Koruza ali poroka?
Zanima me vaše mnenje ali ste bolj za partnerstvo na t.i. “koruzi” ali za poroko. Sem generacija, ko je bila poroka skoraj samoumevna, koruzništva je bilo veliko manj kot sedaj. Sem bila poročena, ločena in sedaj na “koruzi”, tako da poznam obe obliki partnerstva. Vem, da je bitna ljubezen in spoštovanje, da papir navsezadnje ni važen, samo vseeno me ful moti, ko rečem namesto “moj mož”-moj partner. Kako pa je pri vas? Si želite poroke ali vam je bivanje na “koruzi” tisto kar vas zadovoljuje.? Obenem ugotavljam, da se mladi vse prehitro selijo skupaj brez nekih obveznosti, češ, če bo šlo bo, če ne pa selim drugam. Kaj mislite?
lep pozdrav
… verjamem, da je to lahko težava. Sem poznala gospo, ki je tudi odkrito povedala, da koruzi in nekajkrat še govorila o partnerju, ampak je bilo čutiti, da ji ne gre z jezika. Kaj kmalu je zamenjala besedo za moža … pa še vedno koruzi.
Zato sem pa jaz poročena, tega problema nimam, … mam pa sto drugih.
Sem tudi iz generacije (50+), ko so se v glavnem vsi, ki so se spravili živet skupaj, poročali. Pa skor na pol porokah so imele neveste večje ali manjše trebuhe 🙂
Jaz nisem bila poročena, poroka se mi je zdela fajn tam nekako do 25. leta, potem pa čedalje manj. Mojemu partnerju enako, zato že 20 let živiva čisto fajn brez poročnih ceremonij.
In če ga omenjam komu, ki ga ne pozna, mirno rečem “moj mož”. Saj itak živiva čisto enako kot mož in žena, samo papirja za to nimava – ker ga ne potrebujeva. Pa konec koncev je tudi zunajzakonska skupnost izenačena z zakonsko zvezo.
To, da se pa mladi hitro selijo skupaj, pa odobravam. Prej ko živiš z nekom skupaj, prej ga zares spoznaš, ker tisto dobivanje na zmenkih, pa tud če traja 10 let, je čisto nekaj drugega kot skupno življenje. Sploh bi morali mladi pari najprej malo živet skupaj sami, brez otrok, in se šele potem, ko bi videli, da zares “klapa”, odločit za naraščaj. Bi bilo po moje po forumih veliko manj jamranja, kako morajo ženske vse same, kako se moški nič ne brigajo, za nič ne poskrbijo…
Ko smo že pri tem… Kako pa se reče, če sta dva odrasla par, a ne živita skupaj, ne kot poročena ne na koruzi. Kako se reče taki zvezi, ki ni ne zakonska, ne izvenzakonska, ampak še manj kot to, pa vendar je med njima razumevanje, sožitje, medsebojna pomoč, prijateljstvo… Morda celo več, kot med poročenimi ali med koruzniki, kar je seveda normalno, saj si ne dihata za ovratnik ves dan.
če ni formalne zveze sta zgolj ljubimca, prijatelja. Je pa res, da nimata nobene pravno formalne zaveze do drugega in posledično tudi nobenih pravic. To dobro laufa dokler so vsi zdravi in pri močeh, ko se pa kaj zalomi, se pa pojavijo razni drugi interesenti, otroci iz prvega zakona itd. Dostikrat se tudi zgodi, da želi preživeli ljubimec po smrti pa kar naenkrat uveljavljati dediščino, svoj delež na premoženju itd.
Za avtorico pa tako, če tebi to nekaj pomeni in tako želiš, povej to svojemu koruzniku. Fajn je, da se o teh stvareh pogovorita. Papir sicer čisto nič ne spremeni, je pa fajn vedeti, zakaj ima nekdo zadržke pri formaliziranju neke zveze. Ti zadržki niso nujno čisto nedolžni.
Vsi, ki niste toliko odrasli, da bi si bili sposobni izrečt in obljubit DA (in vse kar se za tem skriva),pred skupnostjo, imate skrivaj ves čas figpo v žepu, pa četudi 40 let. Če ne bo šlo, pa grem.
Nikoli ne boste imeli svoje koruze izenačene z zakonsko zvezo, pa če si še tako mečete pesek v oči. Zakon še ni RESNICA.
Poročeni ja. Koliko je poročenih, ki so dali obljubo pred matičarjem in veselo vsak dan prelamljajo obljube. Eni varajo, drugi tepejo, tretji zatirajo, četrti lenuharijo med tem ko partner/ka gara in podobno. Na kupe takih poročenih parov je, ki so dali obljubo, držijo jo pa ne. Pri koruznikih, ki niso dali take obljube, zadeve pogosto dosti bolje špilajo. Če drugega ne, vsaj hinavski niso, da bi dajali neke obljube, ki se jih potem ne držijo.
Seveda ne mislim, da so vsi poročeni taki. Ampak tisti, ki drugim težijo zaradi koruzništva, so ponavadi taki, da kršijo poročne zaobljube. Tisti, ki jih ne kršijo, tudi drugim ne težijo zaradi koruzništva. Tisti so zadovoljni in se ne vtikajo v neporočene.
Meni je pa ravno beseda partner ful všeč. Deluje tako resno in povezujoče, medtem ko mi mož deluje starinsko, kot da sva stara 50 let 🙂
Glede poroke imam deljeno mnenje. Po eni strani ne bi imela tiste klasične, sploh pa mi to en predstavlja nuje. Če grem še korak dlje in pomislim, koliko sranja se lahko naredi ob ločitvi, me vse mine. Saj ne, da do ločitve mora prit, ampak roko na srce, nič ni večno. Po drugi strani pa bi se poročila kje na obali na kakem od boga pozabljenem otočku z nekom, ki bi mi bil resen partner nekaj časa in bi to bila spontana, skupna tudi malce drzna odločitev. Si kamot predstavljam oba scenarija.
Odvisno, kaj misliš pod “brez obveznosti”. So to skupni krediti? Ali sploh morajo bit? Je potem veza kaj bolj resna? Meni se ne zdi, da se mladi (katera generacija, 20-25 ali med 25-35?) prehitro skup selili. Mogoče bolj v smislu cimrstva potem pa obenem še preverijo, ali lahko shajajo skup. Meni se to zdi pohvale vredno, korak v odraslost. Da vidiš, koliko si se sposoben prilagajat, delit delo, skupaj skrbet za dom in odnos.
Bolj komplicirano se mi zdi selitev skup in najem kredita skup ali pa samo en, s tem, da živita od druge plače. Tukaj si pa že zavezan nekomu in če tisti en odide, ostanejo pa ti krediti, ni fajn, res ne. Se je zgodilo že, da sta “skupaj” kupila avto, kredit je vzela ona, avto pa na njega napisan (osnovna napaka, ki je ne predvidiš, ko si z nekom skupaj), potem sta vse razšla, on je vzel avto, njej je ostal kredit, on seveda za avto ni plačal niti ficka. Pravne podlage za tožarit pa nimaš.
Nisem pristaš tega, da se selita skupaj samo zaradi rešitve stanovanjskega problema in se potem podata v zakreditiranje, ampak zaradi tega, ker sta rada skupaj, ker hočeta preverit, ali jima bo ustrezalo.
Nisem tudi pristaš skupnih financ, čeprav sem jih v preteklosti že imela. Nek denar je že skupen, ne pa vse. Najbolj idealno je, da ima vsak svoje stanovanje, če se preselita skup, se tisto stanovanje oddaja in v primeru razhoda, ne ostaneš na cesti s culo na rami. Preveč je teh zgodb, da ostajajo potem skupaj zato ker nimajo kam ali ker se ne morejo izplačat. Žalostno. Da ne omenjam otrok v taki skupnosti.
Mislim da če ohraniš del svojega razuma in samostojnost, se potem lahko nasloniš na tisto, ko (če) vse skup propade.
Forum je zaprt za komentiranje.