Smo odrasli?
On_, lep opis, je pa tako, da so to lahko zelo dolgi procesi (leta, celo desetletja), da se znebimo vse “navlake”, ki nam preprečuje dobre odnose. Da ne bi čez noč želel postat drug človek. :))
On_:)
Niso vsi ljudje pogumni, še manj pametni, kar ne pomeni da niso sposobni zrelega partnerstva. Za ljubezen je pomemben interes in pripravljenost za vlaganje, razdajanje itd. Če ni motivacije, potem ti ne pomagajo niti najboljše karakteristike človeštva:). In kaj, če se kdo boji lastne sence? Bo že našel človeka, s katerim bo kompatibilen. Kaj misliš, da si ljubezen zaslužijo le popolni ljudje?
Tvoj primer z majhnim otrokom in situacijo sredi trgovine…otrok preizkuša meje, se iz teh situacij uči. Na svet JE prinesel to potrebo po spoznavanju, odkrivanju, vedoželjstvu. Vse to ga pelje na pot odraslosti. Ne moreš na to situacijo gledati kot da mu ni mar za svojo mati, ki to prenaša, gleda in poskuša vzgajati na pravi način. Otrok se uči. Če mu bo mati govorila, da je s svojim obnašanjem grd in da je nima rad (kot ti navajaš) bo naredila veliko škodo. Otroci so ena velika ljubezen. Vse, kar nam sporočajo je to: tukaj sem, nauči me, pokaži mi, kaj je prav in kaj narobe. To so ščiti o katerih govorim. To so meje dopustnega in nedopustnega. S tem si izgradimo osebnost, s tem dobimo dostojanstvo.
Nikoli se ne znebiš vsega, tudi ni smiselno, ker popolnosti ni. Kaj je dober odnos? Tam, kjer nihče nima “navlake” in se lahko dva gledata ter smejita?:) Bistvo je, da najdeš človeka, ki te sprejme z vso “navlako” in potem skupaj gradita prihodnost, v kateri rasteta, se spreminjata in živita polno. Na tej poti pride do vzponov in padcev, ampak če jih rešujeta, se pogovarjata, si stojita ob strani, je to to:). V bistvu je začetek čist simpl, samo nekateri pričakujete popolnega partnerja, ker sami niste sposobni sprejeti nekoga z napakami. To zahteva napor:).
Ja, sliši se lepo. Sprejeti drugega so pa zmožni le tisti, ki nimajo preveč svoje navlake (takih pa ni), torej se je je ponavadi potrebno tudi nekaj znebiti oziroma na nek način spoznati, da jo imamo tudi sami in ne le drugi. Preden pa ljudje to spoznajo, si nabirajo novo navlako in pripomorejo k temu, da si jo nabirajo tudi drugi (slabe izkušnje).
Ja, sliši se lepo. Sprejeti drugega so pa zmožni le tisti, ki nimajo preveč svoje navlake (takih pa ni), torej se je je ponavadi potrebno tudi nekaj znebiti oziroma na nek način spoznati, da jo imamo tudi sami in ne le drugi. Preden pa ljudje to spoznajo, si nabirajo novo navlako in pripomorejo k temu, da si jo nabirajo tudi drugi (slabe izkušnje).[/quote]
Od raznih psihoterapevtov in s strani medijev smo bombardirani s tem, da je z nami že v samem štartu hudo narobe. Odlična reklama, da obiščeš psihologa ali celo psihiatra, ker baje se sam težko znebiš koščkov te “navlake”. Bullshit.
Ja, sliši se lepo. Sprejeti drugega so pa zmožni le tisti, ki nimajo preveč svoje navlake (takih pa ni), torej se je je ponavadi potrebno tudi nekaj znebiti oziroma na nek način spoznati, da jo imamo tudi sami in ne le drugi. Preden pa ljudje to spoznajo, si nabirajo novo navlako in pripomorejo k temu, da si jo nabirajo tudi drugi (slabe izkušnje).[/quote]
Od raznih psihoterapevtov in s strani medijev smo bombardirani s tem, da je z nami že v samem štartu hudo narobe. Odlična reklama, da obiščeš psihologa ali celo psihiatra, ker baje se sam težko znebiš koščkov te “navlake”. Bullshit.[/quote]
Ne, Goldfish…Marko je prav povedal in najboljši terapevt nam je partner. 🙂
Od raznih psihoterapevtov in s strani medijev smo bombardirani s tem, da je z nami že v samem štartu hudo narobe. Odlična reklama, da obiščeš psihologa ali celo psihiatra, ker baje se sam težko znebiš koščkov te “navlake”. Bullshit.[/quote]
Ne, Goldfish…Marko je prav povedal in najboljši terapevt nam je partner. :)[/quote]
Marko pravi, da se nekaj navlak znebiš pred zvezo, torej tukaj ni še partnerja:). A po drugi strani…partner tudi ne more biti terapevt in rešitelj vseh naših problemov.
Lahko zapišemo tudi tako:
Če ti bo partner govoril, da si s svojim obnašanjem grd in da te nima rad (kot ti navajaš) bo naredil veliko škodo. 😉
Ravno o tem je govora v članku, da ko se partner “meče po tleh” rabi na drugi strani neko razumevanje ne pa obtožbe. Seveda se tega kaj takrat rabi (verjetno) ne zaveda, kot se otrok ne zaveda, kaj počne materi s svojim početjem, ona pa, če je neodrasla ga bo okrivila “neljubezni” in naredila škodo otroku in njunem odnosu.
Princip je isti le vloge se malo premešajo 😉
Meje dopustnega in nedopustnega pri otroku postavljata starša in če sama ne vesta kje so, kaj nastane šele iz otroka, ki ga vzgajata?
Pri partnerstvu si pa te meje dopustnega in nedopustnega postavlja v prvi vrsti, vsak sam…. a, če oseba ni odrasla oz je brez mej potrebnih za to, da lahko z nekom živi v ljubezenskem odnosu in sanja o nekom, ki bo z njim kot je bil tega vajen v otroštvu, potem trmari in kriv druge za lastno nezadovoljstvo, ker so itak drugi za to na tem svetu, da njemu strežejo, da je njemu lepo… neizmerni hedonizem (na račun drugih).
Se pa strinjam s tabo, da je odnos z nekom priložnost, da človek (končno) odraste, le dopustiti si moraš oz ne zavrniti priložnosti – umaknit ščit(e), ki ti to preprečujejo. Se pravi, če že trmarim moram bit pripravljen tudi prisluhnit kaj mi druga stran sporoča.
Spet smo na gugalnici…. :)))
Odlično, pa ti?:) Si bil kaj za pusta?[/quote]
Ja tudi jaz sem se imel u redu. Je ful dogajalo v Ljubljani. Ne ne nič se nisem omaškaral sem prestar za take stvari. Je bil pa kolega superman :))[/quote]Sej starost ni kriterij za to, da bi se nekdo našemil…. v roza hlače nap… 😉
Lahko zapišemo tudi tako:
Če ti bo partner govoril, da si s svojim obnašanjem grd in da te nima rad (kot ti navajaš) bo naredil veliko škodo. 😉
Ravno o tem je govora v članku, da ko se partner “meče po tleh” rabi na drugi strani neko razumevanje ne pa obtožbe. Seveda se tega kaj takrat rabi (verjetno) ne zaveda, kot se otrok ne zaveda, kaj počne materi s svojim početjem, ona pa, če je neodrasla ga bo okrivila “neljubezni” in naredila škodo otroku in njunem odnosu.
Princip je isti le vloge se malo premešajo 😉
Meje dopustnega in nedopustnega pri otroku postavljata starša in če sama ne vesta kje so, kaj nastane šele iz otroka, ki ga vzgajata?
Pri partnerstvu si pa te meje dopustnega in nedopustnega postavlja v prvi vrsti, vsak sam…. a, če oseba ni odrasla oz je brez mej potrebnih za to, da lahko z nekom živi v ljubezenskem odnosu in sanja o nekom, ki bo z njim kot je bil tega vajen v otroštvu, potem trmari in kriv druge za lastno nezadovoljstvo, ker so itak drugi za to na tem svetu, da njemu strežejo, da je njemu lepo… neizmerni hedonizem (na račun drugih).
Se pa strinjam s tabo, da je odnos z nekom priložnost, da človek (končno) odraste, le dopustiti si moraš oz ne zavrniti priložnosti – umaknit ščit(e), ki ti to preprečujejo. Se pravi, če že trmarim moram bit pripravljen tudi prisluhnit kaj mi druga stran sporoča.
Spet smo na gugalnici…. :)))[/quote]
Otrok ali odrasla oseba je razlika:). Če bi meni nekdo govoril, da sem grda, me omaloževal, se prepucaval preko mene…aja, to ne bi bilo mogoče, ker bi ga že v kali “odstranila” od sebe. Ne potrebujem človeka, ki bo iz mene naredil cunjo in z njo pomival po tleh.
Pri odraslih je konstruktivna komunikacija ključna. Od partnerja pričakujem, da zna poslušati, slišati in povedati svoje mnenje. Torej, če je ta pogoj izpolnjen, se lahko pogovarjamo o vsem in posledično tudi rešujemo ovire, ki nastanejo. Sicer je ostal na ravni otroka:).
Lahko zapišemo tudi tako:
Če ti bo partner govoril, da si s svojim obnašanjem grd in da te nima rad (kot ti navajaš) bo naredil veliko škodo. 😉
Ravno o tem je govora v članku, da ko se partner “meče po tleh” rabi na drugi strani neko razumevanje ne pa obtožbe. Seveda se tega kaj takrat rabi (verjetno) ne zaveda, kot se otrok ne zaveda, kaj počne materi s svojim početjem, ona pa, če je neodrasla ga bo okrivila “neljubezni” in naredila škodo otroku in njunem odnosu.
Princip je isti le vloge se malo premešajo 😉
Meje dopustnega in nedopustnega pri otroku postavljata starša in če sama ne vesta kje so, kaj nastane šele iz otroka, ki ga vzgajata?
Pri partnerstvu si pa te meje dopustnega in nedopustnega postavlja v prvi vrsti, vsak sam…. a, če oseba ni odrasla oz je brez mej potrebnih za to, da lahko z nekom živi v ljubezenskem odnosu in sanja o nekom, ki bo z njim kot je bil tega vajen v otroštvu, potem trmari in kriv druge za lastno nezadovoljstvo, ker so itak drugi za to na tem svetu, da njemu strežejo, da je njemu lepo… neizmerni hedonizem (na račun drugih).
Se pa strinjam s tabo, da je odnos z nekom priložnost, da človek (končno) odraste, le dopustiti si moraš oz ne zavrniti priložnosti – umaknit ščit(e), ki ti to preprečujejo. Se pravi, če že trmarim moram bit pripravljen tudi prisluhnit kaj mi druga stran sporoča.
Spet smo na gugalnici…. :)))[/quote]
Otrok ali odrasla oseba je razlika:). Če bi meni nekdo govoril, da sem grda, me omaloževal, se prepucaval preko mene…aja, to ne bi bilo mogoče, ker bi ga že v kali “odstranila” od sebe. Ne potrebujem človeka, ki bo iz mene naredil cunjo in z njo pomival po tleh.
Pri odraslih je konstruktivna komunikacija ključna. Od partnerja pričakujem, da zna poslušati, slišati in povedati svoje mnenje. Torej, če je ta pogoj izpolnjen, se lahko pogovarjamo o vsem in posledično tudi rešujemo ovire, ki nastanejo. Sicer je ostal na ravni otroka:).[/quote]:))Hvala.
Me veseli, da se strinjava. :))
Takim terapevt (praviloma) ni potreben tisti, ki so pa ostali “ujeti” v otroštvu bi pa lahko prišel prav, a ne?
Otrok ali odrasla oseba je razlika:). Če bi meni nekdo govoril, da sem grda, me omaloževal, se prepucaval preko mene…aja, to ne bi bilo mogoče, ker bi ga že v kali “odstranila” od sebe. Ne potrebujem človeka, ki bo iz mene naredil cunjo in z njo pomival po tleh.
Pri odraslih je konstruktivna komunikacija ključna. Od partnerja pričakujem, da zna poslušati, slišati in povedati svoje mnenje. Torej, če je ta pogoj izpolnjen, se lahko pogovarjamo o vsem in posledično tudi rešujemo ovire, ki nastanejo. Sicer je ostal na ravni otroka:).[/quote]:))Hvala.
Me veseli, da se strinjava. :))
Takim terapevt (praviloma) ni potreben tisti, ki so pa ostali “ujeti” v otroštvu bi pa lahko prišel prav, a ne?[/quote]
Ampak t.i. odrasli otročki ne bodo nikoli priznali, da je z njimi karkoli narobe in da so “ujeti”:)). Enkrat pri terapevtu, vedno pri njem:).
Bi še dodal pričakovanje, da drugi partner izrečeno mnenje prenese, kajti tudi tu se ponavadi zelo rado zatakne. Veliko jih pričakuje iskrenost in resnico in potem te ne zmorejo prenesti.[/quote]… in se vržejo na tla sred trgovine? :)))
Lahko kdo drug ali kaj drugega odgovorno za tvojo (ne)srečo. Tvoja odgovornost pa je za odločitev ali se boš poskušal iz tega izkopati ali se boš v nesreči tenstal dalje.[/quote]
Ja, lahko te recimo nekdo fizično poškoduje, okrade, ogrozi tvojo eksistenco…ampak nisem tako
mislila.
Mislila sem na mit, da “rabiš nekoga”, da si lahko srečen, da moraš “dobiti” točno določeno osebo,
ali pa boš celo življenje nesrečen….in podobno..
Mislila sem na to, da mora biti vsak, ki si želi uspešno zvezo najprej zelo sposoben živeti sam.
Vse ostalo je iskanje bergle ali nekoga, ki bo za nas sprejemal odločitve in odgovornost….skratka
če je tako, nisi odrasel.
Forum je zaprt za komentiranje.