Po 6 letih še vedno ne morem preboleti bivšega partnerja in ga tudi ne bom
Spoznala sem ga pri 19tih. On je bil tedaj 21. Če pomislim še enkrat bi lahko rekla, da je bila to ljubezen na prvi pogled. V bistvu sva se zlila skupaj v vsem, zame je bil idealen v vseh pogledih in skoraj prepričana sem, da sem bila tudi jaz njemu. Bila sva skupaj 8 let. Tudi prijatelji, znanci in družina so naju imela za perfekten par. Tudi kregala se nisva, no seveda so bili spori ampak nikoli nič večjega. Prej sem imela nekaj krajših najstniških zvez, ampak nič resnega. Z njim pa je bil vsak dan pravljica, res sva bila srečna dan za dnem. V teh letih sva dokončala fakulteto, si dobila dobri službi in zadnje leto tudi stanovanje.
Potem pa je prišel dan, ki je bil mislim da začetek konca. Njegov brat se je smrtno ponesrečil v avtomobilski nesreči. To ga je zelo prizadelo, saj sta bila v zelo dobrih odnosih. Spremenilo ga je, večkrat je šel tudi na pijačo s kolegi in prišel pijan domov ampak sem vse razumela. No po dveh mesecih tega trpljenja mi pa sredi dneva (prav spomnim se bila je sobota) pove, da ne moreva več bit skupaj. Da si želi stran, potovat, v neznano. Kakšna dva tedna sva se še pregovarjala, kregala (govorila sem mu da naj poišče pomoč zaradi brata) ampak nič ni hotel slišat, rekel je samo da morava končat. Nekako sva se grdo razšla, v jezi, saj mi je rekel, da ne bova nikoli več skupaj. Blokirala sem ga povsod, vem da je potem pustil službo in res odšel potovat. Od takrat nisem več slišala zanj, saj starši živijo na drugem koncu Slovenije.
No, to je bolj kratek opis, kaj se je zgodilo ampak… sedaj imam 33 let in po šestih letih tega razhoda ga še vedno ne morem pozabit. Vsak dan se večkrat spomnim na njega in še vedno pridejo čustva na plan. Od takrat je moje življenje zavito v osamljenost in črnino.
V teh 6 letih sem sprobala praktično vse, bilo je obdobje ko sem šla na desetine zmenkov, obdobja ko sem začela ponovno “žurat” in bila z več različnimi moškimi ampak nič od tega ni pomagalo. Preprosto nima konkurence. Sedaj sem sprijaznjena s tem, da ga nikoli več ne bo in tudi sprijaznjena z dejstvom, da bom ostala sama do konca življenja. Še vedno grem na kakšen zmenek tu pa tam, ampak bolj kot ne samo potrdi moj prejšni stavek. Poiskala sem tudi psihiatrično/terapevtsko pomoč, bila 1,5 leta na vseh možnih antidepresivih (ki sem jih na koncu obžalovala).
Danes sem vredu, sprijaznjena in hkrati mislim, da v življenju lahko ljubimo le enkrat in eno osebo (če sploh).
Ima še kdo od vas podobne izkušnje, pri katerem je srce ostalo samo pri enem/eni?
No, dogodki v zivljenju nas vsekakor spremenijo. Verjetno tudi odprejo oci, kje smo in kje hi si zeleli biti.
Po tako tragicnem dogodku nekako najdem razumevanje za tvojega partnerja. Vsako zalovanje zahteva svoj cas in vsak zaluje na svoj nacin. Verjetno je tvoj partner potreboval odmik od znanega okolja, da v miru uredi misli. Verjetno odobrenja potrebnega casa s tvoje strani ni dobil in posledice so tu.
No – po tolko letih se je verjetno tudi on spremenil na nacin, da kakrsnega se ti spomnis zivi le se v tvojem spominu.
Mogoce – kdo ve – tudi on pomisli parkrat na dan nate.
Kakorkoli – glede na to, da sem vecni optimist – bi kaj vsekakor navezala stik in preverila, ce je iskra se tm, kaj se dogaja z meni ljubo osebo, dobila po tolkih letih odgovore, po katerih bi lahko nadaljevala svoje zivljenje mirno naprej, ugotovila, da sploh ni bilo to, kar sem mislila da je, mogoce se ponovno zaljubila,….
Kakorkoli. Na nacin kot zadeve resujes ti: in ga tudi ne bom – vodi k samohnicevanju.
Sej va ne rabis prebolet. Ti rabis zazivet v sedanjosti. Kar pa je mozno samo, ce imas spucano preteklost.
Vse dobro.
Razumem, da ti je hudo, mislim, da bi bilo vsakemu. Ne glede na to koliko časa preteče, se nam določeni ljudje tako globoko vsidrajo v nas, da jih je nemogoče čisto pozabiti, bodo vedno del nas. Žal mi je, da se ti je to zgodilo, ampak pravijo, da nam življenje nameni, kar ve da lahko prenesemo. Torej, preteklo je šest let, definitivno si na boljši čustveni poziciji, kot si bila takrat in za to si lahko čestitaš. Do tega si prišla skozi trnje, pa vendar, na koncu je vse za nekaj dobro. Kaj ti jaz svetujem? OSVOBODI SE BREMEN PRETEKLOSTI (!!!), poglej, kar je bilo je bilo, časa ne moraš zavrteti nazaj. Greš lahko samo NAPREJ. In razumem, da se to sliši zelo zastrašujoče, nihče ne ve kaj mu prihodnost prinaša, ampak življenje je kratko in ne trati več lepih dni s tem da pogrevaš stare zadeve. Poveži te dogodke bolj s tem kaj te je življenje želelo naučiti, stopi iz comfort zone-a in spoznavaj nove ljudi. Tudi tvoj bivši partner je to naredil in čas je da si fer DO SEBE in da se premakneš naprej. Nekje v tebi bo vedno delček, ki pripada njemu in to je tudi prav. Ampak obstaja še velikooo prostora za koga drugega in jaz sem prepričana da boš lahko imela njega enako ali pa še bolj rada kot tega prejšnjega. Veš, ljudje po navadi ugotovimo česa smo sposobni (čustveno) šele ko se znajdemo v takšnih situacijah. Zato, naj te preteklost ne ohromi, ostali so ti lepi spomini, ker se pa od spominov ne da živeti, si pa daj sama sebi še eno priložnost in pojdi naprej. Osvobodi se.
p.s. Morda še nisi pripravljena na naslednjega partnerja in to je popolnoma V REDU. Imaš še dosti časa, raje se posveti sebi, svojemu zdravju, počutju. Ljudje prebolevamo na različne načine, različno dolgo, ampak vse enkrat mine. Bo prišel dan, ko se boš vstala in bo vse skupaj le še en spomin. Verjemi mi.
Želim ti vse dobro in zaupaj sama sebi,
Mija
Mi je žal zate. Kot si napisala, si res probala že skoraj vse, a mogoče ga globoko v sebi res nočeš, ne moreš spustiti.
Hkrati pa mislim, da mogoče on čuti enako. Zdi se mu, da moraš na nek način še priti v kontakt z njim, da boš stvari lahko postavila na svoje mesto, tako ali drugače. Kot da je nekaj odtalo nedorečeno. Prek njegovih staršev probaj izvedeti kaj o njem, priti v stik z njim. Mogoče boš takrat lahko zares zaključila, ali pa se bo izkazalo, da je bil vse skupaj le dolg premor med vama.
Vso srečo!
Življenje piše čudne, tudi unikatne zgodbe.
V mladosti sem spoznala fanta, s katerim sva bila kratek čas par. Imela sva se lepo, nato pa sva se razšla, ker nisva znala komunicirat in razčistit nekatere stvari.
Potem sva šla vsak svojo pot, si ustvarila vsak svojo družino in nisva imela stikov. Zdaj na “stara leta” pa sva se zopet našla in vse je zopet vzplamtelo, čustva so veliko bolj intenzivna kot v mladosti.
Draga avtorica, prepusti se življenju, ker vse kar ti je usojeno bo prišlo k tebi, kar ti ni, pa bo šlo svojo pot in tudi to bo prav.
Jp babe, take ste. Mene tudi bivša še šest let po ločitvi napada po vseh koncih.😁 Ravno včeraj bil še vedno na sodišču (6 let po ločitvi,to ni res), sem sodnici povedal, tri tisoč strani spisa imate na mizi, sramota, pa še kar bi ona nalagala in lagala, ko usta odpre se zlaže in vi ji eno uro pustite lagat, 3000 strani. Sem vstal, jaz grem, sodnica meni, “vsedte se nazaj”. Naaljujem. Vse skup ni vredno nič, cel sistem, z vami vred. Če niste vi sposobni usatvit divjanje babe, jo bom jaz na svoj način…..upam, da je res bila zadnja razprava, vsaj tako je sodnica na koncu obljubila, ko se je le strinajla z mano, da imam prav, da je res absurdno vse skupaj…Uf, je bilo burno, ko popizdim, zavezuje me pa nič, v družinski zadevi me ne more nihče prisilit, da sem tam in tudi lahko vsatnem in grem kadarkoli, pošljem vse v 3pm, kar sem že večkrat do sedaj storil.😂
Ti se pa tako rad hvališ z vsem, da sploh ne vem kako pri pizdi materni imaš čas viseti po cele dneve na monu?! Spravi se že delat nekam v službo, presneti socialec zarukan! Res si prizadet.
[/quote]
Ja, tako je, kot povem, babe se zaradi nore riti ločujejo, potem pa vsaka poštudira, da se je zajebala in nikoli do smrti ne neha noret.
Če ti ubogo rabiš cel dan viset na monu, da skropucaš en post, moraš vedet, da smo nekateri vsaj tisočkrat bolj funkcionalni in vsestranski, da je odgovor multinčnemu čisto spotoma. 😂
Ja, tako je, kot povem, babe se zaradi nore riti ločujejo, potem pa vsaka poštudira, da se je zajebala in nikoli do smrti ne neha noret.
Če ti ubogo rabiš cel dan viset na monu, da skropucaš en post, moraš vedet, da smo nekateri vsaj tisočkrat bolj funkcionalni in vsestranski, da je odgovor multinčnemu čisto spotoma. 😂
[/quote]
Se ni ona ločila, ampak je on pustil njo.
Več vas je svetovalo, naj ga kontaktira, ampak ne končajo se vse zgodbe tako idilično, kot ste pri tem mislile. Avtorica mora biti pripravljena tudi na to, da si je on ustvaril v tem času življenje z drugo, mogoče že tudi otroke,….. Ni nujno oz. je zelo malo verjetno, da čaka in misli le na njo. Ali je avtorica pripravljena na to, da ona mogoče le ni bila “tista prava”, pa nisem čisto prepričana glede na njen post.
Tudi to, kar je že bilo omenjeno, je treba upoštevat. Ona idealizira njega in odnos. V 6ih letih sta se verjetno spremenila oba in prav možno je, da sta rasla vsak v svojo smer. Veliko žensk po razhodu in prvotni jezi in žalosti, tudi v primeru nasilja ali prevare, idealizira partnerja in ne zna it dalje. To je problem, ki ga mora razrešit. Lahko je težava v tem, da pri sebi ve, da bi ga lahko bolj podprla, razumela, bila bolj potrpežljiva, mogoče bi danes drugače reagirala. Se pravi jo grize vest in ne more odpustiti sebi. Ali pa išče izgovor za stanje v bratovi nesreči, ampak je ta le privabila iz partnerja to, kar je bilo v njem in bi na plan prišlo ob drugi večji krizi.
Kakorkoli, 6 let je res dolga doba. Kontakt z njim je lahko rešitev, če je resnično pripravljena na vse, da je ne bi kaj še bolj potisnilo v brezno tesnobe in depresije. In pa delo na sebi, da res vse ne gre vedno tako, kot smo si zamislili in so stvari na svetu, na katere nimamo vpliva. Ja, tudi kak sanjski nam uide.
Življenje ni potica. Tudi razočaranja so del našega življenja. Iz lastnih izkušenj ti povem, da skoraj ne poznam človeka, ki ga ne bi doletelo razočaranje, predvsem na ljubezenskem področju. Srečni tisti, ki imajo samo enega partnerja in niso nikoli dali čez stiske, kako je, če te nekdo pusti, pohodi, razočara.
Kar je bilo, je bilo. Nič več se ne da spremeniti. Žal mi je, da se je tvojemu bivšemu fantu zgodilo, kar se je. Ni edini. To ne more biti razlog in opravičilo za njegovo popivanje, čudaštvo in za to, da je odšel. Ne išči ga več. Po šestih letih si najbrž nimata več kaj povedati. Škoda je zate, ker si zapravila toliko let življenja za brez zveze. Živi svoje življenje. Ne sili se v neke neperspektivne zveze. Življenje ti bo prineslo, kar pač bo.
Ne razmišljaj stalno o njem, kot o nekem idealnem partnerju, ker to ni. Ob prvi preizkušnji je pokazal, kakšen je. Si predstavljaš, da bi živela skupaj in bi vama npr. umrl otrok? Želim ti vso srečo.
Kot bi brala svojo zgodbo.
No jaz sem ga poiskala, sva šla na par kavic, sprehodov.
Še vedno je krasen človeka, a nič na njem ni več po mojem okusu. V 10 letih sva šla popolnoma v različne smeri glede političnega prepričanja, družine, prostega časa, do malenkost kot so npr. kaj je ustrezen avto, bicikel, hrana.
Če bi morala sedaj živeti s to osebo bi se verjetno grdo razšla po 3 mesecih. In isto bi on rekel zame, sploh ne more verjet, da sem takšna kot sem.
Ja se mi pa še kolca po tisti energiji, pripadnosti, varnosti, zaupanju.
Kot me je nekdo kak dan ali dva nazaj poučil, da se klin s klinom zbija, bi rekla, da je tako pri razmerjih, novo nastane zato, da gre staro-propadlo v pozabo in ta cikel traja tako dolgo, dokler oseba ne spozna samega sebe, šele takrat je sposobna najti in ohraniti pravo razmerje s sebi kompetentnim človekom.
Forum je zaprt za komentiranje.