Še kdo ki nima niti enega prijatelja?
Je to sploh mogoče, da se življenje tako zasuka. V osnovni šoli sem imela vedno družbo, dobre prijateljice. V službi sem imela sodelavke, saj niso bili vsi odnosi iskreni, ampak vseeno si spletel neke odnose z ljudmi, šli smo na kavo, pa na kosilo. Sedaj pa 20 let delam kot računovodkinja, saj imam stike s strankami, ampak to so službeni. Delam sama v svoji pisarni in imam s.p. Opažam da je to najbolj zabilo žebelj v krsto kar se tiče družabnosti. Trudiš se, da s.p. obdržiš, hkrati otroci, gradili smo hišo, čas leti. Potem pa imaš 50 let in ugotoviš, da nimaš koga pri bogu milem povabiti na rojstni dan, ker z nikomur nimaš stikov, razen svojo družino.Nihče me ne pokliče, nikomur razen družini ni mar zame , edino z možem sva prijatelja. Nekoč družabna, sedaj ugotavljam, da se med ljudmi počutim nelagodno. Občasno se slišim s kakšno kolegico, ampak kar bolj jaz pokličem, drugače še tega ne bi bilo. Če grem na kakšno vadbo, se počutim kot tujek, ljudje so nesproščeni v moji družbi, pa ne vem zakaj. Sem prijazna in rada poklepetam. Najbolj se počutim z živalmi, ki me imajo rade. Ampak to ni to. Ta korona je pa še vse skupaj poslabšala.
Sem ljubeznivi Luka in če želiš si lahko moja prijateljica. Pustim ti svoj email ti pa se odloči kaj češ: luka.stipanic@gmail.com
Mi je zelo blizu tvoj zapis in se v njem povsem najdem. Dodala bi samo še to, da dokler sem jim bila na razpolago (ko so kaj potrebovale, so se spomnile name), je bilo iz te koristi še nekaj druženja, vendar sem se ob tem jaz počutila slabo, izkoriščeno, zato sem se distancirala in tako ostala povsem sama.
Mi je zelo blizu tvoj zapis in se v njem povsem najdem. Dodala bi samo še to, da dokler sem jim bila na razpolago (ko so kaj potrebovale, so se spomnile name), je bilo iz te koristi še nekaj druženja, vendar sem se ob tem jaz počutila slabo, izkoriščeno, zato sem se distancirala in tako ostala povsem sama.
[/quote]
Tudi jaz se strinjam s tabo. Imela dve boljse prijateljice dokler sem jim bila na razpolago super, ko ne so si poiskale nove zrtve. Zelo tesko je danes najti dobrega prijatelja, ki te bo poklical brezveze se pogovoril s tabo ti dal obcutek, da mu res samo tvoja osebnost pomeni. Vecinoma je danes vse gledanje kdo se s cim ukvarja in ali bos od njega imel koristi ali ne. Zalostno.
je bilo vprasanje, ce se prav spomnim.
Zdravo,
tvoje sporočilo me je pritegnilo. Mislim, da je ključ v spoznavanju čimvečjega števila ljudi, potem pa eni (mali odstotek) ostanejo. Če bi rada nekaj spremenila, piši na jasninafoxy@gmail.com , živim v Lj, sem v srečnem partnerstvu in imam skoraj 40 let.
Tvoje sporočilo me je nagovorilo iz drugih razlogov. Sicer imam nekaj prijateljic (nič ne de, več, bolj veselo), a grem sama skozi obdobje, ko sem spoznala, da je treba nekaj ukreniti v zvezi s poklicnim življenjem in bi te želela nekaj vprašati v zvezi z računovodsvom, zato bom hvaležna, če se oglasiš. Če se bova tudi sicer zaštekali, pa se z veseljem dobiva na kavi, ko ta korona popusti.
Lp in upam, da sva na zvezi.
So me razočarali taki moški prijatelj kot tudi ženska prijateljica. Ne rečem,da ne bom dala več nikomur priložnosti za prijateljstvo, ampak pač se bo moral res izkazati, da je vreden zaupanja v dejanjih predvsem in ne besedah. Samo dejanja so tista , ki štejejo – in jaz sem tista, ki sodim iskrena dejanja. Ne kupim laži v stilu onene jaz pa tega nisem naredil in osladnosti v besedah. To je samo še dodatno poniževanje in nespoštljivost do mene.
Takih ljudi ne rabim v življenju. V mojem življenju je prostor samo za iskrene in zaupanja vredne ljudi. Ostali nimajo kaj iskati.
Vsak se pa sam na podlagi svojih dejanj odloči kaj in kako bo naredil, koliko bo izdal sočloveka prijatelja in če sprejme tako odločitev naj nosi tudi odgovornost. In ko me človek enkrat izda, poti nazaj več ni.
Je možno, seveda je.
Jaz ne morem reči, da nimam prave prijateljice, ker imam eno osebo, ki je zame najboljša prijateljica. Je pa ekstravertirana osebnost in ima še kar nekaj dobrih prijateljic. Sem torej ena izmed njenih dobrih prijateljic, nisem pa njena najboljša. Kljub temu je “vredna” 10 drugih prijateljic. Je pa žal kar nekaj 10 km stran od mene.
Ostalih prijateljic nimam. Bolj kot ne so le kolegice.
Fenomen, ki ga opisuješ je še kako prisoten v družbi. Nisi edina, si le ena izmed mnogih. Ja, včasih je tudi vključevanje v družbo problem.
Tudi sama sem blizu 50 roj. dne, pa lahko rečem zelo enako kot ti. Nimam prijateljev. Ljudje, s katerimi se največ družim in si vse povemo, so moji odrasli otroci. Moj partner je naslednji tak človek, potem pa je konec. Pa nikoli nisem imela prijateljev, samo sodelavce in poslovne partnerje, ko sem sama sem zelo introvertirana oseba in ne potrebujem prisotnosti nikogar, da se počutim srečno, zadovljno, izpoljeno. Še s partnerjem ne živiva skupaj po moji želji.
Pač, taka sem, to sem dokončno ugotovila kakih let nazaj, in od takrat dalje se sploh ne trudim za kakimi znanstvi in prijateljstvi. Nekaj žensk, s katerimi si delimo rože, imam kot dobrez znanke, k njim občasno pridem na kavo, one k meni ne, in to je to. Pa ne vem zakaj bi se sploh zaradi tega obremenjevala, meni je fajn bit sama, če pa se moram kaj pogovorit ali rabim pomoč, pa imam svoje najbližje za to.
Delo v svojem mikro podjetju je smrt za družabnost. Sama imam podobno, zelo podobno situacijo, isto borba za obstoj, otroci, potem pa kar naenkrat ugotoviš, da nimaš nikogar, razen družine. In tudi sama ugotavljam, da sem se spremenila iz izredno odprte osebe v osebo, ki ima že prav težave z vključevanjem v družbo.
Jaz. S tem, da tudi v možu nimam prijatelja in niti še ne 50let. Priseljena v nov kraj oba. Mož tudi drugače ne navezuje stikov z nikomer, jaz imam vsaj par znank, s katerimi grem na kavo. Pa z eno sodelavko sva še kar blizu. Celo življenje sem bila v družbi, sedaj sem pa zamorjena, ker moz nic ne vprasa, na vprasanje odgovori enozlozno, zivi v svetu telefona, jaz si pa zelim vsaj pet minut pogovora na dan z nekom, neke bližine . Že prej ni bil kdove kaj zgovoren, gre pa samo še na slabše. Raje ne razmišljam, kaj bo, ko bova v penziji. Zadnjič sva šla na hrib in je bila celo pot tišina… Dobila sem prvič v življenju panični napad… :/
Nikoli, ampak res nikoli ne bom pozabila starejšega para na plaži ob morju. Celo popoldne smo bili sosedje z brisačami. Ona je bila tako žalostna, zgarane razpokane roke, on ali je pil pivo ali bral časopis, ni ji namenil besede.
Opazovala je mojega otroka in tu in tam se je nasmejala. Toda ta nasmeh je bil poln bolečine.
Potem je gledala moža ali kdo je pač to bil in zatem dolgo zrla v daljavo. Hrepenela je po objemu.
Meni ta prizor dolgo ni šel iz glave. Pri sebi sem si rekla.
To si nikoli ne dopusti, da bi prišlo tako daleč. Nikoli.
Stara 45 let. Tudi računovodski tip, čeprav se ne ukvarjam s tem.
Nimam nikogar, ki bi ga povabila na rojstni dan/kavo/kosilo. Prijateljica iz srednje šole se druži z mano samo takrat, ko konča s tipom, in potem do takrat, ko začne z drugim. Jaz ne iščem tipov, ne rabim več take izkušnje, kot sem jo preživela. Niti ne tipa samo za seks.
Imam 2 osnovnošolska otroka, službo, in priznam, da ne prav dosti časa. Ampak za kakšno kavo bi se pa že našel čas…
Ah, jaz ne samo da nimam niti enega prijatelja, nimam niti partnerja, službe, denarja… In zato nikoli ne bom imela otrok, svojega stanovanja, moža, službe, denarja…. SEm pa v srednjih letih.
Kar se kolegic tiče, sploh iščem ne, kdo pa hoče iti kam s tako luzerko v srednjih letih. Isto tipi, ravno zadnjič me je en, k je fizično delal, rekel, da zanj ne bi bila dobra itd…. Ne spomnim se besed, ampak v tem stilu…. Vsak ta drug mi reče, da sem prestara za vse.
Ampak ko berem vse te zgodbe, kako so lahko partnerji lahko žleht, nasilni, prijateljice izkoriščevalske, sploh ne vem kaj je bolje…. Najbrž biti brez, kot s slabimi…
ženska piše, kako je težko splet prijateljstva, tu pa ji nekateri pišejo maile da rabijo vpr za računovodstvo. mislim idioti.
Tako se je meni zgodilo: faks, dela po pogodbah, otrok in hiša. Ni bilo varstva, ni bilo časa hodit okoli, kar sem šla sem šla z otrokom, na delu sem imela sodelavce, sam sem bila ok dokler so me kaj potrebovali. Sedaj sm dala odpoved in ni pač nikogar. In je shit, ker človk bi si želel družbe. Meni je najbolj smotano, ker nimam ženske družbe za it en giro denimo ob obali, ali na kšen hrib, ali it malo po kšnem trgovskem centru in na pijačo. Ali se obleč v oblekico in it sam pohajat. Z možžem, čeprav je čudovit in krasen, pač ni isto. In sedaj k sm dala odpoved, mam še tok več časa kot prej. Tko da ja, te razumem. Če želiš, mi sporoči, pa ti pošljem mail, pa se lahko najprej tko spoznava.
Forum je zaprt za komentiranje.