Mejna osebnostna motnja

Zanimajo me izkušnje tistih, ki ste v stiku s takimi osebami? Kakšne so? Kako se ob njih počutite vi? Namreč sama sem bila v stiku s tako osebo pa ne vem sploh kaj naj si mislim. Včasih me je popolnoma izžela, včasih je bilo z njo prav fajn. Sem pa slišala, da to naj ne bi bila bolezen kot že ime pove – mejna OSEBNOSTNA motnja. Torej da ima človek tako osebnost, tak je. In da ni ozdravljivo, če oseba sama tega noče.

Se odmakneš od takih ljudi. Če se ukvarjaš z njimi, si tudi sam moten.

Izkusnje. Pejt h psihiatru. Cim prej, prosim

Če se boste družili s takimi ljudmi boste slej ko prej zelo, zelo razočarani nad njimi in vedite, da jih prav nič ne izuči in sploh nimajo v sebi nikakršnega sočutja, ne empatije, so strašno naporni in nevarni.

Življenje z mamo, ki je bila čustveno nestabilna in verjetno blizu ‘borderline’, je bilo zame kot ples na robu Etne ali Vezuva. Pri milem bogu nisem vedel, kdaj bo izbruhnila naslednja čustvena nevihta. Pri njej se je razpoloženje iz intenzivnosti nič na intenzivnost 400 (od 100) spremenilo dobeseedno za tren oka, kot rečemo.

Kot otrok sem se naučil brati njene subtilne znake, njeno držo in ton glasu, vedno na preži, da se izognem njeni jezi ali žalosti. Njene nesorazmerne kazni, pogosto celo fizične, so bile težko breme.

Spominjam se, kako me je pošiljala sem ter tja opravljat zanjo stvari, ki ji niso bile v ponos in občutka sramu, ki me je spremljal. Zajebana, strupena ženska, ki pa se je znala iz vedrega neba preleviti v milo in nebogljeno bitje, ki mu človek ni imdl srca odreči karkoli.

Njen film je bil črnobel. Sploh napram meni je bila zahtevna. Vse, kar ni bilo popolno, je bilo zanič. Zanjo sem bil tisti idealni simbol, za katerim je skrivala kaos v njeni duši. In nič manj, kakor ideal. Tako da se imam predvsem moji mami zahvalit za mojo “people pleasing” plat. Na srečo sem imel okoli sebe dovolj zdravih likov, da me ni huje poškodovalo. Odraščal sem v osemdesetih, ko smo se mulci še izdatno družili, vzgajala nas je pa cela soseska.

Kljub temu pa nimam nekih zamer do nje. Razumem in sem lahko celo sočuten do njenih lastnih trpljenj. Izgubila je mamo pri osmih letih in očeta pri trinajstih, postala je sirota, obsojena na težko življenje in delo za dnino. Njene izkušnje so oblikovale osebo, ki jo poznam – nekoga, ki se je boril z lastnimi demoni in ki ni imel nikogar, da bi ga naučil, kako se spopasti s temi izzivi. Njena čustvena nestabilnost in odvisnost sta bili krik na pomoč, ki pa ju nikoli ni znala ustrezno izraziti.

Kot otrok njenih viharjev sem se naučil biti močan, vendar tudi ranljiv. Naučil pa sem se tudi, da je vsako človeško bitje skupek svoje preteklosti in da so naša dejanja pogosto odraz neizrečenih bolečin. Moja mama ni bila le njena bolečina ali njene težave; bila je tudi človek, ki je trpel in se boril. Ta spoznanja, ki sem jih sicer osvojil malo prezgodaj in so me do neke mere oropala otroštva, pa so mi tudi pomagala graditi mostove razumevanja in sočutja, ne samo do nje, ampak do vseh, ki se borijo s svojimi notranjimi viharji. V končni fazi – kako stereotipno – sem si ženo izbral po vzoru, ki mi je bil najbolj domač. No, tega ne bi več ponovil, a treba je biti iskren do sebe.

Prav imaš. Tak človek si ne more kaj dosti pomagati. Pri njem gre vse v skrajnosti. Ima izpade za najmanjše neumnosti, naslednji dan pa te nosi po rokah. Tudi vara ponavadi in ljubosumne izpade ima. Samo nikar otrok ne delaj se takim.

Ko moraš neprestano pazit kaj rečeš ali narediš, ko se ti zdi, da hodiš ko po jajcih, je zanesljiv znak, da nisi v pravi družbi.

Ziveti s takim clovekom je nemogoce….ubije cloveka v tebi…pozre vso energijo,ki jo imas…ne ves vec kdo si in kaj si…al gres stran al pa si na štriku

Meni je zanimivo, da zdravniki zelo težko postavijo to diagnozo oz. potrebujejo veliko časa. Zakaj je temu tako?

Mislim, da poznam enega takšnega, ampak tudi sama kolebam, je izrazit manipulator, tudi lažnivec (kar pa naj ne bi bili ti z MOM). Je tudi alkoholik, lahko bi bilo to posledica, se mu v možganih spreminja…

Sam stran, uničuje mene in lastne otroke, ker oni so v svojem svetu, redki so, ki si priznajo, da jo imajo in tisti se samoizolirajo…

Stran stran stran…

Si prepričan, da ni bila samo egocentrična in žleht? Ker tole napletanje filozofij okoli njenega trpljenja in posledično slabega obnašanja dojemam kot iskanje opravičil za njeno obnašanje. Ne napadam te, bdw, samo sprašujem.

Razlika med “je samo žleht” in motnjo je res za nas laike težko določljiva. So pa na dolgi rok vidni indikatorji, ki kažejo na motnjo. Eden takih je npr. “blodnjavost”. V smislu: laže, da sam sebi verjame. In npr. človek opazi, da nekdo izkrivlja resnico, tudi ko to sploh mi potrebno. Npr. tipa: a veš, ko je sosed imel onega zelenega golfa… Pa dobro veš, da sosed nikoli ni imel zelenega golfa. Zo je en tak slikovit, čisto nedolžen primer. Taki in podobni indikatorji potem pokažejo, da gre v resnici za motnjo, izkrivljeno dojemanje sveta okoli sebe, saj “laže tudi sebi”, če gledamo gostilniško in ne samo, ko bi rad(-a) kaj dosegla.

Je kdaj dojela, da ima to motnjo? Ker saj si ji lahko zelo plastično prikazal vsa dejstva.

Desič je našel nov izgovor za svoj zafuran lajf. Zdaj je mama tista, ki je vzrok, da si je izbral napačno ženo. Pardon, zdaj bivšo ženo. Prej pa je opeval tisto superduper klasično patriarhalno ureditev, ki da se je pri njih doma super obnesla. Ej, kaj pa fotru manjka v glavi? Ti zase že imaš pravo diagnozo?

Lej, preberi vse kar je tu napisano. Pripravi si teren, če si v zvezi s tako osebo in pokaj. Če še nisi pa teci stran, hitreje kot najhitrejši atlet na 100 m.

Ne filozofiraj, če se tak človek lahko zave svoje motnje, ali se celo pozdravi. To je misija nemogoče, ker je njegova značajska struktura nespremenljiva.

Na kratko: Kamen ne bo nikoli zlato in obratno tudi ne.

Kaj so najpogostejši znaki? Pa saj vsi ljudje znamo biti na momente naporni. Nima že kar vsak te motnje. Mene zanimajo konkretni znaki in frekvenca pojavljanja teh znakov.

Glej no glej, Desiderius iz ilegale.? Stari, zgleda, da imate to v familiji. Ker lagal si tudi ti na polno – z namenom vzdrževanja fasade. Pa nekaterim lažem si celo sam verjel. Je to tudi MOM?

V google vtipkaj narcissist abuse. Drugace pa cim bolj stran od taksnega cloveka.

Ne ne, Desič ima NOM. Je patološki narcis. Upam, da so se hčere uspele odmakniti od njega. Pa da ne bo spet sral tukaj in jih spet razgaljal svetu.

Dobro vprašanje. Pomembni so predvsem konsistentnost, intenziteta in kontekst. Tu je še funkcionalnost.

Sama klinična diagnoza je za tistega v odnosu s tako osebo irelevantna. Mejno motnjo nekateri imenujejo tudi neuresničeno narcistično motnjo. V mnogih stvareh sta si namreč podobni.

Sprašuješ po pogostosti. Odgovor je: komsistentno, vedno če poenostavim. Potem je tu intenzivnost: ali je, gledano iz vidika neke splošno priznane normalnosti odziv znatno povečan. Potem je kontekst: ali je v krogu bližnjih, bolj intimnih odnosov intenzivnost bistveno (in praviloma in pogosto nevzdržno) večja, lakor v krogu oseb, ki ne predstavljajo virov.

Kot rečeno pa: če te nek odnos  izpija, je izključno na tebi, da postaviš in vzdžuješ mejo in če je to mejo pretežko vzdrževati, se iz tega odnosa umakneš. Bistveno je zavedanje, da vse kar počneš, ne počneš zaradi drugega, ampak zato, da poskrbiš za svojo dobrobit.

Za nas, ki smo v odnosu z ljudmi, ki kažejo vedenjski stil, ki je sicer značilen za kako imed motenj, je povsem irelevantno, ali ta (pomembni) drugi doživi uvid.

Najbolje je sprejeti. In se prilagoditi. To je lahko na različne načine. Reduciranje stika je zelo dober pristop. Prepoznavanje lastnih sprožilcev je v bistvu tudi sicer koristno za nas, v takih odnosih pa še posebej, saj so ti v bistvu vzvod, preko katerih se asimetrična dinamika sploh uveljavla. Potem je tu še tisto “čez palec” pravilo. Pozabi na to kar vidiš in se napram tej osebi pozicioniraj, kot da imaš opravka s trmastim sosedovim osemletnikom. Ko osvojimo te reči, smo na varni strani.

Fak no, a je vročina kriva, da imaš spet izpade tukaj? Pa tak mir je bil, ko si bil v ilegali. Spet pametovanje in filozofiranje o božju mater. Stari, ti svojo bolezen za silo poštimaj, ne da talaš nasvete drugim. Ti, ki nimaš stika z realnostjo. Da jih ne boš spet dobil po betici. Otroci še niso polnoletni, tako da so te dolžni še prenašati. Upam samo, da ne tudi tvojih izpadov in sramotenja. Odpeketaj nazaj v ilegalo.

Desi, če si z osebo, ki ima mejno osebnostno motnjo, nisi ti nič bolj “zdrav”, kakor ona. Ampak po moje mora imeti oz. tebi kar paše, če bi imela tvoja zdaj bivša žena, osebnostne motnje, da jo lahko imaš za “noro”, ker se je ločila od takšne krasne, brezmadežne osebo, kot si ti, ki svojo bivšo spravlja ob živce in ji nagaja tako, da posadi svojo 12-letnico na motor brez čelade, da se mati psihira doma, ker je po tvoje “brezveze”, saj si ti narcisistično bolj pameten in nad zakoni. 😉 Tako da ne vem, kdo je tu bolj “moten”, kaj pa če si to ti? 😀

Prav imaš. Pri odnosih, v katerih se kažejo dinamike, značilne za vedenjski stil, ki spominja na motnje iz gruče B ni toliko posredi koercivni nadzor, kolikor so posredi sprožilci pri drugi osebi.

Po domače: ni čustveni vampir tisti, ki prisili žrtev v asimetričen odnos, temveč žrtev pristane na ta odnos, ker ji je tak odnos domač in posledično na videz obvladljiv.

Ne spremeni pa to dejstva, da za zlorabi kljub temu ni opravičila. Izrabljati šibkosti drugega za uveljavitev moči, kontrole in dominance ni zaradi šibkosti žrtve nič maj sporno in/ali zavržno.

Na to je treba biti pozoren, sicer rado pride do t.i. sekundarne viktimizacije, ki ni tako redek pojav.