POZITIVIZEM

Marko,

ja drugače pa sem isto, samo ‘malo manj’ se mi zdi. Ne vem, če imam primernega moškega, to pride še bolj do izraza. To sem hotela reči.

lp,D

Saj sem že v prejšnjem postu želel vplest Matjazka kot nekoga ki poseduje slikovno arhivsko gradivo večine uporabnic iz mona, pa nisem vedel kako bi to izpeljal…. No pa se je sam javil 🙂

Matjazko dober si da si se upal slikat s te strani plota…. V gozdu pa nisi upal tako blizu? 😀

Malce koncentracije. Ste izgubili rdeco nit? Je diskvalifikacija res tako privlacna stvar da se namensko pozenes v kreg in slabo voljo?

Neeeee je pa Bibita vnesla nekaj valovanja v našo domišljijo…. 😉 Koga sedaj želiš diskvalificirat, menda ne Bibito? 😀

Lep citat. In pametna misel za razmislek. Naslednji dan, danes je prepozno 🙂

Morda vseeno odgovor na zadnje vprasanje: Sprememba je edina stalnica v življenju. Zato je treba venomer iskati poti za notranje zadovoljstvo. In pri tem ne obupat.

Kaj pa vem…Če venomer iščeš ta prave poti, potem zgledaš prilično izgubljen. 🙂
Zato se seveda po drugi strani pojavlja ideja o obupu. Kar je logično. Mi pa se potem prepričujemo, da ne smemo obupat, namesto, da bi nehali nenehno iskati prave poti.

Tako kot si napisal, res izpade depresivno, ampak v resnici ni.

Dejstvo je pač, da brez truda in lastnega vložka dopustiš, da se tvoj voz življenja odpelje po svoje. Ker ga pač nihče ne krmili.

Če že omenjaš voz….Voz gre v smeri, kamor kažejo sile oz. kamor ga nese vztrajnost.
In naše življenje prav tako krmilijo nezavedne sile, le včasih ga moramo zavestno, če se zavedamo kam drvi naš voz, usmeriti v pravo pot.
In poznavanje življenjskih zakonitosti in razumevanje sebe, nam je tu v veliko pomoč pri usmerjanju našega voza.
In to je v glavnem vse, kar lahko naredimo.

Danes lahko z nasmehom vpijem v nebo; hvala vsem, ki so dali svoj delček k mozaiku, da smo dosegli cilj, ki je pravzaprav šele pravi začetek.

Če že omenjaš voz….Voz gre v smeri, kamor kažejo sile oz. kamor ga nese vztrajnost.
In naše življenje prav tako krmilijo nezavedne sile, le včasih ga moramo zavestno, če se zavedamo kam drvi naš voz, usmeriti v pravo pot.
In poznavanje življenjskih zakonitosti in razumevanje sebe, nam je tu v veliko pomoč pri usmerjanju našega voza.
In to je v glavnem vse, kar lahko naredimo.[/quote]

ne verjamem v usodo, ampak v lasten trud.

Če že omenjaš voz….Voz gre v smeri, kamor kažejo sile oz. kamor ga nese vztrajnost.
In naše življenje prav tako krmilijo nezavedne sile, le včasih ga moramo zavestno, če se zavedamo kam drvi naš voz, usmeriti v pravo pot.
In poznavanje življenjskih zakonitosti in razumevanje sebe, nam je tu v veliko pomoč pri usmerjanju našega voza.
In to je v glavnem vse, kar lahko naredimo.[/quote]

ne verjamem v usodo, ampak v lasten trud.[/quote]
Sama vera še ne spremeni dejstva. Če verjamem v boga, še to ne pomeni, da obstaja ali pa ne obstaja.

In če ne bi bilo usode, ne bi bil potreben lasten trud. Truditi se je potrebno, ko želimo na nekaj vplivati z lastno voljo. Vplivamo pa na tisto, kar nas vodi kot neka vztrajnost. Trud je le sila, da premaknemo svoj voz iz utečenih poti (usode), če vidimo, da gremo v prepad.

Če že omenjaš voz….Voz gre v smeri, kamor kažejo sile oz. kamor ga nese vztrajnost.
In naše življenje prav tako krmilijo nezavedne sile, le včasih ga moramo zavestno, če se zavedamo kam drvi naš voz, usmeriti v pravo pot.
In poznavanje življenjskih zakonitosti in razumevanje sebe, nam je tu v veliko pomoč pri usmerjanju našega voza.
In to je v glavnem vse, kar lahko naredimo.[/quote]

ne verjamem v usodo, ampak v lasten trud.[/quote]
včeraj mi je usoda na pot prinesla lepo mladenko in z lastnim trudom se jo prepričal da sva pristala pri meni , nato pa sem naredil kar pač laho moški naredi..prosil sem jo če lahko skuha večerjo in pospravi stanovanje

Usodo si vsak kroji sam, zato seveda usoda je. Ampak usoda ni nekaj, na kar ne moremo vplivat, kar sem pa povedal že v prvem stavku. 🙂

Če že omenjaš voz….Voz gre v smeri, kamor kažejo sile oz. kamor ga nese vztrajnost.
In naše življenje prav tako krmilijo nezavedne sile, le včasih ga moramo zavestno, če se zavedamo kam drvi naš voz, usmeriti v pravo pot.
In poznavanje življenjskih zakonitosti in razumevanje sebe, nam je tu v veliko pomoč pri usmerjanju našega voza.
In to je v glavnem vse, kar lahko naredimo.[/quote]

ne verjamem v usodo, ampak v lasten trud.[/quote]

Podpišem!

ne verjamem v usodo, ampak v lasten trud.[/quote]

Podpišem![/quote]Jaz sem pa malo v dvomih. Če pogledaš Inkovski koledar in dogodke, ki so se dogajali v zgodovini, ali pa kakšen malo bolj resen osebni horoskop…. Težko se otreseš občutka da nek “načrt” res ne obstaja… :/
Mogoče le nimamo toliko lastne volje kot si to domišljamo?

ne verjamem v usodo, ampak v lasten trud.[/quote]

Podpišem![/quote]

Tudi nesreča, ki te lovi in lovi, dokler te ne ulovi. Tudi to je lasten trud?

Seveda nimamo toliko lastne volje, kot menimo.
Vesolje deluje po svojih zakonitostih. Kdo pa smo mi ?

Lastne volje imamo kar nekaj, velikokrat pa reagiramo in se odločamo tudi na nezavednem nivoju. Teorija REI pravi, da je človeški um razdeljen na tri dele, enega zavednega in dva nezavedna. Ta dva imata kar velik vpliv na naš značaj, razmišljanje in odločitve v življenju. Zato sem nam včasih zdi, da nimamo toliko lastne volje, ker pogosto prevladata pred zavednim razumemo. S čimer ni nič narobe, dokler ne škodimo sebi in drugim.

Nekdo ki ima lastno voljo in lahko “prelisiči” vesoljni red….. 🙂

Ta 2lastna volja” je menda pogruntavščina duhovščine, s katero je nastal tudi greh od katerega so imeli oni (materialno) korist…

Ljudje imamo neverjetne sposobnosti, ampak le če si to dovolimo, priznamo in kaj za to naredimo. Dodana vrednost je odvisna v prvi vrsti od nas samih. Opazujem folk okoli sebe, kako ob vsakem nesupehu rečejo, da je kriva usoda. Če jim uspe, pa sreča:)). A ni zanimivo, kako se pri slabih stvareh hitro poistovetimo z usodo, na katero naj ne bi imeli vpliva in je pač takšna kot je. To je prodajanje megle, zatiskanje oči pred lastnim neuspehom. Morda je to naša obramba, ker slabega ne želimo pripisovati svojim nesposobnostim, lenobi itd.
Verjamem, da se dogajajo stvari neodvisno od nas, ampak procentualno je naše življenje odvisno predvsem od nas samih. Tudi, če pride do potresa (mislim na zemeljskega, ne tistega ki se kdaj zgodi v nas), na katerega ne moremo vplivati…je stanje po potresu odvisno od nas, naše volje, notranje moči, da se dvignemo iz brezna. To je delo in še enkrat delo…pa sept delo:). Vložen trud kreira usodo:).

Kako pa veš, da je sama ne izzoveš s svojimi dejanji, razmišljanjem? Si prepričana, da se zavedaš vsega, kar tvoja dejanja povzročijo drugim in tebi, tvojemu telesu recimo (v primeru ko te recimo doleti bolezen)? Ves čas vplivaš na vse živo, kar je in se dogaja okrog tebe, mogoče celo veliko bolj, kot si to predstavljaš.

Kako pa veš, da je sama ne izzoveš s svojimi dejanji, razmišljanjem? Si prepričana, da se zavedaš vsega, kar tvoja dejanja povzročijo drugim in tebi, tvojemu telesu recimo (v primeru ko te recimo doleti bolezen)? Ves čas vplivaš na vse živo, kar je in se dogaja okrog tebe, mogoče celo veliko bolj, kot si to predstavljaš.[/quote]

Govorim o nesrečah. Ja, seveda vplivaš toliko, da še kaj doživiš in nisi pripet doma. Torej npr. umrli v balonarski nesreči so si krivi sami in lastna volja – kaj pa niso ostali doma!?

Morda so si morda ne, to je lahko zelo nevarno sodit. Ne poznam zgodbe nobenega, zato ne morem. Bilo je slabo vreme, morda je bilo ljudi na balonu tega že strah in niso zahtevali pristanka, ker so zaupali drugemu in ne sebi. Na tak način so vplivali na to, da so ostali v zraku. Recimo, ena od možnih zgodb. Nikomu ne želim slabega, samo pravim, da veliko bolj vplivamo, kot si mislimo.

Morda so si morda ne, to je lahko zelo nevarno sodit. Ne poznam zgodbe nobenega, zato ne morem. Bilo je slabo vreme, morda je bilo ljudi na balonu tega že strah in niso zahtevali pristanka, ker so zaupali drugemu in ne sebi. Na tak način so vplivali na to, da so ostali v zraku. Recimo, ena od možnih zgodb. Nikomu ne želim slabega, samo pravim, da veliko bolj vplivamo, kot si mislimo.[/quote]

Torej nikar Marko. 🙁

Za razliko od tebe mislim, da vplivamo zelo veliko sami, a veliko manj, kot se sploh lahko zavedamo in smo si pripravljeni priznati. Ljudje se veliko bolj varno počutimo, če vemo, da so zadeve v naših rokah (in veliko jih tudi je), kot pa da nanje nimamo vpliva. Prepričani smo, da smo mi tisti, ki ‘vrtimo’ zeljo, v resnici pa ona ‘vrti’ nas in ere se začenjajo in končujejo. Z nami ali brez nas.

Ravno s tem, ko verjamemo ali ne verjamemo v usodo, si krojimo svojo usodo. 🙂

To je res. Ampak to je odsev neodgovornosti, ne pa dokaz o
(ne)obstoju usode.

Kaj pa je sploh usoda ?