Sin brez vozniškega izpita – problemi
Skratka, ne vem kaj naj. Sin je slaboviden in zato ga na zdravniških pregledih za vozniški izpit zavračajo. Sedaj bo 21 let, od 16. leta pa je non stop, kako bo živel brez avta, da to ni življenje, da so busi preveč stresni, da nimajo urejenega voznega reda in konstantne zamude, in tako naprej govori… Saj mu verjamem, samo kaj naj sama naredim? Taksista mu ne morem špilat, ker imam službo v 2 izmeni, pa še to delam večinoma doma, fizično pa hodim v en večji kraj. Sin pa hodi v Ljubljano in se skoraj 2h vozi v eno smer, s tem da konstantno govori, da še po Ljubljani porabi več kot uro z LPP. V dijaški dom sploh noče, ker si želi imeti popoldan sprehod po naravi, ne po betonu. Niti se ne razume najbolje s šolo…
No, kaj me pa sedaj najbolj jezi. Sin zelo rad hodi kamorkoli, v hribe, kakšno jamo, in vedno kaj novega. Za vikend je javni prevoz preokrnjen, sama pa po poškodbi kolena ne morem več hoditi tako dolge poti, kot on. In sem mu že 4 leta nazaj postavila pred dejstvo, da je polnoleten in da bo moral počasi začeti sam hoditi ali s svojo družbo, da sama ne bom zmogla takih tur delat. No, skoraj takoj je pustil šolo in med tednom hodil v hribe, ker je več avtobusov in baje ni toliko zasedeno za prenočevanje v kočah…. in ponavljal letnik, Z ogromno spodbude in pregovarjanje je potem spackal letnik in zaključni izpit s sicer 27 neopravičenimi urami in še kar nekaj izgovorov in opravičil sem mu morala pisat. Pri razredničarki sem bila vse govorilne ure, pa kar ni mogla razumet, kaj se gre.. Skratka, nadaljeval je na +2, spet zabluzil. zdaj ponavlja, pa spet bluzi… ponavljat ne more več, neopravičenih ur ima okoli 50, zato bo najbrž izključen, in zdaj se že en mesec samo prerekava, kaj bo naredil, ukrepat jaz ne mislim in mu delat potuho in sramote na šoli. Vendar ga razumem, za vikend je javni prevoz nemogoč. V Ljubljano pride krepko prepozno in je recimo v Kranjski Gori šele ob 14,00 in nazadnje so ga baje reševalci nadrli, kaj se gre, da tako pozno v hribe hodi… in to mu je dalo vedeti, da lahko samo med tednom hodi. Pa 1x je turo precenil in je zvečer obtičal v temi nekje sredi škrapelj, klical me je, in po pol ure pregovarjanja, da ne upa reševalcev klicat, no na koncu sem sama mogla se pelat 150 km in ga iskat bog ve kje, na koncu se je že rešil in sem ugorovila, da mu je ušel zadnji bus in ni vedel kako domov, drug dan pa šola in je rabil prevoz, za kar sem zahtevala tudi plačilo…
Na žalost od takrat naprej ne upa več za vikend nikamor. Pravi da sovraži hodit po stresom, če bo ujel bus ali ne…. in da je med tednom precej lažje… ne znam mu meje postavit, vedno se mi zdi, da jo polomim.
Da o tem, kolikokrat sem že morala v Ljubljano ga pridet iskat oz, vsaj v Logatec ali Postojno ali Koper.
Slaboviden je ravno toliko, da lahko vse sam, ampak mu manjka še enih 20%, da bi ga spustili čez. Sem ga že učila vozit po enih makadamih, pa pravi, da je itak brez veze, če ne bo mogel. 1x je spregledal zapornico na gozdni cesti in sva se butnila, od takrat naprej je še bolj nesrečen. Ker bi zelo rad šel v Bosno, Biokovo, Slavonijo, pa se meni ne da tako daleč vozit več. Sem ga že v Nemčijo peljala, pa je kar naporno se tako dolgo vozit…
Glede družbe pa tudi… en čas sem ga ekstra vozila na planinsko društvo oz. več različnih, pa pravi, da so samo upokojenci in da so totalno prepočasni… Rad bi šel v alpinistično šolo, pa pravi, da brez izpita za avto ne more… Selili smo se že 2x, drugič na njegovo izrecno željo, ker je mislil, da je drugje več vrstnikov kot nekje v bližini Ljubljane. Skratka družbe še vedno nima. Sama mu pa ne morem servisirati…
Preden me kdo vpraša, kje je mož, žal je predlansko leto preminil. Ga je mož dostikrat peljal na željeno lokacije in ga šel iskat…
Ima še ostale sorodnike, vendar ni nobeden, da bi šel z njim v hribe, vsi samo računalniške igrice…
Skratka, hvaležna za kakršenkoli nasvet.
Brez zamere, ampak pubec je preveč razvajen. Preveč mu strežeš in zato gunca take afne.
Jaz sem v njegovih letih sicer imela izpit, ampak avta pa ne. Tako, da ja, je bilo kar kolo v pogonu.
Če ne bo šolo izdeloval, bo brez statusa, torej služba vabi. To mu jasno povej, da ga ne boš pedenala, ko ne bo več v šoli.
Da pri 21ih packa še SŠ, je jasno, da ima razvajeno rit. Ne ga podpirat, ko take afne gunca.
Ne vem zakaj si mu taksi čez pol Slovenije ali pa celo v tujino?
Jaz si nisem nikoli drznila reči, da naj me pride kdo 50 km daleč iskat. Pa naj pod smreko prespi. Se bo vsaj naučil reda.
Kar se pa oči tiče: je kakšna možnost dioptrije? Verjetno ne, ker ne omenjaš kratkovidnosti, ampak vseeno vprašam.
Torej fantu postavit jasne meje. Nima kaj te uporabljat kot taksi.
Huda reč, če slabo vidiš (jaz imam vedno težave, ampak mi podaljšajo izpit). Vendar pa to še ne pomeni, da ti moraa mama rit odnašat.
Žalostno. Privoščim njemu in sebi, da bi lahko v hribe hodila namesto v službo. Ni pa fer, da si ti taksist. Življenje je kruto, ampak na neki točki bo moral sam skrbeti za sebe. Socialna podpora + hribi je očitno njegova prihodnost. Morda mu uspe. Se mi sploh ne zdi slabo življenje, moral si bo pa izbiti iz glave “luksuz”.
Ali naj se pa preseli nekam v gore /bližino gora in postane nek Zlatko Zakladko. Pa gotovo bo enkrat v življenju srečal kakšno osebo, s katero se bosta ujela, in bo ta oseba kdaj peljala. Za šolo pa predlagam izobraževanje odraslih, če že, če sploh želi, ampak to mora sam uredit. Sam naj se tudi pobriga za zdravstveno zavarovanje, ko se ne bo več redno šolal. Življenje se odpre po 25em.
Saj če je +2, ima triletno poklicno šolo že narejeno. Naj gre delat, da bo zaslužil kaj denarja. Za vid pa res ne znam svetovati.
Piši na Avrigo ali Arrivo, naj pojačajo avtobuse. Ker to, kar delajo, ni normalno.
Od korone naprej so zmanjšali število avtobusov, in po koroni je ostalo tako.
Pa penzionistom so zastonj dali.
Z manj avtobusi.
Kam sploh to pelje.
Bom kar vse skupaj odgovorila.
Ja, mulo je na nek način razvajen, vendar ko mu to rečem, je tako verbalna vojna. 1x sem že skoraj policijo klicala zaradi psihičnega nasilja in sedaj mu tega raje ne omenjam. Ker trdi, da bo razvajen šele ko bo imel dober vid, dovolj za opravljanje vozniškega izpita in šel kamor hoče.
Taksista mu špilam samo takrat, če je bila naslednji dan šola, ker mi je skoraj lažje kot da potem izgovore iščem, da opravičim izostanek… V nasprotnem je že vedno kje bivakiral ali šel v kočo. Sicer večinoma hodi po hribih brez koč…
Služba mu v poštev ne pride. Vedno mi odvrne, ja, če ga bom vozila, drgač ne. Z busi v službo med mulci že ne bo šel… Sicer ja, drži, v našem okolišu res ni služb za njegov poklic.
Druga težava pa je, da je delal poklic, ki ga niti slučajno ne zanima in ga posledično tudi +2 ne zanima preveč. Želel je iti ma same take šole, kjer je dober vid važen. Gozdarstvo, mizarstvo, avtomehaniko, mehatroniko, karkoli z vodnim prometom… Na koncu je pristal na en poklic in je bil skoraj edini fant v razredu. Zdej že punce sovraži, in ima konflikte z njimi še danes…
Šolo bo zdaj težko delal, ker ima preveč neopravičenih, 3 cveke in spore z razredom. Razredničarka mi ne že naznanila, da ime zelo malo možnosti, da gre nazaj v šolo, da naj gre v izobraževanje odraslih. Kar pa spet. Popoldan so predavanja in takrat ima res zelo slabe avtobusne povezave. Pravi, da on pa že ne bo čakal v Ljubljani po 2h… Za nazaj bi pa mogel na vlak in potem ga jaz iskat 10 km do železniške postaje…
Glede njegovega vida. Dioptrijo ima sicer visoko, nosi očala, problem pa je njegovo vidno polje, ki je precej zožano. Vidi tam okoli 15 stopinj.
Njegova prihodnost je invalidninska pokojnina+ hribi. Mu pripada, ker tako slabo vidi.. trenutno prejema pokojnino po očetu. Prej je tudi delal gozdarska dela pri sovaščanih, ker to ga edino motivira, samo šole iz tega pa nima in to ne bo mogel opravljati uradno. Zato si avto finančno lahko privošči z izpitom vred, ker to si je želel že pri 16. letih. In zdaj je še bolj razočaran… Žal vida še ne znajo povečat. Glede dioptrije, pa pravi, da nima smisla, če še vedno ne bo mogel avta vozit…
Ja, kam naj se pa odseli? Kamorkoli gre, ne bo zadovoljen brez voznih redov. Sva mu jaz in mož povedala pri zadnji selitvi, da on izbira kam. Tako, da bo z javnim prevozom zadovoljen. Po pol leta še kar ni vedel, govoril je, da še če živi ob avtobusni postaji Ljubljana ne bo dobro… potem sva mu postavila, da izbere 5 krajev približno, pa preverimo, kje je kaj naprodaj. Nato še katera je službi bližje, glede na to, da povprečno 1x tedensko hodim fizično v službo mi je vseeno, kam se peljem. No, našli smo, kar je hotel. Zdaj pa, po 3 letih je vse prehodil okoli, kot že prejšnji 2 lokaciji. In zdaj bi spet se selil… Žal ne gre več. Nimam več energije se ubadat z vsem selitvenim zadevam…
Recimo, če gre v Bovec, ne pride z busi v Bohinj, niti v šolo v Ljubljano, in obratno, če bi bili v Bohinju. V Kranjski Gori je vse res predrago. Jesenice, pa je pol Hrvaška še vedno predaleč in moja služba…
Hm. On v petek pride ob 16ih domov, preden kam pride je že tema, pa pravi, da tudi popoldan ni busov za Ljubljano. Edino v Bovec je naštudiral, če ga peljem v Novo Gorico. Tam pa je že vse bil… Razen nekaj alpinističnih, pa tudi vremena ni cel vikend… pol me pa klicari, da ga dež pere ITD, da naj ga pridem iskat…
Glede resnosti, on pravi, resen v šoli ali hobi. Izbral je svoj hobi, ki ga zadovoljivo opravi le med tednom… Pa manj gužve na poteh, pa prosta prenočišča, pa boljši javni prevoz, ni da ni…
Kaj je sedaj problem? Ti, razvajeni mulo, šola, vozniški izpit? Mešaš vse po vrsti.
Vse je problem.
Že sam je pisal na več naslovov, za več busov in bolj multimodalno vse skupaj, najbolj mu za vikend gre na živce, da mu bus za Kranjsko Goro uide za 5 minut in potem čaka 1h 55 minut v Ljubljani, to p
ravi, da je najbolj ubitačno.
imaš hudega parazita, seveda je posledica tvoje bedne, ničeve vzgoje. Zblojena si, fant to pa super izkorišča. Ko bo imel 40+ te bo zasovražil, saj ga nobeden ne bo maral, takega lenega mehkužca, pa bo padel v depresijo in ti popil še preostanek krvi, ki jo imaš.
jaz bi ga v sekundi brcnila ven, magari pod prepoved približevanja, naj zadiha, naj se osamosvoji, ali pa bo propalica v tvojem naročju
Aja. Moje bedne vzgoje. Do konca 9. razreda in nekako še 1. letnik je bil čisto v redu fant, še prepirov nismo imeli skoraj nič. So nas vsi imeli za srečno družino. Vse se je začelo s prvim zdravniškim pregledom. Takrat je pa tako ponorel, da še danes ni konca. Nisem ga mogla utišat. Dokler sem z njim hodila v hribe je potem šlo, poyem pa me je koleno izdalo, križne vezi, operacija, okrevanje, pa še danes me začne boleti, ko hodim 3h, gor dol, gor, dol. On je pa trenutno ravno v letih, ko prehodi 50 kilometrov za spotoma. 3x na leto prehodi tudi 100 km. Lansko leto je šel od avtobusne postaje Ljubljana peš domov. In ne po cestah, menda čez Krim, Cerknico, Javornike, Poček in Vremščico… Ob 21.30 je bil doma. Ja, takšne ture dela, pa za vsake poletne počitnice gre peš sam do prikolice moje sestre (ki je sicer brez otrok). No, letos je prvič poizkusil štartat ob polnoči in v 20 urah prišel do cilja (v Istri). Ponavadi je prespal nekje…
Žal takšnih tur nisem sposobna narediti več.
Len? Glede na vse ture, dela v gozdu, še danes dostikrat, rad bi še v avtomehaniki delal ITD.. ma, jaz mu ne morem omogočit tega…
Prepoved približevanja? Hm, poznam en primer tega v sorodstvu, pa si je sin vzel življenje zaradi tega, prepoved je dobil, ker je hodil pijan domov).
Ne bi še se s tem ukvarjala. Bolj se moje vprašanje navezujejo, kako bi mu lahko uredila prevoze, če ima kakšne opcije osebnega šoferja po nižji ceni, kot so taksisti. Imajo “invalidi” tukaj kakšne ugodnosti?Ker ko bo sam ostal bo kaj? Še v trgovino ne more sam, ker ne more prinesti vsega v rokah, ruzaku in cekru in pol se mu kaj zvrne. Nedolgo nazaj sem ga poslala v vaško štacuno po banane, mleko in še nekaj zase. No, šel je, ko je prišel s trgovine, pa je bil močnejši naliv z vetrom in dobila stepčkane banane, namočen kruh in vse ostalo premočeno, ker je pred štacuno tlačil v ruzak na hitro in laufal…
In potem spet, “ja, avto mi daj, pa bo vse ok. Da ne more tlačit, pospravljat v ceker, ruzak in potem še nosit v dežju. Pa še dežnik…. pa je bil prepir. No, tega ne bom več počela, bo pa sam mogel kdaj to še naredit…
Enostavno, čisto vse kar mu rečem, mi pogojuje z vozniškim izpitom in ne vem več kaj naj? Razumem sina in njegovo stisko, ampak moram razumet tudi njegove sošolce, sebe in vse pristojne… To ne gre več.
Če prav razumem, bo imal vid samo vse slabši, na bolje pa ne bo šlo. Že zdaj ve, da bo invalid in bo dobival invalidsko in bo živel od tega.
Ti si želiš, da bi končal vsaj eno srednjo šolo, on bi pa izključno samo tiste na katere zaradi zdravstvenih razlogov ne more.
Ker se ne more sprijazniti s svojimi omejitvami, ga ti brezmejno razumeš in podpiraš in bi naredila vse, če bi ti le zdravje dopuščalo, da bi bil on zadovoljen in srečen.
Mislim, da si moraš postaviti nov cilj. Narediti vse, da bo čim bolj samostojen. Očitno je kar spreten v iskanju rešitev za tisto kar se mu da. Katere tvoje meje, omejitve, pa sprejme?
Se je že spoznal z ljudmi, ki imajo podobno diagnozo in ugotovil, kaj počnejo, kako živijo?
Ker še vedno toliko vidi kot vidi. 15%, nič kolikokrat se je pa že zaletel v ljudi in stebre vpričo mene v Ljubljani. 1x se je že spotaknil in si prerezal nogo na enem betonu, da sem ga mogla šivat pelat. Še, danes ne vem, kako ni videl količka…. Pa opozorila sem ga. No, od takrat naprej sem večino opravkov prestavila v Koper , ki je bolj dostopno z avtom in tudi precej manj količkov in “šare” na tleh je. V ljudi se pa ogromnokrat zaleti. Zato se recimo izogiba trgovskim centrom. V hribih razen, da zgreši pot, še ni bilo kaj hujšega. Če odmislim njegove precenjene razdalje in potem ne ujame busa. Ampak poškodoval se še ni zaenkrat.
Ja, mogoče bi mu res vse naredila, da bil bil zadovoljen. Saj v hribe tudi sama rada hodim, sam mi je vseeno kam. Lahko grem na ene in iste poti. Sin pa vedno hoče kaj novega. Vedno nove poti in vrhove…
Ja, šole ga zanimajo, samo tiste, na katere ga nočejo niti vzet zaradi slabovidnosti. Včasih sumim, da to nalašč dela… Samo mi recimo z gozdarstvom dokazuje, ko dela… pa tudi na morju ima ene kolege, pol pa grejo jadrat. Menda že veliko zna. Ne vem, nisem še šla jadrat z njimi, sem pa vabljena. Bom za hec šla, da vidim kako je.
Hoče, vse kar mu ni namenjeno…
Ne, ljudi podobne njemu ni niti hotel spoznat, niti slišati ni hotel za zavod za slabovidne (center IRIS, ali kaj že?). Smo ga hoteli dat tja v srednjo šolo, pa se je odločno uprl, češ, hoče bit normalen in v normalni družbi. Zelo se primerja z drugimi ljudmi, z drugimi primanjkljali, ki živijo bolje življenje od njega. Primerja se z enim paraplavalcem s samo enim prstom (zdele se ne spomnim imena) in je menda olimpijski prvak, pa še z enim gluhim,ki veliko potuje po svetu, pa še kakšnimi. On pa ne more, ker jima avta… Tko trdi.
Zato ga potem nismo silili v to, smo ga sicer hoteli prijavit na ene delavnice v IRISu že pred leti, pa je na dan delavnic pobegnil, menda v gozd žagat. To sem potem od sovaščanov izvedela. Češ, podobni meni tudi nimajo avta, in tudi ne počnejo isto kot on….
Ne more se zaposliti v lesni industriji, ker jima ustrezne izobrazbe. En ženski poklic ima narejen, ker je ena redkih šol, ki ni komplicirala, pa še to so mu spremljevalko uturili, ko se je zgodila manjša nezgoda na praksi. To ga je tudi “potonilo” v depresijo…
Aja, vid mu zaenkrat se ne slabša. Nihče pa ne ve vzroka za slabšanje vida. Nekje pri tretjem letu se ne začelo, sumim(o) pa da od kakšnih cepiv.
V društvo noče, ker so menda sami upokojenci in hodijo prepočasi in in…
Pogojuje mi, da je več mlajših kje drugje, sam nima avta in spet… Ne more med alpiniste v Maribor, niti Ljubljano, kjer baje tudi vrstnikov ni, in kaj mu nuca, če ga ne bo nihče šel iskat na Primorsko in potem na Gorenjsko… Da mora biti s teh koncev ali nekje proti Kopru, da bo spotoma.
Lahko dela, kar ON hoče, za vse ostalo pa je nesposoben.
Dela v gozdu, torej z motorko? Na 3/4 slep? Hodi v planine? Na 3/4 slep?
Oprosti, malo se dela norca iz tebe. Še v hribih se lahko izgubi, pade po kakem pobočju… in grdo direktno povedano, če se zaletava v količke na ulici, tudi v hribe ni sposoben iti sam. In na srečo nima izpita za avto, ker bi bil na cesti nevaren tudi drugim, ne samo sebi.
Skratka, če prav razumem, vi bi naredili vse, on je pa vse bolj nesrečen in ima vse več pogojev?
Je možno, da niste imeli prepirov, ker mu niste postavljala nobenih mej, saj mu jih postavlja njegova slabovidnost?
Vsak od nas ima nekater objektivne omejitve, a jih je na poti odraščanja in osamosvajanja prisiljen sprejeti. Moj bi tudi nekatere reči, a mu jih starši ne dovolimo. Česa mu ti ne dovoliš? Čemu si rekla ne. Pa ne zato, ker ne zmoreš, temveč zato ker nočeš, ker imaš svoje meje?
Kaj je pa on pripravljen narediti, da bo samostojen, da bo skrbel sam zase?
Čebela_adela, 27.10.2023 ob 11:41
lol
in vsemu temu nakladanju verjamete?????
Osebno poznam dve takšni družini, kjer se dogaja podobno in je “otrok” že v dvajsetih. In nekaj družin osnovnošolcev, kjer je prognoza podobna. Zaenkrat so krivi učitelji, da je, kakor je. Kmalu bodo avtoprevozniki, zdravniki, trgovke, na občini, na CSD-ju, policija, klinični psihologi, psihiatri.
Forum je zaprt za komentiranje.