Podarim 46m2 stanovanje v centru Ljubljane…
Meni je bila vedno všeč ideja, podariti stanovanje v namene začasne nastanitve staršev bolnih otrok. Žal, se iz različnih delov Slovenije vozijo starši z otroci v Ljubljano v klinični, včasih morajo prenočiti, prenoči pa lahko samo en starš, drugi ne, ali kakorkoli… Lepo bi bilo, da se namenijo kapacitete tudi takim.
Zadeva je stara 6 let, težave mnogih pa še vedno enake.
Ljudem želim, da si najdejo streho nad glavo za mesečni najem 240€, z vsemi sttoški, v prenočiščih, za večposteljno sobo je ceneje, sploh se da za moške dobiti še ceneje.
Na Vojkovi 17 lahko tudi kuhate in perete, lastnik bloka je fer človek, vas tudi prijavi.
Seveda je potrebno imeti denar in redno plačevati. Če nimate zaposlitve, si uredite DSP na CSD.
Ko si uredite streho nad glavo, si poiščete tudi zaposlitev, magari čez mejo ali za začetek vsaj redno za minimalca.
Počasi se tako izkopljete iz najhujšega in nato napredujete.
Vsakemu se lahko zalomi. Ni potrebno kloniti, bodite pokončni in zvesti samim sebi, nikar se pa ne smilite samim sebi, ker je to največja past, ki si jo sami nastavimo.
Tako ne bomo prišli nikamor, ker bomo ponavljali iste negativne vzorce še naprej!
Brez jocanja! Tako pa bomo zmagovalci!
Na Vojkovi je čisto, toplo, urejeno, ni zdrah, ste v miru, na varnem.
To je za tiste, ki se želijo izkopati z dna, ter resnično zaživeti.
Srečno vsem.
Živijo. Čisto “po pomoti” sem naletela na ta oglas, ko sem iskala poceni stanovanja v Sloveniji. Tole je moja zgodba.
Rojena sem bila 21.11.2001, v Novem mestu. Moja starsa sta takrat stela 19 let in vselila sta se k njegovim starsem,v Sentjernej. Moj dedek je bil alkoholik,zato pravega otrostva nikoli nisem imela. Mami se je sicer vedno trudila,da bi me osrecila,vendar so me vedno znova in znova zivljenske izkusnje in prigode poteptale. V osnovni soli sem bila vedno najboljsa,najpametnejsa in uspesna,zaradi cesar sem bila delezna ogromno ljubosumja in tako fizicnega kot psihicnega nasilja. Ob koncani os soli sem se vpisala na vzgojiteljsko solo,saj je bila to edina moznost “umetniskega” izobrazevanja v novem mestu. takrat sem spoznala neke “prijatelje” ki so mi pokazali izhod iz bolecine,ki sem jo tiscala v sebi. Sem namrec indigo otrok,empat in globoka oseba. Obozujem umetnost,od poezije do slikarstva in vse umes. Estetiko sem uvidela v stvareh in pocetjih,ki mi niso pomagale na poti do uspeha,zato sem v soli popustila. Pa ne z ocenami,temvec s prisotnostjo. Doma smo se zaceli prepirati, oce me je ze prej veckrat udaril,tokrat pa je to pocel vsakic,ko je zavohal cigarete ali po easistentu dobil obvestilo,da sem manjkala pri uri. Cigarete mi je tlacil v usta,me metal po tleh.. tudi jaz sem naredila napake,in to veliko teh. Veckrat sem mu vzela kaj drobiza ali kak pulover, to pa je kot deloholik in perfekcionist v zelo kratkem casu uganil. Ko je situaija prisla ze zelo dalec,in sicer do tega da sem bila vmes namescena na mladinski psihiatriji, da sem v zivljenju komaj videla kaj pozitivnega… Takrat sem se odlocila, da dogajanje razlozim solski psihologinji. Ta je obvestila policijo, kjer so me tudi pregledali in zapisali zapisnik,saj sem imela modrice in prebito ustnico.. namescena sem bila v krizni center krsko in zimske pocitnice (vkljucno z bozicom in novim letom) tam prezivela vecinoma sama. Letnika nisem dokoncala,vendar v upanju,da je bilo krivo pestro dogajanje doma sem se ponovno vpisala na isti program. Oce se je na socialni opravicil in jaz sem verjela,da bo bolje. Vrnila sem se domov. Vsak dan sem bila delezna psihicnega nasilja,ki je bolelo se bolj od fizicnega. Tokrat tudi s strani sirse druzins in mame,s katero sva se mocno oddaljili od prijave. Pravijo,da sem iskala pozornost. Iskala sem zivljenje… za tem sem v soli pol leta delovala cisto v redu,potem pa je spet vse padlo v vodo. Ugotovila sem, da se izobrazujem za napacen poklic,volje do solanja pa nisem imela. Ko so to ugotovili doma,je psihicno maltretiranje,mucenje,nasilje,ponizevanje in unicevanje postajalo vse hujse. Ob koncu solskega leta sem sla spet v krizni center in tam prezivela cele poletne pocitnice. Brez prijateljev. Brez prostosti. Celo brez telefona. Brez druzine. Tam so me podpirali pri odlocitvi,da se ponovno vpisem v solo, tokrat nekam izven domacega kraja,saj smo nacrtovali namestitev v stanovanski skupini (v katero pa si lahko namescen le v primeru solanja). Ceprav se starsa s tem nista strinjala, me je podprla socialna sluzba in septembra sem pricela solanje na ekonomski soli v kranju. Ce sem iskrena,solo sem sovrazila. Ob polletju sem se prepisala na frizersko,vendar le zato,da bi cim dlje ostala tam,stran od hise,ki bi mogla biti dom. Kadar sem se vrnila za vikend,sem bila vesela le,ce sem bila z bratcoma in sestrico (do katerih sta moja starsa po vecini prijazna in socutna) ker sem umetnica, me solski sistem ni preprical. Zelela sem delati,vendar bi se tako mogla vrniti domov. Konec aprila sem obupala, pustila solo,spakirala kovcke in se vrnila domov. Cel halo. Tukaj se v bistvu sele zacne. Oce je s svojimi neverjetnimi manipulacijskimi sposobnostmi “obrnil’mami in celo socialno sluzbo proti meni. Zivim v sobi s posteljo,mizo in omaro, v babicinem nadstropju. Kadar se moram umit,jesti,ali pa enostavno poskrbeti zase, se vedno skregamo. Iz stanovanja v zgornjem delu hise sem ves cas zaklenjena. Ces,da ne bom cesa ukradla ali pokvarila. Ze dva meseca iscem sluzbo, da bi si lahko sama kupila kako jabolko in tako ne bi cutila krivde,da jim skodujem. Na socialni so se dogovorili,da moram na svoj osemnajsti rojstni dan zapustiti to hiso, jaz pa nimam niti evra. Dejansko, niti centa. Poleg vsega tega,mi je oce vzel vse osebne dokumente,da se v sluzbo sploh ne morem prijaviti kot bi bilo to treba,ne morem do zdravika. Tudi sim kartice za telefon nimam,k sreci imam povezavo wifi. Mocno sem sita zivljenja na treh kvadratih,med tem ko ostali zivijo v luksuzu,namrec mojo sestrico (12 let) non-stop vozijo na plesne predstave,produkcije-celo na generalko showa zvezde plesejo. Mami dela v Krki kot farmacevtka, oce pa ima zelo uspesen mizarski s.p…. Jaz pa zato, ker menijo,da sem nesposobna,be smem niti pod tus normalno. Nameravala sem pobegniti iz drzave,pa me je strah. Poskusala sem biti na cesti,pa je bil prevec mraz. Trenutno pisem knjigo,se fokusiram na umetnost in kot zmesana iscem sluzbo. Tresem se ob misli na 21. 11. 2019, ko bom postavljena pred prag,z upam da,nekaj malega denarja v zepu,ce seveda najdem sluzbo… zelim si ponovno zaziveti,se zbuditi brez migrene,pogledati skozi okno in se nasmejati.. si skuhati caj in ga brez strahu popiti. Zelim si delat jogo,brez da nad mano kricijo, da sem carovnica in da mi ta energijska “sranja” ne bodo prinesla kruha.. saj vem,da imajo prav,vem tudi,da se tako obnasajo z razlogom. Vseeno pa se mi zdi, da si vsakdo,tudi jaz,zasluzimo mir in sreco. Za stanovanje,ki ga ponujate sem pripravljena placevati najemnino,ki bi bila seveda odvisna od tega kaksno sluzbo in koliksen prihodek bom imela,in seveda koliko bom do takrat nasparala.. strah me je biti ponovno na cesti,moznosti da se temu izognem pa je malo. Stara sem sele 17 let,pred menoj je se dolgo zivljenje in za prehodno obdobje,dokler se ne postavim na noge,bi mi s pomocjo resili zivljenje. Dobesedno. Kako drugace pa bi prezivela na cesti,brez hrane, na mrzlem.. to se bo narec zgodilo pozne jeseni.. zime ne bi prezivela. Najbrs je to poletje,moje zadnje. Ce ste stanovanje ze podarili,pa upam da osebi ali druzini dobro sluzi. Srecno😊
Živjo ReicH6. Verjetno nisi opazila, da je tema iz leta 2012. Poleg tega, pa se je že takrat nekdo hecal.
Kot odgovor na hvalisanje ene, kaj vse ima. Tega stanovanja ni nihče podarjal. Verjetno ga sploh ni bilo.
Zdaj pa naprej. Veš, ti si malo zašla. Oče pač ni našel pravih prijemov. Verjemi pa, da ti je hotel samo dobro. Pač ni znal s tabo. Ker si malo drugačna in posebna.
Prav tako si izjemno trmasta in se ne zmoreš in ne znaš prilagoditi življenju v družini.
Vendar. Če si bila odličnjakinja, si gotovo pametna in sposobna punca.
Mnogo si sicer zamudila. Ali pa tudi ne.
Če bi se ti to dogajalo pred nekaj leti, bi bilo težje. Danes ti bo lažje.
Služb je dovolj. Šla boš, si našla službo, najela nekje sobo in končala srednjo šolo. Potem pa počasi naprej.
Ob delu se da študirati. Samo voljo in disciplino potrebuješ.
Če boš hotela, boš nekaj naredila iz sebe.
Če pa boš še naprej živela po liniji najmanjšega odpora, kot do sedaj, se boš pa zafurala.
Od 21. 11. 2019 je vse odvisno samo od tebe. Pojdi v svet in dokaži da zmoreš.
Ze ene petkrat sem prebrala tole in se kar mi ni jasno kako ste lahko tako ogabna oseba,da nekomu,ki ga sploh ne poznate, pod nos mecete take besede.. kaksen indigo? Smrklja? Neodgovorna?
Se bom vrnila na tole objavo,cez nekaj let, ce vas do takrat se ne bo gospod Satan vzel k sebi. V tem primeru se pa vidimo tam v peklu, ko mi boste cistil cevlje… ✌
Kaj vem. Jaz vate verjamem. To, da so te zaprli na 3 kvadrate, pomeni samo to, da te absolutno ne morejo slediti. Da ne znajo in ne zmorejo. “
Zmanjkalo jih je.
Nisi ne prvi in ne zadnji “outstander ” na svetu s talenti in sposobnostmi.
Veliko jih je bilo nerazumljenih in so težavno odraščali.
Ampak, če se boš redno šolala, bodo starši morali prispevati za redno šolanje. Nekaj malega bo že. Ostalo boš lahko zaslužila z delom preko študentskega servisa. Pa mogoče dobiš še štipendijo, če ti bo šlo.
Vrzi se v vodo in plavaj!! Boš kmalu nadoknadila, ker si zamudila.
Vso srečo, bojevnica !
jaz sem samo 5 let starejši od tebe, če te to ne moti preveč … ampak imam svojo hišo, ki sem jo podedoval od pokojne babice. Je zelo velika, zagotovo tudi prevelika zame. Ima dve nadstropji, od tega je samo etaža zelo velika že za eno štiričlansko družino, tako kot tudi prvo in drugo nadstropje. drugo nadstropje je neopremljeno, ker pri hiši nikoli ni živelo toliko ljudi, da bi drugo nadstropje bilo opremljeno. Iščem sicer eno, ki je zelo resna, tudi razgledana ter eno, ki je imela zelo težko življenje, in predvsem, da ji služba ne bo socialna podpora ampak služba, kjer bo vsak dan pridno delala in isto pomagala sofinancirati za zvezo, tako kot pač to delajo partnerji med sabo.
Mogoče sem čuden za brat, ampak od nekdaj bi zelo rad pomagal ženskam, ki nimajo ničesar ali pa so fizični in psihično čisto na tleh zaradi staršev in drugih iz njene bližine. Problem je, da nimam take nadnaravne moči, da bi vsem pomagal.
Spoštovani, nedavno sem v jeseni življenja začela novo življensko pot-ne bom tarnala nad kruto preteklostjo, boleznijo, ki me spremlja…imam skromno stanovanje, ki ga bom (upam 🙏), čez 10let izplačala…
Prepričana sem, da človek več ko daje, več ima, ni večje sreče kot osrečiti nekoga…
Stanovanje bi poklonila bratu, ki je preživel kruto otroštvo, kruto mladost in živi kruto sedanjost…samo zato ker se je rodil “drugačen” 😢 kot, da si človek lahko izbira…. Bori se vse življenje s tem…tako srčna oseba je, poštena, delovna-LE RODIL SE JE “DRUGAČEN”, a vseeno je moj brat in rada ga imam z vsem srcem. Ljubljana bi bila zanj “novo življenje”.
Vera, upanje, ljubezen… 🙏
Hvala, da lahko upam na boljši jutri…
Spoštovani, nedavno sem v jeseni življenja začela novo življensko pot-ne bom tarnala nad kruto preteklostjo, boleznijo, ki me spremlja…imam skromno stanovanje, ki ga bom (upam 🙏), čez 10let izplačala…
Prepričana sem, da človek več ko daje, več ima, ni večje sreče kot osrečiti nekoga…
Stanovanje bi poklonila bratu, ki je preživel kruto otroštvo, kruto mladost in živi kruto sedanjost…samo zato ker se je rodil “drugačen” 😢 kot, da si človek lahko izbira…. Bori se vse življenje s tem…tako srčna oseba je, poštena, delovna-LE RODIL SE JE “DRUGAČEN”, a vseeno je moj brat in rada ga imam z vsem srcem. Ljubljana bi bila zanj “novo življenje”.
Vera, upanje, ljubezen… 🙏
Hvala, da lahko upam na boljši jutri…
Pri 61 letih, sedaj zelo bolna in po celoživljenski skrbi za bolno mamo ( ki je zdaj več ni tukaj), skrbi za psihično bolno sestro (šizofrenija) in kot samohranilka, finančno ne morem poskrbeti za nakup doma. Če je stanovanje še na voljo, bi bila presrečna končno imeti dom in vsesplošni mir, po meni, ta dom bi ostal hčerki, ki ravnotako živi v najemu . Hvala ne glede na odgovor in želim vam vse najboljše!
Forum je zaprt za komentiranje.