“Teženje”

Poskušam si odgovorit na vprašanja:
– kdaj (razlog) težimo
– kakšni občutki so ob tem
– kaj želimo s tem doseči
– kako se počutimo ob tem, če nam nekdo “teži”
– kako naj bi odreagirali ob “teženju”

pa še karkoli, kar nam pade na pamet v zvezi s to tematiko…

Mi bo kdo pomagal odgovoriti, pojasniti, da bom lahko razumela…

Pa še nekaj…

Kaj če nam drugi pravzaprav sploh ne “teži”, ampak mi samo to jemljemo kot teženje… torej da nekaj kar nekdo govori sploh ni teženje z njegove strani, ampak je težava v nas, da mi to jemljemo kot teženje.

Težimo takrat, ko od drugih nekaj pričakujemo, drugi pa tega pričakovanja ne izpolnijo. Na tem mestu se je dobro vprašat, ali upravičeno pričakujemo in kaj povzročamo drugim s svojim pričakovanjem.
Občutki ob tem pa so lahko zelo različni, odvisno od situacije in od posameznika. Običajno gre za različne oblike strahu. Enako velja za vprašanje na to, kaj želimo doseči. In enako velja za počutje (to so občutki). In enako velja za reakcijo ob tem, ko nam kdo teži. Odvisno za koga gre. Vsem ljudem res ne moremo uresničevat njihovih pričakovanj. Sam ustrežem le tistim, za katere menim, da bodo to cenili in da jim bo to koristilo na dolgi rok.
Za kaj bolj specifičnega, pa bi bilo dobro napisat konkreten primer (verjamem, da gre za osebno stvar :))

– kdaj (razlog) težimo

Jaz zase mislim, da zelo redko oz. sploh nikoli ne težim (čisto možno, da ima nasprotna stran drugačno mnenje). Jaz vzamem kot teženje to, če nekomu 2x povem določeno stvar (npr. pojasnim neko zadevo) in še kar sili vame hoče podrobnejšo obrazložitev …..in ne odneha.

– kakšni občutki so ob tem

Gre mi na živce; ob takih ljudeh se začnem počutiti nelagodno in se jih več ali manj izogibam oz. pogovoru z njimi.

– kaj želimo s tem doseči

Ne vem, kaj kdo želi, jaz ne težim.:))

– kako se počutimo ob tem, če nam nekdo “teži”

Postanem jezna.

– kako naj bi odreagirali ob “teženju”

Povem naravnost, da teži, da je težak, da mi gre na živce in naj neha.:)))

Vsak se je že znašel v vlogi težaka in prenašalca drugega težaka:). Zakaj, kdaj in na kakšen način to počnemo je odvisno od situacije, okolja in ljudi, ki se znajdejo v tem. Občutki so odvisni od intenzivnosti najedanja:). Včasih sploh ni slabo, če ti kdo hoče na agresiven način “polepšati” dan. Ob tem spoznavaš svoje lastne odzive, občutja in se učiš kontroliranja.

Tako je, ne obstajajo problemi, ampak izzivi, a ne?
Ne obstajajo kompromisi, tako kot pri naših volilnih kandidatih sedaj, ampak samo win-win opcije.
Kateri ekonomist oz. predavatelj je že to rekel? 😀

Marko,

ne glede na ljudi, ki nam težijo oz. njihov pristop vidimo kot teženje, mislim, da obstajajo določene zakonitosti, ki so vsem enake.

Kot naprimer ta, ki jo je Bibita izpostavila,

– postaneš jezen, če ti nekdo teži.

Bibita,
zakaj ti misliš, da ti ne težiš, če si kdaj bila v situaciji, da ti je nekdo rekel, da težiš, ti pa to sploh nisi videla tako. Si kdaj razmišljala, zakaj ne.

Goldfish,

a je teženje agresivnost?

Tako je, ne obstajajo problemi, ampak izzivi, a ne?
Ne obstajajo kompromisi, tako kot pri naših volilnih kandidatih sedaj, ampak samo win-win opcije.
Kateri ekonomist oz. predavatelj je že to rekel? :D[/quote]

Saj mi ne težiš veš:).
Problemi so zato, da jih rešujemo. Torej jih lahko preimenuješ v izzive, ker so to priložnosti. Seveda obstaja druga opcija in to je videnje problema kot oviro, nekaj nezaželjenega, s čimer se ne želiš ukvarjati (zanikanje, ignoriranje, beg). Če se odločiš sprejemati izzive, pred katerimi si postavljen, krepiš samozavest, postajaš notranje močnejši, rasteš in si posledično bolj zadovoljen.

Trmast človek bo težko sklepal kompromise, kar pa ne pomeni, da je nemogoče. Odvisno od spleta okoliščin. Kjer je kompromis razumljen kot žrtvovanje, izsiljevanje, gre v bistvu za manipulacijo in je daleč od win-win situacije:). Usklajevanje stališč ni rušenje hrbtenice.

Najbrž marsikateri ekonomist ta izraz uporablja za predstavitev svojih teorij:). Recimo Philip Kotler, če že ravno vprašaš:).

[/quote]

Lahko je, ko se nekdo nestrpno približa našemu osebnemu prostoru. Ni pa nujno:).

Jezen? Posploševanje.
Pri sebi večkrat opažam to, da se mi tisti, ki teži zasmili, se poskušam postaviti v njegovo kožo. Ob jezi lahko hitro sami postanemo težaki, zato se je bolje umakniti.

Obstajajo zakonitosti in sicer v vsakem svetu drugačne, različne. Vsak posameznik živi v svojem svetu in ima različna merila in občutja glede tega, kaj je zanj teženje.

it, kdo ti je rekel, da mu težiš? 😉

Mislim, da njej nekdo teži. 🙂

Saj se gre vedno za nas in za naše občutke, Kot praviš, da vedno delujemo iz sebe.
Zato se sama vprašaj, zakaj nekaj doživljaš kot teženje. Verjetno zato, ker nekdo od tebe pričakuje nekaj, kar je v nasprotju s tvojimi prepričanji in dejanji.
Pri sebi bi morala spremeniti določene navade, če bi želela izpolniti pričakovanja. Tega pa se ljudje ponavadi izogibamo, ker si je treba priznati odgovornost.

Robi, res je. Ampak včasih pa ljudje od nas preprosto preveč pričakujejo, ker sami niso dovolj odgovorni, da bi za to poskrbeli sami in za to raje “obremenjujejo” druge oziroma od njih pričakujejo, da jih bodo reševali iz težav. Včasih je človeka preprosto bolje pustit, da se mu pričakovanja ne izpolnijo, da tako spozna, da ne more vedno od drugih pričakovat nekaj, kar bi lahko storil sam.
Tudi otrok, ko je majhen, tečnari z jokom že, če mu samo duda pade iz ust. Ali mu jo bomo vedno pobrali? In kaj mu bomo s tem sporočili? Da lahko s teženjem doseže pri drugih vse, brez da se sam znajde.

Majhen otrok z jokom opozarja nase, namesto besed uporabi tisto, kar pozna. To ni teženje, tisti ki tako razmišlja, ima probleme sam s sabo:). Otroci šele spoznavajo svoje reakcije. Učijo se, kaj je vzrok in kaj posledica. Odrasel človek je prešel že vse stopnje socializacije (no, naj bi).

Majhen otrok z jokom opozarja nase, namesto besed uporabi tisto, kar pozna. To ni teženje, tisti ki tako razmišlja, ima probleme sam s sabo:). Otroci šele spoznavajo svoje reakcije. Učijo se, kaj je vzrok in kaj posledica. Odrasel človek je prešel že vse stopnje socializacije (no, naj bi).[/quote]
Hah, kar misli si. Otrok zelo hitro spozna, da z jokom dobi pozornost, gotovo že pred 6. mesecem starosti. In odrasel človek to še vedno s pridom uporablja, le da jok nadomesti še s čim drugim. Ima samo širši spekter “teženja”, kot ga ima otrok. 😉

Širina tega spektra v odrasli dobi pa je pogojena tudi s tem, kako pogosto so starši na njegov jok reagirali točno tako, kot je mali želel. Sicer se odgovoren človek tega spektra ne rabi posluževat, neodgovoren ga bo pa širil in uporabljal še naprej.

Majhen otrok z jokom opozarja nase, namesto besed uporabi tisto, kar pozna. To ni teženje, tisti ki tako razmišlja, ima probleme sam s sabo:). Otroci šele spoznavajo svoje reakcije. Učijo se, kaj je vzrok in kaj posledica. Odrasel človek je prešel že vse stopnje socializacije (no, naj bi).[/quote]
Hah, kar misli si. Otrok zelo hitro spozna, da z jokom dobi pozornost, gotovo že pred 6. mesecem starosti. In odrasel človek to še vedno s pridom uporablja, le da jok nadomesti še s čim drugim. Ima samo širši spekter “teženja”, kot ga ima otrok. ;)[/quote]

Otrok se uči. Seveda s tem dobi pozornost, ampak odgovoren starš bo odreagiral tako, da bo v korist otrokovemu razvoju. Starš je tisti, ki ima kompas, uravnilavko:). Otrok ima še vedno dovolj svobode za izražanje sebe, z usmerjanjem ga ne zatreš, samo vzpodbujaš k zdravemu razmišljanju:).

Vprašanje za Markota in Goldfish: koliko otrok sta do zdaj v življenju vzgojila?

Majhen otrok z jokom opozarja nase, namesto besed uporabi tisto, kar pozna. To ni teženje, tisti ki tako razmišlja, ima probleme sam s sabo:). Otroci šele spoznavajo svoje reakcije. Učijo se, kaj je vzrok in kaj posledica. Odrasel človek je prešel že vse stopnje socializacije (no, naj bi).[/quote]
Marko je verjetno mislil na izsiljevanje. Ko otrok s svojim tečnarjenjem želi od staršev nekaj izsiliti, ker ve, da starši popuščajo, če le dovolj vztrajno sitnari oz. teži.

Tudi to je res. Odvisno za kaj se gre v tem primeru.
Ali kdo od “it” pričakuje, da kaj naredi namesto njega ali pa pričakuje od “it”, da sama kaj stori pri sebi, da bo sama lažje shajala.

Marko, ti boš torej svojega še ne šestmesečnega otroka učil, kako kljub stiski, ki jo izraža z jokom, lahko izvisi? Takšen dojenček potrebuje zavetje, nežnost in tudi dudo včasih, ja. A ti pa bi kar mislil, da manipulira s tabo? Dej no dej… kaj ti to za ene hjugend priročnike bereš? :/

To si pa zdaj tako napisala kot bi šlo za vzrejo morskih prašičkov:)))). O sebi ne govorim na javnih forumih, ker ni pomembno:).

Hah, kar misli si. Otrok zelo hitro spozna, da z jokom dobi pozornost, gotovo že pred 6. mesecem starosti. In odrasel človek to še vedno s pridom uporablja, le da jok nadomesti še s čim drugim. Ima samo širši spekter “teženja”, kot ga ima otrok. ;)[/quote]

Otrok se uči. Seveda s tem dobi pozornost, ampak odgovoren starš bo odreagiral tako, da bo v korist otrokovemu razvoju. Starš je tisti, ki ima kompas, uravnilavko:). Otrok ima še vedno dovolj svobode za izražanje sebe, z usmerjanjem ga ne zatreš, samo vzpodbujaš k zdravemu razmišljanju:).[/quote]
Starš mora najprej vedeti, kaj bo za otroka koristno, da lahko tako tudi odreagira. Pomembno je, da razmišlja v naprej, da otroka vzpodbuja k odgovornosti in tega mu prav gotovo ne bo dal, če mu bo vsakič pobral dudo iz tal, ko bo mali zajokal. 🙂 Lahko vzameš pobiranje dude iz tal tudi kot prispodobo še za kaj drugega, ko začne otroka navijanje staršev okrog prsta, zabavat. 🙂
Samica, nobenega. Kaj ti ta odgovor pove?

… da nimaš pojma, ko govoriš o šestmesečnem dojenčku …