Samo za samske aktivne M 35+

evo, boom razume. Skupni cas prezivljava doma, na obiskih, sprehodih, v glavnem ves preostali cas, ki nama ga ne vzamejo hobiji, katerih pa je ravno toliko, da se clovek tu in tam se kako drugace sprosti in ne toliko, da bi bil najin skupni cas ogrozen.[/quote]

Obiski ? Čas preživet s partnerjem? Ja, je fajn, ker ti ni treba biti sam s partnerjem, ker je še kupica drugih.
Doma pa krasno preživet prosti čas, buljenje v TV?
Še sreča, da imata vsaj sprehode zase. UPam, da vsaj to vsak dan.[/quote]

In vendar ima Marko partnerko, ti pa kot kaže ne partnerja (ali vsaj takega ne, ki bi ti pucal kolo).

Pa še odgovor na tvoje naslednje vprašanje – če nimaš čisto istih hobijev, še ne pomeni, da ne moreš skupaj na dopust. No, v tvojem črno belem svetu ne moreš, v naših svetovih odtenkov sive se pa vse nekako zmenimo. Ne boš verjela, ampak celo na smučišču se da še kaj drugega počet kot samo smučat, npr.

Recimo jaz nisem ljubiteljica poležavanja na plaži in klasičnega dopusta dva tedna Hrvaške. Ampak če bi že tako moralo bit, bi pač hotela iti nekam, kjer je blizu možnost trekinga, kak hrib, kulturne znamenitosti in tako naprej. Kak dan bi se pa tudi malo posvaljkala po plaži, saj paše tudi lenarit.

Hehe, tule se najdem tudi sam – ne razumem kako potem speljejo dopust. Kot nujno zlo v stilu “no, še tole ji omogočim, potem pa bom šel po svoje…” ?!?!?
Imam prijatelja, biciklist. Glede na to, kaj slišim o preživljanju njihovih dopustov, sem presenečen, da še vztrajata skupaj…. Stil preživljanja dopustov je pač eno samo prilagajanje in odpovedovanje, tako njeno kot njegovo.

Hehe, tule se najdem tudi sam – ne razumem kako potem speljejo dopust. Kot nujno zlo v stilu “no, še tole ji omogočim, potem pa bom šel po svoje…” ?!?!?
Imam prijatelja, biciklist. Glede na to, kaj slišim o preživljanju njihovih dopustov, sem presenečen, da še vztrajata skupaj…. Stil preživljanja dopustov je pač eno samo prilagajanje in odpovedovanje, tako njeno kot njegovo.[/quote]

Get a room.

(Moj brat je zagnan biciklist in gresta z ženo na morje tako, da gre ona z avtom, on z biciklom, vmes en postanek, prespita, in naslednji dan naprej ona z avtom, on z biciklom do cilja. V bistvu to ne bi bilo izvedljivo, če bi oba bila zagnana biciklista. In tako kot on biciklira, ona itak ne bi imela šans iti zraven, tudi če bi sama bila vneta kolesarka, ker ga ne bi nikoli dohajala. Eni ste res … ma nič čudnega, da se ne morete ujeti z nikomer, če imate popolnoma iluzorna pričakovanja.)

Hehe, tule se najdem tudi sam – ne razumem kako potem speljejo dopust. Kot nujno zlo v stilu “no, še tole ji omogočim, potem pa bom šel po svoje…” ?!?!?
Imam prijatelja, biciklist. Glede na to, kaj slišim o preživljanju njihovih dopustov, sem presenečen, da še vztrajata skupaj…. Stil preživljanja dopustov je pač eno samo prilagajanje in odpovedovanje, tako njeno kot njegovo.[/quote]

He, he, zgleda, da sva midva dva čudakar. Zgoraj mene čudi to sploh ne moti.
To, kar ona opisuje za njenega kolega biciklista, je čisto mučenje. Jaz se takega dopusta nikakor ne bi šla kot ga imata onadva. Njima pa je očitno fajn. Meni je pa to čista muka. Dopust pa muka?
Si ne znam predstavlja kaj bi počela na smučišču, če ne bi smučala. Se mogoče kepala sama s sabo ali pa sankala? NIč od tega mi ni fajn. Eni se hodijo sončit gor, jaz tudi ne bi tega počela. Kaj bi rabila zraven partnerja, ki ne smuča? Prav nič.
Si ne predstavljam, da bi morala it na morje se svaljkat na plažo. Eni poznajo samo tak dopust. Si ne predstavljam, da moram it za dva tedna recimo na Hvar in tam preždeti cela dva tedna. Pa še plačat za to.

Hm, nimam partnerja. Ker mi take veze ne odgovarjajo kot jo ima Marko. Verjamem, da je njemu super. Mu privoščim.
Upam, da razumeš, da ljudje nismo enaki. In da smo eni raje samski kot v taki vezi. Nekomu je taka veza super, meni je pa bedna.
Ok, vem, da tebi je bistvo le to, da si v vezi. Meni pa ni. Meni je pa bistvo, da se v vezi bolje počutim kot samska. Drugače nočem biti v vezi.
Marko se pa v taki vezi počuti bolje kot samski in to je čisto super. Torej je fajn, ker je zadovoljen.
Veš ljudje smo različni pa, če verjameš ali ne.
Samski ne pomeni obupan.

Najbolj zanimive dopuste imajo pa verjtno tisti, ko je en za robinzonske variante dopustovanja pa po možnosti zelo aktivne. Drug pa za svaljkanje na plaži in spanje v hotelu. Kako se kaj taki zmenijo :)?

Hehe, tule se najdem tudi sam – ne razumem kako potem speljejo dopust. Kot nujno zlo v stilu “no, še tole ji omogočim, potem pa bom šel po svoje…” ?!?!?
Imam prijatelja, biciklist. Glede na to, kaj slišim o preživljanju njihovih dopustov, sem presenečen, da še vztrajata skupaj…. Stil preživljanja dopustov je pač eno samo prilagajanje in odpovedovanje, tako njeno kot njegovo.[/quote]

Get a room.

(Moj brat je zagnan biciklist in gresta z ženo na morje tako, da gre ona z avtom, on z biciklom, vmes en postanek, prespita, in naslednji dan naprej ona z avtom, on z biciklom do cilja. V bistvu to ne bi bilo izvedljivo, če bi oba bila zagnana biciklista. In tako kot on biciklira, ona itak ne bi imela šans iti zraven, tudi če bi sama bila vneta kolesarka, ker ga ne bi nikoli dohajala. Eni ste res … ma nič čudnega, da se ne morete ujeti z nikomer, če imate popolnoma iluzorna pričakovanja.)[/quote]

Ja, tudi tako se da, če sta oba na kaj takega pripravljena. Do sedaj pač sam nisem imel te sreče in kot je videti, so ženske v mojih letih pač take, ki tega, kar si opisala, večinoma ne razumejo. Ampak tu gre za pot na morje, do problema pa pride, ko bi eden na morju ždel na plaži in v apartmaju, drugi pa bi sploh ne najemal apartmaja, ampak dopust preživel na vodi. Ali pa druga situacija: Eden bi ždel na plaži in oprazal za krofarjem, kdaj bo prišel mimo s krofi, drugi pa bi se šel na plažo le skopat parkrat na dan, ostali del dneva pa bi preživel na biciklu ali v gojzarjih in si ogledoval naravo od bizu. Od takega dousta potem nimaš nič in je iluzorno pričakovati, da si boš na dopustu nafilal baterije, ker slej ko prej pride do tega, da eden drugem kaj sikne glede hobija in načina dopustovanja.
In točno to se dogaja pri mojemu kolegu. Potem pa ona jamra meni, kakšen je njen mož, on pa kakšna je ona…
No, na koncu sta oba slabe volje, ždita vsak v svojem kotu, se pogovarjata kot dva šveda (spomnite se Bergmanovih filmov s po 10-timi stavki na film), narazen pa ne gresta, ker se oba zavedata neprijetnosti povezanih z udobjem skupnega življenja.

Get a room.

(Moj brat je zagnan biciklist in gresta z ženo na morje tako, da gre ona z avtom, on z biciklom, vmes en postanek, prespita, in naslednji dan naprej ona z avtom, on z biciklom do cilja. V bistvu to ne bi bilo izvedljivo, če bi oba bila zagnana biciklista. In tako kot on biciklira, ona itak ne bi imela šans iti zraven, tudi če bi sama bila vneta kolesarka, ker ga ne bi nikoli dohajala. Eni ste res … ma nič čudnega, da se ne morete ujeti z nikomer, če imate popolnoma iluzorna pričakovanja.)[/quote]

Ja, tudi tako se da, če sta oba na kaj takega pripravljena. Do sedaj pač sam nisem imel te sreče in kot je videti, so ženske v mojih letih pač take, ki tega, kar si opisala, večinoma ne razumejo. Ampak tu gre za pot na morje, do problema pa pride, ko bi eden na morju ždel na plaži in v apartmaju, drugi pa bi sploh ne najemal apartmaja, ampak dopust preživel na vodi. Ali pa druga situacija: Eden bi ždel na plaži in oprazal za krofarjem, kdaj bo prišel mimo s krofi, drugi pa bi se šel na plažo le skopat parkrat na dan, ostali del dneva pa bi preživel na biciklu ali v gojzarjih in si ogledoval naravo od bizu. Od takega dousta potem nimaš nič in je iluzorno pričakovati, da si boš na dopustu nafilal baterije, ker slej ko prej pride do tega, da eden drugem kaj sikne glede hobija in načina dopustovanja.
In točno to se dogaja pri mojemu kolegu. Potem pa ona jamra meni, kakšen je njen mož, on pa kakšna je ona…
No, na koncu sta oba slabe volje, ždita vsak v svojem kotu, se pogovarjata kot dva šveda (spomnite se Bergmanovih filmov s po 10-timi stavki na film), narazen pa ne gresta, ker se oba zavedata neprijetnosti povezanih z udobjem skupnega življenja.[/quote]

Tu se vidi prednost samskosti :-). Uživaš na dopustu, kar ta dva tvoja kolega ne kaj preveč.
Meni pa je dopust en najpomembnejših delov leta + vikendi + prazniki in pa prosti čas po službi. Tako, da mi je pomembno, da je to res kvalitetno preživet. Ne vidim razloga imeti partnerja, če niti na dopustu ne moreta skupaj uživat.

Ja, tudi tako se da, če sta oba na kaj takega pripravljena. Do sedaj pač sam nisem imel te sreče in kot je videti, so ženske v mojih letih pač take, ki tega, kar si opisala, večinoma ne razumejo. Ampak tu gre za pot na morje, do problema pa pride, ko bi eden na morju ždel na plaži in v apartmaju, drugi pa bi sploh ne najemal apartmaja, ampak dopust preživel na vodi. Ali pa druga situacija: Eden bi ždel na plaži in oprazal za krofarjem, kdaj bo prišel mimo s krofi, drugi pa bi se šel na plažo le skopat parkrat na dan, ostali del dneva pa bi preživel na biciklu ali v gojzarjih in si ogledoval naravo od bizu. Od takega dousta potem nimaš nič in je iluzorno pričakovati, da si boš na dopustu nafilal baterije, ker slej ko prej pride do tega, da eden drugem kaj sikne glede hobija in načina dopustovanja.
In točno to se dogaja pri mojemu kolegu. Potem pa ona jamra meni, kakšen je njen mož, on pa kakšna je ona…
No, na koncu sta oba slabe volje, ždita vsak v svojem kotu, se pogovarjata kot dva šveda (spomnite se Bergmanovih filmov s po 10-timi stavki na film), narazen pa ne gresta, ker se oba zavedata neprijetnosti povezanih z udobjem skupnega življenja.[/quote]

Tu se vidi prednost samskosti :-). Uživaš na dopustu, kar ta dva tvoja kolega ne kaj preveč.
Meni pa je dopust en najpomembnejših delov leta + vikendi + prazniki in pa prosti čas po službi. Tako, da mi je pomembno, da je to res kvalitetno preživet. Ne vidim razloga imeti partnerja, če niti na dopustu ne moreta skupaj uživat.[/quote]

Ma… saj lahko najdeš nekoga, ki ti tudi po aktivnostih in hobijih paše pa potem samski stan ni nujen.
Saj je udobno biti odvisen sam od sebe, ampak na dolgi rok to ni ravno dobro.
Saj sem imel tako partnerko več kot 15 let, s katero se je dalo dopuste preživljat na zelo lep in obema všečen način, samo kaj, ko se je gospa po mnogih letih očitno prenajedla vsega in se odločila za drugega… 😉

No, če najdeš tako osebo, je seveda več kot super. S tem se strinjam. Ni boljšega kot it z nekom na dopust, kjer oba uživata. Torej z nekom, ki ima podobne interese, podobne hobije. Tako, da se nobenemu ni potrebno preveč odrekat.

No, če najdeš tako osebo, je seveda več kot super. S tem se strinjam. Ni boljšega kot it z nekom na dopust, kjer oba uživata. Torej z nekom, ki ima podobne interese, podobne hobije. Tako, da se nobenemu ni potrebno preveč odrekat.[/quote]

My point, from the beginning of this debate!

Life is touhg, tougher if you’re stupid… 😉

Sem vesela, da se najdejo somišljeniki. Da nisem edina, ki tako razmišlja :-). Pa sumim, da tudi Boomu ni dovolj, da poje piškote, ki jih partnerka speče pa gre z njo k tašči na obisk :). Da preživlja še kaj več prostega časa s partnerko.

Tole me spominja na en dogodek z morja, ko je na črpalki en Čeh prosil za bencin za Škodo.
Ker pač obstaja bencin za Škodo, bencin za Fiata, bencin za Forda… Najbrž potem obstajajo tudi različni recepti kako pristopiti kolesarju, kako smučarju, kako poslovnežu.. Jao babe :)))

Tole me spominja na en dogodek z morja, ko je na črpalki en Čeh prosil za bencin za Škodo.
Ker pač obstaja bencin za Škodo, bencin za Fiata, bencin za Forda… Najbrž potem obstajajo tudi različni recepti kako pristopiti kolesarju, kako smučarju, kako poslovnežu.. Jao babe :)))[/quote]

Vprašanje je bilo verjetno mišljeno kako pristopiti h kolesarju v akciji, torej takrat, ko je na kolesu :). Verjetno drugače kot takrat, ko je v lokalu na pici. Razen, če gre v kolesarski opremi na pico in ker veš, da je biciklst, ga kaj na to temo ogovoriš.

Za probat je – na štango :-)))

Tole me spominja na en dogodek z morja, ko je na črpalki en Čeh prosil za bencin za Škodo.
Ker pač obstaja bencin za Škodo, bencin za Fiata, bencin za Forda… Najbrž potem obstajajo tudi različni recepti kako pristopiti kolesarju, kako smučarju, kako poslovnežu.. Jao babe :)))[/quote]

Vprašanje je bilo verjetno mišljeno kako pristopiti h kolesarju v akciji, torej takrat, ko je na kolesu :). Verjetno drugače kot takrat, ko je v lokalu na pici. Razen, če gre v kolesarski opremi na pico in ker veš, da je biciklst, ga kaj na to temo ogovoriš.[/quote]

Ja še dobr da si ni zbrala padalca in bi ga osvajala medtem ko je v akciji.
Kaj pa če bi le počakale, da se ta človk nekam usede? :))

Tole me spominja na en dogodek z morja, ko je na črpalki en Čeh prosil za bencin za Škodo.
Ker pač obstaja bencin za Škodo, bencin za Fiata, bencin za Forda… Najbrž potem obstajajo tudi različni recepti kako pristopiti kolesarju, kako smučarju, kako poslovnežu.. Jao babe :)))[/quote]

Hahaha! Dobra!
…ampak, česky pan je vedel, da v Sloveniji in Hrvaški točijo goriva, ki po lastnostih komaj ustrezajo ali celo ne ustrezajo standardom, ki so sprejeti v teh državah, kaj šele standardom proizvajalca motorja.
Pred leti je bilo opravljeno testiranje goriv… Z enim tipom goriva je standardom proizvajalcev ustrezal le OMV, s celim prodajnim asortimanom pa le MOL. Na Petrolu je le eno izmed goriv ustrezalo nacionalnemu standardu!
Tako, da… na koncu niti nisi podala tako dobre primerjave. 😀

vidim, da te zelo skrbi. Hvala, dragi neznanec, ampak naju pa prav nic. 🙂

Get a room.

(Moj brat je zagnan biciklist in gresta z ženo na morje tako, da gre ona z avtom, on z biciklom, vmes en postanek, prespita, in naslednji dan naprej ona z avtom, on z biciklom do cilja. V bistvu to ne bi bilo izvedljivo, če bi oba bila zagnana biciklista. In tako kot on biciklira, ona itak ne bi imela šans iti zraven, tudi če bi sama bila vneta kolesarka, ker ga ne bi nikoli dohajala. Eni ste res … ma nič čudnega, da se ne morete ujeti z nikomer, če imate popolnoma iluzorna pričakovanja.)[/quote]

Ja, tudi tako se da, če sta oba na kaj takega pripravljena. Do sedaj pač sam nisem imel te sreče in kot je videti, so ženske v mojih letih pač take, ki tega, kar si opisala, večinoma ne razumejo. Ampak tu gre za pot na morje, do problema pa pride, ko bi eden na morju ždel na plaži in v apartmaju, drugi pa bi sploh ne najemal apartmaja, ampak dopust preživel na vodi. Ali pa druga situacija: Eden bi ždel na plaži in oprazal za krofarjem, kdaj bo prišel mimo s krofi, drugi pa bi se šel na plažo le skopat parkrat na dan, ostali del dneva pa bi preživel na biciklu ali v gojzarjih in si ogledoval naravo od bizu. Od takega dousta potem nimaš nič in je iluzorno pričakovati, da si boš na dopustu nafilal baterije, ker slej ko prej pride do tega, da eden drugem kaj sikne glede hobija in načina dopustovanja.
In točno to se dogaja pri mojemu kolegu. Potem pa ona jamra meni, kakšen je njen mož, on pa kakšna je ona…
No, na koncu sta oba slabe volje, ždita vsak v svojem kotu, se pogovarjata kot dva šveda (spomnite se Bergmanovih filmov s po 10-timi stavki na film), narazen pa ne gresta, ker se oba zavedata neprijetnosti povezanih z udobjem skupnega življenja.[/quote]

Vsak mora malo popustit. Moj brat sploh ni hodil na morje, dokler ni spoznal svoje žene. Zdaj pač hodita tako, on tudi med bivanjem na morju udari kako turo, včasih gresta tudi skupaj, kak dan pa tudi on miruje in počneta kaj skupaj. Po drugi strani on ni za v mesto in gre ona sama oz. s prijateljicami z avionom po evropskih prestolnicah za par dni.
Nimam občutka, da je njuno sobivanje omejeno samo na kak film in redno nedeljsko kosilo pri tašči, kot se v takih primerih zdi drugemu pogledu. Imam občutek, da od partnerja pričakuje, da bo njen siamski dvojček. Oziroma da zanjo v življenju obstajajo samo hobiji, pa nič drugega. Očitno nima drugih obveznosti.

Kako si potem zagovorniki sobivanja 24/7 predstavljate npr. bolezen, invalidnost, recimo skrb za zelo bolnega svojca (otroka s PP, ostarele starše), ali službo v turnusih ali bognedaj, da ima partner službo samo popoldne, ti pa samo dopoldne … Kje je potem šele kako delo v tujini ali daljše poslovne poti v tujino in podobno.

Svezelocen, ti sicer zagovarjaš skupne hobije, ampak ugotavljaš tudi, da gre vseeno tudi za razumevanje in spoštovanje. No, jaz mislim, da je to ključno in potem res ni pomembno, s čim se kdo ukvarja v prostem času. Če se imaš rad, se že toliko prilagodiš, da partnerstvo kljub razlikam uspe. Če pa iščeš nekoga za zapolnjevanje prostega časa, potem se pa zveza s samostojnim partnerjem, ki rabi nekaj časa tudi samo zase, seveda ne more obnesti.

Evo, partnerja danes ni bilo domov na kosilo, me je poklical, da gre direkt iz službe malo laufat, ker je tako lepo vreme. Sem vesela, da bo lahko izkoristil lep dan. Če bo pa zdaj najina zveza šla narazen, ker je nekje sam namesto z menoj za kosilom, bom pa poročala 🙂

Ja, tudi tako se da, če sta oba na kaj takega pripravljena. Do sedaj pač sam nisem imel te sreče in kot je videti, so ženske v mojih letih pač take, ki tega, kar si opisala, večinoma ne razumejo. Ampak tu gre za pot na morje, do problema pa pride, ko bi eden na morju ždel na plaži in v apartmaju, drugi pa bi sploh ne najemal apartmaja, ampak dopust preživel na vodi. Ali pa druga situacija: Eden bi ždel na plaži in oprazal za krofarjem, kdaj bo prišel mimo s krofi, drugi pa bi se šel na plažo le skopat parkrat na dan, ostali del dneva pa bi preživel na biciklu ali v gojzarjih in si ogledoval naravo od bizu. Od takega dousta potem nimaš nič in je iluzorno pričakovati, da si boš na dopustu nafilal baterije, ker slej ko prej pride do tega, da eden drugem kaj sikne glede hobija in načina dopustovanja.
In točno to se dogaja pri mojemu kolegu. Potem pa ona jamra meni, kakšen je njen mož, on pa kakšna je ona…
No, na koncu sta oba slabe volje, ždita vsak v svojem kotu, se pogovarjata kot dva šveda (spomnite se Bergmanovih filmov s po 10-timi stavki na film), narazen pa ne gresta, ker se oba zavedata neprijetnosti povezanih z udobjem skupnega življenja.[/quote]

Vsak mora malo popustit. Moj brat sploh ni hodil na morje, dokler ni spoznal svoje žene. Zdaj pač hodita tako, on tudi med bivanjem na morju udari kako turo, včasih gresta tudi skupaj, kak dan pa tudi on miruje in počneta kaj skupaj. Po drugi strani on ni za v mesto in gre ona sama oz. s prijateljicami z avionom po evropskih prestolnicah za par dni.
Nimam občutka, da je njuno sobivanje omejeno samo na kak film in redno nedeljsko kosilo pri tašči, kot se v takih primerih zdi drugemu pogledu. Imam občutek, da od partnerja pričakuje, da bo njen siamski dvojček. Oziroma da zanjo v življenju obstajajo samo hobiji, pa nič drugega. Očitno nima drugih obveznosti.

Kako si potem zagovorniki sobivanja 24/7 predstavljate npr. bolezen, invalidnost, recimo skrb za zelo bolnega svojca (otroka s PP, ostarele starše), ali službo v turnusih ali bognedaj, da ima partner službo samo popoldne, ti pa samo dopoldne … Kje je potem šele kako delo v tujini ali daljše poslovne poti v tujino in podobno.

Svezelocen, ti sicer zagovarjaš skupne hobije, ampak ugotavljaš tudi, da gre vseeno tudi za razumevanje in spoštovanje. No, jaz mislim, da je to ključno in potem res ni pomembno, s čim se kdo ukvarja v prostem času. Če se imaš rad, se že toliko prilagodiš, da partnerstvo kljub razlikam uspe. Če pa iščeš nekoga za zapolnjevanje prostega časa, potem se pa zveza s samostojnim partnerjem, ki rabi nekaj časa tudi samo zase, seveda ne more obnesti.

Evo, partnerja danes ni bilo domov na kosilo, me je poklical, da gre direkt iz službe malo laufat, ker je tako lepo vreme. Sem vesela, da bo lahko izkoristil lep dan. Če bo pa zdaj najina zveza šla narazen, ker je nekje sam namesto z menoj za kosilom, bom pa poročala :)[/quote]

Hehe, saj te zahteve po skupnih hobijih realno niso zahteve, so želje. In vsaka želja ima neko težo, vsako prilagajanje tudi. Kot sem že napisal – nič od tega ni absolutno, zato se mi zdi tudi skrb za bolnega partnerja(ko) nekaj samoumevnega. Je pa lepo, če se imamo luštno in si lahko izpolnimo želje. Moje so vezane na : morje, gore, sneg, voda, zrak, svobodo. Vse ostalo je stvar debate in usklajevanja. Najhuje, kar se ti lahko zgodi pa je, da fašeš partnerja, ki te zamori, ki ti vsiljuje neke svoje poglede in svojih noče prliagajati. Tako se končala je moja dolgoletna zveza. Večina reči, ki sem jih počel ali želel početi je na koncu postala velika moteča cokla… pa da ne bo kdo mislil, da sem kak posebnež ali kak ekstremni športnik, daleč od tega.
Da pa bi se v bodočnosti ognil problemom, ki sem jih že doživel pa pač iščem partnerko s podobnimi hobiji in podobnim življenskim stilom, ker danes vem, da so velike razlike pri tem lahko tudi nepremostljiva ovira… no, kakor za koga…

Tole me spominja na en dogodek z morja, ko je na črpalki en Čeh prosil za bencin za Škodo.
Ker pač obstaja bencin za Škodo, bencin za Fiata, bencin za Forda… Najbrž potem obstajajo tudi različni recepti kako pristopiti kolesarju, kako smučarju, kako poslovnežu.. Jao babe :)))[/quote]itak, da obstajajo. H kolesarju ne mores pristopit s smuckami. S piskoti pa lahko k vsakemu recimo. 🙂

Svezelocen, pri vama gotovo problem niso bili tvoji hobiji, pac pa prej odnos med vama, katerega si oziroma sta nekako zanemarila do te mere, da sta se odtujila. Pri tujcu, ki zivi v tvoji hisi in lezi v tvoji postelji, pa te itak “vse” zacne motit. Ce te zaradi hobijev ni veliko doma, potem lahko hitro pride do odtujitve, vendar do le te pride tudi, ce sta dva nonstop skupaj, pri tem pa drug ne obrajtata kaj prevec. Torej tezava niso hobiji, ampak zavedanje, da imas partnerja.

Motiš se. Jaz ne jem piškotov in mi je nadvse nadležno, ko eni hočejo na vsak način vsiliti svoje domače piškote. Saj ni problema, ko ti nekdo ponudi (cenim prijaznost), ampak problem je, ko rečeš NE pa še kar sili in sili.

Smisel življenja je ležanje na kavču in sedenje pred TV in opazovanje partnerja pri gledanju TV.
Kdo bi se bavil s hobiji. Če je pa tako prijetno ležat na kavču in gledat partnerja, ko ta gleda TV.

Z bivšim sva šla narazen, ker se ravno v hobijih nisva ujela.
Jaz imela več športnih aktivnosti, potovanja, izlete. Njemu ni bilo do tega. On bi kar net, poležavanje na kavču, v najboljšem primeru kak sprehod. Pa kak biljard, kino, pikado. To je bilo zanj vse.
Motilo ga je, ker sem hodila v gore, motilo ga je, ker sem hotela na potovanje, ker sem smučala. Postajal je vse bolj ljubosumen, ker ga je motilo,d a grem s kom drugim. Kaj to, še to ga je motilo, da sama okrog hodim.
Naveličala sva se drug drugega in šla narazen.
On je našel sebi podobno.
Jaz pa sem bila par let samska. Zdaj pa tudi imam partnerja s katerim imava kar nekaj skupnih hobijev in se imava noro fino.