“Teženje”

Markota ne bo noben dedc po nogah šlatal :-)))))

Ja a tako slabo zgleda? :)))
Sicer je pa tudi to danes normalno, menda….. :))))

V tem res ne vidim nič prijetnega zame. Če me že mora dedc šlatat po nogah, se lahko tudi sam. 🙂

V tem res ne vidim nič prijetnega zame. Če me že mora dedc šlatat po nogah, se lahko tudi sam. :)[/quote]Že, že samo doživljal bi čisto drugačne občutke, če bi te kak drug dec, tak malo bolj poraščen, tetoviran, kakih100kg težji od tebe, s ketno okol vrata, v usnju in če bi ti še kaj šepetal v uho bi bila stvar veliko bolj….. doživeta? :))))

Govoriš o ‘tvoji’ poti in ne o pravi. Pravih poti je namreč lahko veliko in se med seboj razlikujejo. Sem pa prepričana, da pustiti dojenčka samega z jokom ni prava pot. Zame. Jaz govorim o mojih izkušnjah in sem prepričana, da dojenček ne izdela preračunljivega plana teženja. Sicer pa Marko… boš že naredil po občutku, ko boš v situaciji.

Sej pa je jasno, da je Marko poln teorije o vsem, tudi o tem, o čemer se mu ne sanja.

Marko, piši o vzgoji otrok, ko boš imel kakšnega.

Tema mi je zanimiva, čeprav tisto o vzgoji otrok… no, če to pustim ob strani, je zanimivo kaj je za koga teženje. Iz izkušenj, je nekomu lahko teženje, že če napačna oseba nekaj reče, lahko karkoli. Tale termin ‘teženje’ je meni totalno nefunkcionalen in žaljiv. Komot se da povedat, kaj takega kot: ‘o tem se nočem pogovarjat,’ kot pa da nekomu rečeš: ‘težiš!’.

Bibita pravi, da je teženje, če nekaj ne razumeš kljub razlagi in ga vprašaš še enkrat. Kukr dvakrat je dovoljen potem pa ne več. Drugi pa potem omenjajo agresijo. Čeprav, saj tisti drugi postane živčen, torej agresiven, tisti, ki doživlja spraševanje kot teženje. Se motim?

Govoriš o ‘tvoji’ poti in ne o pravi. Pravih poti je namreč lahko veliko in se med seboj razlikujejo. Sem pa prepričana, da pustiti dojenčka samega z jokom ni prava pot. Zame. Jaz govorim o mojih izkušnjah in sem prepričana, da dojenček ne izdela preračunljivega plana teženja. Sicer pa Marko… boš že naredil po občutku, ko boš v situaciji.[/quote]
No, jaz sem ti pa povedal svojo izkušnjo, kjer se je dojenček zelo kmalu (5-10 sekund) nehal jokat. Verjetno ni bilo kaj hujšega z njim, razen če misliš, da je namenoma nehal jokat, ker je spoznal, da se tako ne splača. 🙂
Seveda pa ga tudi jaz ne bi pustil jokat, če bi to trajalo dlje časa. Opazoval bi ga v obeh primerih, če bi se mi zazdelo da je kaj hujšega, pa bi seveda poskušal ugotovit kaj je narobe. Če je otrok lačen bo jokal tako dolgo, dokler ne bo dobil za jest, ali pa dokler ne bo prej zaspal od utrujenosti. Enako, če je kaj bolan, ga kaj boli ali kaj resnejšega. Če pa skočiš k njemu, vsakič, ko se za nekaj sekund oglasi, te bo pa začel vrtet okrog prsta, da sploh ne boš vedela. Seveda, če si sama prepričana, da je tako prav, boš imela celo dobro vest in se boš ob tem počutila koristno, ljubečo in skrbno mamo. Ampak, ko bo otrok odraščal, se boš začela čudit, zakaj je len, zakaj je tako neiznajdljiv, ne siguren vase in tako naprej.

Spider, kako si lahko poln teorije o nečem, o čemer se ti ne sanja? Se tebi zdi to logična in smiselna ugotovitev? Lahko si kvečjemu poln napačnih prepričanj, ne pa poln nečesa, česar nimaš. To je tako, kot bi rekel, da imam polno vrečo denarja, ki ga tako ali tako nimam. 🙂

🙂
No… enkrat so mi celo ‘rekli’ tule, da sem za prijavit, ker zagovarjam, da morajo imeti otroci doma svoje zadolžitve in da sodelujejo pri gospodinjstvu… tako da Marko, ne ti mene predalčkat po svojih željah, ker nisem zlata ribica. 😉 Pa na suhio jst tudi ne… 🙂 Kaj pa ti?

Saj te ne predalčkam. Pravim samo, kaj se zgodi, če počneš to, kar jaz mislim (o čemer pišem), da ni prav. Včasih pač daješ en čuden vtis, da počneš to, kar se meni ne zdi prav. Jaz tako ali tako ne vem, kako ti vzgajaš (in se me ne tiče), prebral sem le nekaj tvojih stavkov in na podlagi tega si res ne upam ničesar sodit. Lahko pa napišem, kaj si o nekem razmišljanju mislim. Še vedno pa obstaja možnost napačnega razumevanja.
Če pa bi že predalčkal, pa bi to zagotovo počel po svojih željah, po čigavih pa? 🙂

Na čem pa deluje tvoja domišljija? Se ni razvijala v tvoji glavi in si jo kupila na trgu? Lahko le tako dojameš, kaj dojenček potrebuje? Mogoče pa le ti potrebuješ malo več razumevanja iz opazovanja, branja drugih, da bi razumela najprej odrasle, potem pa šele otroka?[/quote]

V svojem odgovoru nisi dosleden pri citatu in na tak način nekvalitetno debatirava. Zato ti ponovno kopiram tvoj tekst, iz katerega je razvidno, od kje sem sploh privlekla na dan domišljijo:

Japkica, takih premerov je nešteto, samo domišljijo potrebuješ. Sploh ni treba bit vedno zraven. 🙂
Ogroženega se sploh ne počutim. Ampak v tvojem svet verjetno že.
Je pa znano, da matere, ki se ne počutijo ljubljene, pogosto otroku v vsem ustrežejo (naredijo iz njega razvajenčka) ali pa gredo v drugo skrajnost in ga na nek način sovražijo, ter jim je vse težko naredit, kar otrok seveda začuti in se počuti neljubljenega. Oba pa imata kasneje enake težave v odnosu z ljudmi. Eden razvajen, ki pričakuje, da bodo namesto njega vse naredili drugi, drugi pa sovraži vse okrog sebe in ne sprejema nobene pomoči, niti je ne vidi, ker je prepričan, da ga vsi sovražijo in mu želijo le škodovati.[/quote]

Praviš, da ti vidiš nešteto takih primerov, samo domišljijo vklopiš. Ob tem izhajaš iz lastnega, subjektivnega vidika, ki ga posplošuješ. Sicer priznavaš, da nimaš konkretnih izkušenj s svojimi otroci. Jaz jih imam. Ne le s svojimi, tudi tujimi in prav zato se mi zdi popolnoma nepotrebno v temi “Teženje” sploh omenjati dojenčke.

Skoraj bi si drznila sklepati, da it ni pričakovala odgovorov v tej smeri. Prej o moških in ženskah in teženju.

Kaj je It pričakovala, sploh ni pomembno. Kar se meni zdi pomembno, je to, da vse kar smo se naučili slabega in dobrega, je plod prvih nekaj let vzgoje. Posebej, ko se gre za lastnosti posameznika, ki veljajo za slabe oziroma za lastnosti, ki mu onemogočajo zadovoljno življenje oziroma mu prinašajo neuspešne in konfliktne odnose s partnerjem, pa tudi z vsemi ostalimi. Seveda se da vse te vzorce kasneje ozavestit in jih odpravit, ampak to je lahko za neodgovornega in razvajenega človeka precej mučna naloga, saj ima v sebi ves čas prepričanja, da so drugi krivi, ker njegova pričakovanja niso izpolnjena. Ko pa niso izpolnjena, človek postane trmast, žalosten, prizadet in ker drugače, kot da tečnari drugim, težave ne zna rešit, pač tečnari. Seveda pa je možno, da nekdo sploh ne tečnari, pač pa ga le mi tako občutimo ali zaznavamo, kar je spet posledica nekega drugega (slabega) vzorca. Morda smo kaj komu obljubili in tega nismo naredili takrat, ko je drugi pričakoval, da bomo. Seveda jih bomo potem poslušali. Mogoče zato, ker smo res bili preveč brezskrbni, nespoštljivi in stvari nismo izpeljali ali pa morda samo zato, ker dogovor ni bil dovolj natančno zastavljen, da bi se oba enako razumela.

Ja, hvala Marko, se vidi, koliko sem jaz (tebi) pomembna. Ali komu drugemu.

Pa sem mislila, da sva (fomuraška) prijatelja.

Ja, no, … 🙂

Pravilno sklepaš. 🙂

Marko, saj je prav, podpiram, da imaš toliko dobrih zamisli, začrtanih smernic. Niso napačne.

Pa vendar, zelo utopično je mišljenje, da boš vsak jok lahko najprej opazoval. Ker če bo tako, boš lahko samo otrokov jok opazoval, zmanjkalo bo pa časa za opazovanje tvoje žene, kaj šele tebe.

It, saj veš, da pričakovanja drugih niso naš problem. To ni nič osebnega. Verjamem, da si razumela. 🙂

Saj, ko jaz opazujem otroka, žena opazuje mene, ko žena opazuje otroka, pa jaz opazujem njo. Vse se da. 😉 Vem It, da nikoli ni povsem tako, kot si zamislimo. Realnost, izkušnja velikokrat preseneti, tega se zelo dobro zavedam. Zato pa si ni dobro delat prevelikih pričakovanj okrog nečesa. Naj bo želja, naj bo izziv in če je tu še znanje, magari teoretično (saj, kdo pa vzgaja svojega prvega otroka z izkušnjo), je gotovo lažje, kot pa, če te preseneti nepripravljenega.

Dobro da to razlagaš iz 1. roke, ane. Sori, samo včasih si je treba priznat, da smo na nekih področjih neuki. Ti lahko v svoji teoriji izgradiš perfektno vzgojo, ampak dokler otrok nimaš, te nihče ne bo resno jemal. In se mi zdi tud predrzno ljudi, ki že imajo otroke, podučevat o njihovi [sub]napačni[/sub] vzgoji.

Zakaj se ti zdi predrzno poučevanje ljudi, ki imajo otroke, če jih nekdo sam nima? Saj to ne pomeni, da sebe postavljam nad njih. Zakaj pa ne bi tega vzel kot debato, iz katere se lahko kaj naučiš, če se ti seveda zdi smiselno ali pa ne, če se ti ne zdi in nadaljuješ s svojo vzgojo lepo naprej. Predrzno se lahko zdi samo nekomu, ki se v svojem položaju (načinu vzgoje) ne počuti gotovo.
Meni pa se zdi predrzno nekoga kar ne jemati resno, samo zato, ker še nima otrok, ne glede na to, kar pove. Razen, če verjameš, da samo zato, ker imaš otroka, že vse veš in delaš tako, kot je za otroka koristno.

V določenih situacijah je bolje bit ponižen in poudarit, da gre za tvoje dojemanje, ne absolutno resnico. Če se ima kdo kaj za naučit, se imaš ti kot nestarš in ne obratno.

Sicer tud jaz ne vem, zakaj se je tema prelevila v vzgojo dojenčkov, ko so pa začetni posti nakazovali na vse kaj drugega.

Ima še kdo povedat kaj na temo odraslega teženja?

Ne vem, zakaj bi moral posebej poudarit, da gre za moje dojemanje, ko pa je to vsem jasno. Predrzno bi bilo trditi, da gre za absolutno resnico, ker bi za to poteboval močne dokaze.
Jaz se imam ogromno za naučit, tega sploh ne zanikam. Posebej uporabe terorije v praksi. Ne domišljam si, da bo vse teklo tako, kot se si zamislil. Nek koncept pa vseeno imam oziroma ga gradim. Verjetno ga ima vsak in tu nisem nobena izjema. Zato še vedno trdim, da lahko debatiramo o vzgoji otrok tako nestarši, kot starši. Ne jemati resno nekoga samo zato, ke nima otrok, je pa res neresno, razen, če svojo neresnost podpreš z argumenti iz svoje izkušnje, ki bo dokazala, da je moja teorija napačna.

Tema se je prelevila v vzgojo dojenčkov zato, ker teženje je pač “navada”, ki jo začnemo razvijati v zgodnji dobi odraščanja.

Marko je težil It z vzgojo otrok, ker se mu ona ni zdela pomembna, vsaj ne toliko, da ji ne bi težil….. 🙂

Marko ima nek point le starostno mejo otroka je postavil nekoliko prenizko in tudi duda je posledica ne vzrok težav, ker če bi se starš kaj bolj posvečal otroku (če bi se lahko, glede na to kaj vse je (še) treba naredit kot starš ;), otrok niti ne bi rabil tega mašila (dude) in ne bi rabil “težit” staršu z jokom. Jok je pa itak sredstvo s katerim drugim povzročamo (čustveno) neugodje s katerim naj bi dosegli, da nam drugi priskočijo na pomoč, česar ne gre zamerit majhnem otroku. Kot starši pa naj bi znali ocenit kdaj je to resnična potreba (oz do katere starosti), kdaj pa je to zgolj izsiljevanje (ko se mali vrže po tleh v trgovini zaradi lizike nap.). Te stvari starši prevečkrat spregledamo in zaradi lastnega čustvenega ugodja otroku raje porinemo “dudo”, da je mir kot pa da bi videli kaj so resnične otrokove potrebe. In to nekateri počnejo tudi do otrokovega 30+ leta, ko “mali” že hodi na date…. 😉

No, ker sem glih izpostavila, da postanem jezna, če mi nekdo teži navajam en primer, npr.: xx oseba me obvesti o neki zadevi in zahteva od mene pojasnilo, ker je pač “prepričana”, da se ta zadeva tiče tudi mene. Tej xx osebi 1. lepo razložim in povem, da se mene to nič ne tiče, ji tudi povem svoj pogled in s tem je zame zadeva zaključena. Xx oseba pa me ponovno kliče in ponovno začne z razlago in…. lepo vljudno povem, da mi je že vse povedala, in da nimam kaj novega dodati…. xx oseba pa kar vztraja in kliče, ko se na klice ne oglašam več, mi pošilja mesiče in piše in piše…. in še kar kliče… potem pa postanem res jezna in popi*dim in tako osebo na grob način skenslam…. se mi je že zgodilo, da tudi to ni pomagalo…. potem se pa kar :))))

Zakaj jaz mislim, da ne težim…. saj ne rečem, da nikoli ne težim, amak v osnovi jaz neko stvar, ki jo nekomu želim povedati, povem enkrat in mogoče še v malo spremenjeni obliki drugič, potem pa skorajda ne več… razen, da še kdaj navržem kakšno pikro na to temo.

Seveda, da sem večkrat razmišljala o tem… ampak resnično pridem do zaključka, da v osnovi nisem težak…. na nobenem področju ne v službi, ne privat.:) Res pa je, da se včasih vprašam, ali so vsi (ali vsaj večina) okrog mene nori, ali pa sem to dejansko jaz.:)))

No, to da je duda mašilo oziroma nadomestilo niti nisem omenjal, ker sem sklepal, da je staršev, ki vzgajajo otroke brez dude, zelo malo. To se mi je zdelo preveč predrzno omenjat, glede na to, da nimam otrok. 😉

Človek ni dobil občutka, da si razumela njegovo sporočilo. Mogoče ga tudi res nisi, ker se on ni dovolj jasno izrazil, mogoče pa mu tega samo nisi pokazala na pravi način. Tako nastajajo konflikti. Na eni strani nekdo, ki želi bit vedno razumljen, na drugi pa nekdo, ki mislim, da vse razume in da je to dovolj za dobre odnose. Ampak ni nujno, da je vedno tako. :))

Bibita mogoče si pa ti samo domišljaš, da zadeve razlagaš tako, da jih drugi razumejo…
Ali če povem drugače xx ti teži zato, ker ti slabo razlagaš (čeprav osebno dvomim, da bi to bilo lahko res)…. ;)to pa je izbira :))))

Marko nima veze če nimaš otrok, glavno, da imaš dudo/e……. 😉 :)))

Hehehe… potem pa rečem: ubogi ta človek… mislim na umu.:)))

Res pa je, kot praviš Marko, ni nujno, da je vedno tako, lahko je tudi drugače ali lahko je tako, če ni drugače.:)

p.s.

poznaš tisto: 1. člen – šef ima vedno prav, če pa nima prav, pa velja 1. člen – nekako tako mislim da gre… :)))