Od ljubezni se ne da živeti

Konec koncev kar naprej poudarjate, da je treba poslušati sebe. Ženska, ki jo zanimajo premožni moški, se torej tega vašega nasveta v popolnosti drži le, če vzame premožnega moškega.

Berem in berem pa mi ni nič jasno zakaj toliko postov in filozofije, če se pa človek okrog ozre in vidi, da podobni gredo skupaj.
Ne, ne zbereš na podlagi finančnega stanja. Je pa dejstvo, da recimo bogati gre na križarjenje in mogoče bo tam srečal svojega partnerja, ki bo tudi bogat. Reveži ne hodijo na križarjenje.
Podobni finančni status, podoben način življenja. In potem se taki srečajo.
Jaz osebno bolj težko naletim na bogatega moškega, če se ne sučem v takih krogih. Sučem se v krogih, kjer smo približno na istem. Podoben standard. Torej je največja verjetnost, da bom našla moškega s podobnim standardom kot ga imama jaz.
Težko si predstavljam, da je en bogat, privošči si vse mogoče in se spozna z nekom, ki je na minimalcu. Saj se še za začetno druženje ne bosta mogla zmenit. ker si drugi ne bo mogel privoščit.
Imam izkušnje s tipi, ki so si že prvo srečanje predstavljali kot drago smučanje. Ko sem povedala, da je to zame predrago, so ponudili, da mi vse plačajo. POvedala sem, da nisem na prodaj.

Meni se pa zdi in tudi opažam oz. sem opažala, da so v mladosti materialne razlike manj pomembne (pustimo ljudi, ki načrtno iščejo denar), če ne celo nepomembne, saj pri 20 recimo nihče nima ničesar in par lahko gradi skupaj. Medtem ko se pri 30, 35 ta slika mogoče malo obrne. Takrat ima človek že izoblikovan življenjski slog in ga zaradi partnerja težko spreminja na skromneje … Čustva so lahko še tako močna, a mislim, da so v dosti primerih pri tej točki premalo, da bi lahko šlo dalje. Tako da se deloma strinjam s Spiderjevim komentarjem – materialne razlike se nekje poznajo.

Načrtno iskanje premožnih partnerjev – hja, za znosno življenje morajo biti zraven vseeno tudi čustva. Težko si predstavljam, da se kdo prostovoljno odloči delati proti svojemu telesu, ki se upira partnerju, in tako živi 20, 30 let. Pa saj se takšna zveza ne more končati drugače kot s kako kronično ali hudo boleznijo. Vsaj meni se zdi, da bi me začel kar rak razjedat, če bi se lupčkala z nekom, ki mi ne bi dišal.

Jaz bi izobrazbo popolnoma spustila, situiranost pa dodala zelo pogojno.

Meni se pa zdi, da je to recept za ločitev 🙂 … namreč v vseh primerih, ko “ostalo” ne pride samo, ostane le ločitev. Vrednote (in ja, tudi odnos do denarja in materialnih dobrin) so temelj vsake uspešne veze.[/quote]Če upoštevaš tisto kar je Latissa napisala lahko odpade tisti Pandorin del o materialnem stanju partnerjev, ker če se karakterno ujemata se bosta tudi “denarno ujela”.
Je pa Pandorin “denarni pogled” nekako izven tega okvirja in kaže na to, da se mnogokrat ujameta bolj po finančni plati kot pa karakterno. Tu ne gre za to, da imata oba prib. enako, gre bolj za to, da se najdeta dva, ki jima materialno bogastvo pomeni več kot pa “čustveno bogastvo”. Tako je lahko eden reven kot cerkvena miš drugi pa premožen in se ujameta v odnosu, ko se eden nekako podreja drugemu zaradi finančnih ugodnosti, drugemu pa tudi ustreza, ker si je nekako “kupil” partnerja s svojim “bogastvom”….

Saj ne moremo izbirati koga bomo imeli radi in s tem določiti, da želimo imeti radi le tiste, ki imajo denar.
Materijalne dobrine še niso garancija za uspešno vezo. Bolj kot gledamo skozi materijalizem, manj sreče imamo pri iskanju partnerja, ker s tem zanemarjamo njegov karakter.
Včasih se mi zdi, da nekateri že verjamete, da je tudi ljubezen možno kupiti z denarjem. Ali pa smo res že tako daleč….

[sub][/sub]

Sem drugačnega mnenja. Menim, da je to, koga bomo ljubili, odločitev. Zavestna. Jaz sama se odločim, koga bom imela rada, kdo me ni vreden, do koga bom negovala čustva, do koga “zavrgla”.

Enako velja tudi za zaljubljenost. Lahko se zavestno odločamo v koga se bomo zaljubili, do koga gojili čustva naklonjenosti, se želeli videvati z njim/njo itd.

No, tle se pa ne strinjam. Zaljubljenost ni zavestna odločitev, po mojem mnenju gre bolj za “nagon”, “kemijo” ipd. Možgančki začnejo pošiljat signale, naval hormonov itd itd

Pač obstajamo izjeme, ki se lahko zaljubimo oz. obljubimo kot bi preklopil stikalo, odvisno od tega kakšne signale in interes izkazuje druga stran.

Pač obstajamo izjeme, ki se lahko zaljubimo oz. obljubimo kot bi preklopil stikalo, odvisno od tega kakšne signale in interes izkazuje druga stran.[/quote]
Srečnež ti, ko lahko potem ostaneš celo življenje zaljubljen. 🙂

Stikalo, Marko, stikalo. Če druga stran izkaže interes, se zlahka zaljubimo in še lažje odljubimo, ko začne kazati da z druge strani ni nekega interesa 🙂

Katera pa ne bi kazala interesa na drugi strani, ko je nekdo, v katerega se je zaljubila, še vedno zaljubljen vanjo? 🙂 A niso to sanje vsakega?

Marko, govorim o primeru ko ona z dejanji kaže interes, pa se potem naenkrat vse spremeni. Takrat tudi jaz izgubim interes zanjo.

Torej še nikoli nisi bil nesrečno zaljubljen ali pa žalosten zaradi neizpolnjene ljubezni(zaljubljenosti)…?

:)))))))))))))))))))))))

MIslim, da pa vseeno ni tako hudo 🙂

živim s fantom v najemu skoraj leto dni, že pred tem pa je bil brezposeln. Jaz sem diplomantka, on pa s končano osnovno šolo. Doma si delo razdelimo, nobenemu od naju ni nič težko, vse si vedno pravično razdeliva. Res je, da živiva “na tesno”, ampak sva še vedno presrečna, ker imava en drugega…in tukaj ne denar, ne izobrazba nimata vloge…ampak samo in izključno obnašanje, karakter, spoštovanje, ljubezen, ipd.. Tako, da jaz žal ne razumem ljudi, ki se na podlagi situiranosti oz. premoženja ali izobrazbe odločijo ali se bodo z nekom spustili v razmerje ali ne…Največji problem zaradi njegove brezposelnosti je ta, da se v taki situaciji nočeva odločiti za otroka, čeprav si ga noroooo želiva…zato komaj čakava, da še on dobi službo in se spraviva v akcijo 🙂

Stikalo, Marko, stikalo. Če druga stran izkaže interes, se zlahka zaljubimo in še lažje odljubimo, ko začne kazati da z druge strani ni nekega interesa :)[/quote]

Jaz bi rekel, da ščemenje v jajcih še ni zaljubljenost.

Lepo se bere ta zgodba, a to je prej izjema, kot pravilo.

Sej ne gre za situiranost in premoženje. Jst takega partnerja ne bi mogla imet, pa ne zaradi denarja. Nekdo, ki ni končal niti srednje šole, brez višjih ambicij in ciljev? ČE srednje šole ni želel končati, mu manjka vizija prihodnosti, cilji v življenju. Če je želel, mu manjka vztrajnosti in moči. Težko bi se ujela s takim luzerjem.

Izobrazba ni vse. Ima pomembno vlogo le takrat, ko je odraz nečesa (kulture, razgledanosti stila življenja, ipd.). Sama po sebi je le popisan papir, in tako kot ne igra vloge pri iskanju službe, ne igra vloge niti pri iskanju partnerja.

Izobrazba je danes devalvirala kot ničvreden evro. Vsak je že diplomant neke šole, samo malokdo res služi na ta račun, ker so plače za izobražence danes večinoma nižje, več zasluži dober šofer ali mehanik.

Mogoče enkrat. Kvečjemu sem zaradi neizpolnjene ljubezni oz. zaljubljenosti sam pri sebi zaklel, takoj zatem pa vse skupaj pozabil in šel naprej.

Naj me še tako ščemi v jajcih, ne bom seksal s punco s katero nisva par.