Preveč aktivna?

Težko najdeš partnerja ali moškega, če imaš takšno slabo mnenje o nas.

Ženske niste nič drugačne…Tudi ženski ni všeč, če moški gre kam sam.[/quote]

Kje pa najdete vi vse te, ki jim ni nič všeč? 🙂

Težko najdeš partnerja ali moškega, če imaš takšno slabo mnenje o nas.

Ženske niste nič drugačne…Tudi ženski ni všeč, če moški gre kam sam.[/quote]

Kje pa najdete vi vse te, ki jim ni nič všeč? :)[/quote]
Malo tu, malo tam…:)
Saj je to dejstvo, da ima večina samskih slabo mnenje o moških.
Neka ovira sigurno je v nas, če več let ne najdeš resnega.
Razumel bi, če bi ženske samo sedele doma..Ampak so vse aktivne, pa vseeno samske.

Kje pa najdete vi vse te, ki jim ni nič všeč? :)[/quote]
Malo tu, malo tam…:)
Saj je to dejstvo, da ima večina samskih slabo mnenje o moških.
Neka ovira sigurno je v nas, če več let ne najdeš resnega.
Razumel bi, če bi ženske samo sedele doma..Ampak so vse aktivne, pa vseeno samske.[/quote]

Seveda, ampak usmerjajo pa se raje nazven – problemi so “tam zunaj” v (slabih, neustreznih, oddanih, boječih, nasilnih) moških. Dejansko pa imajo predvsem težave s samim seboj na ljubezenskem področju. 🙂 😉 In če bomo iskale probleme tam, kjer jih ni, torej zunaj sebe, in jih premlevali dan in noč, jim “pravi moški” še vedno ne bo padel z neba naravnost pred noge, kjer ga bodo odvlekle pred oltar. 🙂

Težko najdeš partnerja ali moškega, če imaš takšno slabo mnenje o nas.

Ženske niste nič drugačne…Tudi ženski ni všeč, če moški gre kam sam.[/quote]

Boš rekel, da ni res?

Gre poročen tip z otroki na večdnevno službeno pot. Ni problema. Gre poročena ženska z otroki na večdnevno službeno pot. Aktivira se pol Slovenije.
Moški slabo prenašate samostojne ženske. Govorim na splošno. Seveda obstajajo tudi svetle izjeme. A če tipu vzameš ta občutek, da lahko kot vitez na iskrem konju reši princesko iz primeža vseh možnih neprilik, mu vzameš samo bit njegove moškosti. Ker se pomivanje posode, zlaganje štumfov v pralni stroj in likanje sliši veliko manj glamurozno. Pa tole drugo v življenju veliko bolj prav pride.

Drobtinica, vsaj ena, ki razume poanto. Tisti samski so pa 20letniki :).

Ampak, če verjameš, da je to bit njegove moškosti, zakaj želiš moškemu to vzet? Mimogrede, jaz ne pravim, da je to bit naše moškosti, ampak ti.
Če postavim podvprašanje, kaj sploh od moškega želiš in kaj lahko daš? To sta dva pojma, ki jih ljudje, polni izgovorov, sploh ne poznajo. Zato pa ob prvi “oviri” vidijo težavo, ki je ne znajo sprejeti oziroma premagati.

In če je ženska tako samostojna da ni šans da bi omedlela in padla v vitezov objem ostane brez bistva svoje ženstvenosti. Seveda delat cel dan, prenašat razne šefice in odvetnice ni nič kaj glamurozno. 🙂

Ne vem kaj naj bi bilo tako super v ženski alpinistki, da bi to moškim moralo biti všeč. Zdaj gledam celo ženske smučarske skoke!? Pa to se ženskam čisto trga, ali kaj. Vojske in policije da sploh ne omenjam.

Hja, še en moški, ki se boji močne ženske :). Močni, samostojni moški se ne bojijo spodaj omenjenih žensk, ostali pa udrihajo po njih. Mogoče te pa to boli, da imaš šefico ali direktorico :).

Jaz nikomur ničesar nočem načrtno vzet, jaz pač taka sem, da ne rabim viteza, ampak v partnerju predvsem prijatelja (pa spolnega partnerja, menda se to razume samo od sebe). Ne rabim reševalca, ampak nekoga, ki bo mene videl kot enakovredno osebo in ne bo ves pokroviteljski. Da zna po moško prenesti, če ženska pride njega z avtom iskat domov, da gresta ven, pa da ženska kdaj plača večerjo in podobno. Nikakor mi ne gre v glavo, da se tipi tega otepajo, pa je vendar prijazno do njihove denarnice 🙂 (No, druga skrajnost so tisti, ki se večno pustijo vozakat in častit, pezdetki pač).

Ah, in še večno kakor kontra vprašanje, kaj lahko dajem.

Dajem vse, kar naj bi dajala dobra partnerica. Samo ne štekate, v čem je srž problema. Moški – spet obstajajo seveda tudi izjeme – ne iščejo tovarišice, sopotnice, prijateljice in sorodne duše, ampak iščejo princeske. Veliko laže je namreč bit serviser, potem se ti ni treba poglabljat v nič. Vem iz svojih izkušenj in vidim pri drugih. Samostojne ženske zelo težko najdejo dobrega partnerja, putke so pa vse “na varnem”.

Dajte malo manj vedet o nas, bo tudi bolje. Ko tole berem o sebi, kako se bojim močne ženske, pa kako ne štekamo kaj dajete saj ne vem, kaj naj rečem.

@drobtinica, vidiš da denarnica ni bistvo. Jaz ti tudi ne znam razložiti bistvo, ga moraš poiskati sama. Sama si rekla: Samostojne ženske zelo težko najdejo dobrega partnerja, putke so pa vse “na varnem”.

Mar ne vidiš že po tem da nisi dojela? Samostojne ženske iščejo sužnja in ko ga dobijo/naredijo, putka v njih pravi, da nekaj s tem tipom ni vredu!

Fora je v tem, da sebe dojemaš za samostojno, čeprav nisi pisala v 1. os. edn., ampak je to razvidno – in hkrati orpavičuješ s tem svojo samskost, zakaj si samska. Jasno, samska si zato, ker si samostojna, a res? 😀

racionalizacija

drobtinica, lepo napisano.
Tadej, zakaj te tako moti ženska smučarska skakalka? Jaz par punc poznam in so čisto ok punce. Tudi policajko poznam pa vojakinji tudi dve, vse fajn punce. Zakaj je tebi to moteče?

Kaj imajo konjički veze s samskostjo? Ja, lahko so še en razlog, da se potolažimo, ker smo športno dejavni, da smo samski, češ, saj večina moških je lenih in niče z mano v gore, ker si že pisala nekaj v tem smislu, če se prav spomnim. Za samskost niso krivi ZUNANJI VZROKI, nisi krivi moški, ni krio to, če raje goniš bicikl, posedaš za računalnikom ali če rad nabiraš gobe – on pa ne. :))

Glede na debato, ki ste jo razbili, bi podal primer iz svoje izkušnje. Ženska je znala prav tako lepo, kot drobtinica, steoretizirat vsa svoja pričakovanja, kako so kompromisi v odnosu pomembni, kako pomembno je, da oba naredita pol poti, kako zelo si želi nekoga ob sebi. Kako pomembno se ji zdi, da partner pokaže za njo zanimanje. Ko pa je prišlo do tega, da bi to teorijo vrgla v prakso, pa naenkrat ni bila pripravljena na noben kompromis več. Nikoli ni bilo časa, ker je njen urnik totalno natrpan. Čeprav je v meni videla moža in očeta svojih otrok. Pa bog ne daj, da ji rečeš, da tega ne kaže z dejanji. Teoretiziranje je eno, živeti to, pa nekaj drugega. Eno je sanjarjenje, drugo pa je izpolnjevanje svojih želja.

IZgubil si rdečo nit. Jaz sem spraševala: Tadej, zakaj te tako moti ženska smučarska skakalka? Jaz par punc poznam in so čisto ok punce. Tudi policajko poznam pa vojakinji tudi dve, vse fajn punce. Zakaj je tebi to moteče?
Ti si to moje vprašanje citiral in pisal potem čisto nekaj drugega?

Kaj imajo konjički veze s samskostjo? Ja, lahko so še en razlog, da se potolažimo, ker smo športno dejavni, da smo samski, češ, saj večina moških je lenih in niče z mano v gore, ker si že pisala nekaj v tem smislu, če se prav spomnim. Za samskost niso krivi ZUNANJI VZROKI, nisi krivi moški, ni krio to, če raje goniš bicikl, posedaš za računalnikom ali če rad nabiraš gobe – on pa ne. :))[/quote]

Izjava tedna. :))))))))

Ne vem, kaj hočeš povedati s tem. Da sem jaz točno taka kot ta ženska? Se poznava?
In kje sem jaz steoretizirala vsa svoja pričakovanja? V par vrsticah? Tako preprosta pa tudi nisem.

Fora je v tem, da sebe dojemaš za samostojno, čeprav nisi pisala v 1. os. edn., ampak je to razvidno – in hkrati orpavičuješ s tem svojo samskost, zakaj si samska. Jasno, samska si zato, ker si samostojna, a res? 😀

racionalizacija[/quote]

Niti nisem samska, ampak to za debato sploh ni pomembno, ker mnenje ostaja enako.

(Kljub zavijanju z očmi se imava vseeno zelo rada.)

Ok, zdaj pa tak. Ko človek naleti na težavo ali dvome o rečeh, ki se tičejo življenskih izkušenj, navadno išče neke rešitve a ne. Pri tem lahko naleti na tri skupine ljudi:
– v prvi so tisti, ki te izkušnje še niso doživeli, ti navadno nimajo kaj komentirat, ali pa se le na kratko ponorčujejo. Z njimi si ne moreš pomagat, tud če si želiš, ker te niti približno ne razumejo.
– v drugi so tisti, ki podobno ali precej enako izkušnjo ravno sedaj doživljajo, ampak še ne poznajo rešitev. Nekaj razumejo, ne pa vsega, sicer bi se iz tega že izkopali. Se pravi, si tudi z njimi ne moreš pomagat. Morda za kratek čas, ker spoznaš, da v težavi nisi sam. Ampak ta občutek ne reši težav. Temu se reče iskanje sočutja, ne rešitev. S temi lahko kvečjemu skupaj jamraš naprej, grdo a resnično rečeno.
– v tretji pa so tisti, ki so izkušnjo že doživeli in jo preživeli z določenimi rešitvami. Te rešitve so ponavadi spoznanja, do katerih mora prit vsak posameznik sam. To je tisti občutek, ko lahko na določeno stvar pogledaš iz dovolj velike razdalje, da vidiš celoto in si rečeš: “joj, kako sem lahko bil(a) tako neumen(a)”. In ti te razumejo, verjemi.

Kdor ne verjame tej tezi, mu jo lahko dokažem s praktičnim primerom. Vsak je gotovo že doživel, da je naletel na težavo nekoga, ki jo je sam že doživel in prišel do določenih spoznanj (recimo kaka najstniška naivnost, zaletavost). In ko ste takemu človeku skušali svetovati, se je začel branit in upirat, po možnosti vas celo sovražit in žalit. Sami veste, kaj ste si takrat o tej osebi mislili. In mislim, da je ta debata identičen primer, le na malo višjem nivoju “zrelosti”. Osebna rast se nikoli nme konča. Čeprav obstaja samo ena, univerzalna resnica, vsak posameznik pozna in vidi le svojo. Vsako osebno spoznanje nas pripelje bližje k univerzalni resnici in z vsakim spoznanjem je v nas več osebnega miru, hvaležnosti in ljubezni. Trpljenje ni nič drugega kot upiranje resnici. Dlje, kot je naša resnica oddaljena od univerzalne, večje je naše trpljenje, se pravi nesprejemanje. Nesprejemanje sebe ali pa sveta okrog nas. Stvari so v bistvu precej preproste, mi smo tisti ki jih delamo komplicirane.

Še dobro, da govoriš na splošno…:)
Zame je kuhanje, pa pomivanje posode, pa zlaganje cot v pralni stroj, pa v sušilni stroj….Skoraj vsakodnevno opravilo.
Zato me ne bi čisto nič motilo in ne bi ničesar pogrešal, če bi ženska šla za kakšen teden z otroki na smučanje..:)
V bistvu bi mi bilo tisti čas še lažje, saj bi imel manj dela.

Zato se jaz ne morem s tem strinjati, da slabo prenašamo samostojne ženske. Z nesamostojno ne bi dolgo zdržal.

Ne vem če…Ponavadi išče le tolažbo in s tem potrditve svoje resnice in položaja v katerem se je znašel.
Če iščeš rešitve, je treba biti odprt. Vse nasvete sprejemati brez obsojanja, ne pa na tiste, ki se ne strinjajo z mano, obsojati in doživljati kot napad.
Če želiš kaj spremeniti v življenju, je treba delati proti sebi. Proti ustaljenim vzorcem, ki so te pripeljali v nek kritičen položaj.

Ok, zdaj pa tak. [/quote]
Kaj je to neka štajerksa slovenščina!? 😉

Ti vedno tako impresioniraš racionalizacijo, da mi, ko berem tvoje poste, pokajo šivi na… hm.. krilu 😉
Namreč, jaz nisem v nobeni od teh skupin, ali pa vendar?
Slučajno prilično dobro poznam alpinistično sceno, torej ljudi, ki se s to neumnostjo ukvarjajo. Sem imela to čast in se prepričala, da so to res norci. So prilično močnega značaja in znajo za tisto, kar se ostalim zdi nesmiselno, marsikaj potrpeti, trmariti brez konca, vztrajati “za brez veze”… in imajo zelo spoštljiv odnos do punc…
Namreč je polno takih in drugačnih scen v gorah, ko je ženska ženska in moški moški brez tiste simbolične kastracije, o kateri je menda razlagal Rugelj vse svoje življenje. (In to je res pekel ne samo za žensko, če se tega ne zaveda ampak za celotno družbo, in ni omejeno niti slučajno samo na slovenijo.)
In če bi si jaz želela imeti nekoga izmed njih za partnerja? Ja in ne. Vem samo to, da je tu dosti hm… tudi propadlih zvez, mogoče ne ravno varanja… pa vseeno… ker prilika dela tatu…in za prav nikogar ne vem, da bi silil kako punco k čemu.
Mogoče je tu razlog, da si neka alpinistka želi za partnerja nekoga, ki to ni.
Mogoče pa je razlog preprosto v tem, ker si ne dovoli zavzeti svoje vloge kot ženska, ker ji je v življenju skoz manjkal drugi spol. In kaj zdaj? Ali naj se dalje gre močno samozadostno žensko ali išče v sebi tisto, kar je že davno izgubila,(oziroma nikoli ni imela) torej svojo ženstvenost, da bo lahko ob nekem tipu ženska…? Ampak kakšnemu moškemu? Takšnemu kot je bil njen oče, neznačajen, nasilen… Saj vem, da vi tu gentlemani na monu ste vsi dobri in niste takšni… nekateri pa so…in problem je zaradi tistih… no pa poskusite pomagati… kdo zdaj naj se prvi komu približa… pa ni videti, da bi si upali, ker vam je to enostavno preveč scary… kar priznajte… to je že prvi korak bližje 😉 😉

Izjava tedna je pa bolj tole…čeprav, jaz to lahko to rečem, ker sem imela in še imam dobrega očeta… in ker ne poznam konkretno, kako je, če ga nimaš. In ker.. saj bi še napisala, da vem, kako je če te ima fant rad in ti njega… samo menda ne smem…?

Ne vem če…Ponavadi išče le tolažbo in s tem potrditve svoje resnice in položaja v katerem se je znašel.
Če iščeš rešitve, je treba biti odprt. Vse nasvete sprejemati brez obsojanja, ne pa na tiste, ki se ne strinjajo z mano, obsojati in doživljati kot napad.
Če želiš kaj spremeniti v življenju, je treba delati proti sebi. Proti ustaljenim vzorcem, ki so te pripeljali v nek kritičen položaj.[/quote]
Se strinjam. Nekje podazvestno si vseeno želimo rešitve, ker pa si zavestno tega ne priznamo, ostajamo le pri tolažbi. To pa nas ne pripelje nikamor. Treba je bit zelo odrpt in zelo samokritičen do sebe, da prideš do rešitve. Upiranje povzroča samo še dodatno bolečino. Ampak, to naj vsak pri sebi spozna. Jaz sem že.

Ne vem če…Ponavadi išče le tolažbo in s tem potrditve svoje resnice in položaja v katerem se je znašel.
Če iščeš rešitve, je treba biti odprt. Vse nasvete sprejemati brez obsojanja, ne pa na tiste, ki se ne strinjajo z mano, obsojati in doživljati kot napad.
Če želiš kaj spremeniti v življenju, je treba delati proti sebi. Proti ustaljenim vzorcem, ki so te pripeljali v nek kritičen položaj.[/quote]
Se strinjam. Nekje podazvestno si vseeno želimo rešitve, ker pa si zavestno tega ne priznamo, ostajamo le pri tolažbi. To pa nas ne pripelje nikamor. Treba je bit zelo odrpt in zelo samokritičen do sebe, da prideš do rešitve. Upiranje povzroča samo še dodatno bolečino. Ampak, to naj vsak pri sebi spozna. Jaz sem že.[/quote]
Saj ni res. Namreč, da si odprt in (samo)kritičen, pa ja ne smeš kar sprejemti vsakovrstnih kritik od vsepovsod. Sploh se je potrebno zavedati, da verjetno nisi dovolj dobro predstavil problema, pa potem pač dobiš kar neke kritike… in teh nimaš kaj sprejemati, če pa so pa neprimerne.

Katenjka, če kritko sprejmeš, še ne pomeni, da jo vzameš za resnico. Pomeni, da si pripravljen pogledat vase in razmislit ali to o tebi drži. Jo priznati ali pa zavreči, brez slabega občutka o sebi. V bistvu je vsaka kritika resnična, ampak le v svetu tistega, ki jo podaja. Če pa se zgodi, da ti cel svet podaja eno in isto kritiko, je pa čas, da razmisliš ali bi se bilo temu svetu morda primerno prilagoditi, ker svet se nam zagotovo ne bo. Pač odvisno, koliko ponosa je v nas. Nekdo, ki je zelo ponosen, bo seveda vsako kritiko vrgel brez da bi o njej sploh razmislil, ker jo takoj vzame za napad.