Samo za samske aktivne M 35+

Ne sploh ni težava.
Če on ne igra tenis, ona ga igra, si dobi pa drugega soigralca. Sploh kakega luštnega soseda. ALi pa drugega soplesalca ali pa sopotapaljača.
Pa, če njemu paše da hodi v gore, njej pa ne, bo pa kaka soseda ali pa znanka vskočila in mu bo za družbo.

Aja hehe.. sori, narobe raztomačla ;).[/quote]

Ni panike. Hotela sem samo reči, da tudi, če bi imela partnerja, ki ne pleše, se ne bi odrekla priliki za ples. Bi seveda najprej skušala partnerja prepričat v kak tečaj. Če pa ne bi bil zainteresiran pa bi vseeno izkoristila povabila kakega moškega. Žal pa moram reči, da je tak priložnosti vseeno premalo. Veliko moških ne pleše.[/quote]
Samo res- veliko moških ne pleše. Če bi torej iskala plesalaca, bi se verjetno lahko pod nosom obrisala .. ;).
Zato se ne obremenjujem s tem, ali tip pleše ali ne.

Se sploh ne obremenjujem s tem. Plešem pa ob vsaki priliki, ki se ponudi (ker so res redke – v mislih imam razne poroke, fešte, abrahami, obletnice, namreč ne hodim v kake diskote ali podobne lokale) ne glede ali sem samska ali ne. Ali s partnerjem ali ne. Vedno mi je prva izbira partner, če on noče pa kdor se še ponudi.

Najlepše športanje mi je pa recimo s partnerjem it v gore, na kolo, veslati, se pogovarjati, občudotvati naravo. V glavnem najbolj čudoviti trenutki športanja. Ja v dvoje. To mi je najlepše.
Kaj naj bi šla s partnerjem v kino? Pa tiho, drug mimo drugega buljila v ekran? Za kino res ne rabim partnerja.

Ne sploh ni težava.
Če on ne igra tenis, ona ga igra, si dobi pa drugega soigralca. Sploh kakega luštnega soseda. ALi pa drugega soplesalca ali pa sopotapaljača.
Pa, če njemu paše da hodi v gore, njej pa ne, bo pa kaka soseda ali pa znanka vskočila in mu bo za družbo.[/quote]
Ja, saj razumem tvoj point. Tenis je res bolj družaben šport.. no, lahko pa samo nabijaš v steno sam hehe..
Je pa res vprašanje, koliko moških ali žensk, bi gledalo svojega partnerja za skupne pohode v hribe. To pa ja menda gresta lahko skupaj- saj ne govorimo o planinarjenju in plezanju na navpične skale..
Drugače pa malo dvomim, da se bodo znanke ali sosede neki greble za zasedene moške.. ali pač? Ne poznam namreč takih primerov.

Vidiš v tem je point.
Če nekdo igra tenis (jaz ga sicer ne igram), zdaj če dobi partnerja, ki ne igra tenisa. Bo moral skenslati tenis?
Ali pa, če hodi v gore, bo moral potem, ko ne bo več samski in partner tega ne prakticira, gore opustiti ali pa striktno sam hoditi v gore? Ali pa bo partner predpisal, da sme samo z istim spolom hoditi v gore?
Ali pa, če je en za ribarjenje oz. to kar piše sveže ločen, drug pa ne? Bo moral prvi vse to skenslati ali kaj? Ali pa bo smel to početi le z nekom istega spola in ne s tistimi s katerimi je to prej počel?

Še dobro, da sem samska.
Zdaj smem s komer hočem hodit na okrog.
Sicer večinoma sama okrog lazim. Ampak,če pa v družbi pa ponavadi v družbi moških.
Se bojim, da bi mi partner vse moje hobije in družbo prepovedal.

Se sploh ne obremenjujem s tem. Plešem pa ob vsaki priliki, ki se ponudi (ker so res redke – v mislih imam razne poroke, fešte, abrahami, obletnice, namreč ne hodim v kake diskote ali podobne lokale) ne glede ali sem samska ali ne. Ali s partnerjem ali ne. Vedno mi je prva izbira partner, če on noče pa kdor se še ponudi.

Najlepše športanje mi je pa recimo s partnerjem it v gore, na kolo, veslati, se pogovarjati, občudotvati naravo. V glavnem najbolj čudoviti trenutki športanja. Ja v dvoje. To mi je najlepše.
Kaj naj bi šla s partnerjem v kino? Pa tiho, drug mimo drugega buljila v ekran? Za kino res ne rabim partnerja.[/quote]
Gledati tv pa res ni bistvo zveze.
Saj pravim- sprehodi so super v dvoje. It v hrib, tudi ni neko športabje. Vsesti se na kolo, če ni rekreacijsko, tudi ni neko športanje. Tak izlet s kolesom jaz naredim večkrat celodnevno, vmes postanki( otrok) in malice in pogovori. Tisti, ki pa se prav športno ukvarja s kolesarjenjem, mu je pa pravzaprav čisto vseeno ali je sam, kajti bistvo je saoi in zgolj v športu. Ne v tem druženju, ki ga zdaj navajava. To sta pač le različni stvari. Mene osebno ne bi motilo, če bi partner hodil trenirat svoj nogomet, mene zagotovo ne spravi v ta šport. In tudi zaradi tega ga ne bom odpikala. On pa mene verjetno tudi ne..?
Iskati partnerja s pogojem, da športa točno to, kot on, je pa hecno.

Jaz kolesarjenje štejem pod šport in seveda užitek. Ni samo dirkanje na čas kolesarjenje. Vseeno pa, da greš na nek 100km izlet z recimo 1000m višincev, treba imet nekaj kondicije. Vmes pa počvekaš, pofotkah lepo pokrajino, uživaš v naravi.
Ali pa it na kak dvatisočak. Saj ne tečeš gor. Hodiš pa cel dan. Odličen čas za pogovor. Pa ja, zame je to šport.
Pa nogomet večinoma ne vzame ne vem koliko časa. Te gorniške zadeve pa kar cel dan. Zato je sploh fajn, da se vsaj v nekaterih aktivnostih ujemata. Seveda ne nujno v vseh. Ampak vsaj nekaj.

Se sploh ne obremenjujem s tem. Plešem pa ob vsaki priliki, ki se ponudi (ker so res redke – v mislih imam razne poroke, fešte, abrahami, obletnice, namreč ne hodim v kake diskote ali podobne lokale) ne glede ali sem samska ali ne. Ali s partnerjem ali ne. Vedno mi je prva izbira partner, če on noče pa kdor se še ponudi.

Najlepše športanje mi je pa recimo s partnerjem it v gore, na kolo, veslati, se pogovarjati, občudotvati naravo. V glavnem najbolj čudoviti trenutki športanja. Ja v dvoje. To mi je najlepše.
Kaj naj bi šla s partnerjem v kino? Pa tiho, drug mimo drugega buljila v ekran? Za kino res ne rabim partnerja.[/quote]
Gledati tv pa res ni bistvo zveze.
Saj pravim- sprehodi so super v dvoje. It v hrib, tudi ni neko športabje. Vsesti se na kolo, če ni rekreacijsko, tudi ni neko športanje. Tak izlet s kolesom jaz naredim večkrat celodnevno, vmes postanki( otrok) in malice in pogovori. Tisti, ki pa se prav športno ukvarja s kolesarjenjem, mu je pa pravzaprav čisto vseeno ali je sam, kajti bistvo je saoi in zgolj v športu. Ne v tem druženju, ki ga zdaj navajava. To sta pač le različni stvari. Mene osebno ne bi motilo, če bi partner hodil trenirat svoj nogomet, mene zagotovo ne spravi v ta šport. In tudi zaradi tega ga ne bom odpikala. On pa mene verjetno tudi ne..?
Iskati partnerja s pogojem, da športa točno to, kot on, je pa hecno.[/quote]

Pa saj nihče ne govori o tem tako absolutno kot to toživljaš ti. Gre samo zato, da se čimveč časa preživi skupaj in ne eden mimo drugega.
Imam kar nekaj znancev, kjer živijo tako – vsak svoj hobi, vidijo se pa po par ur na dan… Več se vidijo s sodelavci in prijatelji kot z družino, če odštejem spanje… Počasi se tudi odnos ohlaja, potem pa pride do “nepričakovanih” neljubih dogodkov.
Na tak način brez težave živim sam, brez partnerke, pa še kvalitetneje preživim čas, ko sem z otrokoma.

Pa zdi se mi , da govorimo o hobijih.
Ne o tekmovalnem športu. Dvomim, da je po 30tem, 35tem še veliko profijev, ki resno in športno trenirajo. Bi rekla, da nas je velika večina samo navadnih rekreativcev. Tako, da ni panike, ko greš na kolo, da uživaš s partnerjem. Pa, ko greš v gore ali pa veslat, imaš tudi čas se pogovarjat, ne pa samo teči in šteti pulz. Pri potapljanju pa se res težko pogovarjaš, dokler si pod vodo :).

Točno tako! Podpišem.

Drug pogled ima čisto prav. Še tak primer recimo: enemu je hobi dober seks, drugemu pa ni do tega ampak uživa ob španskih nadaljevankah in čokoladi ali pa fuzbalu po TV in pivu. Pri sosedih je situacija obratna. Oba, ki jima je seks veliko pomeni, lahko združita interese in skupaj uživata v njunem hobiju. Zakaj bi se zaradi enega hobija ločevali in omejevali? Pa naj se še druga dva združita ob gledanju TV ter pivu in čokoladi.

Gledati tv pa res ni bistvo zveze.
Saj pravim- sprehodi so super v dvoje. It v hrib, tudi ni neko športabje. Vsesti se na kolo, če ni rekreacijsko, tudi ni neko športanje. Tak izlet s kolesom jaz naredim večkrat celodnevno, vmes postanki( otrok) in malice in pogovori. Tisti, ki pa se prav športno ukvarja s kolesarjenjem, mu je pa pravzaprav čisto vseeno ali je sam, kajti bistvo je saoi in zgolj v športu. Ne v tem druženju, ki ga zdaj navajava. To sta pač le različni stvari. Mene osebno ne bi motilo, če bi partner hodil trenirat svoj nogomet, mene zagotovo ne spravi v ta šport. In tudi zaradi tega ga ne bom odpikala. On pa mene verjetno tudi ne..?
Iskati partnerja s pogojem, da športa točno to, kot on, je pa hecno.[/quote]

Pa saj nihče ne govori o tem tako absolutno kot to toživljaš ti. Gre samo zato, da se čimveč časa preživi skupaj in ne eden mimo drugega.
Imam kar nekaj znancev, kjer živijo tako – vsak svoj hobi, vidijo se pa po par ur na dan… Več se vidijo s sodelavci in prijatelji kot z družino, če odštejem spanje… Počasi se tudi odnos ohlaja, potem pa pride do “nepričakovanih” neljubih dogodkov.
Na tak način brez težave živim sam, brez partnerke, pa še kvalitetneje preživim čas, ko sem z otrokoma.[/quote]
Ampak ti omenjaš smučanje. Razvedrilo, ki ga uživaš le 20x na leto, kot pišeš.
Je to res vse s čim pogojuješ spoznavanje ženske? Pogovor z njo ni zanimiv, če ni smučanja ali potapljanja in robinzonskega počitnikovanja? odnos se ne ohlaja zaradi tega, ker ni skupnega hobija ampak zaradi tega, ker se dejansko nimata o čem pogovarjat.
Ti pa želim sreče, da najdeš svojo smučarko. In potapljačko. In robinzonsko raziskovalko.
Verjamem, da tudi take obstajajo. Pri tebi sem pa že prej namreč zasledila to, da mora smučat. Sam pa na kolesarki celodnevni izlet ne bi šel, ker ti je kolo samo občasno prevozno sredstvo. Včasih je treba pogledat malo širše in si ne takoj zapirat vrat. Zveza je več, kot samo nek skupni hobi.
Sicer pa- kaj je narobe z nekaj urnim druženjem vsakodnevno? Meni se to sliši dobro. Koliko ur pa ti na dan potrebuješ za skupno izvajanje hobijev? Pa saj to ni niti realno, se ti ne zdi? V tist hrib pa mislim, da bo marsikatera šla, to je itak recimo tedensko ali mesečno.

Pa dobro- pa dajmo ženske tipe peljat še v šoping med razprodajami. Moški, vam je to res všeč? Dvomim, ko vidim tiste zdolgočasneže, ki čakajo svojo modno navdušenko, ko sprobava kup oblačil.

Dobra!
Jaz sem hodil in še vedno grem, če pa mi takrat to ne paše pa to jasno povem.

Mene čudi, če so hobiji edino, kar imaš skupnega s partnerjem (kot sem že napisala). Kaj je potem tebi sploh pomembno pri partnerju? A ni najpomembnejše to, da se imaš rad, da si dišiš, da se znaš pogovarjat en z drugim, da si zaupaš, da se lupčkaš pa seksaš, da se z veseljem zjutraj zbudiš ob njem in komaj čakaš, da ga vidiš? Jaz se pri partnerju čutim sprejeta in razumljena kot še nikoli v življenju. Zaradi mene lahko smuča vsak dan. Zelo podobno je z njim. Ceni, da mu pustim dihati, tako kot sam hoče, da ga ne skušam spremeniti in da je lahko tak, kot je. Da ne znorim, ko izgubi nov telefon za nevemkoliko evrov (sploh nočem vedeti). Ali ušpiči kako drugo traparijo. Spoštovanje.
In če imaš otroke, koliko časa pa misliš, da partnerjema še ostane za skupne hobije, če jih imata? Da gresta trikrat na teden za celo popoldne nekam skupaj? Se ti zdi to realno? V tem primeru je celo še laže, če počneta vsak kaj po svoje, ker se izmenjujeta pri varstvu otrok. (No, ko je bila hči manjša, tudi ni toliko smučal, dokler se ni tudi tamala toliko naučila).

Ja tako nekak potem to zgleda.
Jaz recimo nimam rada šopinga, imam pa rada seks, španskih limonad tudi ne maram. Zdaj pa, če bi dedec bil nor na šoping in španske limonade pa naj to počne s sosedo :). Zakaj pa ne. Samo, da mene v to ne sili.

Mene čudi, če so hobiji edino, kar imaš skupnega s partnerjem (kot sem že napisala). Kaj je potem tebi sploh pomembno pri partnerju? A ni najpomembnejše to, da se imaš rad, da si dišiš, da se znaš pogovarjat en z drugim, da si zaupaš, da se lupčkaš pa seksaš, da se z veseljem zjutraj zbudiš ob njem in komaj čakaš, da ga vidiš? Jaz se pri partnerju čutim sprejeta in razumljena kot še nikoli v življenju. Zaradi mene lahko smuča vsak dan. Zelo podobno je z njim. Ceni, da mu pustim dihati, tako kot sam hoče, da ga ne skušam spremeniti in da je lahko tak, kot je. Da ne znorim, ko izgubi nov telefon za nevemkoliko evrov (sploh nočem vedeti). Ali ušpiči kako drugo traparijo. Spoštovanje.
In če imaš otroke, koliko časa pa misliš, da partnerjema še ostane za skupne hobije, če jih imata? Da gresta trikrat na teden za celo popoldne nekam skupaj? Se ti zdi to realno? V tem primeru je celo še laže, če počneta vsak kaj po svoje, ker se izmenjujeta pri varstvu otrok. (No, ko je bila hči manjša, tudi ni toliko smučal, dokler se ni tudi tamala toliko naučila).[/quote]

Kaj pa potem, ko otroci gredo od doma? Jok in stok, ker partnerja nimata nič skupnega razen spanja?

Mene čudi, če so hobiji edino, kar imaš skupnega s partnerjem (kot sem že napisala). Kaj je potem tebi sploh pomembno pri partnerju? A ni najpomembnejše to, da se imaš rad, da si dišiš, da se znaš pogovarjat en z drugim, da si zaupaš, da se lupčkaš pa seksaš, da se z veseljem zjutraj zbudiš ob njem in komaj čakaš, da ga vidiš? Jaz se pri partnerju čutim sprejeta in razumljena kot še nikoli v življenju. Zaradi mene lahko smuča vsak dan. Zelo podobno je z njim. Ceni, da mu pustim dihati, tako kot sam hoče, da ga ne skušam spremeniti in da je lahko tak, kot je. Da ne znorim, ko izgubi nov telefon za nevemkoliko evrov (sploh nočem vedeti). Ali ušpiči kako drugo traparijo. Spoštovanje.
In če imaš otroke, koliko časa pa misliš, da partnerjema še ostane za skupne hobije, če jih imata? Da gresta trikrat na teden za celo popoldne nekam skupaj? Se ti zdi to realno? V tem primeru je celo še laže, če počneta vsak kaj po svoje, ker se izmenjujeta pri varstvu otrok. (No, ko je bila hči manjša, tudi ni toliko smučal, dokler se ni tudi tamala toliko naučila).[/quote]

Tole se pa bere kot, da ko ženska ni več samska oz. moški ni več samski, da je pa konec življenja zanjo oz. zanj.
Pa je res tako hudo?
Meni se pa toži po kakem dobrem partnerju, ker mi je bilo fajn v vezi. Daleč od zgoraj opisanega. Pač so neke stvari zaškripale. Ampak spomini so pa lepi.
Verjamem, da bo v novi vezi spet fajn, da ne bo konec lajfa in da ne bom privezana doma na verigi.

Mene čudi, če so hobiji edino, kar imaš skupnega s partnerjem (kot sem že napisala). Kaj je potem tebi sploh pomembno pri partnerju? A ni najpomembnejše to, da se imaš rad, da si dišiš, da se znaš pogovarjat en z drugim, da si zaupaš, da se lupčkaš pa seksaš, da se z veseljem zjutraj zbudiš ob njem in komaj čakaš, da ga vidiš? Jaz se pri partnerju čutim sprejeta in razumljena kot še nikoli v življenju. Zaradi mene lahko smuča vsak dan. Zelo podobno je z njim. Ceni, da mu pustim dihati, tako kot sam hoče, da ga ne skušam spremeniti in da je lahko tak, kot je. Da ne znorim, ko izgubi nov telefon za nevemkoliko evrov (sploh nočem vedeti). Ali ušpiči kako drugo traparijo. Spoštovanje.
In če imaš otroke, koliko časa pa misliš, da partnerjema še ostane za skupne hobije, če jih imata? Da gresta trikrat na teden za celo popoldne nekam skupaj? Se ti zdi to realno? V tem primeru je celo še laže, če počneta vsak kaj po svoje, ker se izmenjujeta pri varstvu otrok. (No, ko je bila hči manjša, tudi ni toliko smučal, dokler se ni tudi tamala toliko naučila).[/quote]

Kaj pa potem, ko otroci gredo od doma? Jok in stok, ker partnerja nimata nič skupnega razen spanja?[/quote]

Potem pa takoj začet težit kdaj bodo vnučki :-)))

Končno mi je jasno zakaj eni tako težijo z vnučki. :)))))

Ne rabim prav nobenega skupnega hobija samo zato, da ne bi s partnerko zivela en mimo drugega ali pa da bi se zato bolje razumela. Ce pa imate eni tolk hobijev, da vas sploh nic ni doma, pa se smiselnost iskanja partnerja postavlja pod vprasanje. V glavnem, en kup brezveznih omejitev. Razumem, da si zelis nekoga, ki se ukvarja s sportom, ampak da se mora zanimati se za posebno disciplino? Potem pa itak morata bit se konkurencna en drugemu, da je sploh zanimivo itn. Ne vem no, kakor kdo zeli.

Hahaha! Ja kaj pa naj? Se popolnoma zapustim, zapijem?
Dejstvo je, da sem prej bil nekako privezan na eno samo lokacijo in je bilo moje ukvarjanje s športom prevečkrat prepoznano kot vse kaj drugega kot potreba zdrave osebe po gibanju.
Na žalost ugotavljam, da to še vedno velja pri večini teh, ki jih srečujem. Gre za pretežno nekativne osebe, ki so s smučmi, gojzarji, plavutkami in šnorkljem, vesli nekako skregani oz. bolje – skregane. Ko pa omeniš kempiranje, čoln in robnizonske počitnice pa se itak vse neha.
Te, ki pa so aktivne pa so po večini zasedene…
V bistvu drži to kar sem na tem forumu pred kakim leto prebral – ločene po 40-tem so večinoma z razlogom ločene in prebiranje med njim je zelo naporno in časovno potratno.[/quote]

Smuči, gojzaraji, vesla, kolo, šotori – to so moji naj pripomočki za dopustovanje.
Se pa strinjam, da ljudje, ki so aktivni, kar se športanja tiče so večinoma poparčkani tako, da je izredno težko koga za družbo dobiti.
Sem pa vesela, ko sem prebrala, da se najde še kak tak, ki mu je v veselje it v gore ali pa v kajak ali pa na smuči ali…
Vidim, da je še upanje.
Namreč kar se samskih moških tiče, kar srečam, se zgrozijo ob omembah zgoraj naštetih rekvizitov.[/quote]

A da se zgrozijo? Hehe… mamini sinčki in zapečkarji.
Glede čolna na morju pa moram povedat, da ne gre za kajak, ampak malo večjo reč.

Kar nekaj postov manjka, kajne? …tudi od drugih. Hecen forum, ni kaj![/quote]
Samo res jih kar nekaj manjkan;). Ne poznam tega foruma, me je pa presenetilo, da je brisano, ker nismo nič grdega in žaljivega pisali..

Verjetno nov moderator trenira na bolj prijaznih clanih. Ziher je ziher. 🙂