pokvarjena
Najlažje je svojo pokoro naprtiti drugemu, s tem se strinjam, pozabljaš pa da v njenem primeru zna za to slediti tudi kazen. Najhujša stvar v tej zgodbi ni ta, da mu ne želi povedat za prevaro, problematičen je RAZLOG zakaj mu je ne želi povedat. Pisala je, da ga noče s tem prizadet in mu otežit življenje, v resnici pa je tipična neodgovorna ženska, ki se boji, da bi jo zaradi tega pustil in si poiskal drugo. TEGA se ona najbolj boji in TEMU se reče sebično dejanje, ker spet misli samo nase. Egoistična je bila tudi takrat, ko je kljub temu da je vedela, da ga bo s tem prizadela se vseeno podala v spolni odnos z drugim.
Pa ježeš ane, le kako bo mož preživel to informacijo. Come on no, saj je dovolj star, saj nima 10 let. Menda se ne bo obesil zaradi tega. Če pa se bo, ga pa itak ne bo škoda.
ps : Čudim se, da niste nekateri še napisali, kako je moški kriv za nastalo situacijo, ker ji ni stal ob strani in jo bil sposoben razumeti, haha 😀
Oh, Robi, sem samska, ko sem bila pa v razmerju pa nisem nikoli prevarala partnerja. Nobenega.
Samo za razliko od drugih se ne slepim s tem, da če ne seksaš z nekom drugim, si pa oh in sploh super.
Jaz si upam priznati, da imam kaj masla na glavi, da sem marsikaj v življenju naredila narobe in me je pekla vest in vem, da če bi dotični izvedli, bi jih prizadelo. Pa naj gre za starše, znance, partnerja. Nisem pa nikoli prevarala v stilu seksa z drugim, ko sem bila v razmerju.
Ponavadi so najbolj svetohlinski tisti, ki imajo največ masla na glavi. Taki bi takoj pribili nekoga, ki je naredil napako, na križ.
Da ne govorimo, da eni to mečejo v isti koš z umorom in da eni vidijo to povod za umor. To je pa skrajno bolano.
Partnerstvo ne pomeni, da si nekoga ne lastiš.
Če pride do varanja. Sta pa kriva oba. Mož in žena. Če bi bilo razmerje vse ok, ne bi prišlo do varanja. Nasrka pa ponavadi ta tretji. Meni od vsega se najbolj grdi zdi kako je ravnala z ljubimcem. Upam vsaj, da ni bil zaljubljen vanjo. Nekoga nalagati in potem še hladno nagnati… ni dovolj, da je že enega prizadela. Naj sedaj še moža?
Zakaj vam je toliko, da unič razmerje?
Skomine in želje so, ni pa “poguma”, kajne Robi? :)))
Jaz te berem takole: Pokavsal bi ono in tisto privlačno mladenko, da bi se kadilo, ampak sem ‘moralen’ in “gradim ljubeč odnos”, zato moja zveza ne razpade in je trdna, čeprav povsod skušnjave in bi jih ….. 😀
Malo moških ne bi kakšne luštne, kipeče seksi mlade frače, če ga ona malo zvabi in omreži s svojimi ženskimi čari, jih veliko moških podleže. :)))
Pri moških je morda zvestoba bolj odločitev, ampak premalo je zgolj odločitev, ker je zvestoba odvisna tudi od drugih faktorjev, ki se lahko sčasoma spreminjajo v zvezi, kakovost ali določen nivo pa oba partnerja vzdržujeta. Npr., dajem samo kot primer: ženska je lahko zelo posesivna in ljubosumna (zelo odvisniško navezana na enega od staršev), moški (kontraodvisen, ki ne prenaša dobro bližine) bo to nekje v sebi kuhal in potihem trpel, dokler je ne bo prevaral. Torej tu prevara nima veze z moralno odgovornostjo nobene veze, ampak že sama izbira partnerjev je bila točno določena, kjer je bil en potencialno varajoč, drugi bolestno ljubosumen.
Torej absolutni zahtevek po zvestobi je neopravičen, v kolikor je en partner zgolj “prasec” ali “lajdra”, zvestoba se gradi v odnosu s partnerjema.
Bukvca, zakaj bi tu nekdo “igral poštenjaka”, saj večine sploh ne poznamo? In že stotič poudarjam, da je nihče ne obsoja. Mi le izražamo naša mnenja. Avtorica je uvodno napisala, da je varala, ker je bila “pod stresom”. Tisti, ki je pod stresom, praviloma ne vara, ker nima časa misliti na seks (ima preveč drugih problemov). Če pa jo je seks pomiril in ni bila več pod stresom, potem ji je pa vseeno za moža, ker bi morala biti še vedno pod stresom zaradi slabe vesti. Vidiš, da nekaj ne štima v tej zgodbi?
Ženska ima recimo doma nekega brezbrižnega “đukanoviča”, ki ji čustveno ne vrača to in se ne odziva na njene druge potrebe, kar ženska rabi, je brezbrižen in hladen. Potem je jasno, da njena nezvestoba v tem primeru ne more biti neko absolutno upoštevanja vredno in zavezajoče pravilo, ki ji pod prisilo diktira kot togi totalitaristični režimi, da mora životariti s takšnim kretenom do smrti in ob njem čustveno in spolno stradati.
Če ljubezenska zveza temelji na tem, da nekomu podarimo sebe (koliko sebe naj presodi vsak sam ;), potem je tak skok čez plot, kot da si nekomu zaril nož v srce.
Zaupanje se gradi počasi in ga lahko zapraviš v trenutku. Koliko odpuščanja je kdo sposoben in koliko se zaveda slabosti partnerja in kaj bo iz tega naredil je pa spet ena x zgodba.
Večina vas zagovarja odnos v katerem so dovoljene neiskrenosti (če se že pripetijo, ker pripetijo se same od sebe s pomočjo uroka, odsotnosti uma….bla,bla,bla) in menite, da je tak odnos kljub temu dober. Ok pač ne pričakujete istih stvari, kot tisi, ki zagovarja iskrenost.
Zakaj ne bi potem raje bili v neki “odprti vezi”, kjer bi lahko recimo svoje spolne organe v raznih trenutkih slabosti/užitkov predajali komurkoli pač?
Aja to bi bilo spet preveč iskreno…… :/
Je treba imet še nekaj samo zase, tako v rezervi, da se lahko nekoč partnerju nekaj vrže pod nos, če bi nas zalotil ali celo “prehitel”. Kdo bo koga….. to pa je ljubezen….. :/
Skok čez plot in umor res nista isto, je pa Marko, kolikor sem ga razumel s tem, ko je šel v skrajnost, izpostavit kako se začne in kaj se tolerira, kje je meja.
Tudi naši politiki so spoštovani gospodje, ker se jim nič ne more dokazat, kao…. Pa so res?
Ženska ima recimo doma nekega brezbrižnega “đukanoviča”, ki ji čustveno ne vrača to in se ne odziva na njene druge potrebe, kar ženska rabi, je brezbrižen in hladen. Potem je jasno, da njena nezvestoba v tem primeru ne more biti neko absolutno upoštevanja vredno in zavezajoče pravilo, ki ji pod prisilo diktira kot togi totalitaristični režimi, da mora životariti s takšnim kretenom do smrti in ob njem čustveno in spolno stradati.[/quote]In to je opravičilo, da se razdaja drugje?
Tudi drugje ji ni kar vse v roke (oz med noge) padlo in se je morala potrudit za nekaj, zakaj ni raje to energijo usmerila v tistega, ki ga ima doma?
Kakšna ženska je to, ki ni sposobna/se ji ne da/ga noče… svojega deca “narajcat”?
Je tvoj namen pisanja le opravičevanje lastnega varanja ?[/quote]
Postavi si enako vprašanje v 1. os. edn., potem pa bodi malo prizanesljivejši zase, boš takoj videl, zakaj si do avtorice tako “moralističen”, pa pustimo presojanje povsem ob strani, če je ravnala moralno ali nemoralno. Do nje si takšen, ker imaš sam v sebi te impulze, da bi to naredil, zato jih pa obsojaš v drugih (2. in 3. os., torej ti in oni). 😀
Antilopa pa se mi zdi, da bolj brani svojo “idilico”, hrani predstave z romanitko, kjer je vse lepo in prav, partnerja nimata nobenih težav, skoz do ušes zaljubljena, nikoli ne prihaja do nesoglasij, njen moški nikoli še v sanjah ne poškili za drugo, ona mu pomeni vse, brez nje je nihče, ne more živeti brez nje – in nič na svetu NE SME porušiti njenega lepega pravljičnega sveta – in prevara je surova skrunitev tega njenega sveta, če že prepirček lahko ruši to idlico kot bagerji, saj se tam nikoli ne preprirajo. :)))
Ženska ima recimo doma nekega brezbrižnega “đukanoviča”, ki ji čustveno ne vrača to in se ne odziva na njene druge potrebe, kar ženska rabi, je brezbrižen in hladen. Potem je jasno, da njena nezvestoba v tem primeru ne more biti neko absolutno upoštevanja vredno in zavezajoče pravilo, ki ji pod prisilo diktira kot togi totalitaristični režimi, da mora životariti s takšnim kretenom do smrti in ob njem čustveno in spolno stradati.[/quote]In to je opravičilo, da se razdaja drugje?
Tudi drugje ji ni kar vse v roke (oz med noge) padlo in se je morala potrudit za nekaj, zakaj ni raje to energijo usmerila v tistega, ki ga ima doma?
Kakšna ženska je to, ki ni sposobna/se ji ne da/ga noče… svojega deca “narajcat”?[/quote]
Ne, to je (lahko) posledica, ampak ne po njeni krivdi, ampak NJUNI!
Kakšno razmerje? 😉
Pride nekdo pijan v službo in ga šef nažene domov pa se čez čas vrne in nakuri šefa, da je on kriv, ker mu je propadla družina/razmerje in ga ta začudeno gleda.
“Ko sem prišel domov sem našel ljubimca pri ženi, če ne bi šel bi imel še sedaj družino….”
Tudi tadva že (pre)dolgo živita v laži, to sedaj so samo posledice ne vzrok 😉
ker imam slabo vest ga zdaj ves čas razvajam, vse mu je dano. Tudi ko se kdaj skregava zaradi malenkosti, ker naprimer ni opravil nekaj kar bi moral pravočasno, sem naprimer jezna na njega ampak se ugriznem v jezik in si mislim v sebi, tiho bodi kurba, ti si njega prevarala!!! Več scenarijev je kaj bi se zgodilo če bi mu povedala ampak glede na to kako ga dobro poznam vem da pod nobenim pogojem ne bi več ostal z mano. Ni pogoja! Če mu povem za to prevaro, bi bilo kot da si želim z njim končati za vedno. Zato mu ne upam. In preprosto vem da bi me prisilil da mu povem kdo je ta človek in bi šel fizično obračunati z njim, ki pa ni nič kriv, vendar moj mož tega ne bi razumel, on bi njega videl kot izdajalca ki me je porival ko njega ni bilo.
Če mu povem ne bo brez posledic, ampak je za posledico lahko tudi tragedija. Mogoče je boljše da je edina posledica moja slaba vest in mučenje sama sebe, kot da nastrada še kdo drug.
Moj mož je zelo temperamenten in ve kaj hoče. Mi je enkrat omenil ko sva se pogovarjala o tem (pred samim varanjem), da mi prevare nikoli ne bi odpustil in da bi ubil oba z ljubimcem. To je bil kot nek random pogovor, ker sva gledala skupaj en film.
Očitno ste vsi v nekih sanjskih razmerjih. Vsi pošteni, vsi moralni. Vam se pa seveda to ne more zgoditi. Zarečenega kruha se največ poje pravijo.
Zanimivo je pa to, da je toliko varanja, da vse ankete kažejo velike procente tistih, ki so kdaj skočili čez plot, tule gor pa sami pošteni, moralni, ki bi pribijali na križ druge.
Ste res vsi tako čisti, da lahko pribijate avtorico na križ?
Niste nikoli nikogar prizadeli?
Le kdo bi vam verjel.
V reali opažam cel kup razno raznih razmerij, samo sanjskih pa bolj malo. Ponekod skačejo čez plot, drugje sicer tega ne počne, živijo pa kot bratje in sestre. Ponekod se kregajo in tepejo. Drugje spet visijo v gostilni, namesto doma pri ženi… samo tistih sanjskih razmerij je pa bolj malo se mi zdi.
Tole vaše pisanje mi je podobno kot mamice trdijo, da njihov najstnik pa že ne pije, ne kadi, ne uživa droge. Njihov pa že ne. Vse po vrsti isto trdijo. Potem pa greš ven pa vidiš na stotine takih najstnikov, ki sredi belega dneva po mestu hodijo pijani, zadeti, da ne govorimo, da greš na kak koncert. Samo vse mame trdijo, da njihov pa že ne. Čigav pa ja?
Tule pa tudi vsi brezmadežni. Vsi v sanjskih, idealnih razmerjih, kjer ni sporov, kjer ni varanj, kjer se idilčno razumete, nikoli nobene grde besede.
Le kdo to verjame?
Forum je zaprt za komentiranje.