Si kdaj zaželite, da bi bili spet otrok
No, zdaj te bom pa ziher brala dosti drugače. In žal mi je, res mi je žal.[/quote]
emmm .. ni ti me treba obžalovati. Na nič nisem imel vpliva. Raje mi priznaj , da sem se prebil in postal sam svoj. Zadosti močan, da ne jamram nad preteklostjo. Živim!! Vsak dan!! In “zmagujem” vsak dan ☺[/quote]
Prav imaš. Priznam. Da le zmaguješ na način, ki ne onesrečuje drugega. Če je tako, si dosegel največ.
Ne planiram imeti otrok, partnerja tudi ne. Ne posplošuj – bumbar![/quote]
vsaj toliko si zrela, da boš raje ostala sama, kar je pohvalno……občasni fuk se itak najde..[/quote]
Kakšen občasni f*k? Otroci tega ne delamo 🙂
otroštva se še komaj spominjam( pa sem imel lepo otroštvo), izkušnje pa pridobivam vsak dan…in če bi me vodile izkušnje iz otroštva bi bil opica v cirkusu življenja…spomine pa preziram, včerajšni dan ni vreden da si ga zapomnim, še manj lansko leto itd..[/quote]
Zakaj preziraš spomine?
Mislim, ne razumem, če imaš lepe spomine, na lepe dogodke, lepe občutke, zakaj bi jih preziral?
Ali lep spomin na dogodek ne prebudi v nas tudi lepe občutke, ki smo jih čutili ob tem dogodku in jih znova začutimo ob spominu?[/quote]
veliko je ljudi ki zaradi spominov živijo v preteklosti in se niso sposobno soočiti z sedanjostjo, se ne prilagajjao, in taki ljudje so nagnjeni k samodestruktivnosti, velki je alkoholikov, narkomanov itd..preteklost je iz enega razloga preteklost…ker je ni več…ne vem, zame je zatekanje v preteklost nezmožnost sprejemati sebe in sedanjosti..neko nezadovoljstvo v človeku….ampak to velja zame…zate pa..spet nekaj drugega..
Zakaj preziraš spomine?
Mislim, ne razumem, če imaš lepe spomine, na lepe dogodke, lepe občutke, zakaj bi jih preziral?
Ali lep spomin na dogodek ne prebudi v nas tudi lepe občutke, ki smo jih čutili ob tem dogodku in jih znova začutimo ob spominu?[/quote]
veliko je ljudi ki zaradi spominov živijo v preteklosti in se niso sposobno soočiti z sedanjostjo, se ne prilagajjao, in taki ljudje so nagnjeni k samodestruktivnosti, velki je alkoholikov, narkomanov itd..preteklost je iz enega razloga preteklost…ker je ni več…ne vem, zame je zatekanje v preteklost nezmožnost sprejemati sebe in sedanjosti..neko nezadovoljstvo v človeku….ampak to velja zame…zate pa..spet nekaj drugega..[/quote]
Se strinjam, da je največ težav ravno zaradi nerazčiščene preteklosti. Zato ima tudi človek največ psihičnih težav, ker ima bogat spomin in s tem bogate izkušnje, ki se vmešavajo v naš vsakdan.
Sedanjost je tako alil tako vedno tu in se z njo soočamo. Pomembno je le, na kakšen način se odzivamo. To pa pogojujejo naša prepričanja.
Nekoč boš razumel, da je včeraj vreden spominov, ker si bil del njega. Prav zato si danes to, kar si.[/quote]
pravilno se izražaš, ker sem bil, sem bil….in ravno zato, ker sem bil, zame včeraj ne obstaja v spomnih…ker jaz obstajam samo v tem trenutku kot človek…(pustiva zdaj nesmrtno in večno dušo), to a sem v tem trenutku kar sem pa je mešanica dogodkov, ljudi na kater imam in nima vpliva…in da sem kar sem ni zasluga včerajšnega dne ampak moja, ker jaz odločam kdo in kaj sem..v tem trenutku…ker mogoče me jutri ne bo več…
@X6
sem prebrala vse tvoje poste in komentarje v tej temi, zdaj razumem, zakaj si se tako kolerično odzval na moj post z zahtevo, da se naj v roke vzamem….sorry, ne morem te jemati resno…ups , not sorry.
Spomini te kvečjemu samo zamorijo. Če so lepi ti je žal, ker se nemoreš vrnt nazaj in to spet ponovno doživet, slabi so pa itak že sami po sebi slabi. Jst mislm, da če jih že maš, da nesmejo bit preveč jasni, slikoviti, to pa dosežeš lih tko, da čim manj premlavaš preteklost in ostajaš osredotočn na sedanjost in prihodnost.
Sm lih zadnjič gledu eno žensko na Discoveryu, ki ima res fenomenalen nadčloveško dobr spomin in je razlagala, da ji je dostikrat ful bed zaradi tega, ko ji na misel pridejo kake pretekle zveze pa to in se potem spominja čisto vsake podrobnosti o tem.
v preteklosti sem delal, se učil, doumeval … da sem, kar sem danes
kaj me je na začetku determiniralo v mojo pot — ne vem.
Spoštujem vse kar je bilo (tako + kot – z današnega zornega kota)
ampak jutri je nov dan, potem pridejo poožnice, pa otroci s svojimi problemi, znanci z željami … in življenje gre naprej.
Upam, da bom zmagal☺
Verjamem, da se to dogaja.
Vendar to pomeni ,da so nam dobre umske sposobnosti večkrat v oviro, kot pa v korist ?
Potem bi dementni ljudje morali biti veliko bolj srečni in živeti v tem trenutku…..Ali pa mogoče ni problem v spominih, ampak naš odnos do njih ?
Sprašujem se, zakaj se truditi in potlačiti spomine..Nas je mogoče strah se s čim soočiti ?
Hmm..potegnilo me je v temo na sam začetek in spoštljivo gledam Nate,kljub vsemu da te ne poznam.Krasno razmišljanje ob težjih življenskih razmerah v preteklosti.Čestitam skratka.
Razumem kot bi “čutila” za kaj se gre.Razumem vse in vsakogar.Zato se tudi sama ne pustim se nikomur in nikdar.
Lep dan želim.
Seveda. Vse kar si napisal, je lahko res. In velikokrat je res.
No, zame so pa spomini tudi opora in opomin, da ne pozabim…
Zato nimam kaj drugega napisat, kot to, kar je napisal Robi:
Nisi spomini tisti, zaradi katerih se nismo sposobni soočit s sedanjostjo. Niti občutki ob spominih niso tisti, ki nam omejuje kvalitetno bivanje, življenje. Ampak naša razlaga teh spominov. Saj si nismo sami krivi, če ne znamo sobivati z našimi spomini. Če si ne upamo čutiti. Saj do tedaj, dokler si to ne razjasnimo, razumemo, vidimo. Ko pa stvari poznamo tako dobro, globoko, da vemo kaj in zakaj smo, kar smo, potem pa dobimo v roke moč, da se odločamo, da delujemo po lastni izbiri in da nismo več samo lutke na vrvici naše vzgoje, preteklosti, dejanj drugih, ki so nas oblikovali… Takrat se lahko osvobodimo, takrat smo svobodni.
Malo ljudi se je sposobno soočiti s svojim realnim dejanskim sedanjim življenjem. Nekateri se izgubljajo v spominih na preteklost, drugi v strašnih planih za prihodnost. Preteklosti več ni, prihodnosti pa še ni. Malo ljudi zna dejansko ceniti svojo sedanjost in uživati dane trenutke. Minljivosti življenja se zaveš, ko izgubiš koga od bližnjih. In takrat se zaveš, kako nesmiselno je živeti tako v preteklosti, kot v prihodnosti, saj imaš dejansko samo sedanjost, katere kreator si.
Zagrenjen možakar srednjih let ti bo jokajoč razložil, kako je bil pred 20 leti velik frajer. JE BIL. Nadebuden mladenič v srednjih 20-ih ti bo razložil, da BO nekoč vzoren poročen oče in mož. Eno in drugo je v bistvu beg bred svojo sedanjostjo in nezmožnost uživanja le-te.
Svojega otroštva se komaj spominjam, pa je bilo lepo. O prihodnosti pa nočem razmišljati, kaj če me čez 2 leti ne bo več? Koliko bodo potem vredni moji sedanji potencialni načrti za 5 let naprej?
Škoda je zamuditi lepote sedanjosti z objokovanjem preteklosti ali načrtovanjem prihodnosti.
Po moje, da ja. Kakorkoli, jaz osebno se rad spomnim prav vsake stvari, tudi najbolj “grozljivih” ali pa slabih izkušenj (v bistvu nobene ne jemljem kot slabe), to mi ni nobena težava. Res pa je, da tega ne delam samoiniciativno. Če pa tema pogovora nanese na kaj iz preteklosti, pa nimam potrebe se izogniti ali kaj podoživeti. Lahko se zgrozim ob določenih neumnostih, ki se jih počel, drugim se lahko nasmejim, lahko se pa spomnim tudi žalostnih trenutkov. Vendar to ne vpliva na moje počutje, ki je bilo preden sem se vrnil v preteklost.
[/u]
Po moje, da ja. Kakorkoli, jaz osebno se rad spomnim prav vsake stvari, tudi najbolj “grozljivih” ali pa slabih izkušenj (v bistvu nobene ne jemljem kot slabe), to mi ni nobena težava. Res pa je, da tega ne delam samoiniciativno. Če pa tema pogovora nanese na kaj iz preteklosti, pa nimam potrebe se izogniti ali kaj podoživeti. Lahko se zgrozim ob določenih neumnostih, ki se jih počel, drugim se lahko nasmejim, lahko se pa spomnim tudi žalostnih trenutkov. Vendar to ne vpliva na moje počutje, ki je bilo preden sem se vrnil v preteklost.[/quote]
Spršuješ se,zakaj potlačiti spomine? Seveda se je koga strah soočiti se z slabo preteklostjo,saj soočanje nikdar ne izbriše slabih spominov katere imamo,pač pa nam resnično naredi slab dan..
Kar je pa Marko napisal pa kaže na to,da pojma nima o čem govori,namreč zatko,ker mu v življenju nikdar ni bilo hudega in ima vse z rožcami postlano.V nasprotnem primeru,bi razmišljal bolj realno.Naj mi nihče ne reče,da ga misel na izredno slabo preteklost,naredi dobre volje.
Kaj pa se mora človeku zgodit, da lahko rečemo, da mu je bilo hudega? Ali ni tudi od značaja odvisno, kako nekaj doživljamo?
Kako sploh lahko primerjaš med tem, kako nekaj doživljam jaz in kako doživljaš ti? Saj ne veš, kako sam doživljam. Če se drugače odzivam, še ne pomeni, da nisem trpel.
Forum je zaprt za komentiranje.