Po 6 letih še vedno ne morem preboleti bivšega partnerja in ga tudi ne bom
pisi za kavico na fanpit23@gmail.com lp
Zdaj pa pomisli še na tole: nn pa sedaj v zvezi z drugo in ima morda tudi že tudi kakšnega otroka…. Hmmmmmmm…….
Moški hitreje predelajo in oddelajo, brez skrbi. On je brata “odžaloval”, očitno tudi njo pozabil in jo pač smatra kot del tega obdobja s tragedijo – čeprav ona ni nič kriva, je del obdobja tragedije in verjetno z njo ne želi imeti nič več, ker bi ga vse spet spominjalo na tisti čas… Pač nekateri tako razmišljajo, odrežejo, predelajo in gredo naprej. Ker če mu bi bilo do avtorice, bi jo verjetno v teh preteklih 6ih letih kontaktiral, se opravičil in bi se pogovorila. tako pa – nima smisla.
Ko prebolevamo osebo, moremo iti skozi več faz. Očitno še nisi dala skozi vseh faz. Si bila v času prebolevanja sploh jezna nanj ali si ga samo kovala v zvezde in ga pomilovala, ker mu je umrl brat? Imaš pravico biti jezna nanj, kako sta zaključila, kako te je prizadel in razočaral. Ne kuj ga več v zvezde. Ni bil toliko človek, da ko je prebolel izgubo brata, da bi se dobil s teboj in se pogovoril, da se pač s teboj ne vidi več. Nisi mu bila toliko vredna, samo odpikal te je, si si to zaslužila od njega?!
nepopisljiva ljubezen, 11.09.2020 ob 13:58
Spoznala sem ga pri 19tih. On je bil tedaj 21. Če pomislim še enkrat bi lahko rekla, da je bila to ljubezen na prvi pogled. V bistvu sva se zlila skupaj v vsem, zame je bil idealen v vseh pogledih in skoraj prepričana sem, da sem bila tudi jaz njemu. Bila sva skupaj 8 let. Tudi prijatelji, znanci in družina so naju imela za perfekten par. Tudi kregala se nisva, no seveda so bili spori ampak nikoli nič večjega. Prej sem imela nekaj krajših najstniških zvez, ampak nič resnega. Z njim pa je bil vsak dan pravljica, res sva bila srečna dan za dnem. V teh letih sva dokončala fakulteto, si dobila dobri službi in zadnje leto tudi stanovanje.
Potem pa je prišel dan, ki je bil mislim da začetek konca. Njegov brat se je smrtno ponesrečil v avtomobilski nesreči. To ga je zelo prizadelo, saj sta bila v zelo dobrih odnosih. Spremenilo ga je, večkrat je šel tudi na pijačo s kolegi in prišel pijan domov ampak sem vse razumela. No po dveh mesecih tega trpljenja mi pa sredi dneva (prav spomnim se bila je sobota) pove, da ne moreva več bit skupaj. Da si želi stran, potovat, v neznano. Kakšna dva tedna sva se še pregovarjala, kregala (govorila sem mu da naj poišče pomoč zaradi brata) ampak nič ni hotel slišat, rekel je samo da morava končat. Nekako sva se grdo razšla, v jezi, saj mi je rekel, da ne bova nikoli več skupaj. Blokirala sem ga povsod, vem da je potem pustil službo in res odšel potovat. Od takrat nisem več slišala zanj, saj starši živijo na drugem koncu Slovenije.
No, to je bolj kratek opis, kaj se je zgodilo ampak… sedaj imam 33 let in po šestih letih tega razhoda ga še vedno ne morem pozabit. Vsak dan se večkrat spomnim na njega in še vedno pridejo čustva na plan. Od takrat je moje življenje zavito v osamljenost in črnino.
V teh 6 letih sem sprobala praktično vse, bilo je obdobje ko sem šla na desetine zmenkov, obdobja ko sem začela ponovno “žurat” in bila z več različnimi moškimi ampak nič od tega ni pomagalo. Preprosto nima konkurence. Sedaj sem sprijaznjena s tem, da ga nikoli več ne bo in tudi sprijaznjena z dejstvom, da bom ostala sama do konca življenja. Še vedno grem na kakšen zmenek tu pa tam, ampak bolj kot ne samo potrdi moj prejšni stavek. Poiskala sem tudi psihiatrično/terapevtsko pomoč, bila 1,5 leta na vseh možnih antidepresivih (ki sem jih na koncu obžalovala).
Danes sem vredu, sprijaznjena in hkrati mislim, da v življenju lahko ljubimo le enkrat in eno osebo (če sploh).
Ima še kdo od vas podobne izkušnje, pri katerem je srce ostalo samo pri enem/eni?
Poročena, oba. Ljubezen na prvi pogled, ki traja dvajset let. Zaradi okoliščin sva še vedno vsak del svoje družine, nisva skupaj. On je že trikrat odšel od doma, začel bi na novo z menoj, na koncu je popustil ženinim grožnjam in se vrnil. Odšla že večkrat od njega, tudi zadnji dve leti, vendar mislim na njega vsak sleherni dan. Ne mine me, čeprav si želim normalno življenje. Problem je v tem, da si pa življenja ne predstavljam brez njega. Ne morem ga ne pozabiti, ne preboleti. Zakleto.
Ne mine te, ker nisi dobila to kar si želela. Idealiziraš nekoga, ker ga ne poznaš in se mučiš za brezveze. In ni se vrnil k ženi, ker je naredila celo štalo, vrnil se je zaradi nje…ker mu pomeni več kot ti. Če kdo, so pa moški tisti, ki bojo za sabo pustili otroke in bivšo, da so lahko z žensko, ki jo ljubijo. Ta tvoj tebe sigurno ni, si pa verjetno bila tista xy, ki mu je dokazala, da je žena ena in edina…no,dokler se ne bo mogoče res zaljubil v drugo.
Mi pa ni jasno, zakaj ostajaš z možem…a če bi ljubček spakiral, bi pa lahko odšla? Ne upaš biti sama?
Če ti je tako všeč, potem naredi kaj, da prideš v stik z njim. Najmanj kar lahko narediš je, da mu izpoveš občutke in ljubezen. Je pa možno, da boš ugotovila, da se je spremenil in da ti takšen kot je niti ni več všeč. Verjetno pa je, da je z drugo. Sta pa kot vidim enake sorte: on je zaradi brata odrinil najljubše od sebe, ti si zaradi njega od sebe odrinila druge moške.
Kaj naj ti rečem? Imaš eno življenje, jaz bi ga skušala živeti in ne bi dramatizirala z nostalgijo kako je bilo … Daj življenju priložnost, takšno ali drugačno.
Draga citatka tega sporočila. Vse bo ob svojem času. Tud jaz imam taksen primer. Ampak sedaj sem super, srečna kot prej nikdar. Tudi meni je srce paralo in bila sem sigurna da nebom nikoli prebolela. Da ti opišem kar sem storila jaz.
z bivsim sem navezala kontakt, sva se pogovorila in po pogovoru ostala dobra prijatelja. Čeprav ni več mon partner ampak ga imam v svojem življenju in se zmeraj je na posebnem mestu v mojem srcu. Ampak sedaj ko sva prijatelja mi je boljše in bolj čudovito, ko zelim vedet kako je izvem in to mi zadosca. Spoznala sem vmes sedaj novega partnerja, pred zvezo sem mu povedala da sva z bivsim v kontaktu in je to sprejel. Tud onadva sta se med seboj spoznala. Zelim ti povedat, da imam partnerja boljsega kot bi si lahko zelela, ceprav sem bila prepricana, da je bivsi pravi zame ampak ne ni tako. Dala sem sama sebi priloznost za sreco in sem jo dobila.
probaj stopit v kontakt in razcistita sboj razhod, videla bos da ti bo od takrat naprej lazje. Daj sebi moznost, da si srecna in daj nekomu moznost da te na novo osreci. Da nebos izpustila pravega partnerja mimo sebe. Ne obstani na istem mestu ampak se prestavi naprej. Želim ti vso sreco
Ohhh, mladenka – stara si šele 33 let… Vse še imaš pred seboj, Bodi srečna in vesela, da nista spočela potomcev. Tale bivši ke bil upravljalec tvojega življenja. Verjetno tudi tvoj prvi intimni, si se navezala tudi na njegovo mednožje. Probaj še kaj drugega, tako čustveno, kot meseno in boš spoznala, da je bil tvoj bivši en naveden pezde, ki te ni bil vreden. Pa srečno!
Ne gre iz mene, 25.09.2021 ob 23:33
Poročena, oba. Ljubezen na prvi pogled, ki traja dvajset let. Zaradi okoliščin sva še vedno vsak del svoje družine, nisva skupaj. On je že trikrat odšel od doma, začel bi na novo z menoj, na koncu je popustil ženinim grožnjam in se vrnil. Odšla že večkrat od njega, tudi zadnji dve leti, vendar mislim na njega vsak sleherni dan. Ne mine me, čeprav si želim normalno življenje. Problem je v tem, da si pa življenja ne predstavljam brez njega. Ne morem ga ne pozabiti, ne preboleti. Zakleto.
najdi si drug, svoboden penis, ne poročenega in se loči od moža. In zanj velja isto – naj si najde neporočeno vulvo.
Nekateri nikoli ne preboli. Jaz ne bom nikoli. Na Netflixu je bil ravno en dober film, romantična komedija, ko se tip odloči za evtanazijo. Neka punca ga zapelje, se imata fajn, misli da ga je spreobrnila, ampak ne. Na koncu ji pove da si ni premislil. In gre na evtanazijo. Jaz ti svetujem da svoje življenje posvetila drugim, tako kot delam jaz. Ljubezen ti ni namenjena, zato ti daj tisto česar nimaš. No druga opcija je egoistična- evtanazija. Ampak nismo zato na svetu da vzemamo, dajaj !
Terapevtska hipnoza …
Forum je zaprt za komentiranje.