Smo odrasli?
Ah dajte no lepo vas prosim ujeti v otroštvu. Kaj pa tisti ko si bili kot otroci v nacističnih taboriščih ali pa so preživeli kaj drugega hudega. Pa saj ne moreš biti potem celo življenje v tem.
Gotovo te kak hud dogodek zaznamuje a ne moreš biti celo življenje v tem. Življenje gre naprej.
Ja, sliši se lepo. Sprejeti drugega so pa zmožni le tisti, ki nimajo preveč svoje navlake (takih pa ni), torej se je je ponavadi potrebno tudi nekaj znebiti oziroma na nek način spoznati, da jo imamo tudi sami in ne le drugi. Preden pa ljudje to spoznajo, si nabirajo novo navlako in pripomorejo k temu, da si jo nabirajo tudi drugi (slabe izkušnje).[/quote]
Od raznih psihoterapevtov in s strani medijev smo bombardirani s tem, da je z nami že v samem štartu hudo narobe. Odlična reklama, da obiščeš psihologa ali celo psihiatra, ker baje se sam težko znebiš koščkov te “navlake”. Bullshit.[/quote]
Ne vem, jaz ga nikoli nisem rabil. 🙂 Mogoče ne bi smela na to gledat, kot bombardiranje, pač pa kot opzorilo, razmislek. 🙂
Ne, Goldfish…Marko je prav povedal in najboljši terapevt nam je partner. :)[/quote]
Marko pravi, da se nekaj navlak znebiš pred zvezo, torej tukaj ni še partnerja:). A po drugi strani…partner tudi ne more biti terapevt in rešitelj vseh naših problemov.[/quote]
Pred zvezo ravno nisem napisal. Je pa res, da potrebuješ nekoga na drugi strani, to pomeni, da se lahko “čistiš” med spoznavanjem novih ljudi, zmenkovanjem in podobno. Največji preizkus pa je potem seveda daljša zveza.
Od raznih psihoterapevtov in s strani medijev smo bombardirani s tem, da je z nami že v samem štartu hudo narobe. Odlična reklama, da obiščeš psihologa ali celo psihiatra, ker baje se sam težko znebiš koščkov te “navlake”. Bullshit.[/quote]
Ne vem, jaz ga nikoli nisem rabil. 🙂 Mogoče ne bi smela na to gledat, kot bombardiranje, pač pa kot opzorilo, razmislek. :)[/quote]
Potem tudi reklamo za nov šampon jemlješ kot razmislek, da bi zamenjal blagovno znamko?:)))
Upam, da tudi meni ne bo treba nikoli poseči po tako skrajni opciji, da bi se znašla v situaciji, ko si ne bi znala več pomagat.
Marko pravi, da se nekaj navlak znebiš pred zvezo, torej tukaj ni še partnerja:). A po drugi strani…partner tudi ne more biti terapevt in rešitelj vseh naših problemov.[/quote]
Pred zvezo ravno nisem napisal. Je pa res, da potrebuješ nekoga na drugi strani, to pomeni, da se lahko “čistiš” med spoznavanjem novih ljudi, zmenkovanjem in podobno. Največji preizkus pa je potem seveda daljša zveza.[/quote]
Zdaj si ti že na dobri poti v daljšo zvezo oz. jo soustvarjaš…in kako se počutiš?:)
Ne vem, jaz ga nikoli nisem rabil. 🙂 Mogoče ne bi smela na to gledat, kot bombardiranje, pač pa kot opzorilo, razmislek. :)[/quote]
Potem tudi reklamo za nov šampon jemlješ kot razmislek, da bi zamenjal blagovno znamko?:)))
Upam, da tudi meni ne bo treba nikoli poseči po tako skrajni opciji, da bi se znašla v situaciji, ko si ne bi znala več pomagat.[/quote]
Absolutno ne letim kar v trgovino po novega samo zato, ker so rekli, da je ta boljši. 🙂
Bi še dodal pričakovanje, da drugi partner izrečeno mnenje prenese, kajti tudi tu se ponavadi zelo rado zatakne. Veliko jih pričakuje iskrenost in resnico in potem te ne zmorejo prenesti.[/quote]… in se vržejo na tla sred trgovine? :)))[/quote]
Ne sred trgovine. Sred oštarije, da ga vsaj kelnarca usliši. 🙂
Ljubezen je le nek pojem, s katerim razlagamo svoje občutke.
Ni predmet in ne kaj več od nas.
To je res. Seveda je spet vprašanje, zakaj se je zlomil in če se je že večkrat zlomil ali pa celo s svojo ranljivostjo išče pozornost drugega, da se potem zaradi izčrpanosti še drugi zlomi.
Potem smo vsi norci. Saj v vezo ne gremo, če nimamo nekih interesov. In vedno so to čustveni interesi, le sprožilci so drugačni.
Vsaka privlačnost je čustvene narave, le pogoji za privlačnost so različni.
Frustracije so prirojene. Saj se otrok ni od mame naučil, kako se meče po tleh. 🙂
Otrok je zafrustriran, ker je navajen, da se mu v njegovih željah ustreže, kar je bolj ali manj nujno pri majhnem otroku, ki tako ali tako nima nekih večjih želja, razen hrane, ugodja, mamine prisotnosti. Sčasoma pa se te želje povečujejo in zato pride do zmedenosti oz. frustracije, ker se otroku podirajo njegova prepričanja in občutek varnosti.
A tako preprosto je to ? 🙂
Otroci so ena velika sebičnost in niso tu samo zato, ker čakajo na ukaze in sprejmejo vse to, kar jih mi želimo naučiti.
To bistvo skriva v sebi malo sebičnosti. 🙂 To vsi mi pričakujemo, da bomo našli takšno osebo, ki nas bo sprejela z vso navlako…Pozabimo pa na to, če lahko mi drugega sprejmemo z vso navlako. 🙂
Starša lahko mislita, da postavljanje mej, pomeni otroku odrekati svobodo in ljubezen.
In potem ni potrebe, da se otrok meče po tleh, ker tako ali tako vse dobi. 🙂
Sploh ne bom presenečen, če bo vojna, saj je sistem na koncu propada.
Seveda brez človeške primitivnosti, sami psihopati na oblasti sploh ne bi imeli nekega vpliva in bi se lahko sami med sabo pobili.[/quote]
Ja to se pa stoodstotno strinjam sami psihopati na oblasti.
Frustracije so prirojene. Saj se otrok ni od mame naučil, kako se meče po tleh. 🙂
Otrok je zafrustriran, ker je navajen, da se mu v njegovih željah ustreže, kar je bolj ali manj nujno pri majhnem otroku, ki tako ali tako nima nekih večjih želja, razen hrane, ugodja, mamine prisotnosti. Sčasoma pa se te želje povečujejo in zato pride do zmedenosti oz. frustracije, ker se otroku podirajo njegova prepričanja in občutek varnosti.
[/quote] Frustracije niso prirojene!
Če bi starša točno vedela kaj in kdaj otrok nekaj želi/potrebuje, ne bi mali rabil jokat, da bi nekaj dobil in to že od prvega dne dalje.;)
Samo to je nemogoče, ker starši nismo vsevedni. Tako se mali zverzira v tem, da “upravlja” s svojimi starši, ker drugače kot dojenček enostavno ne bi preživel. Tako živi/odrašča v prepričanju, da je dovolj, da se samo oglasi/zajoka in mu bo ustreženo.
Do kdaj?
Do takrat dokler mu to starši dopustijo!
In nekateri starši so pravi mojstri v izmišljevanju razlogov zakaj njihov sonček lahko počne stvari, ki niso v skladu z družbeno veljavnimi normami namesto, da bi mu ostro postavili meje, kaj se sme in kaj ne. Pa tu ne gre za kake “zelo pomembne” zadeve, gre za čisto običajne stvari kot je nap. obnašanje za mizo, oblačenje, obnašanje v družini/družbi….itd.itd
Vse je dopuščeno, ker starša najdeta opravičilo za njegovo početje, ker jima je čustveno prenaporno se soočit z (nezavednim) čustvenim izsiljevanjem otroka, z njegovimi frustracijami. Tako mali odrašča “brez mej”, nakar pride z mamo v trgovino, ko se ne more upret vsem tistim mamljivim stvarem in HOČE IMET! in to TA TRENUTEK! Kar je seveda nerealno, ker pa tega ni vajen, da se ga omejuje, ker v njegovem svetu ni omejitev, ker on dobi/mu je ugodeno v vsem, se od “tuge” vrže po tleh in izsiljuje. In to GA JE naučila MAMA in ATA! Ni se tak rodil.
Je pač še otrok in se mu to še nekako tolerira, a kaj ko tako dete telesno odraste, umsko pa ostane na stopnji razmišljanja otroka – neodrasel, ko revež ne dojema, da imajo tudi drugi svoje potrebe, ker nima pogojev, da bi lahko odrasel.
Enostavno to ne obstaja v njegovem načinu razmišljanja zato je faza boja za prevlado v odnosu s takim človekom, nevzdržna in ti “otroci” v odnosu niso sposobni prit dlje od faze zaljubljenosti. Iščejo nove in nove “žrtve”, ki bi zgolj podaljševale dobo otroštva.
Zato tudi naslov teme “Smo odrasli?”
On_:)
Starševstvo je izziv in zahteva odgovorne, prisebne, sposobne starše, da se lahko soočajo z vsemi ovirami. Ker pa ni popolnih staršev, se dogajajo tudi napake pri vzgoji. Nekateri preprosto niso kos situacijam, ne zmorejo se soočiti s svojimi strahovi, problemi, zato tudi svojim otrokom ne znajo pokazati pravilne vzorce. Otroci niso takšni hudički kot jih opisuješ:)). So odsev staršev. Torej je s starši nekaj narobe, če se sončki obnašajo kot oblački in strele:). Ampak ti sončki enkrat odrastejo in naj bi bili sposobni konstruktivnega, kritičnega pogleda. Torej se lahko naučijo ravnati drugače, tako da bo prav. Kdo si ne želi biti sprejet? Otroci so odvisni od staršev, od njihovih prijemov.
Si ti odrasel?:) Si imel popolno otroštvo? Učimo se celo življenje! Ti pa staviš vse na eno kocko in sicer na otroštvo. Ja, saj je ključnega pomena, ampak dolžnost odraslega je, da skrbi za svoj mentalni in fizični razvoj. Torej se da soočati tudi z vsemi preteklimi dogodki, jih ozavestiti, predelati in iti dalje.
A ti si brala v mojem zapisu, da so otroci hudički? 🙂
Kako ti je to uspelo? 🙁
Ko odrastejo….naj bi bili sposobni… pa niso zato se soočajo s težavami v odnosih, ravno zato, ker niso sposobni in se morajo šele naučit nečesa, lekcij, ki so jih po zaslugi staršev, prešricali v mladosti.
So zgolj telesno odrasli, miselno še odraščajo v odnosu s partnerjem, ker njihov “primarni odnos” s starši je bil v smislu pogojev za odraščanje, čista polomija.
Ne stavim na eno kocko, želim pa povedat, da ni ogledalo krivo, če si ti grd v njem.
A ti si brala v mojem zapisu, da so otroci hudički? 🙂
Kako ti je to uspelo? 🙁
Ko odrastejo….naj bi bili sposobni… pa niso zato se soočajo s težavami v odnosih, ravno zato, ker niso sposobni in se morajo šele naučit nečesa, lekcij, ki so jih po zaslugi staršev, prešricali v mladosti.
So zgolj telesno odrasli, miselno še odraščajo v odnosu s partnerjem, ker njihov “primarni odnos” s starši je bil v smislu pogojev za odraščanje, čista polomija.
Ne stavim na eno kocko, želim pa povedat, da ni ogledalo krivo, če si ti grd v njem.[/quote]
In kaj zdaj? Ne moreš vseh rešiti:). Opiranje na otroštvo zame ni nikakršen argument ali celo potuha. Je ovira, če v pravem trenutku nisi dobil tisto, kar je pomembno za lasten razvoj v naprej. Vsi se soočamo s problemi, takšnimi in drugačnimi, večjimi ali manjšimi. Torej si je vsak sam kriv, če je največji buhtelj:). Zato si pa izbiraš svoj krog ljudi, katerim zaupaš in oni tebi ter verjameš, da so odrasli:).
A ti si brala v mojem zapisu, da so otroci hudički? 🙂
Kako ti je to uspelo? 🙁
Ko odrastejo….naj bi bili sposobni… pa niso zato se soočajo s težavami v odnosih, ravno zato, ker niso sposobni in se morajo šele naučit nečesa, lekcij, ki so jih po zaslugi staršev, prešricali v mladosti.
So zgolj telesno odrasli, miselno še odraščajo v odnosu s partnerjem, ker njihov “primarni odnos” s starši je bil v smislu pogojev za odraščanje, čista polomija.
Ne stavim na eno kocko, želim pa povedat, da ni ogledalo krivo, če si ti grd v njem.[/quote]
In kaj zdaj? Ne moreš vseh rešiti:). Opiranje na otroštvo zame ni nikakršen argument ali celo potuha. Je ovira, če v pravem trenutku nisi dobil tisto, kar je pomembno za lasten razvoj v naprej. Vsi se soočamo s problemi, takšnimi in drugačnimi, večjimi ali manjšimi. Torej si je vsak sam kriv, če je največji buhtelj:). Zato si pa izbiraš svoj krog ljudi, katerim zaupaš in oni tebi ter verjameš, da so odrasli:).[/quote]Ti pa res še nisi srečala nikogar na robu obupa, ki bi se spraševal: “Pa zakaj se ravno meni vse to dogaja….”
Nekje moraš začet reševat svoje težave in prav je da veš razloge zanje, da začneš od začetka.
Ne vem zakaj ti misliš, da se lahko začne od sredine? 😉
Ne gre tu za potuho ali opravičevanje ali za izgovore, kar je pogosto pri “odraslih otrocih”, da valijo krivdo na druge, gre za to, da imaš možnost, da dojameš zakaj se vedno vse v strup sprevrača, kar srce si sladkega obeta….
Kako popraviš napako, če ne veš kaj je njen izvor? S flajštrom na gnojno rano? :/
In kaj zdaj? Ne moreš vseh rešiti:). Opiranje na otroštvo zame ni nikakršen argument ali celo potuha. Je ovira, če v pravem trenutku nisi dobil tisto, kar je pomembno za lasten razvoj v naprej. Vsi se soočamo s problemi, takšnimi in drugačnimi, večjimi ali manjšimi. Torej si je vsak sam kriv, če je največji buhtelj:). Zato si pa izbiraš svoj krog ljudi, katerim zaupaš in oni tebi ter verjameš, da so odrasli:).[/quote]Ti pa res še nisi srečala nikogar na robu obupa, ki bi se spraševal: “Pa zakaj se ravno meni vse to dogaja….”
Nekje moraš začet reševat svoje težave in prav je da veš razloge zanje, da začneš od začetka.
Ne vem zakaj ti misliš, da se lahko začne od sredine? 😉
Ne gre tu za potuho ali opravičevanje ali za izgovore, kar je pogosto pri “odraslih otrocih”, da valijo krivdo na druge, gre za to, da imaš možnost, da dojameš zakaj se vedno vse v strup sprevrača, kar srce si sladkega obeta….
Kako popraviš napako, če ne veš kaj je njen izvor? S flajštrom na gnojno rano? :/[/quote]
Takšne “na robu” srečujem svak dan! Včasih sem se še trudila, jim nesebično stala ob strani, pomagala po svojih najboljših močeh, jim prisluhnila, poslušala ure in ure. Ampak sem ugotovila, da so to vampirji, ki pijejo kri. Večino teh ljudi bo takšnih kot so, ker to hočejo, ker jim je to hrana in osnova, da lahko tako funkcionirajo! Nič jim ne pomaga, če v svoji glavi ne sprejmejo klika, da bo kaj drugače.
Nikoli nisem rekla, da se lahko začne od sredine reševati probleme. Zagovarjam pa, da se pogleda od začetka in enkrat ter za vedno preseka s preteklostjo. Če te nekaj ves čas vleče na dno, boš ukrepal, sicer se ne smili samemu sebi, ker si buhtelj:).
Ah saj ljudje (mislim na odrasle) niso tako butasti kot ti misliš:))). Vedo za probleme, na trenutke se tudi zazrejo v ogledalo duše, ampak lažje je čičati na mestu in govoriti….oh moje otroštvo je krivo za vse:). Ali pa drugi so krivi, to je postal že obrabljen izraz:). Jst na padam več na te fore, dost mam takšnega folka, raje se posvečam tistim, ki so skulirani. Nisem več mati Terezija:).
Ni res, da hočejo, ampak je to ravno tisto kar On_ poudarja, da ne vejo kje začet in kako se lotit spremembe, zato pač krivijo druge, pa usodo, nesrečo itn.
Forum je zaprt za komentiranje.