Še kdo ki nima niti enega prijatelja?

To da je zgodba objavljena na facebooku se ne pomeni, da ni fake story.

Ogromno (vse vec) je ljudi, ki nimajo s kom popiti kave in malo pocvekati. Tudi sam sem med njimi. Ko clovek enkrat izgubi vero v clovestvo, se zapre vase.

Žena bo jutri dopolnila 50, danes ji bomo postavili brezo in vse kar paše zraven, ko pa sem pričel nabirati ljudi ugotoviš da kljub svoji družabnosti nima kaj dosti prijateljic, pa še te ne smejo priti ker je korona.
Tudi sam lahko rečem podobno kot avtorica, trudiš se s podjetjem, saj imaš kolege, pravih prijateljev pa najbrž ni več.

kot sem že večkrat rekel. Vse je povezano med sabo. Tako nas lažje prepoznate. Seveda tiste, ki imamo svoj profil na facebooku. V 21.st. je vse javnosti dostopno.

Imam 20let isto nimam prijateljev v šoli sem se druzil super, končal sem šolanje od takrat ne druzim se z nobenim 😥

Tule vas berem, dosti vas pravi, da nimate prijateljev, potem pa je iz zapisa razvidno, da imate partnerje. Niso vaši partnerji, partnerice vaši prijatelji?

Jaz dejansko nimam prijateljev.
Recimo sem bila v bolnici na operaciji, moraš napisat kdo je kontaktna oseba, če se kaj zaplete pa kaj reči, če nimam nikogar.
Če grem recimo v gore, na potovanje, izlet, na kolo, komu povedat kam grem, kdaj pridem? Če se poškodujem, padem nekam, nihče me ne bo pogrešal.
Rojstni dan, praznike: kot ponavadi vedno sama.

Včasih sem mislila, da imam prijatelje. Pa je bilo v šoli tako, da so se sukali okrog mene samo, ko so rabili mojo pomoč. Potem pa konec.
Na faksu smo se nekateri bolj družili, ampak so se vezi pretrgale, ko so se ostale poparčkale. Dve sta vsaj toliko, da si tako parkrat na leto pošljemo kak mail. VIdele se že veliko let nismo, telefonirale tudi ne. Ena, s katero smo se sploh veliko družile pa se sploh ne odziva več. Včasih sem ji še tako RD pa za novo leto poslala voščilo pa vprašala kako ji kaj gre. Vendar ni več odgovorila, zato je ne motim več.

Pa v nekem društvu smo se tudi veliko skupaj družili, ne samo društvene aktivnosti, ampak tudi tako izven društva. Ko so se poparčkali, je bilo konec druženja. Tako, da že več let živim kot puščavnik.

Včasih sem še mislila, da bom tudi jaz kdaj kakega moškega našla, ampak tudi nad tem sem že pred leti obupala.

Je pa smotano, ko moraš kaj v bolnico pa nimaš nobene pomoči. Ko ne moreš sam peljati pa nimaš koga, da bi te zapeljal do bolnice. Smotano je, ko ti v bolnici rečejo, da te mora odpeljati neka odrasla oseba, da ne smeš sam domov, nimaš pa nikogar.

Najbolj bedno mi je, ko kdo rece, da je delal in dela, pa zato nima prijateljev.
Ja, pisuka, tudi prijateljstvo je delo, garanje, enako kot je dobro partnerstvo delo in garanje, kot so vzgojeni otroci delo in garanje!

Pac, v casu odrascanja otrok in postavljanja pisla ti prijateljstvo ni bila prioriteta, ti je bilo vseeno in morda se ti je celo zdelo brez veze in nepotrebno.
Zdaj si pa tu, kjer si!

Stara si 50, ni se vse izgubljeno, a racunaj, da prijateljstvo se ne zgodi cez noc, traja kar nekaj let, da osebo spoznas in da zgradis odnos.
Druga stvar je izbira, spoznati je treba kar nekaj ljudi, med njimi izbrati par, s katerimi si gradis odnos in od tek nekaj bo ostal en prijatelj.
Mogoce je lazje obnoviti stike z ljudmi, ki so ti bili vcasih blizu in potem z njimi graditi naprej, ne vem, kasne odnose in stike imas s takimi.

Imam nekaj prijateljic, takih, za katere bi ustala sredi noci in one zame. Z enimi se druzim bolj, z drugimi manj, a se z vsemi poznsm ze leta in leta, desetletja, smo sle skupaj skozi zivljenje, tudi skozi obdobja, ko so nas okupirali otroci in sluzba in so se vezi zrahljale, a smo vedno nasle pot ena do druge. Ker nam je bilo to pomembno!

Najbolj bedno mi je, ko kdo rece, da je delal in dela, pa zato nima prijateljev.
Ja, pisuka, tudi prijateljstvo je delo, garanje, enako kot je dobro partnerstvo delo in garanje, kot so vzgojeni otroci delo in garanje!

Pac, v casu odrascanja otrok in postavljanja pisla ti prijateljstvo ni bila prioriteta, ti je bilo vseeno in morda se ti je celo zdelo brez veze in nepotrebno.
Zdaj si pa tu, kjer si!

Stara si 50, ni se vse izgubljeno, a racunaj, da prijateljstvo se ne zgodi cez noc, traja kar nekaj let, da osebo spoznas in da zgradis odnos.
Druga stvar je izbira, spoznati je treba kar nekaj ljudi, med njimi izbrati par, s katerimi si gradis odnos in od tek nekaj bo ostal en prijatelj.
Mogoce je lazje obnoviti stike z ljudmi, ki so ti bili vcasih blizu in potem z njimi graditi naprej, ne vem, kasne odnose in stike imas s takimi.

Imam nekaj prijateljic, takih, za katere bi ustala sredi noci in one zame. Z enimi se druzim bolj, z drugimi manj, a se z vsemi poznsm ze leta in leta, desetletja, smo sle skupaj skozi zivljenje, tudi skozi obdobja, ko so nas okupirali otroci in sluzba in so se vezi zrahljale, a smo vedno nasle pot ena do druge. Ker nam je bilo to pomembno!
[/quote]

Vprašanje je, če tisti nekdanji prijatelji še želijo obnoviti stike.
Jaz sem bila vajena, da so me ljudje, ko so se poparčkali, imeli otroke, skenslali. V stilu kot eni zgoraj omenjajo, da pač ni bilo časa.
Imam jaz zdaj interes obnavljat stike s takimi ljudmi? Ne, nimam ga. Ker vem, če te je enkrat zavrgel, te bo naslednjič tudi.

Moj foter ni imel nikoli nobenga frenda, ne v oš, ne srednji šoli, ne zdaj. Večni samotar. Cele dneve in noči samo popravlja in nadgrajuje oldtajmerje v garaži in to je mu je cel život. Niti se ne pogovarja z nobenim, samo hm in mhm in prikima ali odkima.

Vprašanje je, če tisti nekdanji prijatelji še želijo obnoviti stike.
Jaz sem bila vajena, da so me ljudje, ko so se poparčkali, imeli otroke, skenslali. V stilu kot eni zgoraj omenjajo, da pač ni bilo časa.
Imam jaz zdaj interes obnavljat stike s takimi ljudmi? Ne, nimam ga. Ker vem, če te je enkrat zavrgel, te bo naslednjič tudi.
[/quote]

Tudi to je res, se strinjam!
Razumem tudi, da ko si ustvarjas druzino in kariero, dejansko samo letas in garas in ni casa, tudi me se v tem casu nismo veliko druzile, sploh ker imamo otroke razlicnih starosti in interesov, ampak smo pa delale na tem, da ohranimo stike, vcasih se nismo videle tudi pol leta, a ko smo se videle, je bilo vedno vse isto kot prej.
Ko je bila pa katera v tezavah, smo bile vedno tu ena za drugo, takrat smo si pa kljub druzinam in sluzbam vedno vzele cas!

Zdaj je lazje, eni otroci so ze odrasli, drugi vsaj na koncu osnovne sole, sluzbe so se stabilizirale, tako da se zdaj videvamo kar pogosto, ce se ne vidimo 14 dni, je ze cudno.

Sama sem podobna, v OŠ vedno družba, sedaj pa samo z družino. Imam srečo da imam dobrega moža, s katerim se razumeva. Pri prijateljih pa tako, pred leti sem ponovno srečala sošolko iz OŠ, s katero sva potem v SŠ prekinili stike. Mi je jasno zakaj, ker sva si tako različni, da mi je srečanje več vzelo kot dalo. In sedaj isto, ista je in te lastnosti med jeziki.
Kot oseba me je jezila, ker je kot cunja do vseh. Bivši mož je z njo delal tako grdo, dacs cti želodec obrne, ona prosila za obstoj zakona. Isto dela v novih vezah. Ne cenim take ljudi , zato raje ne grem s takimi na kavo. Rada pa pokramljam z ljudmi, s sosedi v bloku se dobro razumemo, tudi to je nekaj

Tudi sama se bližam 40. letu in nimam ne službe in ne partnerja, imam pa diplomo na kateri se prah nabira! Poznam ta filing, ko ti en običen nešolan tujejezičen (Bosanec) fizičen delavec reče da nisi nič vredna ker nimaš službe, pa te niti pozna ne in da bi on si samo jajca praznil vate po 5 minutah pogovora. Pa veš kaj? Pošli jih nekam, vse skupi. V tri pizde matrne bosanske … novo leto bo, obrni novo poglavje. Lahko si zadovoljna, srečna kjer si. če si zdrava, na toplem, sita in počneš vsak dan kaj za dušo: sprehod, poslušanje glasbe, dobro kosilo doma skuhano, itd… ni neka tolažba ampak verjemi da je eni ki ma 3 otroke, brezposelni, doma z zapitim možem zdaj ko niti ne more on it ven se kurvat pa pit s kolegi lahko zelo naporno, da prihaja do fizičnega obračunavanja pred otroki. Poleg tega ne hodiš v eno gnilo službo, se ne moreš s korono okužit v proizvodnji ko ostali, hvala bogu. Zdravje je vrednota! Poleg tega nisi prestara, stare so tiste, ki cuzajo jajca enemu ki se mu sprdne na njo, ker nima kam iti in se moški tega zaveda da je on glavni, ker služi denar,da ženska ne more pobegnit. Ne želi si sužensjskega odnosa z moškim. Jaz si ne predstavljam da bi morala doma poslušat, ali pa dobit batine ker grem namesto v Lidl kupit nekaj v Spar za par centov razlike – in da moji otroci zraven res trpijo in gledajo kako se mati ne zna takiga kretena rešit. Glej, po 100 idioitih bo pa en prišo mimo ki ti bo podoben. Jaz tu in tam srečam koga, moškega ali žensko s kero najdem takoj skupne točke in sem takrat full vesela da sem našla moje ljudi, ki isto mislijo kot jaz. Tudi vrednote imamo samo še eni, drugi so jih pozabili. To mi je edina tolažba zdaj ko je nemogoče dobiti kakršokoli delo ker je korona. To me drži pokonci. Ker včasih srečaš sebi podobne!.

To je pa hudo. Enkrat sem bila na na urgenci z otrokom in sem eno gospo videla, padla je in jo je pripeljal rešilec, pa ko so jo vprašali če koga pokličejo, je rekla da nima nikogar. Prav srce me je zabolelo.

Tudi jaz nimam. Z eno navidezno sem prekinila stike, ker je bilo očitno da sem bila dobra le za takrat,ko ni imela druge družbe. Ko je imela RD 40-i, pa ni niti pomislila da bi me povabila. Hvala lepa za take prijatelje, sem pa raje brez. Imam pa družino.

Vpiši se v kako društvo, recimo v PGD. Spoznaš veliko ljudi, se z njimi družiš in narediš kaj dobrega.

Evo, jaz nimam nobenega prijatelja. Imam samo znance. Pa čeprav sam zase mislim, da nisem tako napačen človek. Ne vem kako, da je tako. Res pa je tudi, da sam sebe ne vidiš tako kot te vidijo drugi. Pač sem se že sprijaznil, da bo verjetno tako ostalo, saj sem star že skoraj 48 let.

To je pa hudo. Enkrat sem bila na na urgenci z otrokom in sem eno gospo videla, padla je in jo je pripeljal rešilec, pa ko so jo vprašali če koga pokličejo, je rekla da nima nikogar. Prav srce me je zabolelo.
[/quote]

Ja, to je nerodna reč.
Drugače kar gre.
Ko pa si takole v bolnici in te vprašajo koga obvestiti pa nimaš koga je pa res smotano. Jaz včasih napišem mamo, ampak to ni to. To je bolj v smislu, da, če slučajno umrem, da nekdo zve. Ampak je smotano, ona ima svojih problemov dovolj. Pa recimo, če grem v gore, na potovanje kaj takega, je nočem obremenjevati, ker jo itak že tako preveč skrbi. Pa daleč stran stanuje tako, da tudi s tega vidika ne gre.

Kaj pa ti narediš v takih situacijah:
ko te recimo v bolnici vprašajo koga naj obvestijo, če umreš, če se kaj zaplete?
če greš v gore, na potovanje, na izlet… če izgineš, da te kdo pogreša in da sploh kdo ve kje si?

Tudi jaz , samo kolege, znance, ne pa prijatelje. Nimam s kom na kavo. Imam pa moža ki je hkrati tudi moj najboljši prijatelj.

Ja, če bi bil v bolnici bi navedel mojo mamo. Je pa po svoje zanimivo, da nekateri ljudje ne moremo imeti vsaj enega prijatelja. Ne vem kaj delam narobe. Nikomur nisem storil kdaj kaj žalega, nikomur nisem kaj dolžan, nikogar nisem nategnil (po domače) pač tako je. Je pa hec, denarja imam dovolj, avto tudi dober, stanovanje, v hodim pa naokrog v ponošenih cotah, čevljih. Me včasih prime, da bi si nakupil vse nove cote potem pa vprašanje zakaj le. Vem, da to ni prav sam … Po petkih in sobotah spijem kašen pir, pokadim nekaj cigaret, pol med tednom služba (tu sem dosleden), pol pa jovo na novo. 🙂

Uff ne govori sploh hahaha tolk boli ko samo pomislim. Sem star 25 let pa že sedaj lahko rečem da nimam niti enega pravega prijatelja. V osnovni šoli sem imel veliko prijateljev s katerimi smo se potem porazgubili ko smo šli v srednje šole. Potem v srednji šoli sem bil izobčenec ker so me zasmehovali zaradi mojega izgleda. Potem na faksu imam kolege in tako naprej spoznal sem enega fanta za katerega sem mislil da sva prijatelja ampak potem pa je prišla karantena med katero me ni niti enkrat vprašal kako sem, kaj počnem itd. vedno sem moral jaz pisati nikoli nisem dobil povratnega vprašanja samo enostavčne odgovore ali pa še to ne. Potem se je sprostilo in sem ga povabil na pijačo in v 2 mesecih ni mel niti 1 ure časa sedaj smo pa spet zaprti…Da ne govorim o tem da sem imel punco zdaj 3 leta sicer je bila moja edina prijateljica ampak v zadnjem letu veze je bilo pa grozno in sem res vedno bolj osamljen postajal.. ah takšno je življenje zelo boli ko gledaš prijatelje in ljubezni kako se oddaljujejo od tebe ti pa ne moreš nič… Lepo bodi in uživaj pa čim manj se sekirat heheh

Tudi jaz sem na istem kot mnogi izmed vas. Pa imam družino, moža, službo. Ko so bili otroci majhni sva se jim z možem popolnoma posvetila. Zdaj imava več časa zase. Mož je zelo introvertiran , ima pa delo , ki je ravno v nasprotju z njegovim značajem- dela v marketingu , veliko z ljudmi . V prostem času mu ugaja mir. Jaz pa si želim še kak klepet ali kavico s kom … Saj greva tudi midva , pa vendar. Pride obdobje, ko potrebuješ več socialnih stikov. Imela sem dobrega prijatelja iz mladih let, sicer so nas leta ločila,živeli smo daleč narazen, ampak sva se slišala vsaj enkrat tedensko in kadar je bil v bližini na kavo. Žal je pred letom in pol umrl.

Oblačila načeloma ne igrajo vloge, moški je hitro lahko urejen, z zelo malo denarnega vložka. Superge kupite in jih imate za kakšno leto, dve. Kavbojke isto, nov pulover , srajca pa ste zrihtani za male pare. Nima veze znamke, lepe stvari se danes kupijo lahko zelo zelo ugodno, za par evrov. Tudi jaz se sprašujem, zakaj je tako, saj niti malo nismo napačni, jaz sem zgovorna, rada podebatiram… Hecno da tako nanese.
Gledam znanko, ma vsakega okoli prenese za denar, noben znanec ji noče priti delat k hiši, če ne bi plačala v avansu, prijatelji jo terjajo, dolguje polno ljudem… A vseeno ima polno družbe. Jo kličejo, vabijo na obisk… Jaz ne dolgujem nikomur, k nam pridejo ekipe delati, nas niti malo ne poznajo, noben noče avansa, vsi zaupajo. Zadnjič smo prodali avto, človek da aro na lepe oči, ko rečem da dajva zapisati, pravi, da poštene ljudi prepozna in da nam zaupa… Poslovno isto, ljudje mi zaupajo. Pri meni je največ k k tej osamljenosti pripomoglo da delam od doma, tako sem se čisto izolirala. Se pa dostikrat sprašujem, a oddajam kakšno tako energijo, da ljudi odbijam . Srečno .

Rad bi te spoznal. Da kakšno rečeva.

Še ena taka. Imam 45 let in isto lahko rečem da nimam nobenega pravega prijatelja. V OŠ, SŠ polno družbe, potem pa družina, otroci, delo v domačem podjetju, leta tečejo… In ko imaš okroglo obletnico, nimaš koga povabiti na RD. Pa nisem slab človek, ogromno ljudem sem pomagala, vedno sem se zavzela za šibkejše. Ampak ženske so pri meni občutile neko nelagodje, dostikrat sem bila v službah tema opravljanja, izločanja, moški so se mi slinili, ker dobro zgledam, ženske so bile zaradi tega jezne name… V domačem kraju sem bila pogosto tema opravljanja, kar pa nisem odobravala, pač pa sem po umazanih jezikih udarila. Imamo kar premoženja, zato smo bili vedno v zobeh. Zato so se me taki bali, hkrati pa so me sovražili in me za hrbtom še bolj opravljali. Kolegice so me poklicale , ko so rabile kakšno pomoč , drugače ne. Ščasoma se od vseh oddaljiš, imaš družino in to je to.
Pa nisem niti malo ohola, važna, rada pokramljam, rada se udejstvujem prostovoljnih pobud. Pri svojih 45 letih pa ne bom cunja nikomur.enlstavno se nehaš truditi , da bi klonil glavo za tisto drobtinico časa.
Prav, nimaš časa, ok, pokliči ko ti bo to vredno…