Niz dogodkov – Nizka samopodoba
Kar pa je lahko ravno tako naporno oziroma razočarajoče, kot če bi jo od drugih. Saj nekoč se boš naveličala. Ni pa nič narobe, če strudiš, ampak napake si prav tako lahko dovoliš, ko se zgodijo.
Verjetno so te doma precej kritizirali, brez da bi ti pokazali, da napake so del življenja.
Ni enostavno, se pa seveda da. Enostavno se zdi šele potem, ko to dosežeš. :)[/quote]
Opa, pa ne da si ti bivši perfekcionist?:)) Zdaj ti je vse dol padlo?:))[/quote]
Vse pa še ne. 🙂
Ne vem, če sem bivši perfekcionist, vem pa, da ko se človek znajde v brezizhodnem/težkem položaju, občuti težo/stisko, ker ne najde izhoda. Ko je pa zunaj, pa se mu zdi smešno, kako ga ni prej našel.
Tvoje težave so le zato, ker ne izraziš svojih čustev. Oziroma jih prefiltriraš, da za zunanjega opazovalca zgledaš popolna in brez težav. In to je delovalo, dokler nisi imela večjih težav, nisi niti čutila velikega bremena in s tem ne problema.
Zaradi nakopičenih negativnih občutkov, ki te razžirajo in jemljejo energijo, pa se počasi sesedaš pod vsem tem pritiskom, ki ga nosiš v sebi.
In namesto, da bi nehala opravičevati partnerja, ker kao ne zna prisluhniti ter iskati načine, s kakšnim obližom prekriti svojo gnojno rano, si raje priznaj resnico ter zaupaj partnerju in še komu drugemu, ki ti bo prisluhnil in pokazal razumevanje.
Tvoje težave so le zato, ker ne izraziš svojih čustev. Oziroma jih prefiltriraš, da za zunanjega opazovalca zgledaš popolna in brez težav. In to je delovalo, dokler nisi imela večjih težav, nisi niti čutila velikega bremena in s tem ne problema.
Zaradi nakopičenih negativnih občutkov, ki te razžirajo in jemljejo energijo, pa se počasi sesedaš pod vsem tem pritiskom, ki ga nosiš v sebi.
In namesto, da bi nehala opravičevati partnerja, ker kao ne zna prisluhniti ter iskati načine, s kakšnim obližom prekriti svojo gnojno rano, si raje priznaj resnico ter zaupaj partnerju in še komu drugemu, ki ti bo prisluhnil in pokazal razumevanje.[/quote]
Dragi Robi. Bojim se da imaš čisto prav glede tega dela, stvari introvertiram in jih razgrajujem v sebi ter tega hkrati (skoraj) nikoli nikomur ne pokažem…
Tvoje težave so le zato, ker ne izraziš svojih čustev. Oziroma jih prefiltriraš, da za zunanjega opazovalca zgledaš popolna in brez težav. In to je delovalo, dokler nisi imela večjih težav, nisi niti čutila velikega bremena in s tem ne problema.
Zaradi nakopičenih negativnih občutkov, ki te razžirajo in jemljejo energijo, pa se počasi sesedaš pod vsem tem pritiskom, ki ga nosiš v sebi.
In namesto, da bi nehala opravičevati partnerja, ker kao ne zna prisluhniti ter iskati načine, s kakšnim obližom prekriti svojo gnojno rano, si raje priznaj resnico ter zaupaj partnerju in še komu drugemu, ki ti bo prisluhnil in pokazal razumevanje.[/quote]
Dragi Robi. Bojim se da imaš čisto prav glede tega dela, stvari introvertiram in jih razgrajujem v sebi ter tega hkrati (skoraj) nikoli nikomur ne pokažem…[/quote]
Meni se zdi pomembno, da lahko te stvari poveš nekomu, ki ti je blizu. Zgodi se, da te potem tudi bolje razume in lažje sprejme takšno, kot si v resnici in ne samo takšno, kot se kažeš navzven.
Dragi Robi. Bojim se da imaš čisto prav glede tega dela, stvari introvertiram in jih razgrajujem v sebi ter tega hkrati (skoraj) nikoli nikomur ne pokažem…[/quote]
Meni se zdi pomembno, da lahko te stvari poveš nekomu, ki ti je blizu. Zgodi se, da te potem tudi bolje razume in lažje sprejme takšno, kot si v resnici in ne samo takšno, kot se kažeš navzven.[/quote]
Zgodi se pa tudi, da ti kdo obrne hrbet, češ “že svojih težav imam dovolj, ne da se mi še tvojih poslušat”, kar sicer prizadane, ampak je pa odličen reality check kvalitete odnosov.
Meni se zdi pomembno, da lahko te stvari poveš nekomu, ki ti je blizu. Zgodi se, da te potem tudi bolje razume in lažje sprejme takšno, kot si v resnici in ne samo takšno, kot se kažeš navzven.[/quote]
Zgodi se pa tudi, da ti kdo obrne hrbet, češ “že svojih težav imam dovolj, ne da se mi še tvojih poslušat”, kar sicer prizadane, ampak je pa odličen reality check kvalitete odnosov.[/quote]Ja, zelo verjetno, odvisno s kom imaš opravka. Potem vsaj veš, kje si z nekom.
Zgodi se pa tudi, da ti kdo obrne hrbet, češ “že svojih težav imam dovolj, ne da se mi še tvojih poslušat”, kar sicer prizadane, ampak je pa odličen reality check kvalitete odnosov.[/quote]Ja, zelo verjetno, odvisno s kom imaš opravka. Potem vsaj veš, kje si z nekom.[/quote]
Najbednejši so tisti, ki ti ne samo obrnejo hrbet ampak se še norčujejo ali pa ustvarjajo nove probleme, ki z prvotnim nimajo veze :/
Ja, zelo verjetno, odvisno s kom imaš opravka. Potem vsaj veš, kje si z nekom.[/quote]
Najbednejši so tisti, ki ti ne samo obrnejo hrbet ampak se še norčujejo ali pa ustvarjajo nove probleme, ki z prvotnim nimajo veze :/[/quote]
Nope, še bolj bedni so tisti, ki to norčevanje podpirajo in/ali spodbujajo.
In kakšen je bil odziv na tvojo trmo in izsiljevanje ?
Kaj se je zgodilo, da ne znaš več jokat ?
Ker obsojaš svoje občutke in s tem sama sebe.
Majhen otrok ne ve kaj je to popolnost in kaj je to perfekcionizem. Popolnost je le izpeljava našega uma, ko opazujemo sami sebe in svoj odziv na občutke in dogajanje. Naučili smo se le izražati svoje občutke, če smo bili sprejeti. In jih potlačiti oz. obsojati, če smo bili obsojani.
Ker nas je strah pokazati šibkost ali nemoč, se odzovemo destruktivno, ker smo se naučili, da je to nekaj slabega. Da se to ne sme pokazati, ker nas drugi ne bodo sprejeli in imeli radi. Ker se to v nas kopiči, se kopiči obsojanje in s tem občutimo vedno manj notranjega miru in ljubezni….Kar pa želimo nadomestiti še z večjimi cilji po popolnosti…In tako se znajdemo v začaranem krogu in izčrpani od samega truda……Ter depresiji, ki je le posledica pomanjkanja energije in volje do življenja.
Saj pridemo do točke, ko življenje postane ena sama muka in trud in po drugi strani bolj malo lepih občutkov, ki bi nas zapolnili z zadovoljstvom.
Zato odvrzi to iluzijo o popolnosti, ki jo je izdelal tvoj um, kot opravičilo za zanikanje in obsojanje določenih čustev, ker se ne gre za nobeno popolnost, ampak za strah pred obsojanjem.
Ne moreš biti popolna, če zanikaš in obsojaš del sebe. Popolna si, ko si svobodna in se sprejemaš takšno kot si. V celoti.
Del tebe je tudi to, da stremiš k perfekcionizmu. Ko se boš imela dovolj rada, da se boš lahko svobodno spopadala z izzivi, ne pozabi na ta svoj del. Ne poslušaj ljudi, ki bi ti radi vsilili svoj ležerni odnos. Nekdo se bo udobno počutil, če bo zleknjen na kavču buljil v beli strop, drugi bo dal kaj od sebe, se dvignil in izpolnil nalogo. Oba se v svoji vlogi lahko počutita enkratno. Samo ne pozabi kdo si, ne spreminjaj svoje biti.
Tvoj prefekcionizem izhaja iz (bolestne?) želje biti občudovana zato ti že manjši mozolj poruši tvoj prfect svet, ker nisi več popolna.
Ta tvoja želja po oboževanosti izvira iz tvojega otroštva, ko ti starši niso znali/hoteli/zmogli… ustvarit pogojev v katerih bi lahko razvila drugačno razmišljanje. Sedaj svoje napake vališ na pleča drugih nap. partnerja iz preprostega razloga, ker ti on ne more v zadostni meri dajat tistega občutka, ki si ga bila deležna v otroštvu in je v tvojih očeh on kriv, da se ti slabo počutiš. Tudi vsa prizadevanja piti prfect imajo podlago v zavidanju, želji, da bi bila opažena, pretirani pozornosti okolice, kar je značilno za otroke – nesamostojne osebe.
Tvoja težava ni osamljena in celotna sodobna družba temelji na takih “razočarancih”, ki si svoje boljše počutje kupujejo z xy dobrinami, a učinek ugodja, pomiritve traja le kratek čas. Vse skupaj pa je posledica permisivne vzgoje v kateri je otrok center družine, kar mali razume, da se okoli njega vrti cel svet.
Svojega (nezavednega) razmišljanja ne boš spremenila nikoli, ker to je tvoja dota iz otroštva, ki so ti jo nespametno zapustili starši in se ne spreminja. Vedno bo s tabo. To je tvoj nezavedni del, ki te bo vedno kljuval iz ozadja. Lahko se pa naučiš živet s tem tako, da bo tvoj zavedni del pazil na to, da ne zapadeš v te otroške vzorce.
Čas je, da (končno že) odrasteš.
Šele takrat, ko ti na jajcih pristane komar, ugotoviš da se vseh zadev ne da reševati z nasiljem :))) vključivši verbalnega… jaz sama vem da je težava v meni in nikogar ne krivim zanjo in govorim o svojemu občutku, kako bi se skrila pred svetom ko samo sebe “mentalno” preobremenim.
V teoriji je vse jasno, le spoprijet se je težje…zato sem tu…
Svoje biti niti ni možno spremeniti. Lahko le spremeni pogled na svojo bit in odziv.
In če bi bila zadovoljna v svojem perfekcionizmu, ne bi rabila nobenih sprememb. V perfekcionizmu pa ni možno biti zadovoljen. Oziroma so trenutki zadovoljstva bolj izjema, kot pravilo.[/quote]
Če spremeniš pogled, je to spreminjanje odnosa, torej poseganje v svojo bit. S perfekcionizmom kot takšnim ni nič narobe. Jst uživam in sem popolnoma zadovoljna:). Ne predstavljam si, da bi bila drugačne, ker bi šele potem trpela. Avtorica ima izvorni problem drugje in sicer, da se nima rada. Od tod vse izvira.
Svoje biti niti ni možno spremeniti. Lahko le spremeni pogled na svojo bit in odziv.
In če bi bila zadovoljna v svojem perfekcionizmu, ne bi rabila nobenih sprememb. V perfekcionizmu pa ni možno biti zadovoljen. Oziroma so trenutki zadovoljstva bolj izjema, kot pravilo.[/quote]
Če spremeniš pogled, je to spreminjanje odnosa, torej poseganje v svojo bit. S perfekcionizmom kot takšnim ni nič narobe. Jst uživam in sem popolnoma zadovoljna:). Ne predstavljam si, da bi bila drugačne, ker bi šele potem trpela. Avtorica ima izvorni problem drugje in sicer, da se nima rada. Od tod vse izvira.[/quote]To ni izvor, to je posledica!
Če spremeniš pogled, je to spreminjanje odnosa, torej poseganje v svojo bit. S perfekcionizmom kot takšnim ni nič narobe. Jst uživam in sem popolnoma zadovoljna:). Ne predstavljam si, da bi bila drugačne, ker bi šele potem trpela. Avtorica ima izvorni problem drugje in sicer, da se nima rada. Od tod vse izvira.[/quote]To ni izvor, to je posledica![/quote]
Dej no:). Perfekcionizem je nekaj, kar imaš ali nimaš. To je izhodišče in zato ne more biti posledica.
Forum je zaprt za komentiranje.