen otrok še (po moje) nima. Mogoče si mislil bolj na upošteva… Včasih se res zdi, kot da me nič ne upošteva oz. uboga. Me pa mora in nekoliko me pa vseeno le.
Včeraj napr. sva šla sama na sprehod. Na vasi seveda ni pločnikov, in tako sva hodila ob robu ceste. Mimo so se vozili avti. Moj sin je želel hodit sam, torej ne da bi me držal za roko. Kar sem mu dovolila, dokler je to ob robu ceste. Ker pač tak je, razposajen, poln energije, je vsake toliko časa stekel k čem zanimivim (jaški za vodo, sosedova psička, obešeni baloni ob ograjah ipd.). Ker je stekel pred mano, in sem se zbala za njegovo varnost, sem ga seveda poklicala, da naj počaka oz. se ustavi. In se je. Je želel v sosedovo psičko vreči kamen (ne z namenom da jo poškoduje, enostavno nadomestek za žogo), sem rekla da ne sme, da jo to lahko boli, je kamen spustil na tla, ko si je želel prilastiti kakšen balon, ki je tako vabljivo klical njegove rokice, da bi ga odnesle, sem mu spet rekla da ne, da so tam z namenom (verjetno označena pot) in da ni naš, in ga je pustil. Nerad, ampak je.
Jaz mislim, da moram tudi sama oblikovat neke meje, ker se lahko zgodi in se dogaja, da sem sama z njim, in da me mora ubogati tudi takrat, ko ni očeta zraven ali ko ne navajam očeta kot obliko kazni oz. neugodja.
Jaz mislim, da tudi preusmerjanje pozornosti je neka lekcija. Ne vem zakaj ne bi bila. Otrok še vedno ne dobi tistega, kar si je zaželel sprva, kar pa ne pomeni, da ne more dobiti nečesa drugega, kar mu je na razpolago. Res je, vsega mu ne smemo nudit, lahko pa mu ponudimo/pokažemo neko drugo stvar, ki jo lahko ima, tudi če se je prvotno ni zaželel. Mu pokažemo, da je tudi ob drugi stvari lahko ali zabavno, ali da je prav tako poskrbljeno za njegove fizične potrebe, napr. da ni lačen (če namesto sladkarij dobi kos kruha), žejen (namesto soka dobi čaj ali celo vodo) in nenazadnje tudi da ga imajo drugi v družini radi (če nima mama čas, bo pa sestrica ga pocrkljala, ali pa njegov ati ga požgečkal, ga spravil v smeh ipd..). Meni to preusmerjanje res ni tako mimo.
Eto, bom vesela kakšne tvoje izkušnje, kakšnega dogodka, napotka iz lastne vzgojne situacije, ker me res zanima, kako ste vi/ti vzgajali.
Ronka, tvoja tema je zasla, kajne 😀 Noone cares about fatties.
On, prevec zagovarjas, da mama ne more udarit po mizi, samo oce lahko. Kaj pa mame samohranilke in istospolne druzine? Mama je lahko oboje, tako stroga ko je cas za to kot tolazeca in mila. Saj ni vedno oceta zraven (tudi ce le-ta obstaja).
V tem je ravno ta varka, ko starši iz svoje percepcije obravnavajo malega otroka in mu pripisujejo lastnosti, ki jih še nima ali ga pa pomilujejo, imajo za nesposobnega. Vse to so “opravičevanja” za lastne čustvene “bolečine”, ko bi morali (“brezčutno”) branit postavljene meje pa jih ne – raje uporabijo izgovor, otrok pa “pleza po stropu”, se meče v trgovini po tleh, tečnari v nedogled, se ne zna primerno obnašat v družbi drugih ljudi predvsem ob navzočnosti staršev (nap. v vrtcu, ko staršev ni zraven, se)….itd,itd
Razumljivo, da ne razume in ne rabi razumet!!! Ne razume niti pomena besed, ki jih uporablja pa jih uporablja, ravno tako mora ubogat tisto kar se od njega zahteva – mora in pika. Ni debate, ni demokracije, se ne pregovarjamo o stvareh, ki so odraslim samoumevne. Ker, če boste čakali na čas, ko bo on razumel, da tega ne sme, boste zamudili čas vzgoje, ker takrat bo razmišljal na drugačen način, podlaga za njegovo razmišljanje so pa vzorci obnašanja, ki jih sedaj pobira, ko je star nap. 2,5let! 😉
In potem mu je muka, se mora z lastnimi mislimi prisilit v nekaj namesto, da bi mu bilo to samoumevno, da nap. mirno počaka reda, da upošteva tudi pravice drugih…itd Občudujem te mame samohranilke, nimajo lahkega dela pa vendar tu ne gre za to, da mama ne bi mogla uveljavit svoje volje, le očetje to dosežemo brez večje muke in zelo pomembno – v dobro otroka je, da to v situacijah, ko mama “ne zmore”, ko otrok mamo ignorira, ne upošteva, ko se ona cufa z njim, ker se ji mali smili, ker je (preveč) čustvena v takih situacijah in je popustljiva, ker mama brezpogojno ljubi svojega otroka (in mali to “ve”, to imamo zapisano v genih ;), takrat oče z eno odločno besedo konča cinkanje in pokaže otroku, da se MORA! mamo upoštevat! pika!
To je ta lekcija, ki jo mora mali otrok osvojit in to brez debate, čeprav je (še) ne razume. In to bo naredil brez problema, ker itak ne razmišlja o tem, mali samo dojame, da če mame ne bo upošteval bo ata zelo “neprijeten” do njega in potem pač izbere lažjo pot in nap. neha tečnat, ne “pleza po stropu”, se ne meče v trgovini po tleh, ne tečnari v nedogled, se primerno obnaša v družbi drugih ljudi… skratka upošteva mamo. Hkrati tak moški tudi pridobi neko vrednost v ženskih očeh, ker se v kritičnih situacijah postavi zanjo. Seveda razne feministke bodo rekle, da lahko to dosežejo tudi same…. a si s tem pljuvajo v lastno skledo. S tem “ko same” izločijo partnerja iz vzgoje, on se (nezavedno) počuti nekoristnega, nepotrebnega in si najde kako drugo “zaposlitev” po možnosti tam kjer se bo (v druge ženske očeh;) zdel nekaj vreden…… 😉
Kako je bilo in je še pri nas?
Tako kot sem napisal: brezkompromisno – ne dovolimo neprimernega vedenja, kateri od otrok krši pravila se sooči z “nejevoljnim” očetom…. he,he,he…
To soočenje ob neupoštevanju pravil pa pri nas ni prijetno…..če vprašate moje otroke 😉
Beseda enega starša pri otroku ima neko težo in jo otrok upošteva, če jo drugi starš podpre.S tem, ko mu ti iščeš “drugo možnost” nase prevzemaš njegovo odgovornost kontroliranja svojih misli. Otrok se s tem ni naučil nič novega, še vedno se svet vrti okoli njega. Saj dokler je v družini, ker ste mu vsi na razpolago je ok (vsaj vam, ki mu igrate “servis”, se tako zdi), ko bo pa prišel v neko drugo okolje, “servisa” ne bo več, bo pa problematičen, hiperaktiven, mogoče bo celo rabil tablete….. :/ v bistvu je/bo pa samo nevzgojen kakor jih je večina (99,9%) “hiperaktivnih” danes…. :/
On
A oče pa pogojno ljubi otroka, ker je “manj čustven” zaradi “jajc” med nogami, če se malo provokativno izrazim?
To je zame neke vrste seksizem, ki izhaja iz patriarhalne miselnosti. Očetje smo lahko tudi “matere”, kakor so lahko matere “očetje”.
On, ti so ti po knjigah prečital (Vesna Godina? ;))) in se preveč “vživel”). To je pač ena izmed freudovskih teorij, a ne? Da pa so funkcije nekoliko deljenje po spolu, s tem pa strinjam.
Forum je zaprt za komentiranje.