Si kdaj zaželite, da bi bili spet otrok
Mislim, da si samo slabo vzgojena, glede na to, kako pogosto direktnost zamenjuješ z nesramnostjo.
it, si že kdaj razmišljala, da bi pisala spomine? Vsaj takole zase. 🙂 Fajn te je brat. Nostalgično deluje.
Tudi sama se kdaj tako kot ti spomnim preteklosti, otroštva, sploh tvojo navezanost na pokojno babico odlično razumem. Je prijetno, ko se spomniš takih malenkosti, toplo pri srčku. Na nek način se preseliš v otroštvu, ko te preplavijo spomini… ni to fajn? 🙂
Seveda, če bi obstajala tabletka, ki bi te vrnila za par uric (ali pa vsaj eno) nazaj v otroštvo (govorim za slednje, ne za preteklost na splošno), bi seveda marsikdo vzel. Ljudje pač težimo k prijetnim stvarem, ljudem, spominom.
To, kar omenjaš, ni tisti ta pravi razlog za tvoje prikrito sovraštvo. Saj kar kličeš po tem, da bi te popljuvali in skritizirali, da bi sebi dokazala, da imaš prav in z razlogom sovražiš ženske.
Tele bedarije sem ti nalimala in tole kot pravi “prikrito” pa iz kje ti to madonca? Povem naglas mladenič,al karkoli si že..
Večinoma vse lepo in prav, toda – ali je svet zaradi tega kaj boljši in lepši, se spremeni kaj, ko razlivaš svoj gnev po sebi podobnih, enakih pripadnicah človeštva? Pričakujem dober argument, v nasprotnem pa lepo prosim, da nehaš pisati v svojem običajnem kritičnem tonu, napiši raje kaj bolj koristnega, naprednega – bi šlo?
Nekoristna je – ne prepoznam v tvojem pisanju nič kar bi pripomoglo, k temu, da bi se ženske zato karakterno, značajsko oz osebnostno kaj popravile, zato ti tudi predlagam da napiši nekaj kar ni možno gor pobrati za vsakim vogalom.
Veš kako se popraviš?
Spomni se prijateljice,sodelavke in jima polepšaj dan z tvojo tišino.Povej raje kako boš naslednji teden solato posadila in nekaj rožic na vrt.. poskusi da se ne vtikaš v vsak dr…k in kljun vtikaš tja,kamor ne spada.
Vedno ko boš želela opravljati se ugrizni v jezik in se name spomni:) Bo šlo? no…ni ti treba,kajti škoduje tvoji samopodobi.Premalo?
Če smo sami problematični, konfliktna osebnost, še pogosteje druge vidimo takšne.
Torej ne OUT, temveč IN bi morala biti tvoja usmeritev, da dobiš refleksijo, kaj počneš.
Označba ljudi ,da so za kozlat, je pač skrajno primitivno, nekulturno in prostaško.
Kdor ima kanček srčne kulture in pameti, tega ne bo rekel/napisal za kogar koli že.
Zakaj bi se morala popraviti, napačen recept od napačne osebe. Raje se ukvarjam s čimerkoli kakor pa da bi pomislila na nekoga, ki oblada sovražni govor do sebi enakega spola. Hvala za idejo, toda probleme, ki jih beremo imaš ti, ne jaz in predlagani recept kar na sebi preskusi, si ga bolj potrebna. Tako, zdaj bom nehala odgovarjati na tvoje poste, čitala pa te zavestno raje ne bom, ne bi se rada nalezla kakšnega škodljivega “vzorca”.
Ko sem se z otroki prvič odpravljala tisoč km daleč z avtom, sem bila res nervozna in milijon skrbi se mi je podilo po glavi. Kaj, če se nam pokvari avto, kaj, če bomo imeli nesrečo, kaj, če se bomo izgubili, kaj, če nas bodo okradli, kaj, če si zlomim roko in tako dalje in tako dalje. Otroci pa čisto brezskrbni, samo prijetno vznemirjeni v pričakovanju novih dogodivščin. No, tako brezskrbna bi bila rada jaz in imela tako brezmejno in brezpogojno zaupanje v drugega človeka, da bo poskrbel za vse. Tako bi se pa res rada spet kdaj počutila.
Saj bi napisala še kaj več, pa ni pravega časa.
Glede spominov, so mi zadnjič moje večje hčere našle moj dnevnik. Iz časov ko sem bila stara tam 17, 18 let. Sem že pozabila, da sem ga pisala. Zelo nasprotujoči so bili občutki, ko sem odprla strani in vpogledala v svoje napisane besede. Nič lepi časi niso bili tisto. Moja mama se je po smrti mojega očeta ponovno poročila, in ta človek, očim – ampak tako imenovati mi je tuj vzdevek – je bil resnično psihično bolan. Ločenec. Drugače oče dveh otrok. Kljub ločitvi je svojo bivšo ženo pretepal, vdiral v njeno stanovanje, maltretiral otroke (svoje otroke), jih prav tako pretepal, s svojim nasilništvom dosegel, da je hči pri 13-ih letih bila prvič hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici, in s tem moškim se je poročila moja mama. Tega ji nikoli nisem oprostila. Takrat sem veliko bežala od doma, dostikrat nisem sploh spala doma, dokler me ni mama enostavno zapustila, šla živet drugam. In sem ostala tam pri 17-ih letih sama v stanovanju. V glavnem, cela štala. In ta dnevnik, s temi spomini, so mi našle hčere. Še več, želele so, da jim kaj povem, preberem oz. da bi si prebrale same. Si lahko predstavljaš, v kakšno dilemo so me spravile. Pokazati otroku, da življenje ni pravljica, se soočiti s svojo preteklostjo, spomini, še enkrat skozi pripoved podoživljati vse občutke, občutke strahu, upora, osamljenosti, nerazumljenosti, ali spomine potlačiti v sebe, jih skrbno zakleniti, pozabiti.
Spomini res niso vedno prijetni, ampak jaz nisem nikoli bežala pred njimi.
Eto, krivokljunka, malo bolj razpisano.
krivokljun
it, si že kdaj razmišljala, da bi pisala spomine? Vsaj takole zase. 🙂 Fajn te je brat. Nostalgično deluje.
Tudi sama se kdaj tako kot ti spomnim preteklosti, otroštva, sploh tvojo navezanost na pokojno babico odlično razumem. Je prijetno, ko se spomniš takih malenkosti, toplo pri srčku. Na nek način se preseliš v otroštvu, ko te preplavijo spomini… ni to fajn? 🙂
Seveda, če bi obstajala tabletka, ki bi te vrnila za par uric (ali pa vsaj eno) nazaj v otroštvo (govorim za slednje, ne za preteklost na splošno), bi seveda marsikdo vzel. Ljudje pač težimo k prijetnim stvarem, ljudem, spominom.
Bo preveč osebno, če povprašam, kaj je bilo to nedeljo… Sem sprva mislila, da bom prebrala, da bi še enkrat podoživela tisto nedeljo, v smislu, da si bila tako srečna, ampak potem pa berem, da bi vse naredila drugače… in si mislim, Margot je za nekaj žal…[/quote]
Ah, it, če bi hotela o tem spregovoriti, bi morala najprej sebi oprostiti to neumnost. Pa ne morem. En dan… ki bi moral biti povsem brezvezen….pa to preprosto ni hotel biti. Ena nedolžna poteza, ki zavrti kolesje in ti požene življenje v čisto drugo smer. Butterfly effect, al’ kaj-ti-jaz-vem. Če tistega dne ne bi bilo v koledarju, bi mi bil prihranjen tornado, ki je kasneje pustil precejšnje opustošenje okoli mene. Ampak da te ne bo skrbelo. Nikogar nisem ubila, nikomur nobene škode naredila :). In od takrat je preteklo kar nekaj vode. Že zdavnaj bi morala pozabiti na to.
Žal mi je za tvojo zgodbo in da si dala toliko skozi. Mogoče si prav zaradi nje ti toliko boljša mama. 😀
Bo preveč osebno, če povprašam, kaj je bilo to nedeljo… Sem sprva mislila, da bom prebrala, da bi še enkrat podoživela tisto nedeljo, v smislu, da si bila tako srečna, ampak potem pa berem, da bi vse naredila drugače… in si mislim, Margot je za nekaj žal…[/quote]
Ah, it, če bi hotela o tem spregovoriti, bi morala najprej sebi oprostiti to neumnost. Pa ne morem. En dan… ki bi moral biti povsem brezvezen….pa to preprosto ni hotel biti. Ena nedolžna poteza, ki zavrti kolesje in ti požene življenje v čisto drugo smer. Butterfly effect, al’ kaj-ti-jaz-vem. Če tistega dne ne bi bilo v koledarju, bi mi bil prihranjen tornado, ki je kasneje pustil precejšnje opustošenje okoli mene. Ampak da te ne bo skrbelo. Nikogar nisem ubila, nikomur nobene škode naredila :). In od takrat je preteklo kar nekaj vode. Že zdavnaj bi morala pozabiti na to.
Žal mi je za tvojo zgodbo in da si dala toliko skozi. Mogoče si prav zaradi nje ti toliko boljša mama. :D[/quote]
lahko pa bi se tistega dne zgodilo še kaj bolj drastičnega .. ali pa bi bilo vsaj nastavek za ka drastičnega
S tisoč in enim pomislekom samo ždiš doma oz. se ne odpraviš nikamor. Torej bodo tvoji otroci s teboj raziskali svet oz. se lahko na konkretnih situacijah naučili, kako so (morebitni) problemi rešljivi, da ti dajejo možnost učenja. Da ti v njih kdaj priskočijo na pomoč čisto tuji ljudje – ki jih vidiš prvič in zadnjič.
A v bistvu je lepo (tudi kot odrasel) zaupati, da je nekje ‘nekdo’, ki te čuva.
Forum je zaprt za komentiranje.