SEDEM TIPOV moških
Saj ne, da bi se hotel sedaj prepirati s teboj… ampak mirne duše lahko ta procent malce povišaš. :-))
Dok svira radio[/quote]
Sej midva se ne prepirava 🙂
Bom povišala 🙂 96?
Saj ne, da bi se hotel sedaj prepirati s teboj… ampak mirne duše lahko ta procent malce povišaš. :-))
Dok svira radio[/quote]
Sej midva se ne prepirava 🙂
Bom povišala 🙂 96?[/quote]
Procent gor li dol…se strinjam. :-))
Za vse tiste, ki iščete…
Lani decembra je sestra od prjatlce zafrkavala naju, dve samski babnici, ki sta hodili na fešte, plesali, pili prek meje in zares uživali. Ampak še vedno samski, nobeden se nama ni zdel ta pravi, no ali pa medve nisva bile prave za njih. Zato nama je sestra težila na polno, da če bi bila ona še samska, bi se na vse portale za iskanje prijavila.
No in nekaj dni za tem sem malo zbolela, nisem mogla v službo, nisem imela voyo-ta, časovnega preskoka ali česa podobnega in tako mi je postalo rahlo dolgčas. V tej nemoči sem se odločila da pa vseeno poskusim s temi portali. Najprej sem se vpisala na OnaOn. Priznam, da te hitro potegne noter, še neko akcijo s popustom za ne vem koliko mesecev so imeli (verjetno jo imajo vedno). Pisalo mi je na stotine nekih tipov, vendar 3/4 sem jih takoj izločila na podlagi opisov, nato še skoraj vse ostale ob prvih stavkih pogovorov. Na zmenek sem šla samo z enim, ki je bil čisto ok, zmotilo me je edino to, da se je rad hvalil, ampak iskrice ni bilo, niti ene same. Pa sva šla še na en zmenek, spet niti ene iskrice, kvečjemu sem dobila odpor, predvsem zaradi še večjega njegovega hvalisanja. Zgodba zaključena. Portal OnaOn mi je težil, češ da moram ocenjevati, če ne mi ni prikazoval ocen od drugih, no ker toliko časa pa spet nisem mislila tem oslarijam posvečati, sem se odločila, da ga zbrišem.
Pa sem si rekla, ah draga ne obupaj tako hitro, saj so še druge možnosti. No pa sem poskusila še z Badoo-jem. Zopet ista štorija, na stotine tipov mi je pisalo in vsi so imeli en sam cilj, nekateri so takoj priznali, nekaterim se je dalo pa med vrsticami prebrat, tam so, da najdejo sex. Nato pa sem se odločila, da sama poiščem nekaj profilov, ki so mi všeč (ampak ne po slikah – tam preberem preveč lastnosti karakterja, zato sem iskala take, brez izrazitih samovščečnih prikaznih slik. No sicer ne vem več koliko jih je bilo v izboru, ampak pisala sem enemu, mislim da je bila to sobota zvečer.
No na nedeljsko jutro, ko sem prišla ravno iz fešte sem na hitro preverila, če je kaj odpisal. In ob odgovoru sem bila zelo vesela (verjetno tudi zaradi nekaj promilov). Izmenjala sva si nekaj stavkov, pa potem še popoldan nekaj. Pravzaprav sem vseskozi z veseljem čakala na njegova sporočila in vsako posebej mi je bilo všeč. Kaj hitro sem začutila, da mu lahko zaupam, zato sva si izmenjala podatke za fb profil in seveda sem takoj vse prečekirala. Ni imel veliko objav, kar mi je seveda všeč (ker sem sama mnenja, da fb poneumlja ljudi), kar pa je bilo objavljenega, mi je zelo prijalo. Pogovori so se nadaljevali in komaj sem čakala na najino 1. srečanje, že med pogovori po fb so se kresale iskre in na momente mi je bilo prav zares vroče. Zaradi službenih in ostalih obveznosti sva se zmenila, da se dobiva šele v soboto, torej en teden po začetku pisarjenja. A že v četrtek zvečer nisva mogla več čakati. Zmenila sva se, da se dobiva takoj, ob polnoči (stvar naključja in meta kovanca). No za vsak slučaj sem vseeno sporočila moj namen dobremu prijatelju, če se mu slučajno ne javim, da lahko pokliče policijo :). No da preidem na stvar, srečanje je trajalo cca. 2 uri, čvekala sva in se sprehajala, smejala, hecala vsak iz sebe in svojih nesrečnih prigod, šimfala službe in šefe, obujala spomine na najboljše fešte in čisto na koncu, sva se seveda poljubila, saj sva že prej z dopisovanjem skoraj preskočila vse te začetne fore. Naj skrajšam zgodbo, 2 dni kasneje sva se naslednjič dobila in ko sem ga drugič v živo videla, sem bila prepričana, da je tako pravi, da bi ga lahko na mestu naskočila in zaročila 🙂 Tisto soboto štejeva za začetek najine zveze. Kmalu bo 1 leto najine ljubezni, brez prepirov in težav, z veliko ljubezni, nežnosti, pogovarjanja, sexa in vsega kar še spada poleg.
Še vedno se spomnim vseh pridig tistih, ki so bili že leta pred mano poparčkani. Govorili so:” boš videla, tudi zate bo prišel pravi, saj si še pa ja mlada…” Takrat bi jih lahko prav sklofutala od teh nekih praznih obljub, polnih pomilovanja. No zdaj pa mislim, da vem kako je, ko pride pravi. Preprosto vem, to je to. Od čisto vseh na katere sem kdaj vrgla oko, je on tisti, pravi, najboljši in edini po mojem okusu.
PS: pa srečno vsem, ki še iščete!
Goldfish, obljubim, da se bom javila čez nekaj let! 🙂
Kar se tiče celega štaba pomočnic ob otročku, pa mi ideja ne ustreza. Imam rada svoj mir v svoji hiši. Je pa dejstvo, da me rahlo skrbi, glede na najin delovni čas in delovni čas vrtcev pri nas. Ampak takrat se bo že kdo od žlahte moral malo vključit (ali pa kdo od prijateljev brez službe) bomo že najdli kako rešitev.
Filozofka, tebi pa predlagam, da ne živiš s takim strahom, saj ni treba povedat kje točno si doma in dat pravih podatkov. Še vedno se kljub povečanju kriminala v Sloveniji rada počutim varno, menim pa tudi, da če bi že bil kak psiho, ne bi prišlo tako daleč, to se preprosto razbere že iz pisarjenja. Kot sem zapisala, pa je bil dober prijatelj obveščen o tem kje in s kom sem 🙂
Ni point, da se moraš prijavit na te portale, ampak je point, da se da najti tudi tam. Za primer pa povem, da je prijateljica najdla partnerja na tečaju prve pomoči 🙂
Glede ustvarjanja štaba boš lahko komentirala, ko boš tik pred tem. Vrtci so pač tako kot so, otroka tudi ne smeš imeti več kot 9 ur v instituciji, ker se za otroka odločiš, ko (če) imaš čas. Res je, da nekateri porabijo veliko časa že na poti iz in v službo. Ampak kombinirajo s popoldanskimi varuškami, ki so vsak dan plačane za to, da otroka pravočasno poberejo v vrtcu, pripeljejo domov, mu pripravijo pozni, popoldanski obrok in skupaj z otrokom počakajo na prihod staršev. Vse to ima svojo ceno. Si pa že namignila, da se bo moral vključiti kdo od žlahte ali celo brezposelnih prijateljev:)). Vidiš, pa boš kmalu imela polno hišo:). Dobro bi bilo, da že danes vsaj malo razmišljaš, kakšno življenje si pravzaprav želiš ti in tvoj partner.
@ Jaz sem ga pa najdla
Najprej me veseli, da si našla ljubezen svojega življenja, na kateri koli način si jo pač našla……AMPAK
Opisuješ vajino razmerje v tem prvem letu, kot idealno. Večina razmerij je v času zaljubljenosti idelanih.
Vendar pa zaljubljenost ni ljubezen. Je le fikcija, ki nam preprečuje videti napake svojega partnerja.
Nihče ni idealen ali brez napak. Šele ko mine faza zaljubljenosti začneš videvati pri partnerju napake. Te napake pa so veliko krat lahko zelo moteče. Celo tako moteče, da dva ne moreta ostati skupaj, ker si začneta iti na živce eden drugemu. Vidva pa že v tej fazi zaljubljenosti kot je prebrati razmišljata o otroku.
Mogoče je dobro razmisliti, da še malce počakata z otrokom. Razen če že sedaj ne opažata da imata napake eden pri drugem. Bistveno je zavedanje, da vaju te napake ne motijo. Potem počasi prehajata iz faze zaljubljenosti v fazo ljubezni.
Vzami to le kot dobrohotni nasvet, seveda pa vama želim vse najboljše.
Watamaro, kaj si tolk strog:))).
Po moje ta ženska prav dobro pozna teorijo. Ampak predstavljaj si, da pri recimo 40-ih spoznaš ljubezen svojega lajfa. Kaj naj se par spoznava od 3-5 let, če sta res res res res za skupaj in če jima res res res uspe obdržati zvezo po 5-ih letih druženja, naj začneta delati na družini in če spet res res res rata v prvem letu, dobi otroka pri 46 oz. 47-ih letih. Pa kaj si ti nor:))). Starejši je folk, hitreje gre. Si al pa nisi za skupaj, vsak ima že zgrajene prioritete, veš do koder si se sposoben prilagajati, do koder absolutno ne, par takoj začne živeti skupaj, kar ves postopek spoznavanja pospeši…in wooolaaaa:).
Zato je fajn, če se z osnovnimi stvarmi začneš ukvarjati že dovolj zgodaj:).
Mene samo zanima zakaj meniš da mora ženska pri 40tih ki spozna moškega na vso ”silo” še imeti otroka? Otrok ni pravica, čeprav se to marsikomu zdi in na prvi pogled deluje tak, ampak je predvsem velika dolžnost, zato lahkomiselno odločanje za otroka (pa naj bo to tik takanje biološke urice ali karkoli drugega) lahko prinaša več slabega kot dobrega
Jaz osebno menim da vsak par ki naredi otroka PREDEN ne mine vsaj 5 let njune zveze je zelo nezrel, že statistično je dokazano, da večina zvez preneha tam po enem 1-2 letih ali po 5-7 letih.
Tudi jaz predlagam vsaj še ene pol leta. Če se le da, skupnega življenja. Otroka ne moreš več zbrisat, ko je enkrat rojen.
Mene samo zanima zakaj meniš da mora ženska pri 40tih ki spozna moškega na vso ”silo” še imeti otroka? Otrok ni pravica, čeprav se to marsikomu zdi in na prvi pogled deluje tak, ampak je predvsem velika dolžnost, zato lahkomiselno odločanje za otroka (pa naj bo to tik takanje biološke urice ali karkoli drugega) lahko prinaša več slabega kot dobrega
Jaz osebno menim da vsak par ki naredi otroka PREDEN ne mine vsaj 5 let njune zveze je zelo nezrel, že statistično je dokazano, da večina zvez preneha tam po enem 1-2 letih ali po 5-7 letih.[/quote]
cuj mali, kaj ti kupujes bulshit na kile, ali od kot se ti jemlje toliko sranja naenrkat? Daj malo ti te tvoje statisticne dokaze pokazi, kaki link mogoce, ker rahlo sumim da je to tvoje navajanje, kot tudi vse ostalo od tebe, bluzenje v 3 krasne in nima kaj dosti veze z realnostjo.
Se pa v tvojem primeru strinjam, ti bi moral imeti se vsaj 10 let, preden imas otroke, ker prej pomoje ne bos odrastel, kot je zaenkrat za videt
Mene samo zanima zakaj meniš da mora ženska pri 40tih ki spozna moškega na vso ”silo” še imeti otroka? Otrok ni pravica, čeprav se to marsikomu zdi in na prvi pogled deluje tak, ampak je predvsem velika dolžnost, zato lahkomiselno odločanje za otroka (pa naj bo to tik takanje biološke urice ali karkoli drugega) lahko prinaša več slabega kot dobrega
Jaz osebno menim da vsak par ki naredi otroka PREDEN ne mine vsaj 5 let njune zveze je zelo nezrel, že statistično je dokazano, da večina zvez preneha tam po enem 1-2 letih ali po 5-7 letih.[/quote]
cuj mali, kaj ti kupujes bulshit na kile, ali od kot se ti jemlje toliko sranja naenrkat? Daj malo ti te tvoje statisticne dokaze pokazi, kaki link mogoce, ker rahlo sumim da je to tvoje navajanje, kot tudi vse ostalo od tebe, bluzenje v 3 krasne in nima kaj dosti veze z realnostjo.
Se pa v tvojem primeru strinjam, ti bi moral imeti se vsaj 10 let, preden imas otroke, ker prej pomoje ne bos odrastel, kot je zaenkrat za videt[/quote]
Uporabi Google in opazuj okolico……….. če ne zmoreš ne enega ne drugega, ti jaz ne bom pomagal, ker če lahko najdeš MON lahko najdeš tudi ostalo statistiko.
Joj kako ste se razpisali s predlogi in podobnim 🙂
Da vas ne bo preveč skrbelo, naj povem, da nisem ravno najstnica ali neka “premlada do ušes zatrapana smrklja” ampak menim, da sem zrela ženska pri 28ih letih. Živim na svojem že kar nekaj časa, pa ne ker bi se doma sprli, pač pa ker se mi je zdelo to primerno, da po študiju greš pač na svoje in se potrudiš biti zares odrasti.
Sama pri sebi vem, da sem odgovorna in odrasla, prav tako to vem za partnerja, za katerega torej kot trdim, vem da je pravi. Saj ni to samo ena simpatija, takšnih je bilo ogromno, že od pubertete dalje, pa še med študijem… Poleg ljubezni in strasti mi partner nudi še veliko več, tudi oporo pri težavah (glede na situacijo v državi) in pomoč pri snovanju “lepšega jutri”, kot radi pocukrano rečemo. In ja, otroke si želiva, dva pravzaprav, a ne iz danes na jutri. Pač ko bo ostalo porihtano, da se ne bom slučajno kdaj znajdla na rdečem križu po svoji krivdi. Pod ostalo mislim več stvari, predvsem pa eno finančna sigurnost. Poslušam te mlade družine, pa cel kup brezposelnih mamic, ki pravijo da ljubezen zmore vse, saj oblekce pa vozičke ipd. bodo še že po komu od drugih otrok dobili. Ampak to naju ne prepriča :). Želiva si otroka, ampak ko bo čas in vse ostalo pripravljeno, za kar se tudi trudiva.
Se pa strinjam, da ne moreš imeti celega življenja natančno splaniranega, ko bo šlo mimo načrtov, se bom ali pa bova pač prilagodila in stopala naprej.
Forum je zaprt za komentiranje.