Nova poznanstva v letih med 50 – 60 ,

Uf, ja, še dobro, da “vas” imamo. 🙂

Zadnjič sem srečala eno gospo 60+, ki zelo misli in počne “tiste” stvari s svojim 47 letnim ljubčkom, ki jo obožuje.

ne obupaj nikoli ,jaz še vedno verjmem da bom našel sorodno dušo-oglasi se mi na ZS-lp

Če bi moški znal z žensko in ženska z moškim in oba sposobna vsaj delnega prilagajanja drug drugemu, sodišča ne bi imela dela z razvezami.
V kolikor se najdeta dva, ki se imata resnično rada, ki se znata prilagajati, znata poslušati in se pogovarjati in se vsaj malo truditi, da strast med njima ne zamre….to je tisto pravo in večno.Vem, da imajo nekateri srečo, da se najdejo pravi za skupaj in je njihova ljubezen večna. Vesela sem zanje.
Jaz nisem imela te sreče, ne prvič in ne drugič. Ne zvračam krivde na moška, saj mislim, da samo nisem izbrala pravih moških zase, saj sem se obakrat trudila in prilagajala izključno jaz. Pri 50+ sem prepričana, da bi zdaj, ko znam bolje prisluhniti svojim občutkom našla pravega, vendar nimam energije za nov začetek in posledično tudi želje ne.
Tako z možem živiva drug mimo drugega. On se, kot že celo življenje, zamoti s Tv-jem in občasnimi obiski po bifejih, jaz pa s svojo službo, vnučki in obilico dela doma.Kljub polni zaposlenosti mi pogosto povzroča težave libido.Občasno si privoščim ljubimca ali pa poskrbim sama zase in nekako kar gre. Bolje tako, kot, da bi pričenjala z neko novo stalno zvezo….saj ni zagotovila, da čez nekaj let ne bo enako, kot je s sedanjim možem in, kot je bilo s prvim..
V bistvu sem želela samo povedati, da sem v slabem partnerstvu , da od moža nimam ničesar lepega, a sem kljub temu zadovoljna s svojim življenjem. In to je to.

To je pa nekaj najhujšega, skoraj za obisk psihiatra. Govorim iz lastnih izkušenj.

še dobro, da nas ni kot kitajcev, indijcev — koliko klobasanja bi bilo šele potem ☺