Še kdo ki nima niti enega prijatelja?

Vau, sem kar presenečena nad tem, koliko ljudi nima prijateljev. Jaz imam par res dobrih prijateljic, med njimi sta dve res pravi prijateljici. Je pa res, da se potrudimo, da ohranjamo stike, ker nismo zelo blizu doma. Tudi zdaj se velikokrat pokličemo, da smo v stiku in da gremo lažje čez te čase.

bljiznje sorodnike in prijatelje. Tako da ze nekaj let zivim sam. Moj edini prijatelj je sosedov muc. Kateri me pride veckrat obiskat.

Zelo veliko ljudi je osamljenih. Z leti postaneš bolj izbirčen, tudi do prijateljev, postaneš bolj kritičen, očitno postane, kdo se vedno trudi poklicati in kdo je tisti ki vzdržuje stike in kdo je tisti, ki ne more narediti enega ovinka, da bi prišel do tebe. Ker nikoli nima časa.
Jaz sem zabavna, ljudje radi pokramljajo z menoj, ampak pravega prijatelja pa nimam , razen moža. Sita sem bila tista, da se samo jaz trudim ,sita da sem se jaz lahko pripeljala v Metliko, čeprav tam nimam opravkov ( sama sem iz Ljubljane), hkrati moja prijateljica ni imela časa, ko je šla v LJubljano, da bi do mene prišla, pa je bila v LJubljani. Ker nikoli ni časa… Tako potem kar opustiš stike in na koncu imaš samo še svojo družino.

Zelo veliko ljudi je osamljenih. Z leti postaneš bolj izbirčen, tudi do prijateljev, postaneš bolj kritičen, očitno postane, kdo se vedno trudi poklicati in kdo je tisti ki vzdržuje stike in kdo je tisti, ki ne more narediti enega ovinka, da bi prišel do tebe. Ker nikoli nima časa.
Jaz sem zabavna, ljudje radi pokramljajo z menoj, ampak pravega prijatelja pa nimam , razen moža. Sita sem bila tista, da se samo jaz trudim ,sita da sem se jaz lahko pripeljala v Metliko, čeprav tam nimam opravkov ( sama sem iz Ljubljane), hkrati moja prijateljica ni imela časa, ko je šla v LJubljano, da bi do mene prišla, pa je bila v LJubljani. Ker nikoli ni časa… Tako potem kar opustiš stike in na koncu imaš samo še svojo družino.

Imam prijatelje.
Zdaj, koliko je kdo komu predan, nima veze. Vsi smo odraslu, vsi imamo svoje druzine in vsi imamo svoje prioriteze.
Z nekaterimi od njih je problem se obiskati, dobiti na kavi, druziti se, a ce se komu kaj zgodi, s(m)o tu. Preverjeno z obeh/vseh strani.

Zame je to tisto, kar steje. Da imas ljudi, s katerimi lahko delis svoje veliko veselje in svojo globoko zalost!
Za kafe in cvek se pa vedno kdo najde,a tem jaz recem bolj druzba kot prijatelji.

No, lepo.. problem je ko se samo ena stran trudi,vda pokliče, da se pripelje… V vsakem odnosu morata biti dva, ki se trudita

Imam prijatelje.
Zdaj, koliko je kdo komu predan, nima veze. Vsi smo odraslu, vsi imamo svoje druzine in vsi imamo svoje prioriteze.
Z nekaterimi od njih je problem se obiskati, dobiti na kavi, druziti se, a ce se komu kaj zgodi, s(m)o tu. Preverjeno z obeh/vseh strani.

Zame je to tisto, kar steje. Da imas ljudi, s katerimi lahko delis svoje veliko veselje in svojo globoko zalost!
Za kafe in cvek se pa vedno kdo najde,a tem jaz recem bolj druzba kot prijatelji.
[/quote]
Moj prijatelj je moj mož. To je edini človek, za katerega lahko rečem, da bo vedno na moji strani, da me bo vedno podpiral. Za sestro tega ne morem reči, bi mi hitro skočila v hrbet. In s tem sem zadovoljna, zadovoljna sem da imam takega moža. Družbo imamo pa na morju, s sosedi spijemo pivo, ker na dopustu imaš vedno čas. S sosedi v bloku pokramljamo in to mi zadostuje, čvek in prijazna beseda. Pravi prijatelj je pa moj mož. Samo on.

Tudi meni se dogaja enako nimam nikogar za pogovor mož ima svoj hobi ali je na telefonu otroka sta odrasla sem bizu 50  zraven pa še skrbim za ostarelega bolanega očeta tako na niti ne morem biti dalj časa odsotna ja ni fajn

Prave prijatelje lahko preštejem na prste ene roke; tisti, ki bomo en drugemu ob 4h zjutri vstali in ga šli reševat.

Ostalo so kolegi.

S nekaj sošolci iz oš smo še skoz na liniji se po 2 mesca menmo za pol pera. Z enim poslovno sodelujem.

Za na kavo in žlabudrat jih je pa dost….

No, z enim gor omenjenih prijateljev ponavadi ob 1h zjutri kavo pijeva, k drgač ni cajta.

Bom.reku tud tko, prijateljstva smo tud na silo (ne vem kako bi se izrazu) vzdrževali, vsaj tako, da smo na liniji…ker če človk zgine, k dobi familijo, to ni nič. In ta na silo se je obrestovalo, saj so zdaj naše rojstnodnevne fešte pisane podmladka, mi se pa smejemo lastnim neumnostim iz mlajših let.

Tudi svoji nisem dovolil da se izolira, ko je prišla k meni. Da je ohranjala vezi z ljudmi od prej, tudi na obisk kakšne njene prijateljice sem jo praktično ” prisilil”.

Drugače zadeva zvodeni…pa vsi sam še ekrani,fascikl,insta(nt)gram….

Kaj ti bo 5600 prijateljev na fb? V reali pa še enga znanca za kavo ni…

Pa kje vi živite. Ma kakšni prijatelji, v večini vsi znanci. Danes so časi takšni da si lahko prijatelj samo sebi. Zato vsak mora znati živeti sam zase in potem se ti hebe za vse ostalo…

Tudi, ko nisi imela časa, bi si lahko vzela nekaj časa za prijatelje in bi jih sedaj imela.

Poglej zgodbo tudi iz drugega zornega kota. Sam nimam otrok, relativno dobro službo in sem vedno na voljo za druženje. Je pa tako, da je skozi leta veliko prijateljev pozabilo na mene, ker so imeli druge prioritete (otroki…itd) in naj nebi bilo časa. Čisto OK. Takrat se noben ne vpraša, kje sem, kaj delam. Ko pa imate ponovno preveč časa pa bi se kar na enkrat ponovno družili. Žal ne gre tako.

Tako je, zato sem gor napidal, da smo na “silo” vzdrževali prijateljstva. Ne da ko folk dobi družino al pa partnerja izpari. Ko mu pa zadeva razpade, smo pa spet dobri. A-a. Skoz, al pa nič. Je pa razumljivo, da imaš dosti manj časa.

Tudi jaz podobno. Sem komunikativna in odprti tip človeka ampak imam občutek da nekako odbijam ljudi. Sem se že nekako navadila Oz. Dobila mnenje da si prijatelj dokler te rabijo.

Za rojstni dan naceloma ne vabim nikogar, kdor me pozna se bo itak spomnil na mene, mogoce tudi z zamudo. Denar ki bi ga pa porabila za zabavo, pa raje porabim za sebe in kaksno noro potovanje… To je moj dan, in samo moj… sicer nisem prevec druzabna, in so mi zabave bolj odvec, se pa kdaj tudi kaksne udelezim, ce ze moram… uzivam v druzbi svoje druzine

meni se zdi da če nimas prijateljev je potem nekaj narobe z tabo debil

Ko gre meni kaj narobe v življenju, se vedno vprašam, če je krivda na moji strani. Namreč večina ljudi imamo to lastnost (tudi jaz sem med njimi), da mislimo, da smo samo v vsem najboljši, najbolj pametni, delamo vse prav,… Ampak to mislimo samo mi, drugi pa nas vidijo popolnoma drugače.
Če drugi ljudje v vaši družbi postanejo nervozni in se to večkrat dogaja, potem se upam trditi, da vi delate nekaj narobe. Statistično je zelo malo možnosti, da so čisto vsi okoli vas čudni, vi pa ste čisto ok. Vprašajte se kaj ste naredili narobe? Iščite odgovor ne izgovorov! Mogoče ste zaradi, ker ste pod pritiskom, da želite spoznati ljudi preveč vsiljivi. Ne vem, samo ugibam.
Drugače so prijateljstva in dobra znanstva posledica večletnega negovanja stikov, delanja na tem,… Kar ste zamudili v 20-tih ali več letih, ne morete nadoknaditi v enem ali dveh dnevih.
Moj komentar je sicer kritičen, vendar 100% dobronameren!

O pa se kako se vidim v tebi…

Ista pesem….

Original objava stara 1 leto…

Pa kaj dafak je to???

Tomaž, tu se strinjam, vedno se je za vprašati, ali si ti kaj kriv.  ampak po drugi strani pa opažam, da imajo ljudje, ki si to sploh ne zaslužijo, polno prijateljev, družbe, pa jih okoli prenesejo, pa ne vrnejo denarja, ki si ga sposodijo,pa opravljajo, pa sploh niso dobri do njih. A vseeno ,ljudje jih obletavajo. Po drugi strani pa ljudje, ki so dobri po srcu, pa nimajo družbe. Mogoče ker so preveč tenkočutni? Preveč občutljivi ali pa zahtevni, ker n rečejo vsakemu, ki pride mimo, prijatelj? Danes so ljudje površni, pokličejo ko kaj rabijo. Če se ti to upira, izstopiš in kar naenkrat je pol manj ljudi okoli tebe. Hitro se ti to zgodi, starejši ko si, bolj spoznaš to.