se je užalila? je zamerila?

Za oba para velja precej podobno, le nianse so druge.[/quote]…če ne že kar za vse nas…. ;)[/quote]
Za vse, res je. 🙂

Točno v 3 postih je zaslediti odgovor na kakor kdo primer, ki se vseeno nanaša tudi na tvojo furijo. Torej beri, fantič, beri in se uči. Pomagalo bi če bi še sam sodeloval v razpravi ne samo bral.

Vedno se poistovetim, samo včasih to pokažem bolj nazorno (tako, da s prstom pokažem), včasih pa bolj na skrivaj, da vidijo samo “sniperji”. To je šele zanimivo. ;)[/quote]

V tem primeru ti ta pozicija očitno ustreza. Vprašanje pa je, če je prava. Mogoče je samo podobna kakšni tvoji izkušnji z žensko.
Jaz recimo v tem, kako Rdečkar nastopa in predstavlja vse skupaj, ne vidim nikakršnega idealnega pristopa niti z njegove strani. Obema še marsikaj manjka.

Z zidovi je velikokrat tako, da ga nekdo postavi v želji, da ga bo drugi sposoben prebit Lahko pa tu nastane problem, ko tudi je prebit. Potem se včasih dotični začne spraševat, če morda ni bil postavljen slabo in začne gradit novega. :-))))

Z zidovi je velikokrat tako, da ga nekdo postavi v želji, da ga bo drugi sposoben prebit Lahko pa tu nastane problem, ko tudi je prebit. Potem se včasih dotični začne spraševat, če morda ni bil postavljen slabo in začne gradit novega. :-))))[/quote]Imbeccccil cccccc :)))))))))

Z zidovi je velikokrat tako, da ga nekdo postavi v želji, da ga bo drugi sposoben prebit Lahko pa tu nastane problem, ko tudi je prebit. Potem se včasih dotični začne spraševat, če morda ni bil postavljen slabo in začne gradit novega. :-))))[/quote]Imbeccccil cccccc :)))))))))[/quote]

Veš kaj ljubica? Mislim, da si še čisto premlečna, da bi me zmerjala z imbecilom. Ti sploh ne oporekam znanja in razgledanosti kot tudi dokaj širokega pogleda na marsikakšno stvar, ampak za marsikaj in marsikdaj to ni dovolj.

Imbeccccil cccccc :)))))))))[/quote]

Veš kaj ljubica? Mislim, da si še čisto premlečna, da bi me zmerjala z imbecilom. Ti sploh ne oporekam znanja in razgledanosti kot tudi dokaj širokega pogleda na marsikakšno stvar, ampak za marsikaj in marsikdaj to ni dovolj.[/quote]Ups kaj sem naredila… mah morala sem opravičiti svoj psihološki profil, ki se mi ga tu dela…

Seveda, ti jo bolje poznaš in veš več. Težava je že tukaj v štartu. To je lep primer, kako sebični smo ljudje, ko se bojimo ljubezni, ko zavračamo sebe. Sploh nam ni mar, kaj s svojimi dejanji povzročamo drugim. Pa ne samo kar nekomu, ampak ljudem, ki si jih želimo v svojem življenju, ki nam izkazujejo pozornost. Od drugih pričakujemo ogromno, nam pa sploh ni mar, kako se drugi ob nas počutijo. To spoznanje potrebuje ona. .[/quote]
Njej naj ne bi bilo mar, kako se drugi ob njej počutijo. Meni pa se vedno bolj dozdeva, da ona tega občutka sploh nima. Da je lesen štor. Ni sposobna sploh videt drugega. Mislim, da je to take vrste sebičnost za katero sploh ni zdravila.
Ali pa je tako okupirana samo s sabo, v smislu, da ima sama s seboj toliko dela, da okolice sploh ne zazna. Na zunaj izgleda kot slon med porcelanom, ko pa vidi posledice svojih dejanj, pa ugotavlja, da je naš jezik lahko res naš največji sovražnik, ki prizadane druge in nas same. Mogoče bo res vedno bolj razumela, da je velikokrat boljše odgovoriti z molkom in iskrenimi prošnjami k nebu.

Seveda, ti jo bolje poznaš in veš več. Težava je že tukaj v štartu. To je lep primer, kako sebični smo ljudje, ko se bojimo ljubezni, ko zavračamo sebe. Sploh nam ni mar, kaj s svojimi dejanji povzročamo drugim. Pa ne samo kar nekomu, ampak ljudem, ki si jih želimo v svojem življenju, ki nam izkazujejo pozornost. Od drugih pričakujemo ogromno, nam pa sploh ni mar, kako se drugi ob nas počutijo. To spoznanje potrebuje ona. .[/quote]
Njej naj ne bi bilo mar, kako se drugi ob njej počutijo. Meni pa se vedno bolj dozdeva, da ona tega občutka sploh nima. Da je lesen štor. Ni sposobna sploh videt drugega. Mislim, da je to take vrste sebičnost za katero sploh ni zdravila.
Ali pa je tako okupirana samo s sabo, v smislu, da ima sama s seboj toliko dela, da okolice sploh ne zazna. Na zunaj izgleda kot slon med porcelanom, ko pa vidi posledice svojih dejanj, pa ugotavlja, da je naš jezik lahko res naš največji sovražnik, ki prizadane druge in nas same. Mogoče bo res vedno bolj razumela, da je velikokrat boljše odgovoriti z molkom in iskrenimi prošnjami k nebu.[/quote]
Zgleda, kot da ji ni mar. Je pa res nekako tako, da je preveč obremenjena s sabo, da bi lahko zraven opazovala še kako s svojim vedenjem vpliva na druge. Ko ji bo nekdo na pravi način to povedal in pokazal, bo ta občutek lahko tudi osvojila.

Njej naj ne bi bilo mar, kako se drugi ob njej počutijo. Meni pa se vedno bolj dozdeva, da ona tega občutka sploh nima. Da je lesen štor. Ni sposobna sploh videt drugega. Mislim, da je to take vrste sebičnost za katero sploh ni zdravila.
Ali pa je tako okupirana samo s sabo, v smislu, da ima sama s seboj toliko dela, da okolice sploh ne zazna. Na zunaj izgleda kot slon med porcelanom, ko pa vidi posledice svojih dejanj, pa ugotavlja, da je naš jezik lahko res naš največji sovražnik, ki prizadane druge in nas same. Mogoče bo res vedno bolj razumela, da je velikokrat boljše odgovoriti z molkom in iskrenimi prošnjami k nebu.[/quote]
Zgleda, kot da ji ni mar. Je pa res nekako tako, da je preveč obremenjena s sabo, da bi lahko zraven opazovala še kako s svojim vedenjem vpliva na druge. Ko ji bo nekdo na pravi način to povedal in pokazal, bo ta občutek lahko tudi osvojila.[/quote]Ko bi le bilo tako preprosto. Prvič vsak ne zmore “na prav način pokazat” in drugič nisem čisto prepričan, da lahko vsak “osvoji tisti občutek”. Podobno kot ne moreš iz traktorja naredit dirkalni avto (ali obratno) pa če si še tako dober mehanik, vedno bo to samo približek nečesa. Pa je približek dovolj?
Kakor za koga. 😉

Verjetno ga res ne osvoji vsak, možnost pa gotovo ima vsak. Pa to še seveda ne pomeni, da je preprosto. 🙂

Ali lahko poveš kaj več o tem?

Ali lahko poveš kaj več o tem?[/quote]
Lahko pišem le nasplošno, ker primera ne poznam v detaile, da bi ga opisal na konkretni izkušnji.
Oba sta si všeč, nekaj ju privlači drug pri drugem. Ampak besede in dejanja drug drugega doživljata drugače, kot jih želita sama prikazati. Ona se boji, da bi jo ta moški zapustil, zato vidi nevarnost tudi tam, kjer je ni. Morda on naredi, reče kaj takega, kar njeno podzavest spomni na neke neprijetne občutke iz otroštva, ko jo je zaupustil oče. Otrok takšne stvari doživlja po svoje in obstaja velika verjetnost, da si za odhod očeta naprti krivdo. Prepriča se (ali pa mu pri tem pomaga še mama, ki je bila istočasno zapščena), da morda ni bila dovolj pridna. Kakorkoli, ustvari si neka prepričanja, ki se mu takrat kot otroku zdijo smiselna. Otrok takrat še ne razmišlja kot odrasel, vseeno pa zae potrebuje neko razlago. Tu lahko veliko opravi njena mama, ampak dvomim, da bi kljub temu kot otrok mirno prenesla odhod očeta, saj je za otroka to 2. ali pa 1. najpomembnejši človek na svetu. Otrok brez starša se počuti izgubljenega, zato doživlja pri tem velik strah, kar se kmalu odrazi tudi nekje na zunajosti otroka (sprememba vedenja, kakšne nerazumljive bolezni, …).
In vse te občutke strahu lahko na, sedaj odrasla oseba doživi že ob samo eni povzdignjeni besedi njega ali pa je morda dovolj že sprememba tona v njegovem glasu. Ona se v tem primeru lahko začne hitro drugače odzivat, tako da zaščiti sebe. Lahko se tiho umakne, tako da ne spregovori več, lahko se odzove tudi agresivno (češ, da nihče ne bo višal glasu nad njo), kakorkoli začuti nezaupanje in ga tudi izrazi na svoj način. On pa lahko to zazna kot zavrnitev njega.
“Hecno” pa je, da ima tudi on podobno težavo, ki izvira iz malo drugačnih okoliščin (primera sedaj ne bom navajal), ki pa tudi njeno vedenje hitro zazna kot neprimerno in tudi sam začuti strah pred nečim, zato pride tudi pri njemu do spremembe vedenju, v tonu glasu recimo. Ni pomembno, kdo prvi sproži drugemu neprijten občutek, tu ni pravila, pomembno pa je, kje se odzivanje na te občutke konča in kako ga oba razumeta. Če pride do tega, da samo drug drugega krivita za povzročene občutke ali vedenje, potem nimata veliko možnosti. Če pa se zavedata ozadja njunih občutkov, pa se lahko s časom naučita mirnega dialoga, kjer zaživi zaupanje. Običajno gre v tem primeru za zelo občutljive ljudi (hitro zaznajo nevarnost), vsaj tako jih označujejo drugi. Ampak za to občutljivost obstaja vzrok v preteklosti in ne v ljudeh, ki jih srečujemo kot odrasli. Zato, ker kot odrasli imamo možnost stvari razumeti drugače, ampak, če ne razumemo, kaj v nas sproža vse te slabe občutke, se v takih situacijah še vedno vedemo kot otroci. Zato je tudi vsak partner, v katerega se zaljubimo, priložnost, da se naučimo odpravit te vzorce, ki nas ovirajo pri tem, da bi popolnoma zaupali, da bi se predali drugemu, ki nas na nek način spominja na “slabega” starša nasprotnega spola.
Ker se veliko ljdudi vsega tega ne zaveda, ali pa si tega ne priznava, nosijo v sebi prepričanja, da ljudem ni za zaupat, zato dolgo časa bolj ali manj neodgovorno tavajo malo tu, malo tam, ali pa so dolgo časa sami. S tem seveda le mečejo odgovornost za to, da ne najdejo pravega, na druge. Ni pa seveda s tem nič narobe, če komu takšno življenje ustreza, saj vsak potrebuje nek čas, neke določene izkušnje, da pride do vseh potrebnih spoznanj za svojo rast. Pomembno je le, da se začnemo zavedati svoje odgovornosti, sicer imamo lahko celo življenje “nesrečo” v ljubezni.

Naj pri tem povem še to, da zato, da se otrok pučuti zaupščenega, sploh ni potrebno, da kateri od staršev fizično odide. Dovolj je že, da ni prisoten tako, kot bi moral biti. Dovolj je lahko tudi, da pride v družino drug otrok (bratec ali sestrica) in potem otrok, ki je bil navajen vse pozornosti, izgubi velik del le te. Krivdo lahko zvali na bratca ali sestrico, morda prav tako izgubi zaupanje v starše, navadno je to starš nasprotnega spola.

Najbrž v tej dani situaciji lahko malo bolj razumem njo, ker sem pač ženska. Po moje je tukaj ogromno neznank, ki njo begajo, da spljoh ne ve, kaj naj si misli.
Če se je nekdo odločil za vzdržno življenje, je to njegova pravica.A to pomeni,da ne moreš zato imeti nekoga rad. Imam občutek, kot da jo on želi o tem prepričat.
Zakaj bi on sploh želel imeti stike z njo. če ona želi živeti vzdržno, ali je njemu zanimiva kot oseba?
Tukaj se ona vidi v bistvu kot objekt.
Ona pravzaprav nič ne ve o njem ali pa so vse samo predpostavkein informacije, ki jih ni dobila konkretno od njega. Res pa da čuti veliko sorodnost. kajti ljudje se med seboj začutimo. Če rečemo, da je po določenem času zaljubljenost minila, in če se ona dva nista videla dolgo časa, je veliko vprašanje, kakšen bi bil njun nov odnos. Z njene strani čuti veliko empatijo do njega kot osebe. Všeč ji je kot človek, kot oseba.
Ali je on kot oseba sploh pripravljen deliti z njo svoje resnične poglede, svoja mnenja, svoje ocene o določenih zadevah, kar se tiče sveta, ki nas obkroža.
Ali je on zadovoljen v svojem svetu, koliko ima prijateljev, s katerimi je on res on. Ali tega sveta ne želi deliti, ker mu tako ustreza ali pa se boji in ne zaupa, da bi ona lahko to izkoristila in ga izdala.
Vpraša se lahko, zakaj potem sploh želi komunicirat z njim? Kaj ima od tega, če ne čisto zadovoljstvo, da lahko komunicira z osebo, s katero se je lahko nekoč pogovarjala ure in ure in ji ni bilo nikoli dolgočasno. Najtežje pa je, da ona nima ravno občutka za rahločutnost,prizaneslivost, ampak kot da ima v rokah vile iz domačega hleva, in jo je vedno in vedno strah, kakšno reakcijo bo sprožila na drugi strani, čeprav ni njen namen niti najmanj slab.
Občutek ima, da je on strašno trmast in da si je zamislil samo eno pot do cilja, da mogoče ne sprevidi, da veliko poti vodi do cilja. Naš glavni cilj je, da imamo dobre občutke, da ne trpimo.
Da smo srečni. Sreča ima veliko obrazov.
Prepričana sem, da sta si ona in on dana za rast, da njun notranji svet napolni sonce. Lahko si pomagata, da se naučita zaupati.
Vsak človek, še tako neznaten, nas lahko veliko nauči in nam obogati naš svet. Mogoče vidimo s pomočjo drugega kakšno stvar drugače, kot smo jo videli prej. Mogoče se nam razrešijo kakše dileme.
Korist je vedno obojestranska.

@rdečkar:

Če ti govoriš o neki mladi punci, ki neve kako na drug način dobiti pozornost moških kot z nekimi glupimi forami ok, naj ji bo, pojdi do nje in jo poljubi.

Če govoriš o starejši ženski (tridesteta in okol) ti priporočam, da se obrneš in greš… če je pri takih letih tako nezrela, bo vedno nezrela. Ne iskat izgovorov zanjo, da jo je nekdo prizadel in zdaj ji pa pripada neka ‘pravica’ da je lahko taka do tebe. Punce, ki so take ne znajo ceniti nekaj dobrega pa če jim to dobro vržeš v glavo. In nikoli to dobro ne bo tako zanimivo kot nekaj slabega.

Če je bil tisti komentar, da se boš pred njo poljubljal z drugo žensko resna zadeva in ne le moment šibkosti tule na forumu si ti nezrel in je skoraj škoda, da tole razglabljamo.

Za začetek ene normalne zveze je potrebno (seveda poleg iskric, zaljubljenosti etc) eno medsebojno spoštovanje. Če tega ni že na začetku je prekleto težko priti do njega. In iz tega pol nastajajo zgodbice, ki jih beremo tule na forumu.

Jaz imam alergijo na to, da ljudje za svoje simpatije vedno iščejo neke izgovore, da lahko prenašajo neko glupo obnašanje od njih. Mislim zakaj!? Kot da sami nebi bili nikoli prizadeti. Postavljanje sebe v podrejeni položaj v času spoznavanja je skrajno neumno in kot pri zaupanju je težko priti potem na normalen nivo.

Zelo dober komentar liiss.

Hvala spider:)