Mejna osebnostna motnja

Ključ ni v odgovoru kako delati z njimi, temveč kako s sabo. Če ne trzneš na njihove sprožilce, potem nimajo moči, posledično pa niti motivacije, da bi te uporabljali za svoje drame.

Če te kljub temu zanima več o ukvarjanju z njimi in postavljanju meja njim:

– forum Mejna osebnostna motnja: uporabnica GittaAna podaja izjemno dobre nasvete.

– knjige o ljudeh s temi motnjami: Ne hodite več po prstih, V objemu narcisa,…

Pri tem previdno: že knjigi sami sta precej težko branje. Postavljanje meja pa pobere ogromno energije in zahteva praktično neprekinjeno konsistenco.  Odzivajo se namreč drugače, kot bi pričakovali – največja napaka je, da sklepamo po sebi ali drugih ljudeh, ki te motnje nimajo.

Problem pri osebah z MOM je, da te znajo predstaviti kot čustveno hladno osebo, če ne reagiraš na njihove “izpade”. Je pa tako, da ne gre vedno za MOM, lahko gre za čisto običajnega provokatorja/provokatorico, ki z manipulacijami nekoga želi predstaviti v slabi luči.

Moja izkušnja:

nekaj časa sem ignorirala tako vzhičenost kot zdirčnost in negativne izpade, ki so se lahko izmenjali v eni uri.

Potem pa več ni šlo, po pogovoru z njo, se je odnos poslabšal, takratni nadrejeni niso imeli posluha za ta problem in sem enostavno menjala delodajalca. Drugega izhoda takrat nisem videla.

Danes bi spremenila edino to, da ne bi tolerirala takega vedenja, niti minute ne, saj nisem s tem naredila nič dobrega ne njej, ki je v času covid omejitev naredila samomor,  še najmanj pa sebi.

Iz (nezavedne) potrebe po razrešitvi naših lastnih travm. Neredko. Ključnega pomena je uvid: vzvodi koercivne kontrole navadno niso v teh primerih v rokah drugega. Gre za naše lastne sprožilce. Mi dodajamo gorivo v to dinamiko.

Sprejeti lastna čustva, kot sprejemamo druge občutke. Vzemimo npr. ishias. Vemo, da bo vsake toliko časa udarilo, vemo da je kronično in se počasi naučimo živeti s tem.

Enako je treba s čustvi. Pustiti, da pridejo na površje in si reči: to je moj občutek, jaz tako čutim. In tudi če bo tu to čustvo, ta občutek celo življenje, ga sprejemam in se bom naučil shajati z njim in se odzivati zavestno.

Tako nekako, no. Malo poenostavljam. A to je edini način, kako prerezati vzvode kontrole in manipulacije v odnosu z osebo z vedenjskim stilom, ki spominja na motnje iz t.i. gruče B.

Mopedinko ima monolog. Franc na flanc. Pa kdo normalen to bere?!?

Tisti, ki pa res padate na take budale – se vidi, da vas čisto nič ne izuči. Tukaj se pogovarjate z enim takim pacientom mopedističnim. ?

Kontrolo imamo lahko nad vsem, kar je odvisno od nas samih, tako kot si rekel. Saj to je že veliko. Kar se tiče drugih ljudi, situacij, nekaj lahko predvidimo na podlagi preteklih izkušenj in še vedno lahko pristopimo analitično :). Torej da smo prebujeni ob vsem, kar se nam dogaja, to je tudi neke vrste nadzor nad dogajanjem. Mene to pomirja in tudi miselno zapolnjuje, ker sem ugotovila, da potrebujem ves čas akcijo, dogajanje v možganih.

Praviš, da si bil s podobno osebo v odnosu in padel na vse trigerje, da je bila to stvar nesamozavesti. Kaj pa vem, bil si odprt, posledično ranljiv in dovzeten za vse, kar ni nič slabega, a ne. To je bližnji odnos, ko si odprt do sočloveka. Saj predelava odnosa je analiza, torej kontrolirano dejanje. Če si pustil vsem čustvom svojo pot…hmm, ja dobro, da so se čustva s časom umirila, a ne. Lahko bi šlo v napačno smer.

Zelo dober zapis, hvala. Ja, travmatična vez, iskanje redkih dobrih momentov, z močno željo da se ponovijo. Dejansko pozabiš, da se je tehtnica premaknila že v drugo smer, hrepeniš po nedosegljivem. In oseba te drži v primežu, manipulira s tabo, ker se uklanjaš kot plastelin.

Občutki so kot droga ja, ker si omamljen, zasvojen. Če bi bilo lepih trenutkov neomejeno, neskončno, ne bi bilo očitno tako zanimivo.

Vse sem ozavestila, vse mi je jasno, večkrat s to osebo prekinila.

V moji primarni družini….hmmm, ne vem če je bilo tako, če se ta vzorec ponavlja. Kaj če sem to prinesla na svet? 🙂

Nisem več v mladih letih, vedno sem izbirala in se odločala “pravilno”. Zdaj veliko kasneje me je nekaj vzpodbudilo k temu, da me je zaneslo do človeka, za katerega mi je vse jasno, ampak me izrazito privlači. Bijem svoj notranji boj, postavljena sem na varni strani, na momente zaplujem do njega, ki v meni pusti razdejanje. Ali sem se naveličala predvidljivosti, enoličnosti, ljudi ki me obkrožajo in imajo vse pošlihtano?

Dobro prenašam stres, ga zelo obvladujem. Tukaj vmes so pa močna čustva in me na momente iztiri.

Bom že, a ne 🙂

Občutek nadzora je seveda pomemben, kadar smo izpostavljeni dolgotrajnemu stresu. Je pa mnogo bolj zdravo imeti podlago v vrednotah in prepričanjih zavedajoč se lastnih omejitev in zmogljivosti.

To je potem avtentičnost, ki mam omogoči, da ostanemo zvesti sebi, da smo iskreni v interakcijah in se ne prilagajamo več, kot je to v socialnem kontekstu nujno potrebno že zaradi zunanjih pritiskov. To pa prispeva k večji prizanesljivosti do sebe in ksamozaupanju, kar nam odpira vrata za ustvarjanje ugodnih okolišč̣in.

Tu pa nam priskoči na pomoč̣ naš “socialni imunski sistem”. Torej zmožnost popolnoma čutiti in ustrezno izraziti svoja čustva. Dovoliti sebi izkusiti celoten spekter čustev, brez da bi se obremenjevali s potlačenjem, zanikanjem ali pretirano kontrolo. Tu ni posredi analiza, pač pa gre za zmožnost prilagajanja odzivov na podlagi primerjave preteklih izkušenj in trenutnih okoliščin, kar omogoča bolj smiselne odzivee. Smiselnost pa ni ne razumska, ne čustvena kategorija, temveč je utemeljena z vrednotenjem, ki ni analitičen, temveč izkustveni proces.

Sam sem bil mojster disociacije in čustvene otopelosti. To sta bila moja osnovna obrambna mehanizma, ki se jima imam za zahvaliti, da se danes sploh še dopisujem z vami. So pa pri meni obrambni mehanizmi in preživetvene strategije bili prevzeli krmilo. Pot do čustvene odprtosti in stabilnosti, ki jo čutim in izražam danes je bila trnova in bolj boleča, kot sama travmatična izkušnja. Da sem prišel do ravni, ko se ne bojim več pokazati svoje ranljivosti in uvida, da je to ključ do globljih in bolj pristnih odnosov, ni bilo “pet minut dela”. Je pa (bilo) vredno.

Večina ljudi nima kontrole samih nad sabo. Če bi avtorica imela kontrolo nad sabo je tak tip človeka sploh ne bi privlačil. Torej je sama sebi kontradiktorna. Da o nezavednem, o avtopilotu sploh ne pišem.

IDesi je lepo razložil. Bi pa dodala samo nekaj ker eni govorijo o bolezni. Ne gre za bolezen. Neka izkušnja ustvari čustven iziv. Če ta traja nekaj ur ali dnevov je to razpoloženje. Če traja, se ponavlja tedne, mesece je to značaj. Če pa leta je to osebnostna lastnost.

Avtorica samo en nasvet naredi sebi uslugo in najdi resnični razlog zakaj te oseba s tako osebnostno motnjo privlači ter zakaj si pripravljena it v tak odnos če ti škoduje.

IDesi imam še par vprašanj zate. O tem kar pišeš si prišel s terapijo? Mi je zanimivo ker podobne razlage daje tudi Joe Dispenza, ki poda tudi znanstveno razlago. Sem prebrala kar nekaj njegovih knjig, bila na njegovem seminarju. Tak princip mi je pomagal prit iz avtopilota.

Mislim, da samo v kliničnem smislu najdem – če se ne motim – 14 znanstveno priznanih smeri. Jaz sem kombiniral različne pristope, saj sem predeloval tri različna travmatična obdobja. Zadnja je v meni izzvala že kar velike psihosomatske težave, saj sem bil izpostavljen sorazmerno intenzivnem stresu bolj ali manj 24/7 in zelo dolgo časa, tako da sem razvil simptome, ki so značilni za kompleksno posttravmatsko strrsno in shizotipsko motnjo. Predvsem v delu čustvene otopelosti, nezaupljivosti, izolacije, ipd.

V nekaj letih, nd vse naenkrat, temveč v različnih kombinacijah, sem se poslužil kliničnega svetovanja, kognitivno vedenjske in psihoanalitične terapije, hipno terapije, v zadnjem času pa prakticiram zgolj še relacijsko terapijo s poudarkom na ozaveščanju travme in njenih vplivov na moje odnose z glavnim ciljem odpraviti vzorce, ki bi prispevali k transgeneracijskemu prenosu travme.

Tako nekako. ?

Kratek cas je lepo,potem pa je zelo grdo in psiholosko zelo zahtevno.Bolezen jebi ga,sam nom ali mom si ne more pomagat.Pri vsakem partnerju je drugacen,ti se pa zaljubis v zrcalno svojo sliko,pravi pravcati mindfuck.Ce prezivis mentalno ne prevec sfukan ti taksen odnos odpre uci na vse pomanjklivowti v odnosih za naprej ali nazaj.Tako da meni je bila res kot dusa vodnica,ki me stala skoraj mentalnega zdrabja,kaksna solzica je bila vmes,me pa je ogrommo naucila ali sem se sam naucil.

Ne priporocam kot tudi ne odsvetujem,menim da vsak pride v tvoje zivljenje z razlogom bodisi dobrim ali slabim ter zakljucujem z enim zlajnanim stavkom: vsaka sola nekaj stane.

Res je. Če uporabim malo slikovitih prispodob. Narcis je kot puščava. Navadno nas pritegne v tistih redkih obdobjih, ko ozeleni in brsti od življenja. Občudujemo živopisnost krajine (love bombing), dokler se naenkrat ne zavemo, da smo sredi smrtonosne pokrajine, brez vsake orientacije.

Sipina enaka sipini (stonewalling), žgoče sonce, vode nikjer. Kmalu smo izčrpani, blodnjavi (gaslighting – kognitivna disonanca). Vsake toliko na obzorju uzremo oazo (breadcrumbing). To nas drži pri življenju, nam vliva upanje. Prinaša pa tudi velika razočaranja, saj se pogosto izkaže, da gre zgolj za fatamorgano (future fakeing). Reagiramo impulzivno, panično. Sram, krivda, bes in strah so občutki, ki nas preplavljajo. Sram je tisti, ki nas zadržuje, da ne izrišemo velikega “HELP” v pesek. Nikjer ni nikogar, da bi nam bil v oporo. Popolnoma smo izolirani, sami. Naučimo se odmisliti bolečino, saj delujemo v preživetvenem modusu. Plazimo se, shirani, hodimo sključeni.

Nekega dne naletimo na oazo s prijetnimi in prijaznimi prebivalci. Pokažejo nam pot do vodnjaka in ko se zazremo v odsev na gladini, se zgrozimo. Skorajda se ne prepoznamo. Medel in srep pogled, shujšan obraz, bičan z bolečino, šibko in izčrpano telo, umazano in smrdeče, ovito v natrgane krpice, ki so bile nekoč spodobna oblačila. Gostitelji nam pokažejo pot iz puščave. Povedo nam zgodbo o tem, kako vsake toliko ozeleni in kako so že mnogi tavali po njej, da bi ponovno našli to iluzijo izgubljenega raja. Jasno povedo, da puščave ne bomo spremenili. Lahko postanemo beduini in se sprijaznimo z življenjem v puščavi. Pokažejo pa nam tudi pot ven. Izbira je naša. Odgovornost naša.

Pri borderline je situacija podobna, le da je vse skupaj bolj podobno vremenu v tolminskih koritih. Prsti je malo, kamen vsepovsod, sončno vreme in nevihte in neurja pa so edina stalnica, ki se izmenjujejo tidi iz ure v uro. Učinek podoben.

Moja glavna “backdoor”-a sta bila t.i. toksični sram in strah. Na to položen občutek dolžnosti, ki je temeljil na občutku krivde. In bes, ki je predstavljal akumulirano jezo. Jeza je bila pri meni prepovedan občutek. To ima korenine v otroštvu. Brez mehanizmov, kako artikulirati jezo, sem jl usmeril navznoter. Moj mehanizem – t.i. nadkompenzacija. Vsakdo ima svoje šibkosti, pa tudi svoje zmožnosti, kapacitete, sposobnosti. Slednje sem izpilil do perfekcionizma.

Toksični sram je tisti občutek, da je s človekom nekaj narobe v samem jedru. Moj je bil utemeljen na jezi, ki sem jo čutil. Jezo sem zakrival z melanholijo, žalosti podobnim stanjem. Naučen sem bil, da je bolj varno poskrbeti za pitrebe drugega, da je izražanje lastnih potreb nevarno. Zato sem se naučil izogibati konfliktom. In se oropal možnosti, da bi joh znal reševati. Moja strategija je bila umik, popuščanje. Nezmožnost varovanja meja me je pripeljala v razkroj. Ker se nisem počutil vrednega ljubezni, sem se naredil nenadomestljivega, nujno potrebnega. Navzven blestečega.

Idealna tarča za nekoga, ki kaže tendence iz gruče B. V bistvu mu ni bilo treba storiti ničesar drugega, kakor me opominjati na dolžnost (občutek upravičenosti) in na spoštovanje pravil in tako sprožiti strah pred grozljivimi pisledicami, ki je bil že v meni (narcistična grabdioznost). In sem sam izročil moč. Sam dajal tisto, po čemer hrepeni: moč, nadzor in dominanca.

Ttako, malo za občutek, kako to gre. Pogoszo se govori o “grdih, zlobnih narcisih”, premalo pa o tem, zakaj vstopamo v take odnose. Moja ugodba je majhen prispevek k razumevanju teh dinamik. Tu je veliko več patologije na OBEH straneh, kot si jo je večina žrtev pripravljena priznati.

Na eni strani je res: nihče ne bi smel zlorabiti šibkosti drugega. Tu je pivsem jasno, kdo je zlorabitelj in kdo zlorabljen. A ne gre pozabiti na odgovornost žrtve. OP daje izvrstno izhodišče: treba je sprejeti odgovornost, da če se igramo z ognjem, se bomo zelo verjetno tudi opekli.

V razmislek.